Napotitev - kako usmeriti po pomoč

2.1.1.           Prva stopnja – NEZAVEDANJE PROBLEMA (prekontemplacija) 

Človek nikakor ni motiviran za spremembo. Na tej ravni ne kaže nobene pripravljenosti zanjo in se težav ne zaveda, lahko pa se jih tudi ne želi/zmore zavedati, jih podcenjuje ipd. Na tej stopnji je ključno, da ga ne usmerjamo, saj se utegne braniti s tem, da se še globlje »vkoplje«. Posledično bo minilo še več časa, preden se bo lahko soočil s problemom. Če človek ni motiviran za spremembo, tega ne moremo storiti namesto njega. Poskrbeti moramo, da njegove okoliščine spremenimo do te mere, da se bo motivacija pojavila v njem. Ena od definicij problema pravi, da je problem razlika med trenutnim in želenim stanjem. Za motivacijo potrebujemo to razliko. Če je trenutno stanje za osebo ugodno, do spremembe ne bo prišlo.

2.1.2.           Druga stopnja – ZAVEDANJE PROBLEMA (kontemplacija) 

Večina ljudi, ki trpijo zaradi simptomov, se giblje na tej stopnji, saj je pritisk simptomov navadno dovolj močan, da si pred njimi ne morejo več zatiskati oči, zlasti zato, ker zajeten delež duševnih motenj spremlja nespečnost. Na tej stopnji je največja nevarnost zdrs v predkontemplacijo. Ljudje smo namreč prilagodljiva bitja, zato se tudi na nelagodje nekako navadimo, telo pa poišče način, kako obiti probleme, včasih tudi z drogami in s samouničevalnim obnašanjem. Na tej stopnji ne gre računati na napotitev in tudi ne iskati pomoči za trpečega, saj se ne bo zavzel zase. Najpomembnejše je spoznanje, da bo potrebna drugačna strategija, da bo torej treba nekaj aktivno spremeniti, če problem ne bo izzvenel. Iskanje različnih možnosti za njegovo rešitev je na tej stopnji ena od redkih uspešnih intervencij od zunaj. Za sprejetje te odločitve je najprej treba sprejeti odgovornost zase, česar pa marsikdo ni pripravljen storiti.

2.1.3.           Tretja stopnja – SPREJEMANJE ODLOČITEVE (priprava) 

Šele na tej stopnji je smotrno zbirati konkretne informacije o morebitnih ukrepih za premik naprej. Ta stopnja se od prejšnje razlikuje po dejavnem pristopu. Če je moto prejšnje faze »nekaj bo treba ukreniti«, bi lahko to fazo zaznamoval reklo, po katerem je »gram prakse vreden več kot tona teorije«. Pomoč sočloveku na tej stopnji je namenjena širjenju možnosti in pomoči pri oblikovanju načrta za iskanje pomoči.

Navadno večina ljudi ukrepa tako, kot da je človek samodejno na tej stopnji spremembe, čeprav je večina ljudi v resnici še na drugi stopnji (kontemplacija).

2.1.4.           Četrta stopnja – UKREPANJE (akcija, vzdrževanje, zdrs) 

Da lahko pride do premika na to stopnjo, mora trpeči verjeti, da je sprememba sploh možna. Ključno je zaupanje v lastne zmožnosti ob hkratni pomoči drugih. Na tej stopnji je nujno, da spremembe ne zaviramo s preverjanjem, siljenjem ali z modrovanjem, saj bi s tem posegali v zdravo motivacijo in jo s svojim vsiljevanjem celo »kradli«. Četudi imamo najboljše namene, bodimo tiho! 
Človek že izvaja korake na poti k spremembi, ki bodo seveda negotovi, morda celo obotavljivi, toda ko gre ena noga konsistentno pred drugo, je to že dovolj! Vsak človek ima svoj tempo.

Pomembno opozorilo
Zdrsi in občasno opuščanje so normalen in pričakovan del zdravljenja, saj se morajo novosti zasidrati v obstoječe vzorce obnašanja, kar se včasih kaže kot nazadovanje. V primeru zdrsa je treba človeka opogumiti s preteklo izkušnjo: če je zmogel do sem, bo zmogel tudi naprej.

Večja težava nastopi, če človek z duševno motnjo do svojega stanja ni kritičen (zanika bolezen) ali pa pomoč zavrača, četudi se zaveda svoje bolezni. V takem primeru je iskanje pravega trenutka za tovrsten pogovor še zahtevnejše. Toda na splošno velja, da je človek v duševni stiski dovzetnejši za pogovor v stanju umirjenosti, in ne takrat, ko je čustveno močno vznemirjen.

Akutna huda simptomatika je lahko vir motivacije za iskanje pomoči, lahko pa tudi ovira; takrat je vseeno vredno načeti pogovor o možnostih, da bi se trpljenje zaradi simptomov omililo ali odpravilo. Če človek v stiski pogovor zavrne, je to treba razumeti in spoštovati ter poiskati primernejši trenutek.

Za začetek pogovora o strokovni pomoči pa je vedno primeren trenutek takrat, ko se človek v stiski sreča z neprijetnimi posledicami svojih simptomov ali svojega ravnanja. Morda bo lažje prisluhnil predlogom in usmeritvam, seveda če bližnji ne rešujejo položaja in ne odpravljajo posledic namesto njega (npr. ne opravičujejo rušilnega vedenja pred seboj/drugimi).
Če oseba zavrne pogovor, jo vprašajte, kdaj bi bil primernejši čas zanj. Če vas še naprej zavrača, ji povejte, da boste to temo načeli kdaj drugič.
V akutnem zagonu psihoze (blodnje, halucinacije …) ali v primeru, da človek neposredno ogroža sebe/druge, sprejmite odločitev namesto človeka v stiski in se obrnite na strokovnjake. Toda to ne pomeni, da v fazi izboljšanja ne bi poskušali doseči dogovora o stabilnem zdravljenju.

Strah pred stigmo, diskriminacijo ali zavračanjem: nekateri se bojijo ali sramujejo oznak oziroma negativne stigmatizacije. Skrbi jih, da bo taka oznaka (»v kartoteki«) slabo vplivala na njihovo kariero, izobraževanje ali druge življenjske cilje. Strah jih je, kako se bodo drugi obnašali do njih, če bodo izvedeli za njihove težave. Če poiščejo pomoč, se utegnejo počutiti slabše že zgolj zaradi predsodkov, povezanih z duševnimi boleznimi, zato mnogi med njimi zavrnejo pomoč.

Manjvrednost in sram: številni ljudje so prepričani, da priznanje, da je z njihovim duševnim zdravjem nekaj »narobe«, pomeni, da so slabi, nezadostni ali neuspešni. Prepričani so, da bi morali stvari rešiti sami. Če bi prosili za pomoč, bi to pomenilo, da so šibki ali manjvredni, zato se odločijo, da se bodo s simptomi spoprijeli sami. Nočejo, da bi jih drugi doživljali kot nemočnega otroka, ki ne more poskrbeti zase.

Slaba samopodoba: ljudje pogosto ne verjamejo, da so sposobni spremeniti svoje življenje. Zaradi svojega položaja se slabo počutijo, zanj pa krivijo sebe. Ko jim drugi poskušajo svetovati, kaj naj storijo, da jim bo bolje, to samo potrjuje njihov občutek neuspeha.

Nezaupanje: nekateri se borijo z nezaupanjem, neznancu (psihoterapevtu ali psihiatru) težko razkrijejo svoje osebne težave, informacije o svojih odnosih z bližnjimi in osebne podatke. Poleg tega jih utegne skrbeti, da njihovi osebni podatki ne bodo zaupni.

Obup: zlasti ljudje, ki se spopadajo z depresijo, utegnejo zapasti v obup. Menijo, da nikoli ne bo bolje, da jim nič in nihče ne more pomagati. To prepričanje je lahko pomembna ovira pri iskanju pomoči. Takim ljudem je treba pomagati, da vnovič začutijo upanje. Toda tega ni mogoče doseči s tem, da jim rečete, naj upajo. Najboljši motivator za spremembe so nove pozitivne izkušnje, zato so učinkovitejše spodbude, naj poskusijo z nečim prijetnim ali drugačnim.

Nesprejemljivi občutki: ljudi s težavami v duševnem zdravju preplavljajo močna čustva in občutki. Tisti, ki se jim poskušajo izogniti ali se zanje sploh ne zmeniti, morda ne bodo poiskali terapije zaradi strahu pred soočenjem s čustvi. Strah jih je posledic: tega, da ne bodo mogli obvladati svojih čustev – ali pa vedênja, ki bi nastopilo, če bi se jim vendarle prepustili

Nezaupanje v zdravljenje: nekateri ljudje menijo, da psihoterapija in/ali zdravila ne pomagajo. Temu lahko botrujejo morebitne slabe izkušnje, ki so posledica neustreznih oblik pomoči ali nestvarnih pričakovanj. Zato utegnejo izgubiti zaupanje ali celo upanje, da se bodo njihove težave sploh kdaj omilile ali uredile. Za to so lahko krivi tudi predsodki in pomanjkanje ustreznih stvarnih informacij.

Strah pred neželenimi učinki: nekateri se odločijo, da ne bodo jemali psihiatričnih zdravil, ker se bojijo neprijetnih neželenih učinkov. Poleg tega jih je strah, kako bo psihoterapija vplivala nanje in/ali na njihove odnose.

Odpor do zahtev zdravljenja: večina ljudi se na avtoritarne zahteve odziva negativno. Nočejo, da bi jim drugi govorili, kaj naj storijo, saj to doživljajo kot sporočilo, da niso sposobni presoje o tem, kako se odločati v svojem življenju. Ljudem s težavami v duševnem zdravju pa okolica še pogostejše govori, kaj naj storijo, zato zgradijo še močnejše odpore in obrambe.

Nepoznavanje možnosti strokovne pomoči: četudi se nekdo odloči za zdravljenje težav v duševnosti, morda ne ve, kako priti do ustrezne strokovne pomoči. Na nekaterih območjih je le malo strokovnjakov za duševno zdravje ali pa jih sploh ni, zlasti tistih, ki skrbijo za bolj zapletena vprašanja, sami pa nimajo možnosti rednega prevoza drugam.

Finančna stiska: pogosta ovira za oskrbo duševnega zdravja je nezmožnost ljudi, da bi si plačali zdravljenje, lahko pa so tudi brez zdravstvenega zavarovanja. Razlog za zavračanje zdravljenja so lahko tudi težave pri ustrezni organizaciji delovnega časa in/ali drugih obveznosti (varstvo otrok …).

 Pri tem se na vsak način izognite slehernemu diagnosticiranju in nepotrebnemu patologiziranju. Raje povejte, kako doživljate njegove težave, omenite, da vas skrbi zanj, in pojasnite, kakšne utegnejo biti po vašem mnenju njihove kratkoročne in dolgoročne posledice. Čeprav bo človek takšno informacijo verjetno nekaj časa zavračal, bo samo tako obstajala možnost, da vas bo sčasoma tudi slišal in razmislil o vaših sporočilih.

Dokler človek ne prepozna, da se srečuje z motnjo, seveda ne bo imel motivacije za iskanje pomoči. Motivacija je še posebno šibka, če bližnji – v dobri veri, da pomagajo – popravljajo posledice in škodo, ki jo človek s težavami povzroča sebi, drugim ali odnosom z bližnjimi.

Ustrezno ukrepanje je prav nasprotno: neustreznemu ravnanju je nujno postaviti razvidne in odločne meje, človeka pa jasno opozoriti, da se bo moral v primeru, da si ne bo poiskal pomoči, sam spoprijemati s posledicami. 

o   Najprej poskušamo razumeti, kaj človeka skrbi in teži, nato pa to povzamemo s svojimi besedami. Denimo: »Razumem, da te je strah, da boš doživel panični napad, če boš šel med ljudi.« Namesto da bi ga nato vprašali »Zakaj tako čutiš/misliš?«, raje vprašajmo »Kdaj se počutiš tako?« ali »Kaj sproži te občutke?«

o   Prepričanje o duševni težavi, vpogled v stanje: ali se človek sploh zaveda, da ima težave v duševnem zdravju, pa tudi, kako gleda nanje.

o   Odnos do zdravil in psihoterapevtskega zdravljenja: pomisleki, morebitne slabe izkušnje iz preteklosti, delovanje zdravil in/ali terapije (pozitivno/negativno).

o   Realne, utemeljene, vendar premagljive ovire za zdravljenje (strah pred stigmatizacijo, skrb, da ne bo mogel delati ali obiskovati pouka), ki jih je mogoče razložiti, potrpežljivo predstaviti kot manjše ali pa obiti.

o   Predstavo, kaj zmore in česa ne: poslušajte brez obsojanja in vrednotenja. Zaupajte človeku in vanj.

o   Upanja in pričakovanja v zvezi s prihodnostjo: poslušajte, ne da bi podali svoje mnenje.

o   Kognitivna izkrivljanja kot posledica težav v duševnem zdravju.

o   Vzemite si čas za pogovor, denimo ob koncu dneva, med sprehodom ali ob kavi. Sedite ob človeku, ne nasproti njemu, ter se poskusite pogovarjati brez pritiskanja in vnaprej določenih točk. Če človek zavrne pogovor o svoji težavi, samo posedite ob njem ali pa sprejmite temo, ki jo ponudi. Že to, da ste ob njem, gradi zaupanje in odprtost za nadaljnji pogovor, čeprav sta izmenjala le nekaj besed.

o   Poslušajte brez podajanja svojega mnenja, obsojanja ali svetovanja. Celo v primeru blodenj se v tistem trenutku poskušajte strinjati z njegovo predstavo, kajti človek v duševni stiski utegne drugačen pogled doživeti kot zavrnitev njega samega ali celotnega odnosa, lahko pa tudi kot razvrednotenje. Upoštevajte, da je morda naveličan poslušati o tem, kaj vse bi moral storiti in česa ne.

o   Poskusite se dogovoriti o točkah pogovora, vendar pri tem sledite pobudam človeka v stiski, torej se pogodita o temah, ki so zanj pomembne. Če tak dogovor ni možen, samo poskušajte slediti in razumeti. Vprašajte denimo: »Resnično želim razumeti, zakaj se nočeš zdraviti.«

o   Poskusite se vživeti v izkušnjo človeka ob sebi, ne glede na to, kako nerazumna, tuja ali celo bizarna se vam zdi. Nanjo skušajte pogledati skozi njegove oči.

o   Četudi je pripovedovanje kaotično in na videz nesmiselno, ga ne prekinjajte in ne vztrajajte pri pojasnilih. Prava mera je toliko, kolikor človek zmore ali je pripravljen. Pustite mu govoriti.

o   Ponovite, kar ste slišali. Pomembno je, da mu zagotovite, da ste ga slišali, denimo s tem, da slišano ponovite s svojimi besedami. Če čuti, da ga razumete, bo pozneje verjetno lažje prisluhnil tudi vašemu mnenju in pogledom.

V kriznih trenutkih …

o   Sedita drug ob drugem. Izogibajte se neposrednemu očesnemu stiku, saj utegne še povečati paranojo.

o   Namesto da se z njim borite, se raje poskušajte postaviti v človekov položaj.

o   Namesto da racionalno pojasnjujete ali ga prepričujete, z njim delite nezaupanje.

o   Začasno odložite psihoedukacijo.

o   Pomirjajte: poskusite ostati mirni in človeku v duševni stiski s svojim odzivanjem pomagati, da se bo umiril. Zavedati se je treba, da se srečuje z resnično hudimi strahovi (npr. strah, da izgublja samega sebe ali prisebnost, strah, da ga drugi ogrožajo) in da je zaradi intenzivnih občutkov zbegan ter osamljen.

o   Če človek to zahteva, ga pustite pri miru.

Čemu je treba empatično prisluhniti:

o   občutkom in čustvom, o katerih je človek v stiski pripravljen spregovoriti,

o   stiski zaradi neizpolnjenih osebnih življenjskih ciljev oziroma strahu, da ga bo bolezen ali zdravljenje pri tem oviralo,

o   strahu pred stigmatizacijo ter pred učinki zdravil (denimo neprijetni neželeni učinki) in/ali psihoterapije (spreminjanje odnosov, odvisnost od terapevta, nezaupanje …),

o   strahu ali nelagodju zaradi pritiskov v zvezi z zdravljenjem in/ali zdravili,

o   strahu pred hospitalizacijo.

Kako empatično prisluhniti:

o   na izjave in občutke se odzivajte tako, da jih povzamete v obliki vprašanj (»Torej te skrbi, da …«),

o   prepoznati in razumeti pogled človeka v stiski kot enega od možnih gledišč,

o   svoj pogled ponudite kot enakopraven, ne skozi vlogo starša,

o   predvidevajte in upoštevajte zastoje in nazadovanje,

o   govorite v svojem imenu, ne v imenu »vseh«,

o   pogovarjajte se tako, da bo človek v stiski lahko ohranjal samospoštovanje,

o   uporabljajte pozitiven pristop in odnos, denimo potrditve in spodbude (ne kritizirajte!),

poučite se o simptomih, saj jih boste tako lažje prepoznali in razumeli.

Empatični pa nismo, če:

o   človeku sporočamo, da ni pripravljen za dosego svojih ciljev (šolanje, partnerstvo …), in poskušamo ohranjati trenutno stanje,

o   mu rečemo, da bo moral vse življenje jemati zdravila in da se brez njih ne more dobro počutiti,

o   diagnosticiramo njegove težave ali jih označujemo kot motnjo,

o   se z njim čustveno zlijemo do te mere, da tudi sami začnemo intenzivno čustvovati, posledično pa hočemo rešiti težavo drugega zato, da se izognemo svojim občutkom, kar vodi v pritiske,

o   pričakujemo ali zahtevamo, da bo človek sledil našim merilom,

o   se postavimo v starševsko vlogo in človeka nadziramo (njegove finance, izhode …),

o   očitamo, denimo: »Če bi jemal zdravila, se to ne bi zgodilo.«

Kako zmanjšati odpore:

o   Spoštovanje in upoštevanje: s človekom, ki se srečuje z duševno stisko, ravnajte kot z odraslo osebo, tudi če gre za otroka ali mladostnika. Namesto da mu svetujemo, kaj naj naredi, ga vprašajmo, kaj želi, nato pa mu ponudimo izbiro med več možnostmi. To je zlasti pomembno pri pomoči mladim odraslim, ki še razvijajo občutek kompetentnosti in učinkovitosti, torej prepričanje, da so sposobni spremeniti svoje življenje. To dosežemo s spoštovanjem njihovega počutja, mišljenja in sposobnosti odločanja.

o   Proces proti rezultatu: če človeku ponujate rešitve, mu s tem ne pomagate, da se bo naučil reševati probleme. Razumljivo je, da je še posebno težko sprejemati, da človek sam predeluje težave, če vidite, da njegove izbire pripeljejo do slabih posledic. Toda tudi sami ne moremo z gotovostjo vedeti, da bodo naše rešitve zanesljivo uspešne. Arogantno je misliti, da vemo bolje kot tisti, ki se odloča o svojem življenju. Zavedati se moramo tudi tega, da posledic svojih nasvetov ne bomo nosili mi, ampak tisti, ki jih bo sprejel, če bomo odločali namesto njega, torej boste morali prevzeti odgovornost tudi za morebiten slab izid. Veliko bolje je, če ljudem pomagamo izpeljati proces odločanja tako, da osvetlimo različne zorne kote in izbire, odločanje pa prepustimo njim.

o   Upoštevanje in spoštovanje razlik: vsako življenje je drugačno. Ker ne moremo vedeti, kaj je za drugega najboljše, moramo spoštovati njegove življenjske odločitve. Ne smemo pričakovati, da bo izbral pot, ki se nam zdi najboljša.

o   Brez zahtev: poskusite se izogniti besednim zvezam, ki pomenijo »bi moral«, saj izražajo zahteve in pričakovanja. Sogovorniku sporočajo, da menimo, da je nesposoben in da dela napake, ker ne ve, kako reševati težave v svojem življenju.

o   Aktivno empatično poslušanje: izražanje lastnih mnenj naj raje nadomesti poslušanje.

o   Pozornost na soodvisnost: s pretiranim prizadevanjem in zaščitništvom smo lahko – ne da bi se tega zavedali – ovira, ki človeka v stiski omejuje pri iskanju strokovne pomoči, zlasti če naš trud izhaja iz močnih čustvenih vzgibov. Če ste se preveč intenzivno vključili v reševanje težav bližnjega, če se pretirano trudite, da bi mu olajšali življenje, je morda nastopil čas, da tudi zase izberete psihoterapevtsko pomoč. Tako mu boste lahko ustrezna podpora, in ne ovira.

Ko začnejo odpori popuščati

o   Normalizirajte izkušnjo človeka v stiski, denimo: »Tudi sam bi se na tvojem mestu počutil enako.«

o   Poudarite, da so lahko različni pogledi ter nesoglasja povsem normalna in nenevarna, da je sprejemljivo tudi to, da se v čem ne strinjata ali pa se strinjata samo delno.

o   Nestrinjanje s prepričanji porodi zgolj še večji odpor, zato se je treba pogovarjati le o težavah in simptomih, ki jih človek opaža tudi sam. Pri tem ne uporabljajte strokovnih terminov (npr. pretiranega strahu, da je nekomu ukradel avto, čeprav ga je v resnici odpeljal pajek, ne imenujte paranoja, ampak nepotreben strah).

o   Poskusite prepoznati, kaj je treba spremeniti, če naj se vzpostavi motivacija za zdravljenje.

o   O zdravljenju se je treba pogovarjati stvarno, govoriti o njegovih prednostih in pomanjkljivostih ter prisluhniti strahovom in odporom, ki jih izraža človek v stiski. Čeprav morda menite, da bi moral vaš bližnji jemati zdravila, se zagotovo lahko strinjate z njim, da utegnejo zdravila poleg koristi prinesti tudi neželene učinke. Skupaj si oglejta prepoznane prednosti in slabosti zdravljenja. Tudi sami lahko spregovorite o kakem neželenem učinku, ki ga je morda spregledal, denimo: »Med psihoterapijo se lahko simptomi občasno poslabšajo.«

o   Popravite napačna prepričanja v zvezi z zdravljenjem, denimo: »Od terapevta ne postaneš odvisen.«

o   Odzovite se, povzemite njegove strahove in odpore ter poudarite prednosti zdravljenja, denimo: »Strinjam se, da je zoprno, saj psihoterapija ne prinese hitrih rezultatov, zdravila pa imajo neželene učinke. Predlagam ti, da razmisliš o kombinaciji. Zdravila ti lahko hitro pomagajo omiliti simptome, jemlješ pa jih le toliko časa, dokler ne boš s psihoterapijo odpravil vzrokov. Tako se simptomi ne bodo ponovili.«

o   Poudarite prednosti sodelovanja pri zdravljenju za doseganje njegovih življenjskih ciljev, denimo na področju šolanja, dela, partnerstva … Namesto, da navajate dejstva, človeka raje usmerite v razmišljanje in raziskovanje, denimo: »Kaj misliš, kako bi ti lahko zdravljenje tudi koristilo? Najbrž bi lažje dokončal šolanje?«

o   Nekatere skrbi dostopnost zdravljenja: finance, prevozi, urniki … Pomagate lahko tako, da prispevate k dostopnejši obravnavi.

o   Treba se je iskreno pogovoriti o tem, kako bo človekova odločitev za zdravljenje vplivala na vaš odnos z njim. Izrazite jasna pričakovanja in se pogovorite o možnih posledicah sprejetja/zavrnitve zdravljenja.

o   Ohraniti je treba potrpežljivost, spoštovanje in stik: tudi če v posameznem trenutku ni mogoče doseči vsaj minimalnega soglasja o iskanju pomoči, je treba ostati spoštljiv do človeka v stiski in do njegove izbire, čeprav se z njo ne strinjamo – in ohranjati stik. Tako ohranimo komunikacijski most za nadaljnje dogovarjanje. V času, v katerem se človek spopada s strahovi in z drugimi težkimi občutki, je potrpežljivost boljša strategija kot pritiski.

o   Ne pozabite, da je cilj sodelovati, ne pa pridigati in/ali poučevati.

Cilj tega koraka je pomagati človeku pri doseganju dogovorjenih ciljev. Skupno prizadevanje naj bo usmerjeno na cilje, pri katerih sta dosegla soglasje. Optimalni so cilji, ki so dosegljivi, vendar zahtevajo določeno prizadevanje ali spremembo v delovanju. Pomembno je, da sodelovanje poteka na način in pod pogoji človeka v duševni stiski. To velja tako za potrebne korake, ki vodijo proti cilju, kot tudi za zastavljene načine izvajanja korakov ter njihove časovne okvire.