Slovar obrambnih mehanizmov

Nezavedni psihološki obrambni mehanizmi, strategije spoprijemanja z njimi in spoznavna popačenja 

Obrambnih mehanizmov je verjetno več kot ljudi. Na tem mestu so opisani najpogostejši in najprepoznavnejši med njimi, vendar velja opozoriti, da ne velja splošno veljavna definicija za posamezen opis. Obrambni mehanizmi so nujno vezani na nekatere (neo)psihoanalitične teorije, zato se utegnejo – odvisno od teoretskega okvira – opisi različnih psihoterapevtskih šol med sabo vsebinsko občutno razlikovati. Na obrambne mehanizme je treba gledati z vidika smernic razumevanja posameznega obnašanja; ne gre ga videti kot nespremenljivo kategorijo, ki bi bila neodvisna od konteksta.

Samodejno umeščanje človeškega obnašanja med obrambne mehanizme je torej povsem nesmiselno, lahko pa nam pomaga pri razumevanju občasne dvoumnosti narave človeške duševnosti. Od konteksta in namena je namreč odvisno, ali je posamezno obnašanje (doživljanje) obrambno ali ne. Ljudje se namreč razlikujemo po osebnostnih lastnostih in temperamentu; posledično medčloveškega obnašanja ne moremo ocenjevati čez palec in po naravi manj čustveno odzivnemu človeku pripisati izolacije čustev, nekomu drugemu, ki je po naravi zelo ekstrovertiran in živahen, pa dramatizacije.

Najbolj prvinska preživetvena obramba je evolucijski plazilski mehanizem otrplosti, pri katerem žival otrpne, kot bi bila mrtva, s čimer odvrača pozornost. Nič nenavadnega torej, da v hipu, ko zaznamo nevarnost, dihanje postane hitrejše, vendar plitvo, tako da se prsni koš ne premika, saj se plenilci praviloma odzivajo na osnovi zaznanega gibanja. Naslednje preproste obrambe so čustvene, na primer strah, ki nas spodbuja k izogibanju nevarnosti, ali pa gnus, ki nas usmerja v zavračanje uživanja strupenih snovi.

Ker smo ljudje kompleksna bitja, se ne varujemo samo pred zunanjim svetom, temveč tudi pred lastnimi nesprejemljivimi impulzi in predstavami.

Nekateri obrambni mehanizmi so samo zgodovinski ostanek psihodinamskih prednikov, ki so utirali pot stroki v pomanjkanju zadostne metodološke moči, kakršno premoremo dandanes, zaradi česar je njihova zdajšnja vrednost predvsem zgodovinske, ne pa tudi klinične narave.

Koncept psiholoških obrambnih mehanizmov stroka raziskuje že več desetletij, vendar se nekateri koncepti in spoznanja le malo razlikujejo od izvornih. Toda treba je poudariti, da lahko »obrambne mehanizme« večinoma razdelimo v dve veliki podskupini, in sicer na spoznavne popačenosti (kognitivne distorzije) in disociacije. Nekaterim zavestno uporabljenim oblikam »obrambnih mehanizmov« pravimo strategije za spoprijemanje (na primer s stresom, sramom, z izgubo …), v nekaterih primerih tudi kognitivni nadzor. Obrambni mehanizmi v določeni meri še naprej ostajajo neznanka, saj nujno vsebujejo doživljajsko raven, ki pa jo ljudje s popolnoma različnimi izhodišči in predznanji nenavadno podobno opisujejo. Večino psiholoških obrambnih mehanizmov uporabljamo vsi, razlikujemo se le po tem, katere, v kolikšni meri in v katerem razvojnem obdobju, pa tudi kdaj in predvsem kako dolgo. Razlike med »normalnim« in patološkim se namreč kažejo prav v meri.

Aktivno spoprijemanje
je zrela strategija spoprijemanja, pa tudi sestavni del obrambnega mehanizma, ki mu pravimo kognitivni nadzor, pri katerem oseba dejavno vlaga zavesten napor v iskanje in reševanje problemov, in to sproti – ko se pojavijo. Pri tem se strateško opira na minule izkušnje, pozornost pa namenja tistim vidikom problema, nad katerimi ima nadzor.
Altruizem
je obrambni mehanizem, pri katerem oseba nerecipročno in pogosto vlaga pozornost in napor v to, da išče in zadovoljuje potrebe drugih, ob morebitni zavrnitvi pa doživlja stisko. Ta oblika pomoči je v resnici psevdoaltruizem, saj oseba z odvračanjem pozornosti s sebe zadovoljuje svoje nezdrave potrebe tako, da ji ni treba pometati pred svojim pragom, lahko pa instrumentalno služi za vzpostavljanje nezdravih soodvisnih (namesto vzajemnih) odnosov, ko ob pomoči aktivne odvisnosti (če me potrebujejo, ne bom zapuščen, zapuščena) na videz prijazno vzpostavlja nadzor nad človekom. Zdrava različica je recipročni altruizem, pri katerem je pomoč vzajemna, kolegialna, predvsem pa ni vsiljena.
Animizem
je obrambni mehanizem, ki je posledica magičnega mišljenja, pri odraslem človeku pa oblika regresije, saj je v otroštvu povsem normalna prehodna razvojna stopnja (ko denimo stvarem prek nezavednega odzivanja pripisujemo živost, celo človeške lastnosti, kot da nam bo s komunikacijo uspelo vzpostaviti stik in sodelovanje). Vsakdanji primeri animizma so na primer preklinjanje avta, ki ne vžge, ali glasno prigovarjanje in spodbujanje računalnika, ki se vnovič zaganja. Glasno prigovarjanje samemu sebi ni animizem, lahko pa je posledica regresije, celo znak impulzivnosti, saj je pri odraslih govor personaliziran kot tiho razmišljanje (razmišljanje je samogovor, kajti med razmišljanjem se glasilke malenkostno, vendar izmerljivo premikajo).
Apatija
je obrambni mehanizem, ki se kaže kot pomanjkanje voljnega (zavestnega) interesa za kakršno koli obliko dejavnosti, celo za razmišljanje (negibnost in ohranjanje energije sta varovalni funkciji), v skrajnem primeru tudi kot neodzivnost na okolico. Apatija je najpogosteje vedenjski in motivacijski izraz občutka nemoči. Če je dolgotrajna, je pogosto znak depresivnosti. Temeljni problem te obrambe je v tem, da onemogoča iskanje rešitve za težave, s čimer jih pogosto le še krepi.
Askeza
je obrambni mehanizem, katerega prvotni pomen je življenjski slog, odmaknjen od ljudi, s tem pa pomeni vnaprejšnjo zaščito pred morebitnimi razočaranji in drugimi potencialno preplavljajočimi občutki, zlasti izgube. Namen askeze je pravzaprav samozadostnost, pomeni pa lahko tudi ahedonistično odrekanje vsemu, kar ponuja užitek ali celo zadovoljstvo. Lahko je tudi oblika izolacije afekta, vendar je posebna po tem, da omeji prijetne občutke in s tem krepi občutek nadzora nad sabo.
Avtistična fantazija
je obrambni mehanizem, s katerim se oseba zaradi notranje napetosti, praznine ali nezmožnosti vzpostavljanja odnosov zateka v fantazijski svet, v katerem rešuje navidezne, umišljene probleme, namesto da bi se spoprijemala z resničnostjo.
Blodnjava projekcija
je obrabni mehanizem, ki se pogosto sproži pri psihozah, služi pa zmanjševanju preplavljajoče notranje tesnobe, ki ji lahko sledi popolna izguba stika z resničnostjo, s pripisovanjem svojih nezavedno destruktivnih ali nesprejemljivih impulzov. Izraža se v očitnih blodnjah, ki nimajo stvarne osnove in ki jih večina ljudi nemudoma prepozna kot izgubo stika z resničnostjo.
Blokiranje
je obrambni mehanizem, ki je posledica nevrocepcije. To pomeni, da se na nobeni ravni ne moremo zavedati, da se je sprožil, da začasno ne moremo razmišljati – vse dokler ne opazimo posledic. Naša glava je povsem prazna. Gre za prehodno kognitivno posledico evolucijsko izredno starega mehanizma, ki organizmu zagotovi takojšnjo zamrznitev in mu onemogoči sleherno delovanje, s čimer nas ubrani pred plenilci, ki se odzivajo na gibanje. Žal včasih nastopi tik pred začetkom izpita, pomembnega sestanka ali nastopa.
Branje misli
je vrsta spoznavne popačenosti (kognitivna distorzija), pri kateri oseba drugim pripisuje miselne vsebine – kot da ve, kaj razmišljajo. To pripisovanje je navadno negativno obarvano, kar pomeni, da doživlja, kot da si o njej vsi mislijo samo najslabše. Ta spoznavna popačenost je zlasti značilna za otroke ter za anksiozne odrasle in anksiozne mladostnike. Posledica take drže je lahko samouresničujoča se prerokba, saj taka oseba obrambno ali celo obrambno-napadalno nastopa do soljudi, o katerih meni, da si o njej mislijo vse najslabše, s tem pa sproži negativni odziv, ki jo lahko utrdi v prepričanju, da je imela prav.
Brisanje ali razresničenje
je obrambni mehanizem, s katerim oseba ventilira negativni čustveni naboj, ki se pojavi kot posledica občutka krivde. Pri nekaterih se celo kaže kot opravičevanje takoj za tem, ko so se postavili zase. Skrajne oblike razresničevanja so lahko celo obredi, kot je denimo zgodovinsko umivanje Pilatovih rok po obsodbi Jezusa.
Črno-belo razmišljanje
je oblika spoznavne popačenosti (kognitivna distorzija), pa tudi kognitivna posledica obrambnega mehanizma razcepljanja, pri katerem zaradi pomanjkljive integracije negativnega in pozitivnega preplavljajočega čustvovanja človek situacije, sebe in druge doživlja po načelu vse ali nič. Ta slog razmišljanja je pogost vir nenehnih razočaranj, saj človeka žene iz idealizacij v razočaranja ter onemogoča zdravorazumsko strateško načrtovanje in odločanje, kajti če nekaj ni popolno, tega niti ni vredno poskusiti.
Čustvena pridušenost
je lahko kronificirana oblika generaliziranega obrambnega mehanizma izolacije afekta. Lahko je tudi kazalnik predkliničnega ali celo kliničnega stanja depresivnosti. Gre za znatno zmanjšano zmožnost izražanja čustvovanja, ki je kazalnik, da je to zavrto ali disociirano – ali pa ga oseba zaradi izrazitega nadzora nad sabo sploh ne izkazuje. Tak človek v večini situacij, ki navadno sprožijo čustveni odziv, ne bo čustveno reagiral.
Čustveno sklepanje
je oblika spoznavne popačenosti (kognitivna distorzija), za katero je značilno presojanje na osnovi čustev, brez slehernega upoštevanja stvarnih dejstev. Tovrstno sklepanje je veliko značilnejše za ljudi, ki trpijo za depresivnostjo in ali anksioznostjo. Večinoma nastopi v povezavi z negativnimi občutki, s katerimi človek skuša upravičiti izogibanje posameznim situacijam. Primer čustvenega sklepanja je denimo, če oseba, ki se je primerno pripravila na izpit, zaradi občutka negotovosti od njega odstopi, saj sklepa, da je njen občutek negotovosti merilo znanja in uspešnosti.
Deanimacija
je obrambni mehanizem, nekakšna oblika razčlovečenja oziroma doživljanje drugih zgolj v njihovi natanko določeni in dodeljeni vlogi. Gre predvsem za nezmožnost doživljanja sočloveka kot stvarnega bitja z lastnimi mislimi, potrebami in motivi. Ilustrativen neproblematični primer tega je doživljanje vloge zdravnika v ordinaciji. Ta obrambni mehanizem je izrazito značilen za nekatere oblike fragmentiranosti in se pogosto pojavlja pri psihotični mejni organizaciji osebnosti, pa tudi pri ljudeh z globoko in razvojno nizko narcistično osebnostno motnjo. Ob pomanjkanju zmogljivosti za empatično sodoživljanje namreč sočloveka ne zmorejo doživljati izkustveno, ampak ga silijo v predvidljivo in obvladljivo vlogo. Pri psihopatski osebnostni motnji je tovrstna obramba (v tem primeru celo ne moremo govoriti o obrambi, temveč o zaznavnem slogu) način gledanja na ljudi kot zgolj sredstev za dosego lastnih ciljev.
Dediferenciacija
je obrambni mehanizem vnovičnega psihološkega zlitja z bližnjim človekom, ki se pojavlja skupaj s potrebo po enoumnem razmišljanju, čutenju in zaznavanju. Kaže se lahko tudi kot nekritično ugajanje in slepo upoštevanje – oseba postane povsem taka, kot si jo predstavlja in želi njen bližnji.
Deseksualizacija
je sprememba valence instinktivnega naboja, težnje. To je posebna oblika izolacije afekta, ki je vezan na seksualne impulze.
Disidentifikacija
je kompleksen, vendar dobro prepoznan sestavljen obrambni mehanizem (identifikacija ob hkratnem obračanju v njeno nasprotje), za katerega je značilna posebna oblika zavračanja, predstav, stališč, mišljenja in obnašanja. Kaže se s tem, da se oseba vede tako, da ne bi bila podobna svojim staršem. Tak primer so denimo osebe, ki kategorično zavračajo, da bi imele otroke, ali pa željo po njih zatirajo.
Disociacija
je lahko tudi obrambni mehanizem, zlasti če nastopi ob izrazito stresnih in travmatičnih dogodkih. Navadno se kaže v obliki začasnega odtrganja zavesti od problematičnega, travmatičnega doživljanja, zlasti nevzdržne in preplavljajoče telesne in psihične bolečine, groze in občutka popolne ogroženosti. Disociacija se lahko izraža tudi z občutkom vsemogočnosti, predvsem pa neranljivosti. Za travmatične dogodke je namreč najznačilnejše prav to, da jih človek, nekako obrambno otopel od disociiranih delov duševnosti, sploh ne doživlja kot travmatične.
Distorzija
je obrambni mehanizem, ki ob močnih neprijetnih občutkih popači dele resničnosti tako, da ta postane sprejemljivejša in obvladljivejša. Odklon se lahko izraža tako, da oseba z mehanizmi pretiravanja, zmanjševanja vrednosti, omalovaževanja in samoobtoževanja povsem preoblikuje svoje predstave o travmatičnem dogodku in jih vkodira v spomin na način, ki bo zanjo ustreznejši.
Dramatizacija
je obrambni mehanizem, s katerim oseba prek intenzivnega čustvenega ter vedenjskega komunikacijskega kanala usmerja in ohranja pozornost nase.
Eksternalizacija
je obrambni mehanizem, posebna oblika projekcije v soljudi ali celo družbo. Oseba zunanji svet zaznava, kot da bi bil sestavljen iz delov lastne osebnosti (navadno gre za odcepljene dele nevzdržne samokritičnosti, lahko pa tudi občutke krivde ali sramu). Izraža se s tem, da oseba v interakciji drugim pripisuje drže in stališča, in sicer tako, kot da bi pričakovala, da jo bodo kritizirali. Primer eksternalizacije je lahko z ničimer sproženo opravičevanje zobozdravniku zaradi morebitne pomanjkljive ustne higiene.
Esteticizem
je obrambni mehanizem, posebna oblika idealizacije, ki je sicer usmerjena na oprijemljive kriterije, služi pa izogibanju neprijetni življenjski stvarnosti. Podobno kot v primeru slike Doriana Graya zunanji blišč navadno prikriva praznino, bedo ali celo kaj hujšega. To seveda nikakor ne pomeni, da ljudje z veseljem do estetike samodejno skrivajo negativne lastnosti. Esteticizem ima funkciji obrambe takrat, ko je takšno obnašanje bolj kot ne kompulzivno in v njem v resnici ni užitka. Esteticizem nikakor ni usmerjen le na lasten videz in notranjo opremo, lahko ga zasledimo tudi pri razvijanju »čistih« idej in podobno.
Fantaziranje
je obrambni mehanizem, pri katerem oseba za zatekanje vase uporablja (ali zlorablja) sanjarjenje kot nadomestno zadovoljevanje stvarnih potreb po odnosih, ustreznih rešitvah za kak problem ali reševanju konfliktov. Primer takega fantaziranja je zlasti pikolovsko načrtovanje, ki pa mu ne sledi izvedba.
Fragmentiranost
je obrambni mehanizem, s katerim se oseba – protislovno – ščiti pred razkrojem osebnostne strukture (dezintegracijska tesnoba), in sicer tako, da se njena osebnostna struktura razpusti do te mere, da ne zmore več ohranjati celostnega zaznavanja same sebe. Če ne doživlja sebe, ne more doživljati bolečine. Skoraj bi lahko rekli, da gre za nekakšno avtolobotomijo. Ta obrambni mehanizem je izrazito redek, pojavlja se le pri zelo težkih duševnih motnjah, navadno pri ljudeh, ki so kot otroci doživljali raznovrstne oblike težkih zlorab, travm ali zanemarjanja – še najpogosteje pa kombinacijo vsega naštetega. Zanimivo je, da je ta obrambni mehanizem zaslužen za fenomen multiplih osebnosti, le da oseba nima več različnih osebnosti, pač pa zgolj delčke, ki jih ne zmore združiti v celoto, v odvisnosti od sprožilca pa deluje iz različnih vidikov nepovezane celote.
Generalizacija
je obrambni mehanizem, oblika premeščanja negativnih čustev v skupino, namesto v posameznika. Gre za nekakšen obrat stereotipiziranja, pri katerem posamezniku samodejno pripisujemo lastnosti celotne skupine. Primer take generalizacije, ki nastopi, kadar se želimo izogniti kritiki konkretnega posameznika: namesto da bi mu rekli, da je tečen, izjavimo, da so vsi moški tečni.
Gostobesednost
je oblika obrambnega mehanizma, s katerim se oseba pred neprijetnimi občutki zavaruje s podajanjem površinskih vsebin ter se z veliko besedami vrti okrog bistva kakor mačka okrog vrele kaše. Namen tega obrambnega mehanizma je sporočanje problematične vsebine brez prevzemanja odgovornosti – v upanju, da bo sogovornik izluščil bistvo, težo bremena pa prevzel nase.
Halucinacija
je obrambni mehanizem, specifična oblika eksternalizirane in fragmentirane projekcije, ki je značilna za psihozo. Ta mehanizem nastopi ob izgubi stika z resničnostjo, ob njegovi pomoči pa oseba pozunanji lastne ter zase nesprejemljive (navadno sovražne) fantazije, stališča, misli, predstave in namene, in sicer tako, da jih zaznava kot del zunanje resničnosti. Halucinacija je po svoje popolna projekcija.
Hipohondrija
je obrambni mehanizem, s katerim oseba s pretirano zaskrbljenostjo in pozornostjo išče dokaze o neobstoječi telesni – navadno smrtno nevarni – bolezni. Hipohondrijo lahko razumemo kot obliko premeščanja nesprejemljivih sovražnih impulzov proti sebi ali kot nadomestni problem, ki zahteva tolikšno pozornost, da oseba nima časa za spoprijemanje z resničnim, vendar neozaveščenim problemom.
Humor
je lahko eden od najzrelejših in najkonstruktivnejših obrambnih mehanizmov, vendar ni nujno tako, prav tako ni vedno znak obrambe. Kadar je v vlogi zrelega obrambnega mehanizma, se oseba pred potencialno izrazito bolečimi ali ponižujočimi, navadno zunanjimi dražljaji brani s tem, da v njih vidi in tudi izrazi preoblikovane vidike, ki so lahko za neudeležene (pogled od zunaj) komični. Z distanciranjem pogleda človek ohranja določeno kognitivno prožnost in s tem tudi večjo prožnost v razmišljanju. Poleg tega je vloga humorja ohranjanje pozitivnega čustvenega stanja, kar ima tudi prilagoditveno funkcijo in evolucijsko vrednost, saj smo se v pozitivnem čustvenem stanju pri reševanju problemov sposobnejši za razsodno odločanje in izbiranje med več možnostmi. Humor, zlasti če ni na mestu (šaljenje na pogrebu …), če je pretiran ali če se človek kar naprej samo šali, je lahko tudi znak izogibanja bolečini in globoki depresivnosti, saj se utegne oseba z nenehnim obračanjem v nasprotje braniti pred preplavljajočim obupom in celo samomorilnimi mislimi.
Idealizacija
je obrambni mehanizem, pravzaprav posledica obrambnega mehanizma razcepa, s katerim oseba objektu idealizacije nekritično pripisuje nerealne razsežnosti pozitivnih zmožnosti in lastnosti. Idealizacija ima pogosto obliko fantazij o idealnem staršu, ki ga oseba, ki idealizira, ni imela, vendar si ga je želela.
Identifikacija
je obrambni mehanizem oziroma družina obrambnih mehanizmov, vendar je še veliko več kot to. Identifikacija oziroma nekatere oblike selektivne identifikacije so pravzaprav temeljni socializacijski mehanizmi. Ponotranjenje predstave o drugih je pomemben del reflektivnih nadzornih mehanizmov in upravljanja s svojimi čustvenimi stanji, ne da bi se bilo treba pri tem nenehno zanašati na druge.
Iluzija
je obrambni mehanizem pozunanjenih predstav, želja, stališč in nesprejemljivih impulzov, ki se od halucinacije razlikuje po tem, da se oseba zaveda, da njena videnja niso del stvarnosti, marveč umišljeni prividi.
Inhibicija
je selektivna inhibicija ego funkcij, obrambni mehanizem, s katerim oseba instinktivno izključi nekatere funkcije delovanja, da bi se s tem ubranila presnavljanja ali udejanjanja nesprejemljivih vsebin oziroma neprijetnih čustev. Pojavlja se nezavedno, skozi konverzije. Oseba denimo razvije občutek pekočega jezika ali celo popolno odpoved zmožnosti govora, kar ji (nezavedno) onemogoči, da bi izrekla kaj žaljivega ali neprimernega.
Instinktualizacija
je obrambni mehanizem, pri katerem oseba nepovezanim vsebinam pripisuje funkcijo impulza, da bi se tako izognila dvoumnim občutkom, ki jih v njej vzbuja impulz. Primera, ki lahko vodita v stereotipiziranje, sta na primer pripisovanje kriminala uspešnim ljudem ali nasilni protesti proti vojni.
Intelektualizacija
je obrambni mehanizem, s katerim oseba svojo notranjo stisko rešuje ob pomoči razumskega prizadevanja. To počne tako, da zavzema tako imenovano objektivno držo in o situacijah, ki v njej vzbujajo strah, razsoja in presoja pretirano razumsko. Čustva navadno označuje kot stvar šibkosti in nekaj nepomembnega, to pa zato, da se ji z njimi ne bi bilo treba spoprijeti.
Internalizacija
je obrambni mehanizem, nekakšna končna posledica obrambnega mehanizma identifikacije. Problematičnost internalizacije je zlasti v tem, da lahko človek ponotranji tudi neustrezna čustva, nazore in vedenja. Ti v njem delujejo kot tujek, ki se mu nikakor ne zmore upreti, četudi se razumsko zaveda, da si z upoštevanjem tovrstnih prisil povzroča škodo. Primer tega vidimo pri osebah, ki po težkem delu ne zmorejo mirno počivati, saj jim nekaj v njih tega ne dovoljuje. Počutijo se tako krivi, da jim počitek sploh ne prinese sprostitve, četudi razumsko vedo, da ga potrebujejo – in da s tem ni nič narobe, nasprotno. Ponotranjene škodljive predstave namreč v jedru sooblikujejo osebnost.
Introjekcija
je obrambni mehanizem, ki ohranja občutek zlitosti z objektom identifikacije, da oseba ne bi čutila ločenosti od njega. Introjekcija se kaže tako, da se oseba obnaša, zaznava in čustvuje v skladu s predstavo o bližnjem človeku. Če denimo eden od partnerjev odide na pot, drugi nadomesti njegove ali njene obveznosti podobno in celo ob podobnih ritmih, spi na partnerjevi strani postelje ipd.
Introjektna identifikacija
je obrambni mehanizem, nekakšen komplementarni pol projektivne identifikacije. To je celostna oblika introjekcije: oseba povsem neselektivno prevzame držo drugega, celo njegove motive, želje, fantazije, stališča in obnašanje. Gre za nekakšno popolno učenje po modelu.
Introspekcija
je obrambni mehanizem, ki se lahko odraža kot beg od resničnosti ob pomoči pretiranega samoopazovanja. Reflektiranje notranjih vsebin in nenehno analiziranje notranjih stanj sta lahko tudi posledica krčevitega samonadzora. Pogosto gre za obliko nadkompenzacije, do katere pride zaradi nenehnega notranjega nadzora nad nadziranjem močnih, težje obvladljivih in slabo reguliranih čustvenih stanj.
Inverzija proti sebi
je obrambni mehanizem, ki mu pravimo tudi obrat proti sebi. Oseba agresivne in tudi druge impulze preusmeri nase, navadno iz obupa ali nemoči. Skrajna oblika takega obračanja proti sebi oziroma inverzije agresivnih impulzov, ki so sicer namenjeni drugim, naj bi bil samomor.
Inverzija navzven
je obrambni mehanizem, ki se od inverzije proti sebi in celo od projekcije razlikuje predvsem po tem, da oseba dejavno prevzame negativno vlogo drugega in jo udejanji, četudi v svojo škodo. Tako obdrži vsaj občutek, da obvladuje lastno usodo. Primera tovrstne inverzije: študent na pisnem izpitu odda prazen list, ker je prepričan, da bo tako ali tako dobil negativno oceno, ali pa samomor obsojenca na smrt.
Iskanje čustvene podpore
je strategija spoprijemanja s problemi, usmerjena na zagotavljanje čustvene pomiritve. Oseba po vznemirljivem dogodku išče socialni stik in sočustvovanje ali pa pričo, ki jo bo podprla pri vrednotenju njenega čustvenega stanja. Primer tovrstnega spoprijemanja s problemi je iskanje sogovorca, ki bo poskrbel za pomiritev.
Izničevanje pozitivnega
je spoznavna popačenost, značilna za ljudi, ki se spoprijemajo z anksioznostjo ali depresivnostjo, pogosto tudi s spremljajočim nizkim samospoštovanjem. Kadar smo anksiozni, je na delu oblika spoznavne napake, ki ji pravimo tudi negativna pristranskost. Negativne vidike opažamo hitreje kot pozitivne, na nas imajo tudi občutno močnejši vpliv. Fiziološko gledano so negativni občutki močnejši kot pozitivni (evolucijska prednost). Če torej nismo zavestno pozorni na pozitivne vidike situacije, se hitro primeri, da jih nehote spregledamo, sliko pa vidimo bolj črno, kot je v resnici. Da bomo tudi v neprijetni situaciji, ki v nas vzbuja občutek nemoči, videli izhod, se moramo zavestno potruditi in iskati prvine obnašanja, na katere lahko vplivamo, kajti le tako bomo lahko izšli iz nje. Tudi o tem govori pregovor, ki pravi, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha.
Izogibanje
je obrambni mehanizem, pri katerem se oseba izogiba vsemu, kar v njej poraja nesprejemljive negativne občutke, ali pa tudi zanjo nesprejemljive posledice določenih situacij, četudi take situacije trenutno vzbujajo pozitivne občutke. Najpogostejše se kaže kot izogibanje konfliktom in neprijetnim mislim. Kadar gre za izogibanje situacijam, ki v človeku vzbujajo strah, četudi v resnici niso nevarne, takšno izogibanje strah navadno še okrepi. Izogibanje pa ni omejeno na obnašanje, temveč se lahko izraža tudi tako, da se človek izogiba spoprijemanju z lastnim duševnim procesom, na primer razmišljanju o neprijetnih posledicah svojega ravnanja.
Katastrofiziranje
je obrambni mehanizem, pa tudi kognitivna distorzija, ki omogoča dobro vtisnjenje v spomin potencialno nevarne ali ogrožajoče situacije. Katastrofiziranje je miselno simuliranje (predpostavljanje) negativnih, črnih scenarijev, nekakšna duševna mentalna vadba, s katero se pripravljamo na najslabše možne izide. Problematičnost katastrofiziranja je v tem, da so naše negativne predpostavke pod močnim vplivom trenutnih negativnih čustev, in ne odraz resničnega dogajanja, zato so ti scenariji praviloma prenapihnjeni in nestvarni. Katastrofiziranje nastopi zlasti v situacijah, na katere trenutno ne moremo neposredno vplivati, v nas pa vzbujajo veliko negotovost.
Kompenzacija
je obrambni mehanizem, pri katerem oseba preko nadomestne aktivnosti sebi zagotavlja stabilnost krhkemu samospoštovanju. Če ne uspe na določenem področju dosegati lastnih (navadno pretiranih) standardov ali pa grozi določena izguba, na primer partnerja. Kompenzacijsko prilagajanje navadno stremi k zunanjim dosežkom z namenom zunanje pohvale ali potrditve, lahko se pojavi ob situacijah kjer grozi izguba samospoštovanja ali pa je močno utrjena in pogosto uporabljena osebnostna poteza, ki se lahko na primer izraža kot perfekcionizem. Zatekanje v delo je lahko primer kompenzacije za na primer negotovost v človeških stikih.
Kondenzacija
je obrambni mehanizem, ki je podoben logiki sanj, kjer objektivno nezdružljive in nepreverjene ideje na osnovi mešanja površinske in globinske čustvene interne logične povezanosti združujejo nezavedno.
Konfabulacija
je obrambni mehanizem, ki se izraža kot nezavedno govorjenje neresnice oziroma laganje, katerega namen je zaščita samospoštovanja. Konfabuliranje ni zavestno zavajanje, čeprav je lahko tudi posledica nezanesljivosti spomina, v katerem hranimo svoje predstave o dogodkih, spominske vrzeli pa zapolnijo možgani, zato utegnemo biti prepričani, da govorimo resnico. Kadar gre za spoznavno napako, ki se je ne zavedamo, ima lahko konfabulacija zelo negativne posledice, kar se denimo kaže v nezanesljivosti prič pri prepoznavanju storilcev.
Konkretizacija
je obrambni mehanizem, oblika regresije, ki razmišljanje vrne na konkretno raven, torej brez abstrakcije. Namen tovrstnega zatekanja v mehanicistični pogled je njegova navidezna lažja obvladljivost. Konkretizacija se pogosto kaže v posebni obliki racionaliziranja ali celo intelektualizacije, denimo kot izjava »'dobil' sem anksioznost«, s katero človek obide vse psihosocialne dejavnike, ki so pripeljali do tega stanja, razloge zanj pa denimo pripiše izključno fiziološkemu delovanju telesa, kot da bi šlo za telesno, ne pa duševno motnjo. Konkretizacija gre z roko v roki z izolacijo afekta: človek svoje stanje pojasnjuje disociirano, kot da so čustva zgolj kemični procesi, ki bodo minili sami od sebe.
Konverzija
je obrambni mehanizem, pri katerem se pasivna, nemočna pozicija preobrazi prek aktivne drže, s čimer se oseba želi ubraniti grozečih občutkov nemoči. Pri tem gre za obliko identifikacije z napadalcem. Primeri tega so bili denimo janičarji in nekateri kapi v koncentracijskih taboriščih, ki so mučili in zlorabljali sojetnike, za kar so jih tudi nagrajevali.
Minimaliziranje
je obrambni mehanizem, ki omili negotovost, napetost ali strah ob posameznih mislih, dogodkih ali interakcijah z ljudmi. Kaže se tako, da oseba stanja ne doživlja tako intenzivno, kot bi bilo v dani situaciji potrebno.
Moraliziranje
je obrambni mehanizem, s katerim oseba skuša premostiti razcepljeno doživljanje »dobrih« in »slabih« ljudi (s sabo vred). To počne zato, da lahko ohranja samospoštovanje ter zasleduje in uresničuje visoke moralne standarde, ne da bi se morala spoprijeti z željami, potrebami ali fantazijami, ki so zanjo nesprejemljive. Prvi pogoj za moraliziranje je izolacija afekta in – navadno zelo dober – nadzor impulzov. Ljudje, ki se nagibajo k moraliziranju, namreč slabše zaznavajo lastna notranja stanja, saj zase nesprejemljive vsebine, navadno zasičene s sramom, krčevito držijo na vajetih, in sicer tako močno, da se jih niti ne zavedajo, nakopičeno napetost pa sproščajo z moraliziranjem. Če ne bi bilo tako, bi razvojno nihali med dobrimi in slabimi predstavami o sebi, torej bi bili pod vplivom obrambnega mehanizma razcepljanja.
Načrtovanje
je na problem usmerjena strategija spoprijemanja, oblika kognitivnega nadzora. Oseba namerno in razumsko snuje zaporedje akcijskih ukrepov, pri čemer upošteva realne prednosti in omejitve ter razpoložljive vire, da bi prepoznala in rešila problem, nekaj dosegla ali pa se nečemu izognila.
Neavtentičnost
je obrambni mehanizem, nekakšna maska, oblika lažnega jaza, ki je za svet »sprejemljivejši«, za notranje doživljanje pa varnejši, saj se tako človeku ni treba spoprijemati s svojimi negotovostmi in pomanjkljivostmi. Lažni jaz je v sodobnem zahodnem svetu skorajda standard in kulturno pričakovana norma, zato ga pri ljudeh, pri katerih je to najpogostejša kronična obramba (narcisoidnost in psihopatija), pogosto zmorejo prepoznati samo zelo senzibilizirane osebe. To je namreč dolgoletna igra, veščina, ki se lahko tako zelo utrdi, da postane na videz neločljiva od notranje praznine, ki se navadno skriva za neavtentičnim obnašanjem. Problem neavtentičnosti postane zelo resen, če javna podoba postane zasebna. Najvidnejši prepoznavni znak neavtentičnosti je nezmožnost deljenja čustvene intime in pristnega čustvenega stika z lastno notranjo resničnostjo.
Negativizem
je obrambni mehanizem, ki se navadno kaže kot vzvišena in zavračajoča drža. Obramba služi odganjanju ljudi – tako osebi ni več treba vzpostavljati bližine in navezanosti. Taka oseba je navadno precej samozadostna ali pa si za to dejavno prizadeva, saj zavrača sodelovanje, to pa navadno izraža s pokroviteljskimi stališči.
Negativna halucinacija
je obrambni mehanizem, pri katerem oseba ne vidi ali zazna obstoječih stvari – v nasprotju s pozitivno halucinacijo, pri kateri vidi in ne doživlja stvari, ki jih v resnici ni. Negativna halucinacija služi kognitivnemu popačenju, odstranitvi dražljaja, ki sproža negativna občutja. Skrajna oblika negativne halucinacije je oblika konverzivne psihogene slepote, pri kateri človek (začasno in nenevarno) povsem izgubi vid. Kognitivni fenomen negativne halucinacije je lahko tudi posledica usmerjene pozornosti in slepote za spremembe, saj so naše zmožnosti zavestnega procesiranja omejene. Slepota za spremembe je denimo to, da ne opazimo spremenjene pričeske bližnje osebe, čeprav jo videvamo vsak dan.
Nejasnost
je obrambni mehanizem, ki je na videz zelo podoben kognitivni distorziji generaliziranju, pri katerem oseba posplošuje, vendar med njima obstaja pomembna razlika. Kadar govorimo o generaliziranju, oseba posplošuje zato, da bi se izognila neprijetnim ali nesprejemljivim občutkom, ki bi jih natančno doživljanje utegnilo prebuditi. Na drugi strani se nejasnost izraža s posploševanjem, na primer »danes je grozen dan«.
Nerealni optimizem
je spoznavna popačenost, oblika magičnega mišljenja, s katerim se oseba varuje pred negotovostjo. To počne tako, da se obnaša, kot da se negotova situacija ne more izteči drugače kot pozitivno. Problematičnost nerealnega optimizma je v neupoštevanju dejstva, da so takšna pričakovanja nestvarna, čemur sledi razočaranje. Še bolj problematična je odsotnost samovarovalnega mehanizma, zato se nerealni optimizem pogosto izraža prek sintagme »bomo že kako«.
Obrambno strinjanje
je obrambni mehanizem, pri katerem se oseba na zunaj strinja z drugimi, da bi tako prikrila svoja stališča, doživljanje ali prepričanja. Oseba, ki se na zunaj strinja samo zato, da bo sprejeta, se navadno izogiba konfrontacijam in prepirom, čeprav se tako obnašanje dolgoročno pogosto konča z izbruhi ter z obtožbami o nerazumevanju in celo neupoštevanju. Če ta obrambni mehanizem postane stvar samodejnega odzivanja, je problematično to, da oseba okolici podaja napačno predstavo o svojih željah in potrebah. Obrambno strinjanje ima včasih zelo hude posledice, saj lahko vodi v občutke krivde. Tako osebe utegnejo pod pritiskom zasliševalcev celo podajati lažna, zase obremenjujoča priznanja: priznajo, da so krive, čeprav se zavedajo, da niso – in da s tem nikogar ne rešujejo ali varujejo.
Oklepanje
je obrambni mehanizem, pri katerem se oseba pretirano oklepa drugega človeka, navadno pomembnega bližnjega. V medčloveških odnosih oklepanje pogosto sproži zavračanje kot protiutež ob nevarnosti izgube odnosa. v ozadju oklepanja je lahko tudi izogibanje sovražnim impulzom in je oblika obrata v nasprotje: namesto da bi oseba do sočloveka občutila negativna čustva, navadno jezo, se ga v strahu pred izgubo krčevito oklene.
Omalovaževanje
je obrambni mehanizem, s katerim oseba svoje občutke moči prikriva tako, da vzpostavi vzvišeno držo in na ljudi gleda zviška. Bistvo omalovaževanja je pretiravanje in neuravnoteženje s pozitivnimi lastnostmi – tako pri sebi kot pri drugih.
Oprezljivost
je eden od obrambnih mehanizmov, drugi pomen besede čuječnost, ki se je v slovenski psihologiji uveljavila kot opis za eno od meditativnih praks. Oprezljivost spominja na prežo, povečano pozornost na zunanje dražljaje, njen namen pa je čim prej zaznati morebitno nevarnost. Taka drža zahteva zelo veliko energije, na drugi strani pa sta oprezljivost in previdnost zelo na mestu, kadar je pričakovanje nevarnosti realno.
Optimizacijsko prilagajanje
je strategija prilagajanja, oblika adaptacije. Gre za instrumentalno uporabo kognitivnega nadzora, pri kateri z izkustvenim učenjem (delo, trud, vaja) pridobivamo nove veščine, spretnosti in kompetence, da bi lahko dosegli in/ali ohranjali cilje. Pogosto ga zamenjujejo z obrambnim mehanizmom nadkompenzacije ali celo kompenzacije, vendar se od njiju pomembno razlikuje. Optimizacijsko prilagajanje je zavestno, medtem ko sta nadkompenzacija in kompenzacija obliki prisilnega prizadevanja, da bi si povrnili ali ohranili samospoštovanje.
Osamitev
je obrambni mehanizem, ki mu včasih pravimo tudi izolacija afekta. Osebe, ki ga uporabljajo, se navadno zdijo zelo obvladane, celo stoične – kot da lahko na svoje doživljanje gledajo izključno racionalno in instrumentalno, brez pridruženih lastnih vrednostnih sodb, in to celo takrat, ko bi čustva morala biti prisotna. Pri osamitvi čustvenih delov zgodba ostane nedotaknjena, kot da bi gledali film brez glasbe, barv in zvočnih učinkov, kot da bi človek bral opis obnašanja drugega, čustveno povsem nevpletenega človeka. Ta obrambni mehanizem pri svojem delu pogosto uporabljajo kirurgi, da lahko ohranijo mirnost, osredotočenost in razumskost, vendar gre pri njih prej za strategijo spoprijemanja kot za nezaveden obrambni mehanizem. Lahko je tudi posledica dolgotrajnega odrivanja čustvovanja – do te mere, da oseba izgubi stik s čustvenim delom vsebine. Osamitev je oblika disociacije in zelo pogost obrambni mehanizem pri obsesivno kompulzivni motnji. Osamitev lahko vodi v čustveno otopelost.
Osebno pripisovanje
je spoznavna popačenost, imenovana tudi personaliziranje. Oseba naključne dogodke pripisuje sebi, kot da se vse negativne stvari dogajajo prav zato, ker je takšna, kakršna je. Kot obrambni mehanizem je lahko posebna oblika prikrite in spreobrnjene vsemogočne drže, saj taka drža implicira (predvsem negativno) visoko vrednotenje svoje pomembnosti. Ker je osebno pripisovanje pogostejše pri osebah z negativno samopodobo, s tem tudi ohranjajo popačeno podobo o sebi in svojih sposobnostih. Skrajna oblika personaliziranja je nanašalno vedenje, pa tudi paranoidnost, pri kateri se oseba pred namišljenimi grožnjami brani z varovalnim obnašanjem.
Označevanje
je spoznavna popačenost, ki temelji na prehitrem sklepanju, zaradi česar si oseba pripiše splošne negativne lastnosti, pri čemer ne upošteva dejavnika učenja. Takšno (samo)označevanje je zelo značilno tudi za nekatere otroke, ki še nimajo dovolj izkušenj. Nastopi lahko, kadar otrok nečesa še ne zmore (npr. sestaviti stolpa kock), nato pa dejavnost opusti, sebe pa na osnovi prehitrega in generaliziranega sklepanja označi kot nesposobnega.
Pasivna agresivnost
je lahko obrambni mehanizem, pa tudi strategija spoprijemanja, pri kateri oseba svojo agresivnost do drugih izraža prikrito, skorajda neprepoznavno in pogosto tudi manipulativno. To je značilna oblika agresivnosti, s katero si nezavedno pomagajo osebe v podrejenem položaju, navadno zato, ker zdravo uveljavljanje doživljajo kot dejavno, odkrito agresijo. Pasivna agresivnost se pogosto kaže v obliki zamujanja, pozabljanja, neupoštevanja … Ena od oblik pasivne agresivnosti je tudi mazohistična drža. Kadar gre za obrambni mehanizem, se tovrstna agresivnost nezavedno odraža tako, da oseba niti ne zazna, da je denimo neprijazna, odrezava, neodzivna ipd. Pasivna agresivnost se lahko kaže tudi v obliki provokacije, na katero se utegne druga oseba odzvati z odkrito agresijo – in jo tako upravičiti. Na delovnem mestu se lahko kaže v znani drži »ne morejo me tako malo plačati, kot lahko malo delam«.
Pasivnost
je obrambni mehanizem, pravzaprav oblika konformizma, pri kateri se oseba zaradi grožnje agresivnosti ali neodobravanja postavi v podrejen položaj in počaka, da nevarnost mine. Pri tem se ne izpostavlja, zlasti če jo obdajajo ljudje, ki na veliko izražajo svojo prosto plavajočo agresivnost.
Poneumljanje
je obrambni mehanizem, ki ga oseba odigrava z izvajanjem psihološkega nasilja. Gre za specifično in izredno škodljivo manipulativno obliko vsemogočnega nadzora nad umom sočloveka. Izvirni izraz, ki pojasnjuje tovrstno sistematično instrumentalno manipulacijo, izvira iz znamenitega filma Gaslight iz leta 1944, zato se je v angleščini za tovrstno početje uveljavila beseda »gaslighting«. Glavno junakinjo (igra jo Ingrid Bergman) njen ljubimec skuša spraviti ob pamet s tem, da ji megli percepcijo in samozaupanje. Poneumljanje je posebna oblika »pranja možganov« ali indoktrinacije, pri kateri manipuliranje izvaja človek, ki mu oseba zaupa – prav zato je še posebno nevarno. Tovrstno manipulacijo in absolutni nadzor nad sočlovekovim umom navadno uporabljajo le osebe s težko patologijo antisocialnega spektra, torej iz narcističnega in psihopatskega spektra osebnostnih motenj. Manipuliranje se začne s tem, da oseba, ki uporablja ta obrambni mehanizem, najprej poskrbi, da žrtev, s katero skuša manipulirati, začenja dvomiti o lastnih predstavah, mislih in zaznavah, vključno s testiranjem resničnosti in celo svojih čustev. Tovrstno manipuliranje je navadno sistematično in usmerjeno na rušenje samospoštovanja in osnovnega samozaupanja. Še posebno problematično je, kadar takšno delovanje obsega tudi druge ljudi, ki v tem procesu usklajeno sodelujejo. Ko človek že opazno dvomi o lastnih zaznavah, manipulator ta napačna prepričanja začne utrjevati, in sicer s procesom obrambnega mehanizma projektivne identifikacije. Manipulator svoje predstave vriva v žrtev in jih podkrepljuje z dokazi. Na primer: »Ne bodi, no, paranoična, preobčutljiva si, nora.« Toda tega ne izreka kot žaljivke, pred katerimi se žrtev lahko brani, saj jim ne verjame, temveč kot dobro in natančno izvedene ter z »dokazi« podprte trditve, ki dodatno spodbujajo njen dvom vase, krepijo kognitivno disonanco in anksioznost ter uničujejo samospoštovanje. Edina rešitev pred tovrstno zlorabo je distanciranje in zapustitev manipulatorja, saj se sicer pri žrtvi lahko razvijejo težke duševne motnje.
Posploševanje
je oblika spoznavne popačenosti, pri kateri oseba na osnovi nezadostnih dokazov prehitro in neutemeljeno sklepa, da je trajno (ne)zmožna nečesa ali da premore kako lastnost, ki je v resnici nima. Če se na primer spotakne na stopnicah, taka oseba nemudoma pomisli ali reče, da je pač nerodna.
Potlačitev
je obrambni mehanizem, imenovan tudi represija. Skupaj z zanikanjem je potlačitev eden od najbolj znanih obrambnih mehanizmov. Njena osnovna vloga je, da neprijetna občutja in z njimi povezane vsebine ohranja zunaj zavesti. Potlačitev pogosto zamenjujejo z odrivanjem oziroma supresijo. Osnovna razlika med njima je v tem, da o potlačenih vsebinah ne vemo niti tega, da sploh obstajajo, kaj šele, kakšne bi lahko bile. Torej te vsebine niso samo nedostopne zavesti, temveč tudi skrite. Potlačitev naj bi bila tudi temeljna funkcija ega, ki mu omogoča normalno delovanje. Problematičnost potlačitve je v tem, da vsebine niso povsem odstranjene, zaradi česar pogosto nastopi močna tesnoba, ki pa nima zavesti dostopne vsebine. Zaradi novih nevroznanstvenih spoznanj zdaj ta fenomen razlagamo drugače, saj se implicitni, nezavedni spomin razvije veliko prej kot epizodični spomin (ta omogoča, da se lahko vsebin zavestno spomnimo in jih prikličemo). Prav zato lahko neugodni dejavniki v dojenčkovem razvoju zapustijo močna in neprijetna vznemirjenja (poenostavljeno: v telesnem spominu). Teh situacij se človek v poznejših življenjskih obdobjih ne more spomniti, ker takrat del možganov, zadolžen za zapomnitev, še ni bil razvit ali pa ni optimalno deloval, kar se pogosto zgodi v primeru hudih travm, povezanih z zelo močnimi disociacijami.
Predeljevanje
je obrambni mehanizem, lahko pa tudi strategija spoprijemanja. Kot obrambni mehanizem služi omejevanju združevanja miselnih vsebin v smiselno pomensko celoto, ki bi jo oseba lahko zaznala kot potencialno ogrožajočo. Predeljevanje je nekakšna delna fragmentiranost izkušnje, namenjeno temu, da bi se izognili neprijetnemu občutku, ki ga prinaša taka celota. Lep primer, kako ustvariti dobre razmere za predeljevanje in omilitev tesnobe, je denimo neposredna priprava na operativni poseg, pri katerem pozornost povsem zasedajo ločeni, postopni koraki, ki sami po sebi niso ogrožajoči. Ker so enote pozornosti omejene in razmeroma majhne, se hitro zapolnijo, s čimer onemogočajo celosten vpogled v situacijo. Zavesten in zelo uporaben način predeljevanja kot strategije spoprijemanja je razbitje velikega problema na veliko število povsem obvladljivih enot, zatem pa s posvečanjem pozornosti vsaki od teh obvladljivih enot enega za drugim reševati manjše probleme. Tako je mogoče sčasoma rešiti še tako obširen problem, ki bi, če bi ga premlevali v celoti, v zavesti sprožal preplavljajoč občutek, da mu ne bomo kos.
Premeščanje
je obrambni mehanizem, s katerim oseba težke občutke premesti iz ene situacije v drugo. Premeščanje nastopi kot poskus reševanja konflikta med hkratnim zaznavanjem jeze in nemoči ali celo strahu. Ta obrambni mehanizem je zelo pogosto povezan z neobvladljivo in nepredelano jezo, katere izražanje bi utegnilo biti nevarno. Zato oseba jezo, namenjeno konkretni osebi (navadno človeku, ki ji je tako ali drugače nadrejen in je v položaju moči), stresa na nič krive ljudi iz svoje okolice, ker so pač pri roki – navadno so to njeni podrejeni. Najbolj tragične ter hkrati najpogostejše in pozabljene žrtve premeščanja agresije staršev so seveda otroci.
Preobrnitev
je obrambni mehanizem, ki lahko poteka po dveh poteh. Skrajni psihopatološki primer preobrnitve bi bila bipolarna motnja, pri kateri manija preide v depresijo – in nasprotno. To je primer premika aktivacije v mirovanje. Tak premik je tudi menjava vlog pri sadistu in mazohistu. Na drugi ravni pa se lahko doživljanje preobrne tako, da je mehanizem v službi razcepljanja – naklonjenost v zavračanje, zaljubljenost v sovraštvo … V obeh primerih gre za premik v doživljanju, ki vodi v nasprotje. Pri mučiteljih se pogosto izkaže, da so bili tudi sami v preteklosti žrtev mučenja. Najbolj škodljive posledice preobrnitve so preobrnitve identitet vlog: če denimo otrok postane skrbnik svojih staršev. Čeprav taka vloga vzbuja dober občutek kompetentnosti in samonadzora, pa otroka povsem oropa izkušnje, kako biti otrok. Poleg tega tak človek odrašča v pomanjkanju otroških razvojnih spodbud, ki bi mu priskrbele razmeroma stabilno osnovo za uspešno čustveno regulacijo v poznejšem življenju. Žal ima lahko takšno travmatično odraščanje, zlasti kadar sta vmes še alkohol in nasilje, za posledico nesanirano psihološko škodo, zaradi posledic kroničnega stresnega odziva pa utegne predvideno življenjsko dobo skrajšati tudi za dvajset let.
Pretirano abstrahiranje
je obrambni mehanizem, nasproten konkretizaciji, pri katerem oseba do problema zavzame tako zelo oddaljeno držo, da s take razdalje izgubi pomen, podobno kot možgani med letom v letalu nad določeno višino te višine ne prepoznajo, saj je pogled zgolj abstrakcija znane pokrajine. Tovrstno abstrahiranje je navadno zelo popačena intelektualizacija, ki služi odigravanju ali celo opravičevanju nesprejemljivih impulzov. Zgodovinski primer tovrstne zlorabe v znanosti je evgenika, v okviru katere so ljudi razdelili na pripadnike čiste in nečistih ras, to početje pa celo opravičevali z znanstvenimi postopki.
Pretiravanje
je obrambni mehanizem, pri katerem se odvečni čustveni naboj zaradi delnega premeščanja prenese na nepomembno vsebino, ki ji taka oseba poveča pretirano pozornost. Primer tega je prenos razburjenost zaradi sestanka v služi, ki se izrazi z neproporcionalno čustveno ekspresivnim odzivanjem med malico. Pretiravanje je delno premeščanje napetosti, le da je bolj omejeno in navadno ni usmerjeno na drugega. Pretiravanje je tudi eden od bolj prepoznavnih obrambnih mehanizmov, s katerim se srečujemo v vsakodnevnem življenju.
Preventivno spoprijemanje
je strategija spoprijemanja, namenjena preprečitvi slabega izida podobne situacije iz preteklosti. Primer: voznik začetnik, ki ne opravi vozniškega izpita, pozneje pogosto vozi skozi natanko taka križišča kot na dan izpita. Kot obrambni mehanizem je preventivno spoprijemanje podobno nadkompenzaciji, pri kateri se želimo v sorodni situaciji ali pri podobnem problemu bolje odrezati. Slaba plat tega je, da nova situacija najbrž ne bo identična – na prav vse se ni mogoče pripraviti, zato potrebujemo določeno mero samozaupanja, ki nam bo v pomoč, da bomo zmogli improvizirati. Taka drža pa od osebe terja, da zdrži nekaj negotovosti – in se z njo sprijazni.
Pričakovanje
je obrambni mehanizem, pri katerem lahko oseba realno predvideva ugoden izid neprijetne situacije, notranjega konflikta ali močnih neprijetnih občutkov. Predvidevanje, kako se bomo v posamezni situaciji realno odzvali, je eden od najuspešnejših in najmanj problematičnih obrambnih mehanizmov, saj se tako v določeni meri miselno naravnamo na situacijo in pripravimo strategije za njeno reševanje. Pričakovanje namreč preprečuje presenečenja in samodejno pretirano odzivanje.
Pripadnost
je strategija spoprijemanja, pri kateri človek pripada stabilni varovalni socialni mreži, v kateri se počuti sprejet in varen. Mrežo lahko sestavljajo prijatelji, sodelavci, kolegi … skratka, pripadniki sorodne skupine, s katerimi lahko deli probleme. Pripadnost skupini je v vsakih okoliščinah zelo močan varovalni mehanizem pred duševnimi motnjami. V obdobjih hudih travm in pretresov ščiti celo pred posttravmatsko stresno motnjo.
Prisila
je obrambni mehanizem, ki je posledica introjekta, vrinjene in neselektivno ponotranjene predstave o sebi. Prisila nastopi, kadar človek čuti močno potrebo, da bi zadostil nekim standardom, s katerimi se ne strinja, odmik od njih pa mu povzroča stisko. Primer: človek čuti potrebo, da bi počival, vendar nadaljuje delo, da ne bi imel občutka, da je len ali celo neodgovoren.
Projekcija
je obrambni mehanizem, pri katerem drugim pripisujemo lastnosti (zlasti razvade in šibkosti), motive, stališča ali čustva, ki jih pri sebi ne želimo ali pa ne zmoremo uvideti/sprejeti. Pogosti spremljevalci obrambnega mehanizma projekcije so zanikanje, potlačevanje, dediferenciacija in razcepljanje. Najpogostejša projekcija pri narcistični osebnostni motnji je denimo pripisovanje zavisti drugim (vsi mi zavidajo), saj je prav zavist občutek, ki je za človeka z narcistično motnjo eden od najmanj prepoznanih in najbolj nevzdržnih.
Projektivna identifikacija
je obrambni mehanizem, ki ga je zelo težko prepoznati, zlasti zaradi neverjetne zapletenosti mehanizmov socialne kognicije. Projektivnih identifikacij je več vrst, povrhu vse ne potekajo po enotnem zaporedju. Najbolj okleščena razlaga projektivne identifikacije je, da gre za vrivanje lastnih nesprejemljivih čustev v drugega človeka, in sicer z namenom, da bi jih ta odigral, presnovil ali se jih znebil, skratka, da bi jih podoživel in pri tem omogočil identifikacijo. Pri tem se žrtvi ni treba spoprijeti z lastnim strahom, jezo ali grozo, ki je navadno v ozadju te obrambe. Preprost primer projektivne identifikacije: žrtev (zlasti nasilja) razlaga sogovorcu zgodbo tako, da ta začuti ogorčenje, jezo in druga sorodna čustva, žrtev pa ne kaže nobenih znakov teh občutkov. Zunanjemu opazovalcu se situacija na prvi pogled ne zdi nič posebnega, toda sogovorec poleg naštetega navadno čuti obilo zaščitništva in nemoči, žrtev pa ničesar od tega. Še več, nasilneža utegne celo zagovarjati, s čimer sogovorca dodatno podžge, saj povrhu vzbudi vtis naivnosti. Tako se žrtev varno poistoveti s projiciranimi negativnimi občutki.
Projektivno obtoževanje
je zelo pogost obrambni mehanizem, ki izhaja iz kognitivne napake, imenovane temeljna napaka pripisovanja. Pri projektivnem obtoževanju oseba za svoje probleme krivi nekoga drugega. V skrajnem primeru celo zavzame držo, češ da so za vse krivi drugi. To je poenostavljena razlaga, kajti v stvarnosti gre za bolj zapleten proces. Zaznavna napaka pripisovanja je način, kako vrednotimo sebe in kako druge. Ko gre za nas, prevelik vpliv pripisujemo neposrednim okoliščinam in pozabljamo na njihov posredni vpliv (da denimo nimamo vsi enakih talentov, zmožnosti in predznanja), premajhen vpliv pa pripišemo sebi, zlasti ko gre za našo odgovornost. Kadar vrednotimo druge, je situacija prav nasprotna. Pri drugih (v naših očeh) okoliščine nimajo nobenega vpliva, ampak je vsakdo odgovoren sam zase, torej bi lahko ravnal tudi drugače. Napaka pripisovanja vzrokov je napačna v obe smeri, zato je potrebno veliko modrosti, če naj jo resnično razumemo in rešimo.
Protifobija
je obrambni mehanizem, pri katerem človek skuša nadzirati svoj strah, in sicer tako, da se namenoma izpostavlja situacijam, sorodnim tistim, ki mu nezavedno vzbujajo strah. Toda tega ne počne zato, da bi ga presegel, pač pa zato, ker ga zanika. Pri ukvarjanju s številnimi adrenalinskimi športi, zlasti tistimi, ki lahko potencialno ogrozijo življenje, se utegne odigravati prav ta obrambni mehanizem. Kadar se človek izpostavi nevarni situaciji in pri tem čuti strah, je to pogum, saj vztraja kljub strahu. Na drugi strani je popolna neustrašnost pogosta zlasti pri psihopatih, pri katerih do zaznave strahu v običajnem pomenu sploh ne pride.
Provokacija
je obrambni mehanizem, pri katerem oseba nezavedno draži »žrtev«, dokler ta ne izbruhne ali odigra določene vloge, vendar ne zato, da bi pri njej dosegla identifikacijo, kot je značilno za projektivno identifikacijo. Namen provokacije je nezavedno testiranje čustvenega vpliva. Vzbuditi odziv v drugem (in zanj ne prevzeti odgovornosti) je lahko oblika samopotrjevanja brez krivde. Provokacija kot obrambni mehanizem je izrazito značilna za osebe z mazohistično osebnostno motnjo.
Psevdosamostojnost
je obrambni mehanizem, pri katerem se oseba pred nesprejemljivimi in neozaveščenimi občutki odvisnosti zateka v samozadostnost in zavračanje – ali pa v pridnost, zlasti storilnost brez večjega učinka, kar je razvojno konstrukcijska igra, ne pa delo. Vsako obnašanje, ki bo prej ali slej terjalo pomoč, je oblika psevdosamostojnosti, saj se resnično samostojen človek ne zaveda le svojih prednosti, temveč tudi omejitev. Značilna izjava človeka, ki se zateka k tovrstni obrambi, je stavek: »Bom pa vse sam.«
Racionalizacija
je obrambni mehanizem, ki ga najlažje opišemo kot zatekanje k dobrim izgovorom za svoja nespametna početja. Poenostavljeno povedano, pri racionalizaciji gre za laganje samemu sebi, vendar ob pomoči »razumskih« argumentov. Tovrstne samoprevare seveda na dolgi rok drago plačujemo.
Razcepljenost
je obrambni mehanizem, pri katerem je doživljanje sebe in drugih omejeno na skrajna pola dobro-slabo, kar se kot spoznavna popačenost odraža v črno-belem pogledu na svet. Toda ne sočasno. Kadar je prisoten en pol, drugi ne obstaja. Razcepljanje je eden od najprimitivnejših obrambnih mehanizmov, saj je posledica razvojnega primanjkljaja, ko te skrajnosti še niso ustrezno integrirane v celostno predstavo – tako o sebi kot o drugih.
Reakcijska tvorba
je obrambni mehanizem, pri katerem nezavedno pristno čustvo obrne v njegovo nasprotje, še preden se ga sploh zavemo. Vloga reakcijske tvorbe je v tem, da osebo zaščiti pred neželenimi hrepenenji, motivi, stališči ali namerami, in sicer tako, da sploh ne vstopijo v zavest, čustveni naboj pa se sprosti prek nasprotnega občutka. Primer: človek, ki se kar topi od prijaznosti, je poln nezavedne sovražnosti. Spomnimo se samo pogostih opisov, ki jih podajajo sosedje morilcev: »Pa vedno je bil tako prijeten in prijazen.« Velja tudi nasprotno: zlasti otroci lahko naklonjenost izražajo z draženjem in drugimi oblikami agresivnega obnašanja. Nobena redkost ni niti namerno ignoriranje osebe, ki nam je nezavedno všeč.
Regresija
je obrambni mehanizem, pri katerem oseba zavzame držo, značilno za katero od nižjih razvojnih stopenj, da bi se s tem ubranila občutkov krivde ali sramu. Navadno jo sproži neuspešnost višjih, zrelejših obrambnih mehanizmov. Zato je regresija povezana z razvojno primitivnejšimi in posledično manj zrelimi obrambnimi mehanizmi. Ti lahko svojo funkcijo opravijo tako, da osebo obvarujejo pred nesprejemljivimi občutki. Kadar je regresija v funkciji ega, ni obrambni mehanizem, ampak strategija spoprijemanja. Za to pozicijo je seveda nujno prepoznavanje potreb.
Reinterpretacija
je obrambni mehanizem, pri katerem oseba nezavedno rekonstruira stvarnost tako, da je zanjo sprejemljivejša. Številne osebe, ki so bile v otroštvu zlorabljene ali zanemarjane, so si nezavedno ustvarile sliko o čudovitem otroštvu.
Sanjarjenje
je obrambni mehanizem, oblika odrivanja, s katerim si oseba ob pomoči namišljenih podob vzbuja pozitivne občutke ali pa skuša pozabiti na neprijetno stvarnost. Pogost primer sanjarjenja je zatekanje v umišljeno resničnost, vendar z zavedanjem, da gre za iluzijo.
Socializacija
je obrambni mehanizem, če se oseba (v nasprotju z iskanjem čustvene podpore, ki je zavestna odločitev ob hkratnem zavedanju neprijetnih občutij) zateka v družbo, da bi druženje prekrilo ali preusmerilo pozornost od nesprejemljivih misli in občutij. Pravzaprav gre za obliko distrakcije.
Somatizacija
je obrambni mehanizem, ki se na številne načine izraža s takšno ali drugačno preokupiranostjo s telesnimi stanji in simptomi. Telo postane krinka oziroma oblika distrakcije, ki omogoči, da se lahko oseba izogne soočenju z nesprejemljivimi občutki. Poenostavljeno rečeno, gre za preoblikovanje čustvenih stisk v telesne simptome. Somatizacija ima več vlog. Kadar nekdo nenehno zboleva ali se pogosto poškoduje, si lahko s tem zagotavlja posebno obliko nege in skrbi, hkrati pa se mu ni treba ukvarjati z drugimi. Somatizacija je nekakšno odigravanje telesa, le da se odvečna čustvena energija ne prazni v obliki obnašanja, ampak razvojno še nižje, s telesno, avtonomno reakcijo. Pogoste somatizacije so glavoboli, težave s črevesjem, želodcem ali hrbtenico ipd.
Sprejemanje
je obrambni mehanizem, pri katerem oseba sprejme neugodno situacijo, da bi se izognila občutenju negotovosti, strahu ali dvomov, v njej pa vztraja kljub očitni oškodovanosti.
Sublimacija
je obrambni mehanizem, pri katerem oseba na družbeno sprejemljiv način in hkrati konstruktivno (z učinkom) premošča notranje napetosti in konflikte. Užitek v delu in zavzetost zanj sta denimo znaka uspešno izpeljane sublimacije. Sublimacijo pogosto zamenjujejo za psevdoprakticiranje, pri katerem človek ob pomoči ukvarjanja s konjički sprošča svoje napetosti.
Tarnanje
je obrambni mehanizem, oblika odigravanja, ki mu je včasih pridružena pasivna agresija, zlasti kadar v celotni družbi ni drugih vsebin, kot sta prav tarnanje in pritoževanje. Služi plačevanju krivde za ohranjanje statusa quo in izogibanju spremembam.
Transpozicija
je polna izrazna oblika prenosa učinka. Gre za tako rekoč popoln transfer: v novi situaciji se vedemo popolnoma in v celoti v skladu s predstavo o pretekli izkušnji.
Ustrahovanje
je obrambni mehanizem, kadar ni psihopatsko in s tem instrumentalno. Vloga ustrahovanja je sprostitev notranjih občutkov krivde zaradi prestrašenosti. Ljudje s psihopatsko osebnostno motnjo namreč utegnejo ustrahovati zgolj zaradi nadzora, ne pa zaradi svojih notranjih napetosti ali celo negotovosti.
Vsemogočnost
je obrambni mehanizem, ki je posledica razcepljanja, pri katerem oseba svojo nestvarno (pozitivno) predstavo vzdržuje tako, da jo utemeljuje z lastno večvrednostjo – kot da bi posedovala posebne moči, sposobnosti, ki jih drugi nimajo.
Zanikanje
je obrambni mehanizem, pri katerem oseba zanika nekatere negativne vidike resničnosti, da bi se tako izognila preplavljajočim občutkom – največkrat strahu. Zanikanje deluje po načelu »česar ne vidim, tega ni«. Zanikanje ni idealiziranje, saj se od njega pomembno razlikuje v tem, da ne krepi prednosti, ampak šibi pomanjkljivosti, medtem ko gre pri idealizaciji za neproporcionalno razpihovanje prednosti. Kadar oseba v celoti zanika stvarnost in tudi izgubi stik z njo, gre za psihotično zanikanje, ki je znak zelo težke duševne motnje.
Zavračanje pomoči
je obrambni mehanizem, oblika negativizma, s katerim se oseba varuje pred preplavljajočimi občutki strahu, hromečega sramu, navadno (realna situacija) pa tudi pred občutki ujetosti in odvisnosti od drugih. S psevdosamostojno držo skuša ohranjati občutek samospoštovanja.