1. Duševne motnje
  2. Motnje razpoloženja
  3. Sezonska depresija

Sezonska depresija

  

Miti in resnice o sezonski depresiji

Sezonska depresija je drugo ime za zimsko zaspanost.

Naravno je, da imamo v obdobju, ko se temperature nižajo, dnevi pa krajšajo, manj energije, vendar lahko to stanje izboljšamo z redno telesno dejavnostjo in dovolj spanja.

Ko mine obdobje sezonske depresije (zima), se počutijo povsem normalno, vendar le do naslednje zime. Za postavitev diagnoze sezonska depresija se mora ta vsaj dvakrat zapored ponoviti v enakem časovnem obdobju.

Tako kot pri drugih boleznih tudi pri tej simptomov ne moremo preprosto »odmisliti«. Čeprav vzrok ni povsem jasen, se strokovnjaki strinjajo, da gre za resnično motnjo.

Zdravniki zdravljenje z zdravili predpišejo le v izjemnih primerih, saj obstaja več drugih učinkovitih oblik zdravljenja te motnje. Navadno zadošča fototerapija, po potrebi podprta z vedenjsko kognitivno terapijo.

Čeprav je med pacienti velika večina žensk, lahko zbolijo tudi moški.

Sezonska depresija povzroča veliko trpljenje ter lahko zelo ovira življenje in delo. Med njenimi simptomi so utrujenost, jokavost, telesne bolečine in povečanje telesne teže. Ljudje s to motnjo se pogosto odmaknejo od prijateljev, le stežka dokončajo preproste naloge in so zelo razdražljivi, zaradi česar se zapletajo v konfliktne situacije. Brez zdravljenja utegne ta motnja zelo slabo vplivati na življenje.

Kaj je sezonska depresija (sezonska razpoloženjska motnja)?

Sezonska razpoloženjska motnja (SAD), znana tudi kot sezonska ali zimska depresija, sodi med atipične depresivne motnje. Gre za motnjo razpoloženja, ki obsega vsakoletno doživljanje depresivne epizode v zimskih mesecih, ko je manj naravne sončne svetlobe. Pri tej obliki se depresija spomladi ali poleti navadno umakne. Redkejša oblika nastopi samo v poznih spomladanskih in poletnih mescih. Pogosteje jo je opaziti pri ljudeh, ki živijo v krajih, kjer je razlika v količini svetlobe poleti in pozimi zelo velika.

Najpomembnejši diagnostični kriterij za razlikovanje med zimsko in tipično depresijo je, da se zimska pojavlja skorajda izključno v zimskih mesecih in se ponavlja iz leta v leto. Najpogosteje izbruhne novembra, ko se pomembno zmanjša količina dnevne svetlobe, vrh doseže januarja in februarja, umiri pa se hkrati s prihodom sončnih marčevskih dni. Za diagnozo sezonska depresija se mora ta vsaj dvakrat zapored ponoviti v enakem časovnem obdobju.

Obstaja tudi (precej redkejša) obratna sezonska depresivna motnja (RSAD), pri kateri se simptomi kažejo samo spomladi in poleti. Zanjo so značilni nespečnost, nemir, razdražljivost, zmanjšanje teka in želje po spolnosti ter izgubljanje telesne teže. Po priročniku DSM-IV sezonska depresivna motnja ni samostojna motnja razpoloženja, marveč oblika velike depresivne motnje.

Kaj doživlja človek s sezonsko depresijo?

Poleg običajnih depresivnih občutkov je za sezonsko depresijo značilna večja potreba po spanju, zaradi česar sta jutranje vstajanje in ohranjanje budnosti oteženi. Značilen je tudi povečan tek, zlasti potreba po sladkem. Osebe s sezonsko depresijo so navadno precej nemirne in impulzivne, zato pri tej motnji pogosteje kot pri tipičnih depresijah pride do samopoškodovanja, v najhujših primerih celo do samomora.

Prepoznavanje motnje lahko otežuje celo odsotnost značilnih depresivnih občutkov (žalost, brezup, nemoč ...). Namesto teh osebe čutijo predvsem pomanjkanje energije, ki je potrebna za opravljanje vsakodnevnih dejavnosti.

Ker je veliko ljudi pozimi manj dejavnih, drugačno razpoloženje pripisujejo spremembi v življenjskem slogu ali pa težavo spregledajo, zlasti zato, ker spomladi izzveni sama od sebe.

Simptomi

Poleg klasičnih depresivnih simptomov so za to motnjo značilni še:

·       razdražljivost,
·       utrujenost,
·       večja potreba po spanju,
·       zelo povečana potreba po ogljikovih hidratih.

 Zimska depresija se od običajne depresije razlikuje po večji potrebi po hrani (predvsem po sladkem) in spanju. Posledica napadov lakote, ki se kažejo kot neobvladljiva želja po ogljikovih hidratih, je pomembno pridobivanje telesne teže.

Pridružene motnje

Sezonski depresiji se utegne pridružiti anksiozna motnja, lahko tudi motnje hranjenja. Pri delu ljudi je sezonska depresija predfaza, ki se stopnjuje v klinično depresijo.

Podobne motnje

Distimija je kronična razpoloženjska motnja, ki je blažja od depresije, vendar se lahko izmenjuje z epizodami klinične depresije. Včasih je težko razlikovati med maničnimi epizodami pri bipolarni motnji in visoko psihomotorično vznemirjenostjo pri nekaterih oblikah depresije (»agitirana depresija«). Zlahka spregledamo tudi obdobja hipomanije pri bipolarni motnji, saj je takrat stik z resničnostjo, v nasprotju z manijo, večinama ohranjen, zato so opazne predvsem depresivne faze.

V depresivno epizodo ne sodijo depresivna stanja, ki nastanejo kot neposredna posledica organske bolezni ali zdravljenja bolezni/stanja, ki je posledica zlorabe drog in alkohola. Nizka frustracijska toleranca in težave s koncentracijo nastopijo tudi pri motnji pozornosti in hiperaktivni motnji (ADHD). Tudi bolezni ščitnice (premajhno izločanje hormonov) povzročajo podoba stanja, zato je treba s testiranjem izključiti tudi te težave.

Pogostnost

S sezonska afektivno motnjo se sreča od 4 do 6 odstotkov populacije. Njena pogostnost se razlikuje glede na zemljepisni položaj: v severnih državah je pogostejša (do 10 %) kot v južnejših (1–2 %). Motnja je pogostejša pri ženskah in pri mlajših ljudeh.

Dejavniki tveganja

Med dejavnike, ki lahko povečajo tveganje za nastanek sezonske depresije, spadajo:
·       spol: nekatere študije kažejo, da je diagnoza sezonska depresija pogostejša pri ženskah kot pri moških, vendar so pri moških simptomi izrazitejši,
·       lokacija: kaže, da je sezonska depresija pogostejša med ljudmi, ki živijo daleč severno ali južno od ekvatorja (to utegne biti posledica manjše količine sončne svetlobe pozimi in večje v poletnih dneh),
·       družinska zgodovina: nekatere raziskave so pokazale, da je verjetnost za nastanek sezonske depresije večja pri osebah, ki imajo sorodnike s to motnjo. 

Biološka ranljivost – nevrobiološke značilnosti

• Biološka ura (cirkadiani ritem): manjša količina sončne svetlobe jeseni in pozimi lahko zmoti ritem telesne notranje ure, ki nam omogoča, da vemo, kdaj bi morali spati ali biti budni. Kadar je izpostavljenost sončni svetlobi manjša, biološka ura deluje počasneje. Motnja tega ritma lahko zmoti tudi uravnavanje hormonov ter raven energije in razpoloženje, kar lahko sproži depresivno počutje.

• Raven melatonina: sprememba sezone lahko poruši ravnotežje naravnega hormona melatonina, ki sodeluje pri uravnavanju spanja (povzroča zaspanost) in razpoloženja. V normalnih količinah melatonin blaži depresijo, v zimskih mesecih pa se njegova količina v organizmu poveča, kar povzroči večjo zaspanost, pomanjkanje energije ter sezonsko ali zimsko depresijo.

 • Raven serotonina: manj sončne svetlobe lahko povzroči padec ravni serotonina, možganskega nevrotransmiterja, ki vpliva na razpoloženje, tek in spanje, zato utegne igrati vlogo pri sezonski depresiji. Po drugi teoriji naj bi se živčni prenašalci ali nevrotransmitorji med menjavo letnih časov »zmedli«; ta neravnovesja naj bi odpravila prav izpostavljenost svetlobi.

Psihološka ranljivost – tvegane osebnostne lastnosti

Nekateri ljudje so bolj podvrženi sezonski depresiji: tisti z višjim nevroticizmom, introvertni in tisti, ki kot obrambo uporabljajo predvsem izogibanje.

Zimsko depresijo so poznali že stari Grki. Pojavlja se pri desetini ljudi, najpogosteje pri ženskah med tridesetim in štiridesetim letom. Pri petih odstotkih obolelih so simptomi tako hudi, da pomembno okrnijo kakovost življenja, zaradi česar potrebujejo strokovno pomoč. Zimska depresija je pogostejša na območjih, ki ležijo bliže Arktiki (Finska, Aljaska ...).

Prva pomoč pri slabšem razpoloženju sta sprememba prehrane in povečanje telesne dejavnosti. Priporočljive so jedi, bogate z ogljikovimi hidrati, ki nadomeščajo pomanjkanje serotonina. Obenem je treba uživati čim manj beljakovin ter več svežega sadja in zelenjave. Tudi gibanje na prostem prispeva k dvigu ravni serotonina. Več o tem si preberite v poglavju Samopomoč.

Osebe s sezonsko depresijo so navadno nemirne in impulzivne, zato pri tej motnji pogosteje kot pri tipičnih depresijah pride do samopoškodb, v najhujših primerih celo do samomora. V takšnih primerih je nujno čim prej poiskati strokovno pomoč.

Normalno je, da smo občasno slabše razpoloženi. Če se sprememba razpoloženja vleče več kot dva tedna, se obrnite na psihoterapevta, zlasti če ste opazili, da se je spremenil vaš spalni ritem ali apetit, če čutite brezup, razmišljate o samomoru ali pa za sprostitev posegate po alkoholu.

Kadar se razpoloženje prevesi v depresijo, je najučinkovitejša pomoč žarnica, ki oddaja spekter, podoben sončni svetlobi (fototerapija). Če svetlobna terapija ne zadošča, lahko pomaga popoldansko dodajanje melatonina.

Žleza češerika v polmraku in temi izloča melatonin, za njegovo izgradnjo pa potrebuje serotonin. Hormon melatonin uravnava spalni cikel, medtem ko ima serotonin neposreden spodbuden učinek in pri ljudeh izboljša razpoloženje. Zato skrajšanje obdobja polmraka čez dan omeji tudi porabo serotonina za tvorjenje melatonina, kar pripelje do dviga ravni serotonina in boljšega počutja.

Če so simptomi zimske depresije močni in vztrajni, zdravniki navadno predpišejo še zdravila, največkrat antidepresive. Pri nekaterih pacientih je treba zdravljenje z zdravili kombinirati s psihoterapijo.

 

Svetlobna terapija ima le redko neželene učinke, vendar se morate zavedati naslednjih možnih težav:

•        blaga anksioznost, zmedenost, glavobol, zgodnje prebujanje ali povišan očesni tlak,
•        obstajajo dokazi, da lahko svetlobna terapija pri ljudeh, ki so nagnjeni k bipolarni motnji, sproži manično epizodo,
•        čeprav ni nobenega dokaza, da bi lahko svetlobna terapija poslabšala težave z očmi, se morate v primeru kakršne koli očesni bolezni posvetovati z zdravnikom – enako velja v primeru kožnih sprememb (izpuščaji …),
•        nekatera zdravila in zelišča (denimo šentjanževka) lahko povečajo občutljivost za svetlobo,
•        če svetlobna terapija ne pomaga, lahko olajšanje prinesejo antidepresivi.