Narcistična osebnostna motnja
Miti in resnice o narcistični osebnostni motnji
Z uporabo izraza narcis osebo izenačimo z motnjo. Povsem neustrezno je, če diagnoza zaobseže osebo z vsemi njenimi lastnostmi, z močnimi in ranljivejšimi platmi vred. Narcistične poteze so pri vsakem posamezniku različno izrazite, obenem pa imajo ljudje s to motnjo še druge lastnosti, ki utegnejo biti celo nasprotne nekaterim narcističnim značilnostim.
Narcistična osebnostna struktura še ne pomeni nujno narcistične osebnostne motnje. Celo v primeru, da oseba izpolnjuje merila za to diagnozo, utegnejo biti simptomi različno izraziti, zato se ljudje s to diagnozo med sabo zelo razlikujejo.
Napihnjen »ego« (oziroma občutek sebe) oseb z narcistično motnjo se drugim ljudem kaže kot grandiozen. Toda takšno govorjenje in/ali vedenje navadno prikriva boleč občutek manjvrednosti, ki ga človek skuša nadkompenzirati.
Resnično samozavesten človek ni narcističen. Ključna razlika je v tem, da se ljudje z visoko stopnjo samospoštovanja usmerjajo na odnose, medtem ko osebe z narcistično motnjo odnosov ne zmorejo ohranjati. Zanima jih predvsem, kaj lahko drugi storijo zanje – čustvena bližina jih ne zanima.
Zdi se, da ljudje s to motnjo, naj so ranljivi ali grandiozni, ne zmorejo bližine ali pa niso pripravljeni na resnično intimo. Če izhajamo iz spoznanja, da imajo osebe z narcistično motnjo slabo mnenje o sebi, lahko razumemo, da drugim pogosto ne dovolijo, da bi se jim približali in spoznali, da se v resnici čutijo slabi in ničvredni. Osebe z grandiozno obliko te motnje se na prvi pogled zdijo privlačni partnerji, vendar dolgoročno ne zmorejo ohranjati resnično bližnjega razmerja. Čeprav so težavni partnerji, ta težava ni vselej nepremostljiva.
Psihodinamična teorija patološkega narcizma pravi, da starši, ki svojim otrokom ne zagotavljajo ustreznih spodbud za razvoj občutka lastne vrednosti, zelo verjetno vzgajajo negotove odrasle. Za otrokov razvoj ni ključen ne denar in ne pozornost, ki mu jo namenjajo, marveč nezmožnost, da bi mu vzbudili občutek, da ga cenijo zaradi tega, kar je.
Narcizem ni povezan z uspehom in tudi samozavest ni pomembno povezana z uspehom. Čemu to povezujemo? Deloma zato, ker menimo, da je samoobčudovanje vedno dobro, deloma pa zato, ker so zelo uspešne osebe s to motnjo nemalokrat zelo znane (denimo Paris Hilton). Obstaja tudi veliko ljudi, ki so uspešni na manj znanih področjih in za katere nikoli ne izvemo, saj ne nastopajo v medijih. Ti so enako uspešni – le na televiziji se ne pojavljajo iz dneva v dan.
Večina se jih dobro zaveda svoje motnje, saj se srečujejo z vzponi in padci samospoštovanja in samovrednotenja. Svoja čustvena nihanja in nihanje samopodobe je namreč težko spregledati.
Oseba s to motnjo ni zaljubljena vase, pač pa le v lažni del sebe; v nedolžno, angelsko, kakor kruh dobro osebo, kakršna se prikazuje drugim. V resnici pa oseba z narcistično motnjo ne ljubi ne svojega pristnega in ne svojega lažnega dela, ampak je obsedena z lažno samoprojekcijo, ki jo je ustvarjala dolga leta. Oseba, ki jo vsi poznajo, ni nič drugega kot izmišljotina, ki je nastala z namenom zaščite negotove in ranljive podobe o sebi, ki se skriva za tem pročeljem. Ker se ni naučila imeti rada svojega pravega jaza, ne more imeti rada nikogar drugega.
Obstajajo uspešne psihoterapevtske metode, ki lahko pripeljejo do spremembe problematičnih lastnosti ter omogočijo zgraditi celovitejšo in stabilnejšo predstavo o sebi. Toda psihoterapevtski proces je dolgotrajen, poleg tega zahteva veliko vztrajnosti in motivacije.
Kaj je narcistična osebnostna motnja?
Narcistična osebnostna motnja se kaže v obliki pretiranega občutka lastne pomembnosti, globoke potrebe po občudovanju in pomanjkanja empatije.
Poenostavljeno bi lahko o narcistični osebi dejali, da svoj pogled na svet jemlje kot edini pravilen in dober, pri čemer ima najboljše namene. Toda za to krinko velikega samozaupanja se skriva krhka samopodoba, občutljiva na sleherno najmanjšo kritiko. Za narcistično osebnost je torej značilen razcep v samopodobi: na zunanjo (javno) idealno in grandiozno ter na razvrednoteno notranjo, ki je nadvse krhka in ranljiva, navadno tudi tako zelo odcepljena, da oseba namesto sebe in svojega notranjega sveta občuti le praznino. Zunanja samopodoba služi temu, da krhko notranjo ščiti pred občutkom razvrednotenja – ohranja torej samospoštovanje.
Razlikujemo med odkritim in prikritim tipom narcistične osebnostne motnje.
Odkriti (ekshibicionistični) narcis
Odkriti (ekshibicionistični) narcis se vede odkrito večvredno, razvrednoti večino drugih, v njihovih očeh pa je bodisi nečimrn in manipulativen bodisi karizmatičen in ukazovalen. Pri tem razlikujemo še med dvema podtipoma – omnipotentnim (visoko funkcionalen) in grandioznim (globoko oškodovan).
Visoko funkcionalne narcistične osebe
Visoko funkcionalne osebe s to motnjo, torej tiste z omnipotentnim podtipom narcistične osebnostne motnje, so lahko družbeno in osebno nadvse uspešne, privlačne in očarljive. Ljudje jih doživljajo kot zelo samozavestne ljudi, ki se ne ustavijo pred ovirami, saj jim utegne biti pomanjkanje empatije v brezobzirnem poslovnem svetu v določeni meri celo v pomoč. So razmeroma dobro prilagojeni, zato kljub pomanjkljivi sposobnosti za ustvarjanje čustvene bližine zmorejo vzpostaviti družinsko življenje, ki pa se mora navzven zdeti tako rekoč idealno. Pomanjkanje pristne identitete pogosto nadomestijo tako, da se zlijejo s svojo poklicno vlogo. Prav zato jim je poklicno delovanje pisano na kožo, zlasti takšno, ki omogoča nenehen priliv narcističnih gratifikacij (občudovanje) za njihove dosežke. Zanje so se pripravljeni domala neskončno truditi. So perfekcionistični in neredko tudi deloholiki, saj jih žene trdno prepričanje, da lahko presežejo vsako mejo, da zmorejo tako rekoč vse. Postavljajo se s svojo samozadostnostjo. Njihov moto je, da je najboljše komajda dovolj dobro. So tekmovalni, ker pa so obenem brezobzirni, za doseganje svojih ciljev brez zadržkov izkoristijo druge.
Ranljivost njihove samopodobe postane očitna ob večjih neuspehih, saj ti ogrozijo njihovo brezhibno zunanjo podobo. Na neuspeh se odzovejo na moč čustveno, skušajo ga prikriti, zanj pa krivijo druge ter se pri tem vedejo skrajno manipulativno in agresivno. Postanejo preračunljivi in maščevalni. Če s tem ne zmorejo vnovič vzpostaviti brezhibne zunanje podobe, se pogosto zrušijo in zapadejo v hudo depresivno motnjo, ki se utegne stopnjevati celo do samomora. Pogosto jih srečamo med osebami, ki se borijo z izgorevanjem.
Globlje oškodovane narcistične osebe
Globlje oškodovane osebe s to motnjo (grandiozni tip narcistične osebnostne motnje) verjamejo, da jim pripada vse, in to celo brez slehernega truda. Ta občutek upravičenosti izhaja iz prepričanja, da so izjemni že sami po sebi, zaradi česar jim pripada poseben status. Za to motnjo pogosto trpijo osebe, ki svoje samovrednotenje gradijo predvsem na zunanjem videzu. Ta tip motnje srečamo tudi pri »nerazumljenih umetnikih« in »neuresničenih genijih«. O svoji izjemnosti veliko pripovedujejo in pri tem radi pretiravajo, obenem pa pričakujejo, da bodo drugi njihovo superiornost opazili tudi brez vidnih zunanjih rezultatov. Sanjarijo o brezmejnem uspehu in moči, prepričani so o svoji enkratnosti, imajo nenavadno visoka pričakovanja. Prepričani so, da lahko njihovo enkratnost, superiornost in posebnost razumejo samo tisti, ki so tudi sami najodličnejši, zato se trudijo navezati čim več stikov s tako ali drugače pomembnimi ljudmi. Tudi če so osebno uspešni, je njihova identiteta nejasna. Ker jih ogrozi že najmanjša napaka, pripomba, nasprotovanje ali kritika, se jih hitro polasti rušilen bes. Tudi njihovi nadzorni mehanizmi so šibki (pomanjkanje konsistentnega občutka vesti), zato utegne biti njihovo vedenje skrajno uničevalno. Pogosto jih označujejo kot »maligne narcise«, saj je pri njih opaziti tudi sadistično agresijo, zaradi katere so blizu osebam s psihopatsko osebnostno motnjo.
Zanje je značilen tudi subjektiven občutek notranje praznine in pomanjkanja smisla, ki zahteva nenehen priliv zunanjih potrditev njihove pomembnosti in vrednosti. Opisujejo jih tudi kot »navidezne osebnosti«. Ko narcistični osebi na osnovi statusa, občudovanja, premoženja ali uspeha uspe priti do potrditve, občuti vznesenost; vede se grandiozno, do drugih (zlasti do tistih z nižjim statusom) pa je prezirljiv. Če mu okolje ne zagotavlja potrditev, narcis postane depresiven, čuti sram in zavida vsem, ki jim uspe dobiti tisto, kar jim primanjkuje. Takrat utegne nastopiti hipohondrična preokupacija, lahko tudi raznovrstne somatizacije. Odsotnost zadovoljstva pri delu ali ljubezni je lahko boleča tudi za vse bližnje osebe.
Prikrita narcistična motnja
Poleg odkritih (ekshibicionističnih) oblik poznamo tudi prikriti tip narcistične osebnostne motnje. Ljudje s to obliko motnje se navzven zdijo skromni in so pogosto manj uspešni, toda v sebi so enako obsedeni z grandioznimi fantazijami in izrazito ranljivi. O sebi pravijo, da so preobčutljivi za ta svet. Svoj občutek manjvrednosti odkrito poudarjajo, ponašajo se s svojo skromnostjo in »običajnostjo«, vendar tako, da sočasno razvrednotijo tiste, ki jih doživljajo kot ustreznejše ali uspešnejše.
Osebe s prikritim narcisizmom se pogosto pritožujejo, da želijo tisto, kar imajo drugi zgolj po zaslugi več sreče, poleg tega kronično zavidajo ljudem, ki jih doživljajo kot superiorne. Ker skušajo zadovoljiti druge in s tem iščejo idealizacije, so ranljivi. Njihova obramba se kaže v obliki (pretirane) velikodušnosti in požrtvovalnosti, ki sega vse do samožrtvovanja. Zelo radi pomagajo drugim, seveda pa za to (prikrito) pričakujejo občudovanje in poseben položaj.
Ker se počutijo manjvredni, s pomočjo drugim ali z bojem za druge podpirajo (nezaveden) občutek, da so dobri, saj pomagajo oziroma so boljši od tistih, ki potrebujejo pomoč. Sami neradi zaprosijo zanjo, saj ne potrebujejo domala ničesar (poudarjena skromnost). V ta tip se uvrščajo tudi »moralni pravičniki« in »moralni zmagovalci«; njihove narcistične značilnosti se kažejo v obliki razvrednotenja ali celo neusmiljenega preganjanja drugače mislečih. Pogosto so pripadniki različnih ideologij in gibanj ali pa zagrizeni zagovorniki kakega življenjskega sloga. Primera tega sta ortoreksija (obsedenost z zdravo prehrano) in bigoreksija (obsedenost z videzom mišic). Ti ljudje so prepričani, da je njihov življenjski slog superioren. Pogosto se srečujejo z občutkom neustreznosti, s tesnobo in z osamljenostjo.
Konarcistična motnja
Nekateri avtorji govorijo še o konarcistični motnji. Oblikuje se kot komplementarna patologija, in sicer med odraščanjem ob narcističnih starših, ki so zaradi svojih osebnostnih težav skušali svoje nizko samovrednotenje in nezaupanje uravnavati ob pomoči nadzora nad drugimi (nad otroki) ter nad njihovim čutenjem in razmišljanjem. Ker so taki starši togi in hitro užaljeni, ne premorejo empatije, za svoje napake pa krivijo druge, otroci v obrambne namene razvijejo komplementarne lastnosti, s katerimi skušajo ublažiti te pritiske in se izogniti izbruhom besa. Prizadevajo si, da bi se uglasili na potrebe narcističnih staršev in jih v vsem zadovoljili. Zato prevzemajo njihova mnenja in stališča, obenem pa jih nenehno skrbi, kako jih vidijo drugi in kaj do njih čutijo, saj si predstavljajo, da so vsi ljudje taki, kot so njihovi starši. Pogosto so depresivni in tesnobni, težko začutijo ter ohranjajo svoje želje in poglede. V medosebnih odnosih zlahka prevzamejo krivdo za vse težave. Če se postavijo zase, jih je strah, da se bodo zdeli sebični.
Razlika med zdravim in patološkim narcizmom
Pri odraslih osebah je zdravi narcizem tisto, čemur pravimo zdrava ljubezen do sebe: ko se torej sprejemamo takšne, kot smo, in smo s tem tudi zadovoljni. Izraz duševnega zdravja je, da so v jedru samopodobe naše resnične pozitivne poteze, negativne značilnosti pa so obrobne, niso ključne. Izraz zdrave strukture je tudi to, da se rahlo precenjujemo – to nas motivira, da se pri doseganju svojih ciljev lažje potrudimo. Pozitivno samovrednotenje temelji na zavedanju o svojih prednostih, vendar ob hkratnem zavedanju o svojih pomanjkljivostih, ki pa ne uniči občutka lastne vrednosti. Tudi napake in neuspehi ne uničijo dobrega mnenja o sebi; veliki neuspehi ga sicer utegnejo zamajati, vendar se to ravnovesje že kmalu vnovič vzpostavi.
Ob neuspehu ali porazu se najprej vključijo obrambni mehanizmi, saj si tudi osebnostno zdravi ljudje raje pripišejo zasluge za uspeh kot odgovornost za napake, zaradi česar za neuspehe in poraze raje okrivijo druge kot sebe.
Toda v naslednjem koraku, ko se ob pomoči refleksije čustveno nekoliko oddaljijo od situacije, zmorejo prevzeti svoj delež odgovornosti ter na osnovi napak in neuspehov poiskati nove poti in si nabrati dodatne izkušnje. Za svoje napake se znajo opravičiti in poskušajo popraviti nastalo škodo.
Pomemben del zdravega narcizma je tudi samospoštovanje, ki se kaže tako, da živimo v skladu s sabo in s svojimi občutki, ne da bi se bali, da bomo zaradi tega, kar smo in kar doživljamo, zavrnjeni ali ogroženi. Ne privolimo v vlogo žrtve, marveč naredimo vse, da bi iz tega položaja izstopili. Svoje življenje upravljamo sami in se zavedamo, da smo soustvarjalci svojih odnosov z drugimi.
Take narcistične osebnostne poteze so tesno povezane z občutkom sreče in zadovoljstva, z zmožnostjo skrbi za druge ter s sposobnostjo za ustvarjalno in učinkovito delo, torej z zdravjem. Pomanjkanje teh potez je povezano z nizkim samovrednotenjem in zmerno depresivnostjo.
Kaj doživlja človek z narcistično osebnostno motnjo?
Razcepljena samopodoba in sram
Pri narcistični osebnostni motnji se vse vrti okrog občutka lastne vrednosti. Osebo s to motnjo bi lahko najbolje opisali kot človeka, ki nosi masko veličastnosti, za katero se skriva človek, čigar največji strah je, da je ničvreden. Ker je samopodoba oseb s to motnjo razcepljena na zunanjo (veličastna, vsemogočna) ter pristno (ničvredna, razvrednotena), je vse njihovo prizadevanje usmerjeno na to, da ohranijo masko, ki varuje njihovo nadvse ranljivo predstavo o sebi. Kadar je ta ogrožena, kar se utegne zgoditi že ob najmanjši kritiki, utegne napasti z neizmernim besom in poskuša uničiti ali povsem razvrednotiti »nasprotnika« – ali pa enako nasilno napade in razvrednoti sebe, kar se kaže v obliki močnega depresivnega odziva ali paničnega napada.
Da bi preprečili razvrednotenje, se narcistični ljudje nenehno trudijo, da bi bili sami (ali njihovi izdelki) popolni (perfekcionizem kot obramba). Le tako se čutijo vsaj nekoliko varni pred grozečimi občutki sramu, ki jih prežema zaradi občutka, da so slabi in ničvredni. Največ truda namenijo manevrom za izogibanje sramu, ki jih tako pogosto preplavlja. Kadar ga občutijo, se branijo z besom in razvrednotenjem vsega, kar jim je zadalo narcistično rano.
Kadar imajo drugi nekaj, kar si želijo tudi sami, pogosto čutijo zavist, saj se nezavedno bojijo, da tega niso vredni, pri tem pa zavist navadno pripisujejo drugim. Značilen je tudi (obrambni) prezir, s katerim razvrednotijo druge ali tisto, kar jim je nedostopno (»kislo grozdje«).
Ljudje z narcistično motnjo ustvarijo lažno podobo o sebi. Tako kot so v zgodnjem otroštvu naredili vse, da bi si s pridnostjo »kupili« materino ljubezen in pozornost, tudi kot odrasli ves svoj trud vlagajo v lažno podobo o sebi, namenjeno zgolj temu, da bi ugajali drugim, da bi jih ti sprejeli in oboževali. Zdi se, kot da vse življenje iščejo občudovanje in lesk v materinih očeh. Sami sebi se zdijo pomembni, v zvezi s svojimi dosežki in talenti pa radi pretiravajo. Pričakujejo, da jim bodo drugi priznali izjemnost, četudi ne bodo dosegli opaznih dosežkov. Pogosto sanjarijo o brezmejni uspešnosti, moči, odličnosti, lepoti ali idealni ljubezni. Prepričani so o lastni enkratnosti in posebnosti. Od okolice pričakujejo občudovanje, ki ga zamenjujejo z ljubeznijo.
Glede na to, ob kakšnih starših so odraščali, utegnejo prevladovati veličastne ali vsemogočne ideje o sebi. Če so jih starši nekritično občudovali in razvajali ter jim niso postavljali nikakršnih stvarnih zahtev in meja, prevladujejo veličastne ideje. Pričakujejo občudovanje za to, kar so. Pogosto so obsedeni (s psihičnim in fizičnim) videzom. Če so starševsko pozornost in naklonjenost dobili zgolj za izjemne dosežke, sicer pa so bili deležni prezira in razvrednotenja, zgradijo iluzijo vsemogočnosti in se onkraj vseh meja ženejo za dosežki in priznanji. V obeh primerih je njihova zunanja, lažna podoba zelo krhka in se sesuje ob vsakem najmanjšem dvomu ali nepopolnosti; v takih primerih se agresivno razvrednotijo – tako kot so jih njihovi starši. Poleg tega jih preplavi močan sram. Zato se pogosto branijo tudi z manično obrambo: kadar se počutijo razvrednoteni, se lotijo novih, po možnosti izjemnih projektov.
Strah pred razvrednotenjem
Čeprav se navzven zdijo zelo samozavestni in močni, njihov strah pred razvrednotenjem prepoznamo po izredni občutljivosti na sleherno kritiko ali neupoštevanje ter po izredno močni potrebi po ljubezni, podpori in občudujoči ustrežljivosti. Ker se v sebi (v pristnem delu svoje identitete) počutijo pomanjkljivi, jim kritika vzbudi dvom v lastno vrednost. Počutijo se kot osramočeni otroci pred obtožujočimi starši, česar se skušajo za vsako ceno ubraniti. Prav zato se na vsako kritiko odzovejo nadvse burno in s protinapadom. Celo dobronamerno opozorilo ali predlog za izboljšanje doživijo kot razvrednotenje. Enako se počutijo takrat, ko se pripomba nanaša na njihov izdelek, saj ne zmorejo razlikovati med seboj in tistim, kar so »dali od sebe«. Nasprotno, če je njihov izdelek predmet kritike, menijo, da jim sogovornik sporoča, da so nesposobni ali neustrezni, kar jih seveda močno boli. Zato kritike ne morejo sprejeti, branijo pa se z zanikanjem ali s projekcijo, torej s tem, da krivdo pripišejo drugemu. Značilna obramba pred kritiko je tudi razvrednotenje: »Kar poglej se, kakšne napake delaš šele ti!«
Za osebe s to motnjo so središčne teme, okrog katerih se vrti njihovo življenje, moč, uspešnost in zunanji videz. Na teh temeljih skušajo graditi občutek lastne vrednosti, ki ga nenehno ogrožajo že najmanjše nepopolnosti. Posledično so pogosto tesnobni, zaskrbljeni in depresivni ter se utegnejo gnati onkraj vseh meja.
Narcistično motene osebe se z veliko energije praviloma posvetijo samo dejavnostim, pri katerih bodo lahko deležne pohval in uspeha. Poklicno udejstvovanje jim utegne ponuditi precej priznanj, zato lahko oblikujejo tako imenovano psevdoavtonomno prakticiranje. To pomeni, da so se zaradi ambicij pripravljeni potruditi na vso moč – torej ne zato, ker bi jih delo veselilo ali zanimalo, pač pa izključno zaradi uspeha in statusa. Dokler jim delo vse to prinaša, ga opravljajo popolno, ob razočaranjih pa ga na hitro zamenjajo. Če kljub trudu doživljajo neuspehe, se počutijo razvrednoteni in utegnejo zapasti v intenzivno depresivnost.
Ker za ohranjanje občutka lastne vrednosti ves čas potrebujejo vedno nove prilive občudovanja, neizmerno hlepijo po tem, da bi bili nenehno v središču pozornosti in občudovanja (ekshibicionistične potrebe). Kadar je v središču pozornosti nekdo drug, se počutijo drugorazredni in razvrednoteni, zato naredijo vse, da bi mu to pozornost »ukradli«. Če subtilne taktike, ki jih navadno uporabljajo, odpovedo, zlahka uprizorijo pravcato dramo. Spekter tovrstnih dram je širok: sega od dramatičnih pripovedi ter pritoževanja nad krivicami ali prikrajšanostjo vse do pravih/namišljenih poškodb, bolezni ali nesreč.
Samozadostnost in odvisnost
Narcistična oseba razcep med odvisnostjo in samostojnostjo na videz preseže z uporniško držo, s samozadostnostjo. V nasprotju z borderline osebnostjo ne zavzame mazohističnega položaja odvisnosti (razen navidezno pri prikritem narcizmu), čeprav v sebi ni nič manj odvisna od pomembnih drugih, le da se ta odvisnost kaže drugače. V ospredju je potreba po nenehnem potrjevanju in pohvalah, saj je najznačilnejša lastnost te osebnostne motnje nenehen strah pred razvrednotenjem, osramočenostjo. Tak človek ima veličastne in/ali vsemogočne fantazije o sebi, v primeru neuspeha pa čuti globoko samozaničevanje.
Ker je bila zgodnja navezanost narcističnih posameznikov nezadostna in polna prikrajšanj (ne-varen stil navezanosti), se obrambno odzovejo tudi s tem, da se odpovedo vsakemu resnemu čustvenemu investiranju v druge. Bližine ne zmorejo, saj jih ogroža, občutek izolacije pa je tako boleč, da se temu trpljenju skušajo izogniti z obrambnim zidom samozadostnosti (»ker sem toliko boljši od drugih, ne potrebujem nikogar«). Za tem oklepom se skrivata negotovost in sram zaradi občutka praznine, ničvrednosti in nesposobnosti, ki ob vsakem najmanjšem znaku nepopolnosti pride na dan v obliki uničujoče samokritike.
Grandioznost
Ker niso bili deležni starševske empatije, je ne zmorejo čutiti do drugih. Da bi pred sabo in svetom prikrili krhek občutek lastne vrednosti, se obdajo z oklepom vzvišenosti. Ker so to od njih pričakovali starši, ki so jim namesto ljubezni izkazovali pretirano kritičnost in/ali občudovanje (kadar so zadovoljili njihova pretirana pričakovanja), pri osebah s to motnjo opažamo občutek posebnosti, izjemnosti, »drugačnosti«.
Oseba z narcistično osebnostno motnjo se na videz brezpogojno ljubi. Ob izgubi podpore ali znakih, da je nepopolna, grandiozno doživljanje samega sebe hipoma razpade – zamenja ga stroga, neredko surova samokritika, kakršno so doživljali v otroštvu. Nad sabo so razočarani tako, kot so bili njihovi starši nad njimi, bodisi odkrito bodisi prikrito.
Svoje potrebe skušajo zadovoljevati impulzivno, po načelu tukaj in zdaj, s čimer blažijo občutek napetosti. Veliko naporov vlagajo v primerjanje svojega statusa s statusom drugih. Krhko samovrednotenje skušajo ohraniti s kombinacijo idealiziranja in razvrednotenja drugih, kar je njihova glavna obramba.
S tem se skušajo zaščititi pred preplavljajočim občutkom sramu, ki jih prežame ob vsakem najmanjšem dvomu v svojo popolnost. Ob idealizaciji se počutijo vrednejši zaradi povezave s pomembnim drugim, ob razvrednotenju se počutijo manjvredni. Uspeh drugih v njih vzbudi občutek razvrednotenja, ki ga spremlja boleča zavist. Obrambni perfekcionizem se kaže tudi kot pretirana obremenjenost s telesno integriteto. Zelo poudarjajo zunanji videz, pogosto so tudi obsedeni s svojim duševnim in telesnim zdravjem.
V primerjavi z drugimi se imajo za privlačnejše, inteligentnejše in duhovitejše, na drugi strani pa se zavedajo svoje impulzivnosti, arogance in nagnjenja k pretiravanju v zvezi s svojimi sposobnostmi. Lahko rečemo, da se v celoti zavedajo, kako jih vidijo drugi, vendar v tem ne vidijo težave, kajti te (obrambne) lastnosti doživljajo kot svoje prednosti.
Črno-belo doživljanje
Podoba sveta in ljudi je pri osebi z narcistično osebnostno motnjo črno-bela in se nenehno spreminja iz pozitivne v negativno in nazaj. Drugi ljudje so lahko le z njo ali proti njej, občudovalci ali sovražniki – srednja vrednost ne obstaja. Predstave se spreminjajo v skladu s tem, ali drugi (partner, sodelavci …) zadovoljujejo njene potrebe. Dokler jih in dokler pristajajo na vedenje, kakršno od njih pričakuje, jih idealizira, do njih je prijazna, vendar pa v njihovih očeh hitro izgubijo vrednost, če ne igrajo predpisane vloge. Takrat narcistično motena oseba postane poniževalna, cinična in ignorantska, druge pa skuša razvrednotiti. Odnos, ki jih je razočaral, preprosto odreže, izbriše in se nanj sploh ne spomni več.
Notranja praznina
Osebe z narcistično osebnostno motnjo so večino časa negotove, vendar to negotovost zanikajo in jo zaznavajo zgolj kot nekakšno nedoločno in vseprisotno napetost. Mučijo jih notranja praznina, občutek nesmiselnosti obstoja in utrujenost od življenja.
Notranji svet narcistične osebe je precej prazen, čeprav navzven pogosto vzbujajo videz samostojnosti, samozavesti in »domišljavosti«, s čimer pa le zakrivajo notranjo praznino, ranjenost in odvisnost. Ker hlepijo po visokih idealih in uresničujejo nadvse ambiciozne načrte, postanejo odvisne od uspeha, priznanj in občudovanja. S tem skušajo nadomestiti notranjo praznino in prikrajšanost.
Toda to polnjenje je praviloma sod brez dna – uspehov, priznanj in občudovanja ni nikoli dovolj, da bi zapolnili primanjkljaj brezpogojne ljubezni, ki je niso prejemali od staršev. Zaradi občutka nenehne praznine so pogosto brezvoljni in depresivni. Občutek praznine skušajo ublažiti z nenehno dejavnostjo, naj gre za pretirano delo v službi, organizacijo vseh mogočih prostočasnih dejavnosti ali nenehen »pogon« doma. Ker so prepričani, da tudi njihovi otroci občutijo praznino in da jih odsotnost nenehne dejavnosti dolgočasi, jih vpisujejo v množico programov in dejavnosti.
Občutek praznine skušajo potolažiti tudi s takojšnjim ugodjem, ki ga je mogoče kupiti, zato so nagnjeni k potrošništvu. Imeti čim boljši avtomobil, obleko prestižne znamke, biti viden na zabavah znamenitih in bogatih ljudi, poskusiti vse, kar lahko vzbudi intenzivne občutke, od skrajnih doživetij do uživanja raznovrstnih drog ali alkohola, z vsem tem skušajo zapolniti občutek, da jih v sebi pravzaprav ni. Ker pa lahko notranjo praznino napolnimo le s pristnimi čustvenimi doživetji, takšno – do ekscesnosti razburljivo – življenje to praznino le še poglablja. Posledica je zasvojenost z različnimi snovmi in gmotnimi dobrinami.
Pomanjkanje empatije
Za osebo z narcistično motnjo so drugi ljudje bodisi sredstvo za doseganje ciljev bodisi njihov podaljšek, saj je njihov čustveni razvoj zastal na otroški stopnji, ko v njihovem svetu ni bilo nikogar razen njih. Ker niso bili deležni uglašenega vživljanja, naklonjenega zrcaljenja in upoštevanja svojih občutkov, se zdi, kot da se ta zmogljivost pri njih ni razvila v zadostni meri, zato čustev drugih ne prepoznavajo oziroma se zanje preprosto ne zmenijo. Celo lastni otroci zanje nimajo druge vrednosti, kot da služijo idealizirani predstavi o tem, kako popolni starši so – ali pa otroci s svojo izjemnostjo in dosežki potrjujejo njihovo lastno vrednost.
V pomanjkanju empatije so podobni osebam z antisocialno osebnostno motnjo.
Nedavna raziskava pa je pokazala, da osebe z narcistično osebnostno motnjo premorejo fiziološke zmogljivosti za doživljanje empatije, da pa je za njihovo aktiviranje potrebno ustrezno usmerjanje. Merljivi telesni odzivi (denimo srčni utrip) so pokazali empatičen čustven odziv, kadar so si predstavljale, da so v enakem položaju kot druga oseba.
Narcistični bes
Kadar je ogroženo njihovo samospoštovanje in imajo občutek, da jih je nekdo razvrednotil, to v njih vzbudi nenadziran narcistični bes, ki je skrajno rušilen. Takrat postanejo na moč maščevalni. Če nasprotnika ne morejo uničiti takoj, utegnejo na ustrezen trenutek čakati celo po več let, saj lahko zamero ohranjajo tudi vse življenje. Za uničenje sovražnika ne izbirajo sredstev, kraja in načina; poskušajo ga ponižati in osramotiti enako močno, kot menijo, da so bili ponižani in osramočeni tudi sami.
Pri tem ni pomembno, ali je bil povod za njihov občutek razvrednotenosti povsem nepomemben, kajti sram, ki so ga ob tem občutili, je bil neizmeren. Celo na malenkosti, kot je pripomba, da niso najbolje parkirali avtomobila, se utegnejo odzvati zelo burno. Partnerja, ki jih je zapustil, zmorejo sovražiti in napadati vse do konca življenja. Celo z lastnim otrokom, ki je izneveril njihova (pretirana) pričakovanja ali pa si izbral samostojno pot, utegnejo v celoti pretrgati stike.
Kakšno je življenje z osebo z narcistično osebnostno motnjo?
Nepristna zunanja podoba
Ljudje z narcistično osebnostno motnjo se v površnih stikih zdijo pozorni in razumevajoči, največkrat so tudi duhoviti in iskrivi sogovorniki. So zelo družabni in znajo pritegniti pozornost, poleg tega so zabavni in se zdijo zelo samozavestni. Njihova maska je skoraj popolna, zakriva pa negotovost in ranljivost, pred katerima se branijo z napadalnostjo in distanciranjem.
Kako nepristna je ta zunanja podoba, kaže njihova dvoličnost v odnosih. Do ljudi, s katerimi so v stikih, so poudarjeno prijazni in ljubeznivi, že naslednji hip pa jih utegnejo obrekovati, če se jim le zdi, da bodo s tem naredili ustrezen vtis na novega sogovornika.
Kar zadeva druge, je njihovo čustvovanje na ravni zunanje podobe – navezanost je minimalna ali pa je sploh ni. Ker je njihova empatija skromna, o tem, kaj utegne doživljati drugi, niti ne razmišljajo, saj tudi njihova čustva in občutki v otroštvu niso šteli nič. Ker so nezaupljivi, druge želijo obvladovati, nadzirati, saj se bojijo, da bi bili izpostavljeni in s tem ranljivi. Sčasoma se v procesu psihoterapije zmorejo soočiti s spoznanjem, da se izogibajo bližini, ker se bojijo, da bi jih drugi videl take, kot se vidijo sami – kot prazne in ničvredne. Zato so v odnosih raje distancirani in se umikajo pred bližino. Zaradi nezmožnosti navezovanja globljih čustvenih odnosov jih pogosto navdaja občutek odtujenosti. Kadar skušajo prikriti ranljivost, utegnejo biti vzvišeni, arogantni in prezirljivi.
Odnose z narcističnimi osebami je mogoče prepoznati po nekaterih značilnostih:
· nezmožni so prisluhniti drugim, njihove potrebe jih ne zanimajo (časovni roki, želje ...),
· nezmožni so priznati svoje napake, kljub dokazom o svojem »napačnem« vedenju/ravnanju,
· v medosebnih odnosih se odzivajo hladno ali pretirano praktično; vzbujajo občutek oddaljenosti ali pa se odzivajo čustveno površno,
· lahko so nagnjeni k hudim izbruhom jeze,
· zaradi namišljenega ali dejanskega prestopka so zmožni trajno pretrgati prijateljski odnos,
· ponosni so na dosežke svojih otrok, vendar jih pogosto pretirano nadzirajo pri njihovih usmeritvah in dejavnostih,
· družbeni status in pomembnost imata zanje nadpovprečno velik pomen.
Nekaj osnovnih nasvetov za ohranjanje odnosa z osebo narcističnega tipa
· Tudi v dvomljivih, mučnih in prenapetih situacijah odnos zadržite na praktični ravni. Narcistični ljudje se dobro odzivajo na doseganje praktičnih ciljev, tako svojih kot tujih, zato določite jasne cilje, smernice in okvire.
· Kadar odnos ni recipročen in vas obremenjuje, ohranite razdaljo. Narcistična oseba ni zmožna razumeti tujih čustvenih potreb. Prizadevanje, da bi jih opozorili nanje, je brezplodno in frustrira. Svoje čustvene potrebe (potreba po čustveni opori ...) zadovoljite v drugih odnosih.
· Če se znajdete v nenehnih nesoglasjih s takšnimi osebami, si je v odnosih z njimi koristno določiti nekatere omejitve in notranje smernice (določite področja razprav ...).
· Če čutite, da vas narcistična oseba skuša pretirano nadzirati ali z vami manipulirati, tega ne razčiščujte, saj svojega vedenja ne more spremeniti. Najbolje je, če kratko in jedrnato poveste, kaj in kdaj počnete, vendar o tem ne razpravljajte.
· Ne zatekajte se h konfliktu. Narcistični bes je rušilen in največkrat pripelje do prekinitve stikov. Možnost telesnega nasilja je majhna, vendar je ne gre zanemariti, zato se je konfliktu smiselno izogniti in poiskati konstruktivnejše pristope.
· Tistim, ki so v delovnem odnosu z narcističnimi osebami, je navadno namenjena vloga krepitve in poveličevanja njihove predstave o svoji vrednosti. Odklon od teh vlog največkrat vodi v nezadovoljstvo, ki utegne pripeljati do izbruhov.
Partnerski odnos
Samopotrjevanje
Ker niso bili deležni brezpogojne starševske ljubezni, ampak so bili sredstvo za potrjevanje njihovih ambicij, so tudi partnerske zveze ljudi s to motnjo funkcionalne in služijo samopotrjevanju. Ker se ne zavedajo svoje potrebe po bližini oziroma jo obrambno zanikajo, je njihovo navezovanje plitvo, zaradi česar so nagnjeni k promiskuitetni spolnosti in h kratkotrajnim partnerskim zvezam.
Dolgotrajnejšo zvezo navadno ustvarijo, ko srečajo partnerja s komplementarno (dopolnjujočo se) osebnostno patologijo. Za partnerja pogosto izberejo osebo, ki jim je podobna (torej ima tudi narcistične poteze) – ali pa osebo, kakršna bi radi bili (njihov ideal), da bi se lahko z njo simbiotično zlili. Utegnejo si izbrati tudi človeka, ki jih nekritično občuduje in obožuje ali tudi navzven potrjuje njihovo idealno podobo (»trofejni partner«). Ključno pri izbiri partnerja je torej to, da jim kakor koli koristi – najsi gre za prestiž ali finančno stanje. Za partnerja si radi izberejo znano osebnost, človeka na visokem položaju, člana znane družine ali pripadnika višjega družbenega sloja.
Ker so ljudje z narcistično osebnostno motnjo nezmožni ustvariti ter ohranjati kakovostne in zrele čustvene odnose, je partnerstvo s takim človekom zelo težavno. Prepričani so, da so enkratni in posebni, zato sanjarijo o idealni ljubezni in idealnem partnerju. To je seveda nemogoče, zato so razočarani, partnerje pa vedno znova zamenjujejo z novimi, ki naj bi uresničili to fantazijo o idealni zvezi.
Čeprav si želijo ljubezni in varnega odnosa, nenehno iščejo zgolj občudovanje. Med občutkom večvrednosti in razočaranjem nihajo enako črno-belo kot druge mejne osebnosti. Grandioznost je njihova običajna obramba tudi v ljubezenskih zvezah, zato vznemirjenje, strast in evforijo zamenjujejo za ljubezen. Če partner zahteva čustveno bližino, njihovi občutki postanejo negativni, partnerja razvrednotijo, sami pa se umaknejo. Umik je lahko tudi popoln – zvezo pretrgajo, ne da bi se ozrli nazaj.
Od idealizacije do razvrednotenja
Bližnje ljudi doživljajo kot podaljšek sebe, zato jih znaki samostojnosti prestrašijo. Preplavi jih neobvladljiv strah (separacijska tesnoba), da bodo partnerja izgubili, saj ne morejo razumeti, da so lahko njegove potrebe drugačne od njihovih. Ta strah v njih sproži bes in še večjo potrebo po nadzoru, partnerja pa sočasno izničujejo, razvrednotijo ter od njega zahtevajo velike dokaze ljubezni in pripadnosti. Zato v čustvenem odnosu do partnerja močno nihajo – od idealizacije do izničenja.
S takim vedenjem človek z narcistično motnjo sčasoma uniči in si odvzame natanko tisto, česar si najbolj želi – kakovostno partnersko zvezo, sprejetost in ljubezen. Tak odnos je torej možen le toliko časa, dokler so zadovoljene potrebe narcističnega partnerja.
Zveza obstaja, dokler od partnerja dobivajo dovolj posrednih in neposrednih potrditev. Ker so od potrditev odvisni, so do partnerja izrazito posedovalni. Od njega pričakujejo, da bo odpravil čustveno prikrajšanosti (lakota po ljubezni), ki jo čutijo še iz otroštva in je nikoli ni mogoče potolažiti, nadomestiti pa jo skušajo z očaranostjo in občudovanjem. Če partner izgubi ugled, zaposlitev ali finančno varnost, zanje nima nobene vrednosti in privlačnosti več, zato ga – brez kančka sočutja in pripravljenosti, da bi mu pomagali – takoj zapustijo in si poiščejo novega, ki jim prinaša potrebne potrditve.
Poslovni odnos
Zloraba za lastne cilje
V nasprotju s čustvenimi odnosi so lahko visoko funkcionalne osebe s to motnjo v odnosih in življenjskih situacijah, v katerih ni potrebe po čustveni vpletenosti, tudi izrazito uspešne, denimo na poklicnem področju.
Osebe z narcistično osebnostno motnjo utegnejo biti v medosebnih odnosih očarljive, vendar druge pogosto izrabljajo za doseganje svojih ciljev (kot so same služile starševskim ciljem). Poleg tega so izrazito manipulativne in skorajda ali povsem brez empatije. Ljudje s to motnjo verjamejo, da so boljši od drugih in izkazujejo zelo majhno mero pozornosti, ko gre za občutke drugih. Ker delujejo na ravni zadovoljevanja potreb, tudi ljudi okrog sebe izbirajo na osnovi tega, v kolikšni meri jim utegnejo koristiti. Ker dobro prepoznavajo in manipulirajo z narcističnim delom drugih, iz njih razmeroma zlahka izvabijo usluge in privilegije. Za doseganje ciljev gredo brez pomislekov tudi čez trupla, z drugimi pa brez težav manipulirajo in jih zavajajo. Pri tem ne varčujejo s pohvalami in z občudovanjem. Tudi sami so pripravljeni narediti kako uslugo, vendar le, če računajo, da se jim bo povrnila. Toda to traja le toliko časa, da dosežejo zastavljene cilje. Ko človek postane zanje brez uporabne vrednosti, ga ravnodušno zavržejo. Tega ne počnejo zavestno – za človeka, ki jim ne koristi več, preprosto izgubijo zanimanje. Tako kot je bil človek s to motnjo v otroštvu le sredstvo za doseganje starševskih ciljev, zdaj tudi sam drugih ne zmore doživljati drugače.
Kadar se na poti do cilja pokažejo ovire ali tekmeci, so zavistni in izrazito tekmovalni, obenem pa prepričani, da so predmet zavidanja. Nasprotnika skušajo uničiti in razvrednotiti. Z drugimi tekmujejo prav v slehernem trenutku in sleherni situaciji, to tekmovalnost in dokazovanje pa jemljejo skrajno resno, kot da gre za življenje in smrt. Izgubljeno partijo tenisa doživljajo domala kot osebno žalitev.
Osebe z narcistično motnjo vzbujajo vtis avtoritete, velikega samozaupanja in celo skrivnostnosti, to pa je nekaj, kar ljudi, zlasti negotove, nadvse privlači, saj se z vsem tem radi poistovetijo. Zato so lahko uspešne v politiki ali poslovnem svetu, kajti negotovi ljudje potrebujejo nekoga, ki bo samozavesten in uspešen namesto njih, ki bo namesto izkazoval agresijo in preganjal drugače misleče.
Če ste podrejeni narcističnega menedžerja :
· izogibajte se kritiki,
· pokažite občudovanje,
· ne zasenčite ga; zmanjšajte pomen svojih dosežkov in ambicij,
· dokumentirajte svoje delo,
· gradite odnose z drugimi nadrejenimi,
· bodite pozorni na druge pozicije in možnost menjave delovnega mesta,
· njegovega vedenja ne jemljite osebno.
Pazljivi morajo biti tudi tisti, ki so takim menedžerjem nadrejeni. V takem primeru:
· zavarujte si hrbet,
· ne spreglejte znakov, ki kažejo, da bo prišlo do težav,
· ne verjemite jim bolj kot njihovim podrejenim,
· postavite jih na mesto, na katerem ne morejo povzročiti velike škode,
· razmislite, ali se jih morda velja znebiti,
· pomislite na možnost, da imajo težave z depresijo, s tesnobnostjo ali z alkoholizmom,
· ocenite, ali gre za narcizem, ki je priučen, torej pridobljen, ali za narcizem, ki izvira iz zgodnjih faz posameznikovega razvoja – in presodite, ali bi ga bilo mogoče modificirati ob pomoči terapevta,
· priskrbite jim terapevta.
(Vir: dr. Janez Rojšek: Narcizem, od kod in kam?)
Kako prepoznamo narcistično osebnostno motnjo?
Kdaj se začne
Zametki narcistične osebnostne motnje se utegnejo pokazati v otroškem vedenju, v adolescenci pa že lahko govorimo o narcistični osebnostni strukturi.
Simptomi
· grandiozno občutenje svoje pomembnosti (pretiravanje o lastnih dosežkih in talentih, pričakovanje, da bodo drugi opazili to superiornost, ne da bi nanjo kazali merljivi dosežki),
· fantaziranje o uspehu, moči, prestižu, slavi, lepoti ali idealni ljubezni,
· prepričanje o svoji enkratnosti in posebnosti, ki ju lahko prepoznajo le najodličnejši posamezniki in ustanove,
· želja po nadvladi in nadziranju drugih,
· nezmožnost sprejemanja kritike, odzivanje s sramom in z občutkom ponižanosti,
· zahteve po pretiranem občudovanju in nenehni pozornosti,
· nestvarno pričakovanje naklonjenega ravnanja ali samodejnega zadovoljevanja pričakovanj,
· izrabljanje in manipuliranje drugih za dosego lastnih ciljev,
· nesposobnost videti situacijo z zornega kota nekoga drugega,
· pomanjkanje empatije,
· zavistnost ali prepričanje, da so zavistni drugi,
· arogantno in vzvišeno vedenje.
Pridružene motnje
Narcistična osebnostna motnja ima visoko stopnjo soobolevnosti z drugimi duševnimi motnjami. Osebe s to motnjo so nagnjene k depresivnim epizodam in anksioznosti. Poleg tega je ta motnja povezana z bipolarno motnjo, anoreksijo in zlorabami psihoaktivnih snovi, zlasti kokaina. Povezana utegne biti tudi z drugimi osebnostnimi motnjami (histrionična, borderline, antisocialna in paranoidna motnja).
Podobne motnje
Borderline in narcistična osebnostna motnja sta si podobni po nenehni potrebi po pozornosti, čustveni nestabilnosti, občutku notranje praznine in nepredvidljivem vedenju. Toda oseba z narcistično motnjo ima veliko večji občutek grandioznosti ter zahteva več pozornosti in občudovanja, vendar pa se ne zateka k samopoškodbenemu vedenju. Oseba z borderline motnjo ima manj stabilen občutek sebe.
Antisocialna in narcistična osebnostna motnja sta si podobni po neupoštevanju potreb in občutkov drugih, brezobzirnosti, površinskosti ter pomanjkanju empatije. V nasprotju z narcističnimi posamezniki osebe z antisocialno motnjo pogosto kršijo zakone, so fizično agresivne in že v otroštvu kažejo opazne vedenjske motnje, medtem ko so osebe z narcistično motnjo bolj grandiozne in arogantne. Nekateri strokovnjaki menijo, da je antisocialna motnja zgolj skrajna oblika narcistične motnje oziroma da je narcistična motnja jedro antisocialne. Drugi ugotavljajo, da se ti motnji razlikujeta po občutkih strahu. Osebe z antisocialno motnjo strahu ne občutijo v tolikšni meri kot večina ljudi, zato ne oblikuje njihovega ravnanja. Na drugi strani naj bi bile osebe z narcistično motnjo na strah celo preobčutljive (denimo strah pred neuspehom) oziroma naj bi imele oslabljeno zmogljivost za njegovo prenašanje in predelovanje. Zato naj bi se s svojim vedenjem skušale usmerjati stran od morebitnih sprožilcev strahu, torej v smeri varnosti.
Tako za histrionično kot za narcistično osebnostno motnjo je značilno iskanje pozornosti, vendar osebe z narcistično motnjo sočasno iščejo tudi odobravanje in občudovanje. Osebe s histrionično motnjo so čustveno odzivnejše in toplejše, medtem ko se osebe z narcistično motnjo zdijo hladne in neosebne.
Osebe z obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo se trudijo doseči popolnost (perfekcionizem) in verjamejo, da so edine, ki to zmorejo. Toda v nasprotju z narcistično motnjo so bolj samokritične in se veliko bolj zavedajo svojih pomanjkljivosti in napak.
Testirajte se:
Pogostnost in dejavniki tveganja
Pogostnost
Strokovnjaki ocenjujejo, da je narcistična osebnostna motnja postala zelo pogosta; zajema namreč kar dobro četrtino psihopatologij. Nekateri ocenjujejo, da za to motnjo trpi desetina populacije; nekoliko pogostejša je pri moških. Strokovnjaki opažajo, da je pogostnost te motnje v porastu.
Dejavniki tveganja
Dejavniki tveganja za razvoj narcistični osebnostne motnje lahko obsegajo:
· starševsko zavračanje otrokovih potreb in strahov,
· starševsko občudovanje in razvajanje,
· izmenjevanje pretiranih pohval in razvrednotenja,
· pomanjkanje naklonjenosti in pohval v otroštvu,
· zanemarjanje in čustvene zlorabe v otroštvu,
· nepredvidljiva ali nezanesljiva starševska skrb,
· učenje manipulativnih vedenjskih vzorcev od staršev.
Otroci, ki se od staršev učijo, da je ranljivost nekaj nesprejemljivega, težje razvijejo empatijo za potrebe drugih. Svoje čustvene potrebe skrijejo za veličastnim, egoističnim vedenjem, ki je namenjeno vzbujanju vtisa čustvene neranljivosti.
Vzroki in sprožilci
Raziskovalci menijo, da je vzrok kombinacija genetskih značilnosti in neustreznega družinskega okolja.
Biološka ranljivost – genetske značilnosti
Obstajajo nekateri dokazi, da je narcistična osebnostna motnja zmerno dedna. Pri osebah z družinsko anamnezo te motnje obstaja večja verjetnost, da se bo pri njih razvila narcistična osebnostna motnja.
Biološka ranljivost – nevrobiološke značilnosti
Raziskave o nevroloških osnovah narcistične motnje osebnosti so redke. Ena od teh je pokazala, da je pri osebah s to diagnozo območje možganske skorje, ki je povezano z empatijo in sočutjem, nekoliko tanjše. Debelina skorje je bila obratno sorazmerna z rezultati, ki so jih dosegle pri testih patološkega narcisizma.
Druga raziskava je pri osebah z narcistično motnjo pokazala čezmerno aktivnost na območju možganske skorje, ki je odgovorna za čustveno regulacijo in reflektivno mišljenje, vendar ni jasno, ali je ta nevronska dejavnost vzrok narcističnega vedenja ali le njegov odraz. Zato je možno, da je narcistična osebnostna motnja oblika izogibanja strahu, zlasti pred neuspehom. To je »samoregulativna strategija«, ki jo vodijo specifične motivacije, skupaj z dosežki, s konkurenčnostjo, z izboljšanjem uspešnosti in s perfekcionizmom.
Drugi raziskovalci so izhajali iz domneve, da gre pri tej motnji predvsem za izogibanje strahu, zlasti pred neuspehom, zato so se usmerili na dele možganov, ki urejajo oblikovanje integriranega odgovora na strah: amigdalo, dele bazalnih ganglijev, hipokampus in dele prefrontalnega korteksa. S tem je povezano tudi izločanje kortizola; njegova raven je pri moških z narcistično motnjo povišana. Kortizol se sprosti kot odziv na stres, ki ga lahko sproži strah.
Psihološka ranljivost – družinske okoliščine
Med vzroke spada pretirano oboževanje in občudovanje otroka, ki se izmenjuje z razvrednotenjem in zavračanjem, kadar ne zadovolji previsokih starševskih pričakovanj. Mati svoje občudovanje poveže z nestvarno predstavo o otrokovih nadpovprečnih sposobnostih. Kadar je malček v starševskih očeh uspešen, je deležen številnih pohval in kovanja v zvezde, kadar pa mu ne uspe, ga zaničujejo in razvrednotijo. Posledica teh skrajnosti je razcepljena samopodoba – in prav v njej se skriva jedro narcistične osebnosti. Otrok se pred občutki razvrednotenja brani tako, da razvije »navidezno samozadostnost« ter za to masko skrije negotovost in ranljivost. Okolica take ljudi pogosto prepozna po pretirani potrebi po potrjevanju svoje vrednosti in iskanju posebne pozicije.
Če otrok odrašča v prepričanju, da je dober samo, če izpolni starševska pričakovanja, vse investira v pričakovano smer. Pri tem zanemarja druga pomembna življenjska področja ter ostane oropan za osnovne človeške občutke in vrednote. Prepoznavati in vrednotiti se začne natanko tako, kot so ga starši – kot občudovanja vrednega v primeru uspeha in kot ničvrednega v primeru napake ali neuspeha.
Tudi permisivna vzgoja lahko pripomore k razvoju te motnje, seveda le v primeru, da starši otroka v primeru razočaranja kaznujejo z odtegovanjem ljubezni. Tak otrok prejema protislovno sporočilo, da zanj ne veljajo nobene meje, dokler počne tisto, s čimer se lahko njegovi starši ponašajo. Če mu to ne bo uspelo, bo izbrisan iz njihovega sveta in zapuščen.
Otroci, ki bi jim lahko rekli čustveni samorastniki, ki so si morali sami postavljati meje in so se morali znajti sami, ker so bili starši zaradi svojih osebnostnih težav preveč obsedeni s sabo ali s svojimi odnosi (denimo s partnerstvom), se prav tako utegnejo zateči v vsemogočne fantazije in samozadostnost. Lažni jaz, ki je osnova za narcisizem, otrok razvije zaradi pomanjkanja starševskega čustvenega priznavanja in prepoznavanja ali celo zlorabe – bodisi čustvene bodisi telesne. Otrok se nauči skrbeti sam zase in postane samozadosten. Njegov lažni jaz ga brani pred svetom, pod njim pa se pogosto skriva sram, ki ga prekriva z jezo ali celo z besom. Enake posledice utegne imeti to, da eden od staršev otroka zlorablja s tem, da mu dodeli vlogo svojega čustvenega partnerja. To velja tudi v primeru, da pride do zamenjave pozicije roditelj-otrok, ko mora torej otrok prevzeti odraslo pozicijo namesto svojega nezrelega roditelja.
Narcistični starši otroku seveda ne zmorejo ponuditi ustreznih čustvenih odzivov – tako nanj kot na njegove potrebe po sprejetosti in bližini –, saj ga doživljajo zgolj kot svoj podaljšek. Nenehno mu sporočajo, da je nekaj vreden samo, če je v nečem izjemen. Svoje otroke učijo, da so nekaj posebnega (ker to potrebujejo sami), da so izjemni, saj prek otroka skušajo uresničiti svoje večvrednostne fantazije. Otroci namesto brezpogojne prejemajo pogojevano ljubezen, ki je odvisna od tega, ali zadovoljijo starševske narcistične potrebe. Tak odnos pozneje prenašajo na druge ljudi, saj drugačnega sploh ne poznajo, sebe pa doživljajo kot manjvredne vsakič, ko ne dosežejo pretiranih pričakovanj in ciljev.
Do tako izkrivljene osebnostne strukture utegne pripeljati tudi izredno represivna vzgoja, polna kritike in zasramovanja, lahko tudi nasilja. Tak otrok perfekcionizem in vsemogočnost razvije kot obrambo pred agresivnim odnosom, v katerem se je nenehno počutil ničvreden in osramočen. Tudi otroci iz družin, ki kljub hudi disfunkcionalnosti (družine alkoholikov …) skušajo ohranjati sprejemljivo javno podobo, se lahko oblikujejo na ta način. Prikrivanje vsega, kar bi utegnilo biti »sramotno«, otrok prevzame kot obliko komunikacije s svetom. Tudi otrok, ki ga je zapustil eden ali oba starša, se lahko sooči s to motnjo.
Psihološka ranljivost – tvegane osebnostne lastnosti
Tveganje predstavljata nižja čustvena stabilnost (nevroticizem) in hipersenzibilnost.
Psihološka ranljivost – travmatični dogodki in drugi stresorji
Zgodnja prekinitev odnosa z materjo (denimo dolgotrajna začasna ločitev dojenčka ali otroka od mame), zlasti v prvih letih življenje, lahko poškoduje otrokovo identiteto, saj se v tem obdobju še ne more doživljati kot samostojno osebo, ampak je čustveno zlit z mamo. Zato lahko vsaka dolgotrajna odsotnost otroka hudo prestraši in zmede, kajti njegovo doživljanje sebe je še izredno krhko in ranljivo.
Tudi kronificirana PTSM, ki je posledica relacijske travme (zavračajoči stil navezanosti, čustvene ali druge zlorabe), lahko pripelje do razcepa v identiteti.
Psihodinamska razlaga
Razcep med grandioznostjo in ničvrednostjo
Pri osebi z narcistično osebnostno motnjo težišče motnje ni v prilagoditvenih funkcijah, marveč v doživljanje sebe – v samopodobi oziroma identiteti (self), čeprav utegne biti njena struktura osebnosti v osnovi mejna. Zanjo so značilni sram, zadrega in strah pred izkušnjami, ki ogrožajo samopodobo in ki bi utegnile pripeljati do razvrednotenja – izgube samospoštovanja, kohezivnosti, stalnosti, avtonomije in telesne predstave o sebi.
Tak človek ima na eni strani veličastne in/ali vsemogočne fantazije o sebi – ob sočasnem samozaničevanju v primeru neuspeha. Pravimo, da je njegova identiteta razcepljena na lažni (vsemogočni, popolni) in pristni (ničvredni) del, ki ga doživlja kot prezahtevnega.
Neuglašen odnos
Ključen dejavnik je odnos s starši, najprej z materjo, ki s tem, v kolikšni meri zmore prepoznavati otrokove signale (jok, vedenje …), s katerimi ta sporoča svoja stanja in potrebe, vpliva na otrokovo počutje in doživljanje. Na uglasitev mame in otroka vpliva več dejavnikov. Že dejstvo, ali je bil otrok zaželen in načrtovan, lahko vpliva na materino sprejemanje ali (bolj ali manj nezavedno) zavračanje otroka, prek tega pa na njun odnos.
Tudi zaradi otrokovih prirojenih značilnosti se utegneta otrok in mama razlikovati do te mere, da se mama nanj težje uglasi. Otroci se rodijo različno senzibilni (včasih hipersenzibilni) in različno občutljivi oziroma »odporni« na zunanje dražljaje (nekateri se prestrašijo ob vsakem šumu, drugi se odzivajo bolj umirjeno), razlikujejo pa se tudi po temperamentu (denimo hiperaktivni otroci) in čustveni odzivnosti. Kadar razlike presegajo materino razumevanje, težje pride do uglasitve, zaradi česar je njun odnos poln nesporazumov. Nekatere matere (pogosto zaradi lastne prikrajšanosti za empatičen odnos v otroštvu) ne zmorejo dovolj dobro razbirati otrokovih sporočil, ne zmorejo prepoznati, kdaj je lačen, kdaj pa potrebuje pomirjanje in varno naročje, ga celo kaj boli ali pa se je česa prestrašil.
Tako mu utegnejo v primeru joka namesto »crkljanja« ponujati hrano. Otrok pri tem doživi neugodje, če pa se to vedno znova ponavlja, utegne to doživljati kot travmatično. Taka neuglašenost se sčasoma zgolj stopnjuje in povzroča stiske na obeh straneh, pri otroku in materi. Rezultat je otrokova prikrajšanost za občutek sprejetosti in razumljenosti ter čustveno bližino, to pa so ključni dejavniki varnega odnosa. Posledično začne nezavedno loviti materine signale, namesto da bi mati lovila njegove – skuša namreč ugotoviti, kako pritegniti njeno naklonjenost in razumevanje, s tem pa sčasoma predvsem zadovoljuje želje in potrebe staršev.
Zunanjih in notranjih dejavnikov, ki utegnejo vplivati na mamino sposobnost uglaševanja na otroka, je precej. Mama je lahko bolna; na njeno odzivnost pomembno vpliva zlasti depresivnost. Utegne biti premočno okupirana s seboj, razlog za neuspešno uglaševanje pa se lahko skriva tudi v telesni bolezni, preobremenjenosti, osebnostnih/življenjskih težavah ali težavah v odnosih.
Odnos med staršema
Pomemben dejavnik je tudi materin in očetov odnos, saj pomembno vpliva na mamino počutje in posledično na odnos z otrokom. Oče lahko mami nudi varno in razumevajočo oporo – ali pa ji s svojim ravnanjem povzroča stisko, nemara celo duševne ali telesne bolečine. Mama je lahko dovolj pomirjena in usmerjena na otroka predvsem takrat, ko je deležna tudi ustrezne partnerjeve opore. Za mame samohranilke je torej zelo pomembna podpora bližnjih.
Na oblikovanje otrokove identitete vpliva tudi materin odnos do partnerja – v kolikšni meri ga sprejema ali zavrača, v kolikšni meri podpira ali ovira otrokov odnos z očetom … Vse to se odraža v otrokovem sprejemanju samega sebe in njegovi gradnji celovite osebnosti, saj je polovica njegovih genov seveda očetovih. Zato utegne nezavedno čutiti, da ga mama zavrača v delu, ki je bolj podoben očetu. Da bi ji ugajal, se otrok razcepi na del, ki ji ugaja, in na drugega, ki ga zavrne kot nesprejemljivega in slabega, saj ni materin.
Pogojevana ljubezen
Narcistične lastnosti ustvarjajo tudi nekatere oblike odnosa staršev do otroka: dojenčka sprva brezmejno občudujejo in obožujejo, hkrati pa ga že doživljajo kot nadpovprečno sposobnega. Navadno že takoj, ko shodi, od njega nenadoma zahtevajo pretirano mero samostojnosti. Da bi se zaščitil, otrok oblikuje navidezno samozadostnost, za katero skrije svojo negotovost in ranljivost. Ta samozadostnost ni nič drugega kot poskus, da bi zadovoljili pretirana pričakovanja staršev. Kadar mu to kljub velikemu trudu ne uspe, so starši razočarani in jezni, otroka pa čustveno in osebnostno razvrednotijo. Razcepljena samopodoba je posledica teh dvojnih skrajnih sporočil: grandioznega dela ob pohvali in razvrednotenega ob sleherni najmanjši kritiki. Narcistično motena oseba je bila torej kot otrok prikrajšana za občutek, da je takšna, kot je, dovolj dobra – vredna starševske ljubezni, sprejeta, slišana, upoštevana in spoštovana. Zato se zateče v samozadostnost, čeprav vse življenje nezavedno hrepeni po ljubečem sprejemanju. Vse to so vzroki, da ljudje s to motnjo iščejo varen odnos. Zapletejo se v začarani krog, saj odnose izgubljajo prav zaradi strahu.
Grandioznost in vsemogočnost sta obrambi, ki ju otrok razvije, ker se ob pretiranih starševskih pričakovanjih (ki se utegnejo izražati tudi skozi nekritično občudovanje) počuti majhen in nemočen, da bi jih zadovoljil, zlasti če se boji njihovega razočaranja in zavrnitve. V zgodnjem otroštvu sta normalni, pri zdravem odraščanju pa ju zamenja stvarnejša predstava o tem, kaj v resnici zmoremo – in kje so naše meje, ki jih še sprejemamo, ne da bi to ogrozilo občutek lastne vrednosti.
Če je bila starševska ljubezen pogojevana, se otrok počuti nevreden ljubezni vsakič, ko starši (in pozneje drugi ljudje) z njim niso zadovoljni. Da bi se zaščitil, razvije navidezno samozadostnost, za katero skrije svojo negotovost in ranljivost, s čimer poskuša zadovoljiti pretirana pričakovanja staršev. Kadar mu to ne uspe, so starši razočarani in jezni, otroka pa čustveno razvrednotijo; tako otrok razcepi svojo samopodobo na grandiozni (v primeru pohvale) in razvrednoteni del (ob vsaki najmanjši kritiki).
Sram
Središčno čustvo oseb s to motnjo je sram, ki se ga pogosto niti ne zavedajo. Tudi ta izvira iz najzgodnejšega obdobja. Kadar mama ni zadovoljna z otrokovim ravnanjem, kadar ta naredi napako ali jo z nečim razjezi, mu to tudi pokaže. Lahko ga okrega ali kako drugače kaznuje, njeno jezo pa otrok doživi kot prekinitev čustvenega stika, kar v njem vzbudi strah in močan sram, saj čuti, da je on tisti, ki je povzročil jezo. Doživlja se kot slabega in neustreznega. Morda se v prvem trenutku na materino grajo celo odzove z jezo in užaljenostjo, vendar sram postaja čedalje močnejši. Zato začne iskati stik z materjo – želi čutiti, da ga ima rada tudi takrat, ko jo je razočaral in razjezil, saj se glede svoje vrednosti v njenih očeh počuti skrajno negotov. Mati, ki je v tem trenutku otroku čustveno dostopna, ki ga sprejme in potolaži, omogoči, da se otrok začne sprejemati brez sramu tudi takrat, ko je z njim nezadovoljna, saj se ne boji izgube odnosa. Ker razume, da ga ima mati rada, četudi jo kdaj ujezi ali razočara, se ima lahko rad tudi takrat, ko razočara ali razjezi sebe ali druge.
Če je mama preveč užaljena, da bi se čustveno odzvala na otrokove poskuse približevanja, če torej »kuha mulo«, če ga znova napade, čustveno zavrne ali odreže, se sram v otroku poglablja in razrašča ter se začne vezati na njegovo občutenje sebe, določati, v kolikšni meri je dober in koliko je vreden. Posledica tega je, da bo njegova identiteta ostala razcepljena na otroka, ki ga mama sprejema in je torej zaželen, in na tistega, ki je slab in poln sramu. Ob vsaki najmanjši napaki ali zavrnitvi se bo ta sram znova obudil in ga povsem preplavil. In v tem je jedro narcističnega trpljenja.
Kaj lahko naredimo sami?
Osebe z narcistično motnjo se ne morejo zdraviti same, tako kot se ne morejo sami zdraviti niti drugi duševni bolniki, kajti pri tem ne gre za odločnost ali vztrajnost. Ni vprašanje časa ali truda, ki bi ga oseba vložila v zdravljenje, niti pripravljenosti, motivacije ali morebitnega strokovnega znanja. Tudi ljubezen, ki jo lahko ponudi predan partner, ni dovolj, saj je poleg naklonjenosti potrebno tudi veliko strokovnega znanja in izkušenj, če naj človeku s tovrstnimi težavami primerno in v pravem trenutku ponudimo ustrezno spodbudo in oporo, da lahko izpelje osebnostno zorenje in spremembe. Zato je najboljša samopomoč to, da si človek poišče ustreznega psihoterapevta. Več o tem si preberite v poglavju Samopomoč.
Zakaj svetovanje ali samopomoč ni dovolj?
Za zdravljenje te in drugih motenj je ključen korektiven odnos, ki omogoči zorenje in preseganje razvojnih zastojev. Tak odnos lahko omogoči psihoterapevt.
Kdaj in kam po strokovno pomoč?
Kadar so simptomi tako moteči, da pomembno poslabšajo kakovost življenja osebe s to motnjo ali ljudi iz njenega okolja, je treba poiskati strokovno pomoč. Pomoč je treba brez odlašanja poiskati v primeru samomorilnih misli ali poskusa samomora.
Diagnoza in zdravljenje
Diagnoza
Značilen je vztrajen vzorec, ki obsega grandioznost, potrebo po oboževanju in pomanjkanje empatije. Prisotnih je vsaj pet od naslednjih simptomov:
· identiteta: čezmerno sklicevanje na druge za potrebe ohranjanje občutenja sebe in samospoštovanja; pretirano samovrednotenje, ki je lahko napihnjeno ali razvrednoteno ali pa niha med skrajnostmi; čustvena regulacija je odsev nihanja samospoštovanja,
· samoregulacija: določanje ciljev temelji na iskanju potrditve drugih; nerazumno visoki osebni standardi; kot izjemni ali manjvredni se doživljajo na osnovi občutka upravičenosti; pogosto se ne zavedajo lastnih motivov,
· empatija: šibka sposobnost prepoznavanja ali upoštevanja občutkov in potreb drugih ljudi; čezmerno prilagajanje odzivom drugih oseb, vendar le takrat, ko jih doživljajo kot pomembne zase; precenjevanje ali podcenjevanje svojega vpliva na druge,
· intimnost: odnosi so v veliki meri površni in namenjeni ohranjanju samospoštovanja; vzajemnost je omejena; malo resničnega zanimanja za druge ljudi; prevladuje potreba po osebni koristi,
· grandiozen občutek pomembnosti v smislu poudarjanja dosežkov in talentov ter superiornosti, ki ni podprta z ustreznimi dosežki,
· obsedenost s fantazijami o uspehu, moči, lepoti ali idealni ljubezni,
· občutek posebnosti, enkratnosti, ki jo lahko razumejo le drugi pomembni ljudje s posebnim statusom,
· iskanje pretirane pozornosti in občudovanja,
· občutek poklicanosti v smislu pričakovanje posebne obravnave,
· izkoriščevalni odnosi, katerih namen je zgolj doseganja lastnih ciljev,
· zavidanje drugim ali prepričanje, da je predmet zavisti,
· arogantno vedenje.
Zdravljenje
Osnovno zdravljenje narcistične osebnostne motnje je psihoterapevtsko. Najustreznejša oblika je razvojno analitična psihoterapija. Za lajšanje simptomov lahko zdravnik specialist psihiater predpiše zdravila, najpogosteje antidepresive.
Zdravljenje je težavno in navadno traja več let. Težave v identiteti, čustvovanju in vedenju izginjajo le počasi in stežka, vendar zdravljenje pomaga, da se oseba čez čas počuti bolje. Motnjo je mogoče uspešno zdraviti.
Podoben učinek kot zdravila – ublažitev simptomov, le da brez neželenih učinkov – imajo tudi druge terapevtske tehnike, denimo medicinska hipnoza, ki jo je mogoče priključiti dolgotrajni psihoterapevtski obravnavi.
Simptome lahko v določeni meri lajšajo tudi metode samopomoči, predvsem pri šibki in srednje močno izraženi motnji.
