Kaj ni psihoterapija?

Razlika med psihoterapijo in pogovorom

Od pacientov, zdravnikov in drugih strokovnjakov s področja duševnega zdravja je neredko slišati komentarje, češ da je pogovor z njimi že psihoterapija – ali pa, prav nasprotno, da pogovor ne more biti zdravljenje.

Pogovor ni psihoterapija, lahko pa ima nekatere (omejene) psihoterapevtske lastnosti

Psihoterapija je znanstveno utemeljena in dokazano učinkovita oblika zdravljenja. To razvidno kaže dolga vrsta raziskav, s katerimi so ob pomoči različnih ocenjevalnih metod dokazali spremembe, ki jih pacienti z večino duševnih motenj dosežejo pri tovrstnem zdravljenju. Sodobna tehnologija, ki ponuja neposrednejši vpogled v strukturo in delovanje možganov, je dokazala, da med (dolgotrajnimi) psihoterapevtskimi procesi pride celo do sprememb možganske strukture.

Na prvi pogled se zdi, da je tisto, kar zdravi, pogovor, vendar pa je pogovor le del tega, kar se dogaja med terapevtom in klientom. Spremembe prinaša celoten odnos; terapevt ga skrbno načrtuje in usmerja tako, da lahko klient iz njega črpa izkušnje, ki mu pomagajo spreminjati nefunkcionalne in škodljive vzorce ter osebnostno rasti. Razlika je v tem, da terapevt klienta po tistem, ko se med pripovedovanjem o težavah njegova čustvena stiska nekoliko ublaži, s svojimi posegi usmeri tako, da si prisluhne in povedano tudi začne analizirati. Cilj tega je, da se klient zasliši in razume, v naslednjem koraku pa začne raziskovati vzroke za svoje stiske ter iskati načine, kako jih spremeniti ali odpraviti. Pri tem mu psihoterapevt pomaga, da težave uzre in jih razume v novi luči in z več zornih kotov, kar velja tako za njihove morebitne vzroke kot tudi posledice.

Spodaj prikazana razlika med psihoterapijo in laičnim pristopom je predstavljena kot primer, kako se psihoterapevtsko zdravljenje globinskih vzrokov razlikuje od drugih pristopov. Kot druge pristope razumemo vse dobronamerne posege, naj gre za družinske ali prijateljske pogovore, svetovalni pogovor, pogovor med zdravnikom in pacientom ...

Potreba, da bi spregovorili o svojem doživljanju, je resnična potreba velike večine ljudi, četudi jo nekateri zanikajo. Ljudje smo socialna bitja in potrebujemo neposreden stik, v katerem lahko razkrijemo vsebine svojega notranjega doživljanja. Ko se človek nekomu zaupa, mu namreč odleže.

 

Vsakdanje situacije

Ljudje doživljanje drugega navadno sprejmejo (ali celo zaznajo) v obsegu, v katerem so sposobni prenesti čustva, ki spremljajo breme trpeče osebe. Pri tem se namreč v dobronamernem laičnem sogovorniku sproži sočutna stiska, ki jo sam težko prenaša. Prav zato se porodi potreba po tolaženju, dajanju nasvetov in pomoči, ki pa jo trpeči navadno nemočno zavrača. To utegne utrditi začarani krog pritoževanja in tolaženja, svetovanja in zavračanja. Še več, s tem sogovornik trpečemu tudi nehote sporoča, da njegova čustva niso sprejemljiva in na mestu, zato jih človek utegne začeti odrivati, se zapirati vase, se počutiti osamljen, včasih tudi osramočen, ker si ne zmore pomagati.

Psihoterapija

V okviru globinske psihoterapije se zavedamo, da je v začetni fazi psihoterapevtskega procesa izredno pomembno, da nam lahko klient zaupa do te mere, da vse čustveno breme nekako »odda v oskrbo«, dokler ga ni zmožen vnovič sprejeti, predelati in ga predelanega umestiti v svoj notranji svet. Terapevt posluša brez presojanja in vrednotenja, pri čemer skuša razumeti ter sprejeti klientovo stisko in njegove občutke. Psihoterapija torej ni le blaženje čustvene napetosti v obliki pogovora, čeprav sprva utegne imeti tudi to vlogo. Toda to je le prvi, začetni korak na poti iskanja sprememb, ki pa jo klient, čeprav ob podpori terapevta, opravi samostojno.

Razlika med psihoterapijo in in svetovanjem

Psihoterapija je metoda zdravljenja čustvenih težav ter duševnih in osebnostnih motenj, ki je obenem v pomoč pri osebni rasti ali preoblikovanju osebnosti.

Svetovanje je pomoč pri iskanju rešitev v konkretnih situacijah ali za posamezne trenutne težave.

Svetovanje 

Svetovanje je oblika pomoči pri reševanju težav. Največkrat je povezano s področji zunaj zdravstva (svetovalne službe v šolah, centrih za socialno delo, podjetjih …).

Ukvarja se s trenutnimi težavami (odnosi, krizne situacije, odločitve, vzgojne težave …) v posameznikovem življenju. Cilji svetovanja se nanašajo na sprejemanje zavestnih odločitev za spremembo in osebnostno rast.

Edukacija je kratkotrajna.

Kratkotrajna je tudi obravnava – traja od nekaj tednov do nekaj mesecev.

Psihoterapija

Psihoterapija je oblika zdravljenja.

Navadno je povezana z zdravstvenim sistemom.

Ukvarja se z zdravljenjem duševnih težav in motenj (tudi težjih) ter motenj prilagajanja. Usmerjena je v razkrivanje globokih in nezavednih vplivov na posameznikovo delovanje. Cilji psihoterapije so odpravljanje simptomov, spreminjanje osebnostne strukture in osebna rast.

Edukacija je dolgotrajna.

Dolgotrajna in poglobljena je tudi obravnava – traja od nekaj mesecev do več let.


 

Vsaka psihološka pomoč še ni psihoterapija

Psihoterapija ne ponuja rešitev za vse duševne težave, vendar je nemalokrat najboljša, včasih celo edina ustrezna oblika zdravljenja. Toda treba je vedeti, kdaj in pri katerih pacientih jo je primerno in možno uporabiti. Uporabo izraza psihoterapija velja omejiti na terapevtsko delovanje, pri katerem imamo opraviti z motnjami ali z boleznimi, za katere obstajajo znanstveno utemeljena psihološka razlaga nastanka, jasno opredeljene nosološke kategorije ter izdelana pravila diagnostike – in pri katerih tudi natančno vemo, kaj pri tovrstnem zdravljenju učinkuje in kako učinkuje. V vseh drugih primerih je bolje govoriti o oblikah psihološke ali kake drugačne pomoči; te utegnejo biti koristne pri konkretnih čustvenih stiskah ali življenjskih težavah, lahko so tudi preventivno naravnane ali pa podpora drugačnemu osnovnemu zdravljenju. 

O psihoterapiji je treba povedati, da ne gre za univerzalno obliko zdravljenja vseh motenj in bolezni. Pred odločitvijo za psihoterapevtsko zdravljenje je treba opraviti natančno diagnostiko ter pri tem skrbno upoštevati indikacije, pogoje in omejitve.

Psihoterapija je dolgotrajen in zahteven postopek zdravljenja, s katerim je v resnici mogoče pomagati ljudem, ki trpijo zaradi posameznih duševnih motenj ali bolezni. Če niso zdravljene, je večina duševnih motenj trajnih ali pa celo napredujejo. Verjetje v spontano ozdravitev je iluzija. Bolezen se na zunaj kaže kot motnja v urejanju življenja. Za psihoterapijo velja, da lahko v nekaterih primerih spremeni in popravi tisto, česar ne more urediti nobena druga oblika zdravljenja.

Zelo pomembno je, da ima psihoterapevt dobro temeljno znanje in da premore široko razgledanost na različnih področjih psihoterapije. Najprimernejši je torej strokovnjak s temeljnimi znanji s področja psihologije, klinične psihologije ali psihiatrije, ki je dodatno usposobljen (specializiran) za izvajanje psihoterapevtskega zdravljenja.

To je še posebno pomembno v zdajšnjem položaju, ko imamo v resnici le peščico ustrezno usposobljenih psihoterapevtov, poklic psihoterapevt pa formalno sploh ne obstaja. Tako se  lahko za psihoterapevta razglasi kdor koli, zaradi česar številni posamezniki vsevprek ponujajo metode, ki so bliže šamanstvu kot znanstveno utemeljeni psihoterapiji. V pričakovanju zakonske ureditve tega področja na ta vrata trka množica posameznikov, ki po merilih, kakršna postavlja in zagovarja Združenje psihoterapevtov Slovenije, za tovrstno delo niso primerno usposobljeni. (Povzeto po: mag. Branko Franzl, »Ni vse psihoterapija – pa tudi povsod ni potrebna«, Medicina danes, 2009.)