Mitja Perat
Medicinska hipnoza je kompleksna in izrazito učinkovita psihološka intervencija. Zanjo je značilno stanje prijetne sproščenosti, povečane usmerjene pozornosti in dojemljivosti za sprejemanje izključno sugestij, ki jih klient sprejme po vnaprejšnjem dogovoru s terapevtom medicinske hipnoze.
Čeprav beseda hipnoza izvira iz starogrške besede hypnos, ki pomeni spanje, nevroznanstvene raziskave kažejo, da je hipnotski trans bolj podoben budnemu stanju kot spanju.
Nikakor! Raziskave jasno kažejo, da česar človek ni pripravljen narediti v budnem stanju, nikoli ne bo naredil v hipnozi.
Velika večina ljudi (več kot 80 %) je hipnotizabilnih; ta sposobnost se lahko v polni moči razvije le v sodelovanju s terapevtom medicinske hipnoze.
Nikogar ni mogoče hipnotizirati, če si tega ne želi in v procesu ne sodeluje.
Velika večina ljudi doživlja hipnotična stanja povsem spontano in pogosteje, kot bi si mislili, denimo med vožnjo avtomobila, ob gledanju televizije, ležanju na plaži …
Ne drži. Naši možgani ob pomanjkanju informacij pogosto sami zapolnijo posamezne vrzeli, saj je spomin zgolj interpretacija in ne popoln zapis.
V delovnem pomenu besede je hipnoza vsak postopek, pri katerem hipnotizer ob pomoči posebnih navodil pripelje hipnotiziranega v stanje povečane notranje pozornosti in sugestibilnosti. Sama po sebi torej ni terapija, pač pa zgolj posebna oblika komunikacije in socialnega vplivanja – podobno kot pogovor, naj je sogovornik še tako razumevajoč, ni psihoterapija. Klinično uporabo medicinske hipnoze omogoči šele poznavanje veljavnih terapevtskih metod, tehnik in postopkov, do teh pa laiki nimajo dostopa.
Terapevtska uporaba hipnoze je v rokah laika nekaj podobnega kot zobozdravniški sveder. Zgolj vključitev zobozdravniškega svedra še ne naredi zobozdravnika. Težko si predstavljam človeka, ki bi šel na samoplačniško zdravljenje k neusposobljenemu »zobozdravniku«. Področje uporabe hipnoze v terapiji v Sloveniji še ni zakonsko urejeno, kar pomeni, da se tehnik hipnoze lahko nauči kdor koli in jih potem tudi izvaja pod krinko terapije. Take »terapije«, ki jih izvajajo laiki, utegnejo biti izredno nevarne, kajti hipnoza je varna le, če jo izvaja terapevt medicinske hipnoze (klinična hipnoza). Samo kompetenten terapevt se zaveda resničnih možnosti in omejitev zdravljenja s hipnozo.
Odrsko hipnozo smejo izvajati le laični hipnotizerji, ne pa tudi terapevti. Za zabavo uporabljajo človekovo zmožnost za doseganje hipnotskega transa in drugih fenomenov, ki jih to stanje omogoča. Medicinska (klinična) hipnoza jih uporablja izključno za terapevtske namene, torej za doseganja terapevtskih ciljev.
Žal »terapije« pri nas izvajajo tudi laični hipnotizerji. Tovrstne terapije utegnejo biti nevarne, zlasti kadar zlorabljajo naravno zmožnost možganov, da v hipnotskem transu oblikujejo lažne spomine, rešitve za človekove težave pa iščejo v »prejšnjih življenjih«.
Tako ljudje s čustvenimi stiskami kot tudi tisti z osebnostnimi motnjami so zelo dojemljivi za »magične hitre rešitve«. Toda iskanje hitrih rešitev je vselej problematično. Tovrstne »terapije« le še bolj okrepijo nestvarna pričakovanja, ki jih ima človek od sebe in sveta. Terapevt mora biti glasnik stvarnosti in ne nekdo, ki obljublja nemogoče.
Uporaba hipnoze za zabavo je seveda stvar okusa, pomembno pa je preprečiti psihološko škodo, ki jo utegne takšno početje povzročiti udeležencem. Ker so tehnike hipnoze razmeroma preproste, se jih povprečno inteligenten človek priuči brez večjih težav. V hipnozi je mogoče zlahka sprožati fenomene, ki v večini ljudi vzbudijo osuplost, kar le še utrjuje nestvarno predstavo, da ima hipnotizer posebno moč nad hipnotizirano osebo. V resnici gre zgolj za zaznavno iluzijo. V še tako globoki hipnozi ima hipnotizirana oseba nadzor nad sabo, torej pri večini ljudi laična uporaba hipnoze za potrebe zabave ne bi smela povzročiti težav.
Toda pri nekaterih ljudeh obstaja »prikrita« (latentna) psihoza, ki jo lahko sproži nestrokovno izvedena hipnoza. To je zelo resen problem, ki pa je v kliničnih okoljih izrazito redek, saj ljudi pred hipnozo pregledamo in ocenimo njihove zmožnosti. Še več, klinična raba hipnoze se po rezultatih nekaterih raziskav marsikdaj celo dobro izkaže pri delu z ljudmi, ki trpijo za psihozo, seveda v omejenem obsegu, za potrebe lajšanje težav.
Podobna nevarnost obstaja pri izvajanju meditacije in večine »duhovnih vaj«, pri učenju avtogenega treninga in celo pri tehnikah sproščanja, zato naj se ljudje, ki čutijo, da niso čustveno stabilni, pred izvajanjem psiholoških treningov posvetujejo s strokovnjakom. Tehnike je namreč mogoče zlahka prirediti tako, da je njihovo izvajanje varno. Laiki, ki izvajajo odrsko hipnozo, seveda niso ustrezno usposobljeni – ne za prepoznavanje takih ljudi, kaj šele za ustrezno ravnanje v tovrstnih primerih. Odrska hipnoza je še posebno nevarna za udeležence, ki so pred nastopom »za pogum« popili nekaj alkohola ali celo uživali droge, ki močno vplivajo na delovanje možganov.
Od potencialno zelo škodljivih fenomenov velja omenti spontano abreakcijo. Spontana abreakcija obsega predvsem nehoten priklic in globinsko podoživetje travmatičnega dogodka iz preteklosti. Težava ni le v tem, da se povsem ranljiv človek s svojimi težkimi in nepredelanimi čustvenimi vsebinami izpostavlja pred občinstvom. Neustrezen odziv hipnotizerja, soudeležencev in občinstva pri njem utegne povzročiti celo posttravmatsko stresno motnjo. Zaradi zagotavljanja varnosti bi bilo treba nastopajoče pred izvedbo odrske hipnoze vsaj strokovno pregledati in oceniti njihovo primernost.
Hipnoza je varna le, če jo izvaja ustrezno usposobljen strokovnjak. V kliničnih okoljih jo navadno izvajamo individualno in postopno, tako da se človek nanjo privadi. Skupinsko izvajanje hipnoze nikakor ni primerno za vsakogar. Terapevti medicinske (klinične) hipnoze smo usposobljeni za to, da znake neželenih hipnotskih fenomenov prepoznamo že veliko prej, preden dejansko nastopijo, tako da jih lahko preprečimo že tedaj, ko se nakažejo. Četudi bi med ali po terapiji nastopili neželeni učinki, smo ustrezno usposobljeni za njihovo odpravljanje. Tehnike hipnoze so preproste, njihova praktična uporaba v terapij pa zahteva vseživljenjsko učenje.