Čustveni in osebnostni razvoj

Dojenček najprej začne razlikovati med različnimi osebami ter med drugimi in mamo. Znak, da že razlikuje med materjo in drugimi, je nastop bojazni pred tujci (osemmesečna tesnoba). V tem času napreduje tudi nadzor nad impulzi – pravimo, da otrok začne vrinjati misel pred dejanje.

Proces razlikovanja med materjo in seboj je zaradi otrokove odvisnosti daljši, saj je zanj simbioza še vedno temelj varnosti. Prav zato se dojenček na ločitev od matere odzove s strahom oziroma s separacijsko tesnobo (strah pred ločitvijo). Če matere ne vidi, se mu zdi, da ne obstaja več. V tem obdobju vzpostavi odnos z materjo kot celoto, mati postane celovito bitje, ki je včasih vir zadovoljstva, spet drugič pa vir frustracij.

Če je mati namesto na potrebe dojenčka usmerjena predvsem na svoje potrebe, to moti njegov razvoj. Namesto da bi bila mama zrcalo otroka, se mora otrok odzivati nanjo. Še posebno problematičen utegne biti materin ambivalenten odnos – nihanje med pretirano ljubeznijo in zavračanjem oziroma odrivanjem otroka. To oteži ali celo onemogoči izpeljavo diferenciacije in utegne pomeniti tveganje za oblikovanje borderline (globoko odvisne) osebnostne strukture. 

V tem času začne otrok oblikovati zavedanje o sebi kot ločenemu od matere, zato nekateri temu obdobju pravijo tudi »izvalitev«. Pojavljati se začne stavek: »Bom sam!« 

Matere, ki otroku dovolijo, da se osamosvaja z neodvisnim raziskovanjem, vendar pri tem ostajajo v varni bližini, mu s tem omogočijo, da ob širjenju meja svojega sveta občuti užitek. Ker otroka čedalje bolj določa to, kar počne, se namesto na veličastno zrcaljenje v dobri mami začne opirati na idealiziran občutek vsemogočnosti (omnipotentnost) močnega očeta. V tem obdobju narcizem doseže vrhunec. Otrok je očaran nad svojimi zmožnostmi in velikostjo svojega sveta. Malček si s preizkušanjem svojih zmožnosti gradi temelje samozaupanja.

Prakticiranje pa lahko otroku prinese tudi zastrašujoče izkušnje, če opazi, da se je znašel brez mame, saj v tem obdobju še ni pripravljen za daljšo ločitev od nje. V drugi polovici prvega leta otrok prvič dobi pravi občutek, da je posameznik, ločen od matere. To je zanj razburljivo in obenem grozljivo odkritje, zaradi katerega se poveča njegov ločitveni (separacijski) strah. 

To se najjasneje kaže pri toaletnem treningu: otrok užitek, ki nastopi ob nenadziranem izločanju urina ali blata, zamenja za občutek kompetentnosti – občutek samoobvladovanja in samozaupanja, ki spremlja uspešno zadrževanje izločanja. 

Sočasno s tem se začne oblikovati odločanje: ali naj ubogam ali ne, ali naj nekaj naredim ali ne.

Za fazo približevanja je značilno izmenjevanje želje po vnovičnem združenju s primarnim objektom (strah pred samostojnostjo, oklepanje matere) in strahu, da ga bo ta »požrl«, pogoltnil (želja po samostojnosti). Take ambivalentne impulze je opaziti tudi med odraslimi, in sicer pri borderline osebnostni strukturi. 

V tem obdobju pri malčkih nastopita tudi posnemanje drugih in želja, da bi imeli tisto, kar imajo drugi, kar včasih želijo doseči tudi na silo. V nasprotju s časom, ko so bili dojenčki, opazijo, da odrasli njihovih čustvenih potreb ne zaznavajo samodejno in da se nanje ne odzovejo vsakič, zato utegnejo biti v želji po materini pozornosti še posebno zahtevni in vztrajni. Kadar je ne dobijo ali ne dosežejo svojega, pogosto togotno izbruhnejo. Pojavljati se začne upor oziroma trma. 

Ker otrok s svojo dejavnostjo vedno znova preizkuša svoje zmožnosti, začne proti koncu drugega leta počasi opuščati fantazije o omnipotenci (vsemogočnost) in grandioznosti (veličastnost). Graditi začne zdravo samozaupanje, ki je skladno z njegovimi zmožnostmi in mejami. Če tega ne izpelje uspešno, ostane ujet v nihanju med vsemogočnostjo in nemočjo, ki je značilno za narcistično osebnostno strukturo.

Pravimo, da je objekt navezanosti postal stalen in ponotranjen. Zato otrok v svojem psihičnem svetu zmore obdržati pozitivno predstavo o mami, tudi kadar je ni zraven (»Mama me ni zapustila za vedno, še vedno me ima rada.«). To mu omogoči psihično (kognitivno) zorenje; ker mu že uspe povezovati vzroke in posledice, zna na osnovi minulih izkušenj sklepati na prihodnost. Ker mu ločitev od matere ne vzbuja več močne tesnobe, se lahko med njeno odsotnostjo brez večjih težav usmeri na nadomestno osebo, denimo na vzgojiteljico v vrtcu. Ločitev premaguje tudi ob pomoči nadomestnih predmetov, kot so denimo plišaste igračke, ob katerih se tudi lažje pomiri ali zaspi. Predvsem pa mu to omogoči vse širše zastavljeno raziskovanje in spoznavanje sveta ter čedalje večjo samostojnost – v čutenju, mišljenju in ravnanju. 

Pojavijo se tudi zametki vesti – pravimo, da otrok ponotranji starševske zahteve, zato se za neustrezno dejanje (namesto staršev) okrega kar sam (»Tega ne smem!«). Če v tem obdobju odrasli pretrdo ravnajo z otrokom, se lahko v njem razvije pretiran občutek krivde in sramu (»Slab sem, nisem dovolj dober …«), ki ga nosi s sabo vse življenje. 

Otrok torej v prvih letih življenja ob ustrezni podpori in pomoči staršev prehodi pot od zlitja z mamo (simbioza) ter razločevanja in osamosvajanja (separacija in individuacija) do točke, ko oblikuje svojo samopodobo kot samostojna oseba, ločena od vseh drugih ljudi. Dozorevanje otroka postopno pripelje do dokončne separacije (osamosvojitev), ki jo imenujemo tudi psihološko rojstvo. 

Ali povedano z drugimi besedami, psihološko rojstvo pomeni oblikovanje samostojne osebnosti.

Ko se otrok osvobodi simbiotične odvisnosti od mame, namesto tega razvija odnos navezanosti – na starše, druge družinske člane in na vrstnike, ki postajajo vse pomembnejši. Pri večini se ta proces sklene med tretjim in četrtim letom starosti. S tem je otrok dosegel točko psihološkega rojstva.

Posledica nedokončanega oziroma neustrezno izpeljanega separacijskega procesa, ki ne pripelje do psihološkega rojstva, so različne oblike osebnostnih motenj. Imenujemo jih tudi mejne osebnostne strukture (organizacije).

Osamosvojitev se odrazi v jeziku – otrok začne uporabljati besedi »jaz« in »sam«, oblikuje in zbistri se tudi spolna vloga. Otrok v tem obdobju spoznava svoje genitalije, zanima ga, od kod pridejo otroci, zanima se za telesne spolne razlike. Začne se identificirati s staršem istega spola ter z njim tekmovati (rivalizirati) za pozornost in naklonjenost starša nasprotnega spola. 

To je tako boj za naklonjenost kot tudi rivalski boj za moč in položaj. Spremljata ga ljubosumje in hkraten strah pred tekmecem.

S poistovetenjem s prepovedmi in z zapovedmi širšega okolja se dokončno oblikuje notranji nadzor (nadjaz, vest). Zato vse bolj napreduje otrokova zmožnost samonadzora, ki mu omogoči, da postane prodoren in samoiniciativen ter sočasno sposoben samoobvladovanja.

Otrokovo zanimanje za vzpostavljanje odnosov vse bolj prehaja iz družine na vrstnike. 

Otrok se predvsem navezuje na vrstnike, zlasti na tiste istega spola, čeprav v tem obdobju nastopijo tudi prve osnovnošolske ljubezni. Graditev skupinskih odnosov z vrstniki in timsko sodelovanje sta veščini, ki v tem obdobju stopita v ospredje. 

Z vstopom v šolo nastopi težnja po priznanju – otroci so delavni in iščejo priznanje. Občutek manjvrednosti nastopi, če starši in učitelji otrokovih prizadevanj ne nagradijo s spodbudami. V tem obdobju namreč otrokovo identiteto določa to, »kar se nauči in zmore«. Obenem vse bolj zori tudi njegov notranji moralni sistem. 

Če postane iskanje priznanja osnovni motiv, se namesto ustvarjalnosti razvije konformistična identiteta; tak otrok in pozneje odrasli namesto lastne motivacije za svoje delovanje potrebuje zunanjo spodbudo.

Svoje nove vloge in naloge mora tudi uskladiti. Značilno je iskanje ljudi, vzorov, ki naj bi jim sledil, pa tudi zbeganost, zmedenost, kadar do uskladitve ne pride, zaradi česar se ne more odločiti med identitetnimi vlogami. V tem obdobju je pomembno tudi preverjanje svojega mesta in vrednosti v okviru vrstniških skupin.

Če se je mladostnikova samopodoba do vstopa v puberteto oblikovala skladno in pozitivno, tudi to viharno obdobje premosti brez hudih kriz. 

Če ni tako, pogosto vzame mladostniško druščino kot svojo referenčno skupino, ki mu podeli identiteto; izgubi še tisto malo lastne individualnosti in identitete ter se simbiotično zlije z njo. Namesto da bi se razvijal kot osebnost prek lastnih interesov, motivacije ter dejavnosti, sebe in svoje življenje nekritično podredi skupini. 

Če pa mu uspe izpeljati proces diferenciacije, ta poteka sočasno na dveh ravneh: izstopa iz družine, z vrstniki pa oblikuje različno intimne odnose – prijateljske, kolegialne, ljubezenske … To mu omogoči oblikovati integrirano predstavo o sebi.

Obdobje dokončnega prehoda v odraslost prinaša nove naloge. Ena od teh je vzpostavljanje intimnosti in partnerstva. 

Kdor do takrat še ni oblikoval jasne in stabilne identitete, pri tem niha med odvisnostjo in zlivanjem ter izolacijo, s katero skuša ohranjati svojo krhko samobitnost.

Naslednja naloga v tem obdobju je postopno prevzemanje obveznosti in odgovornosti. V poklicu je treba prevzeti poklicno odgovornost, v družini pa partnerske in starševske. To zahteva vztrajnost, usmerjeno pozornost in nenehen trud.

Najpogostejše krize v tem obdobju so povezane s čustvenim in osebnostnim osamosvajanjem od staršev ter s težavami v medosebnih odnosih, ki se kažejo kot neustrezno uravnavanje bližine/razdalje oziroma kot strah pred občutkom izolacije.

V tem obdobju sta skrb in napor usmerjena zlasti v razvijanje produktivnosti, ustvarjalnosti. Na eni strani se to kaže kot rodnost in skrb za otroke, na drugi kot poklicno angažiranje in ustvarjanje. 

Nasprotje tega sta stagnacija in obsedenost s seboj, ki se kažeta kot boj za »svobodo«, uporništvo, zavračanje odgovornosti ter vztrajanje v položaju odvisnosti ali neodgovornega otroka.

Posledice tega so osiromašenje medosebnih stikov, občutek brezciljnosti in izpraznjenosti ter pomanjkanje bližine. Lahko se kaže tudi kot obsedenost z množico dejavnosti (deloholizem, številni konjički, pretirana rekreacija ali družabnost …), ko torej storilnost nadomesti produktivnost.

Staranje imenujemo čas, ko človek zaključuje svoje dejavno poklicno obdobje, ki se razlikuje od časa po upokojitvi. 

V obdobju staranja se človek navadno sreča še z odhodom otrok iz družine, kar v nekaterih sproži občutek izgube (starševske vloge), drugim pa poleg tega prinese občutek nove svobode.

Človek se namesto v preteklost začne vse bolj ozirati naprej, v čas, ki mu je še ostal.

Če svoje življenje – kljub krizam in stiskam – doživlja kot smiselno in izpolnjeno, ga to pripelje do občutka celovitosti osebnosti. 

V nasprotnem primeru utegne občutiti obup, prikrajšanost in nezadovoljstvo z usodo, kar v skrajnih primerih pripelje do zatekanja v bolezen, odvisnosti … ali celo do bilančnega samomora.