Anoreksija

  

Miti in resnice o anoreksiji

Anoreksija je za večino oseb način – četudi neučinkovit –, kako se skušajo spoprijemati z vsem, kar jim povzroča stiske in bolečine.

Ljudje z anoreksijo svoje telo v resnici vidijo drugače, kot ga vidijo drugi; to je eden od simptomov te bolezni. Vidijo se kot v izkrivljenem ogledalu, ki ne pokaže resnične oblike njihovega telesa.

Te motnje si nihče ne izbere sam. Gre za enako resno duševno motnjo, kot je denimo depresija.

Stradanje, pretirana telesna vadba … so le simptomi duševnih težav, ki sprožajo takšno doživljanje in vedenje.

Nekateri dneve stradanja izmenjujejo z dnevi, ko pojedo več obrokov, drugi zaužito hrano takoj porabijo s pretirano telesno vadbo, tretji jo odstranijo iz sebe ob pomoči odvajal ...

Žal to ne drži. Četudi vadimo, lahko posledice stradanja okvarijo delovanje telesnih organov. Še več, če med stradanjem veliko vadimo, utegne zaradi pomanjkanja pomembnih snovi še hitreje priti do okvar ali pa so te hujše.

V tej izjavi je nekaj resnice, vendar je jasno, da obstajajo nekatere napačne predstave o nadzoru in prehranjevalnih motnjah. Oseba z anoreksijo ima morda občutek, da ne zmore nadzirati nekaterih področij svojega življenja. Namesto tega utegne nadzirati vnos hrane, s čimer doseže nadzor na vsaj enem področju življenja. Za nekatere bolnike je anoreksija sredstvo odvračanja od bolečih, dozdevno neobvladljivih občutkov ali dogodkov. Oseba z motnjo hranjenja ne pozna drugega načina obvladovanja stisk, vendar bi jih večina svoje ravnanje spremenila, če bi ga lahko. Del postopka okrevanja je pridobivanje drugačnih, bolj zdravih načinov spoprijemanja z življenjskimi težavami in njihovega reševanja.

Anoreksija ni nikoli normalno vedenje, pač pa motnja hranjenja, ki zahteva strokovno pomoč.

Za večino ljudi z anoreksijo je po določenem času lakota velika muka, vendar jim sočasno vzbuja občutek privzdignjenosti, ki močno zasvoji. Občutek lakote in upiranje temu občutku sta ključna za nastanek iluzije moči in nadzora, ki je v jedru anoreksije.

Čeprav lahko anoreksija povzroči telesne in duševne posledice, jo je mogoče zdraviti in sčasoma premagati njene neželene učinke. Ob ustrezni psihoterapevtski pomoči in podpori bližnjih se lahko večina pacientov s to diagnozo uspešno spopade z motnjo.

Kaj je anoreksija (nervoza)?

Anoreksija je motnja hranjenja, za katero je značilno moteno zaznavanje oblike in teže svojega telesa (dismorfija), ki ga spremlja skrajen strah pred pridobivanjem telesne mase; ta se lahko kaže tudi kot gnus do (normalne) telesne maščobe. Zaradi takega doživljanja si oseba s to motnjo – kljub izredno nizki telesni teži – prostovoljno skrajno omejuje vnos hrane oziroma strada.

Dismorfija je motnja zaznavanja, zaradi katere oseba svoje telo vidi popačeno. Pri anoreksiji se vidi kot predebelo tudi pri prenizki teži; popačeno je lahko zaznavanje celotnega telesa ali pa samo nekaterih telesnih delov (boki, stegna …). Prav zato osebe z anoreksijo izgubo teže doživljajo kot izjemen dosežek in znak samodiscipline, povečanje telesne teže pa kot nesprejemljivo pomanjkanje samonadzora.

Zaradi hudega strahu pred pridobivanjem telesne mase oseba noče uživati zadostnih količin hrane, da bi vzdrževala vsaj najmanjšo telesno težo, ki še velja za normalno za njeno starost in višino. Omejevanje količine zaužite hrane utegneta spremljati čezmerna telesna vadba ter uporaba odvajal in/ali diuretikov. 

Za postavitev diagnoze mora biti indeks telesne mase (ITM) nižji od 17,5 (telesna teža, manjša od 85 odstotkov idealne teže), vendar je to diagnozo mogoče postaviti tudi pri višjem ITM, kadar je pri pacientu opaziti druge znake te motnje.

Ker je anoreksija le nezdrav poskus obvladovanja čustvenih in osebnostnih težav, saj oseba s to motnjo pogosto enači vitkost z lastno vrednostjo, lahko povzroči hude psihološke, čustvene in telesne težave. Pri anoreksiji lahko pride do številnih zdravstvenih zapletov, kot sta izguba mineralne kostne gostote in anemija, pa tudi do resnih srčnih motenj in odpovedi ledvic, ki utegne celo povzročiti smrt.

Razlikujemo med dvema podtipoma anoreksije: restriktivnim in bulimičnim. Za oba je značilno zanikanje nenormalnega hranjenja. Lahko bi dejali, da – v nasprotju z osebami z bulimijo – anoreksični ljudje svoje motnje ne prepoznavajo kot težave.

Kaj doživlja človek z anoreksijo?

Anoreksija neredko nastopi po kakem značilnem sprožilnem dogodku, denimo po izgubi pomembne osebe, odhodu od doma …

Motnja se lahko razvija tudi neopazno: sprva osebe kljub normalni teži skušajo izgubiti nekaj kilogramov, s čimer želijo nekoliko izboljšati svojo samopodobo oziroma samovrednotenje. Izhajajo namreč iz prepričanja, da bodo v svojih in v očeh drugih boljše (vrednejše ljubezni), če bodo vitkejše. Nadaljuje se z občutkom, da jim hujšanje koristi, saj jih drugi hvalijo, ker jim je uspelo izgubiti nekaj kilogramov. Posledično kljub doseženemu prvotnemu cilju ne prenehajo s hujšanjem: pozornost drugih jim namreč začasno pomaga odriniti občutek manjvrednosti.

Na začetku sploh ne opazijo, da izgubljajo nadzor, kajti številne osebe z anoreksijo trpijo tudi za pridruženo skrito motnjo, imenovano dismorfija, zaradi katere se doživljajo popačeno. Četudi so izstradane do kosti, se utegnejo še naprej videti kot predebele. Izkrivljeno je njihovo zaznavanje – ne gre torej zgolj za napačno prepričanje, pač pa se v resnici vidijo kot debele.

Pogosto s krčevitim nadzorom nad vnosom kalorij dosežejo lakoto, s katero zadušijo druge neprijetne občutke (sram, občutek neustreznosti …), zaradi katerih hudo trpijo. Sčasoma se v možganih občutek nadzora in ugodje povežeta tako, da ob pretiranem samoobvladovanju in samoodrekanju čutijo nekakšen užitek, ki jih motivira, da nadaljujejo s stradanjem. Prav ti prijetni občutki postanejo glavna motivacija za nadaljnje izgubljanje teže.

Prvi znak za alarm je zagotovo to, da omejevanje vnosa kalorij postane obsesivno. Osebe z anoreksijo se nenehno ukvarjajo s svojo težo in postavo, s hrano, kalorijami in z dietami, zunanjemu videzu namenjajo pretirano pozornost, držijo se prestrogega režima telesne vadbe, izogibajo se hrani in dogodkom, povezanim s hrano, raje jedo same in nenehno seštevajo kalorije. Za ljudi s to in z drugimi motnjami hranjenja je značilno, da hrana in prehranjevanje postaneta pomembnejši od vsega drugega. Včasih razvijejo nenavadne prehranjevalne navade: izogibanje vsem visokokaloričnim živilom, izbiranje samo nekaterih živil, uživanje izredno majhnih količin hrane ter skrbno tehtanje in serviranje hrane. Osebe s to motnjo ne izgubijo teka, pač pa nenehno mislijo na hrano. Včasih celo zbirajo kuharske recepte, kopičijo zaloge hrane, kuhajo za druge … Toda sami se hrane niti ne dotaknejo, saj utegnejo zaradi strahu, da se bodo zredili, količino zaužite hrane omejiti vse do stradanja. Povečana občutljivost, ko gre za gnus, jim olajša izogibanje hrani, saj pomaga zatirati občutek lakote.

Osebe z anoreksijo svojo telesno težo obsedeno nadzirajo z nenehnim tehtanjem. Tako tog samonadzor v njih vzbuja ugodje, obenem pa se nenehno borijo z nenormalnim strahom, da se bodo zredile, ki se izmenjuje s hudim samoobtoževanjem in zaskrbljenostjo, ki nastopita vsakič, ko pojedo nekaj, kar so si prepovedale. Takrat se stradanju pogosto priključi intenzivna in kompulzivna telesna vadba ali zloraba odvajal, klistirja in diuretikov.

Osebe z anoreksijo so največkrat prepričane, da z zavračanjem hrane zgolj skrbijo za (popoln) telesni videz. Menijo namreč, da jih drugi zavračajo –  enako kot same sebe, vzrok za to pa pripisujejo temu, da so »predebele«. Če se zavedo, da nimajo več nadzora nad hujšanjem, to spoznanje znova zruši krhko samovrednotenje in samospoštovanje, zato se počutijo še slabše; preplavljata jih sram in krivda. Toda vzrok za svoje slabo počutje vnovič pripišejo drugim dejavnikom, ne svoji motnji, ki jo največkrat zanikajo – tudi ko je ta že vidna in utegnejo biti celo življenjsko ogrožene.

Ko jih ne ščiti več niti najmanjša potrebna količina podkožnega maščevja več, jih pogosto zebe, zato tudi v vročini nosijo nenavadno topla oblačila. Pri dekletih z anoreksijo začetek menstruacijskega obdobja zamudi, menstruacija sploh ne nastopi (amenoreja) ali pa izgine za daljše obdobje. Pogosto pride do nepojasnjenih omedlevic in tanjšanja las. K zdravniku pridejo zaradi drugih težav, denimo amenoreje, zato utegne ob postavitvi diagnoze anoreksija priti do močnega odpora in zanikanja.

Kdaj se začne

Najpogosteje nastopi na prehodu iz otroštva v puberteto (med 8. in 12. letom starosti), čeprav je takrat še domala neopazna. Simptomi postanejo vidnejši v adolescenci (med 13. in 18. letom), navadno pa mine še nekaj let, preden oseba z anoreksijo poišče pomoč. V zadnjih letih strokovnjaki opažajo, da se lahko anoreksija pojavi tudi precej pozneje, šele v štiridesetih letih.

Simptomi

·       zavračanje hrane,
·       zanikanje lakote,
·       čezmerna telesna vadba,
·       odsotnost čustev,
·       socialni umik,
·       razdražljivost,
·       pretirano ukvarjanje s hrano,
·       manjše zanimanje za spolnost,
·       depresivno razpoloženje,
·       uporaba zeliščnih in/ali dietnih izdelkov. 

Pridružene motnje

Anoreksijo najpogosteje spremlja dismorfija, pogosto se ji pridružijo anksiozne motnje in depresija. Nemalokrat se izmenjuje z bulimijo. Sočasno lahko pride do zlorabe opojnih snovi. Tudi obsesivno-kompulzivna motnja (OKM) in obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja (OKOM) sta visoko komorbidni z anoreksijo, zlasti z restriktivnim podtipom. Poleg tega je anoreksija pogost simptom nekaterih mejnih osebnostnih motenj. Lahko se pojavi sočasno s hiperaktivno motnjo in z motnjo pozornosti (ADHD), pa tudi z motnjami iz avtističnega spektra.

Podobne motnje

Ker lahko nenadzirano izgubljanje telesne teže povzročijo tudi številne telesne bolezni (denimo hipertiroidizem), jih je treba izključiti še pred postavitvijo diagnoze anoreksija.

Anoreksijo je težko razlikovati od drugih motenj hranjenja, predvsem od nepurgativne bulimije. Razlika je v količini zaužite hrane pred obsesivno vadbo ali uporabo odvajal in tudi v subjektivnem dojemanju motnje, saj osebe z anoreksijo najpogosteje zanikajo svoje nenormalno prehranjevanje, medtem ko se ga osebe z bulimijo zavedajo.

Testirajte se:

MOTNJE HRANJENJA

Pogostnost

Z anoreksijo se sreča približno odstotek celotne populacije, kaže pa, da v zadnjem obdobju postaja še pogostejša. Veliko bolj ogroža ženske kot moške. Gre za bolezen razvitega sveta: največkrat prizadene dekleta iz srednjega in višjega družbenega sloja. Fantje zbolijo redkeje. Razmerje med žensko in moško populacijo z diagnozo anoreksija je 9 : 1. Čeprav je bolezen pogostejša pri najstnikih, lahko nastopi tudi v katerem od poznejših življenjskih obdobij.

Dejavniki tveganja

·       ženski spol,
·       najstniška leta,
·       osebe, ki so imele v otroštvu čezmerno telesna težo,
·       prenaša se iz generacije v generacijo in med sorojenci,
·       pozitiven odziv okolja na posameznikovo zmanjšanje telesne teže,
·       menjava šole ali delovnega mesta, selitev,
·       izguba pomembne osebe (ločitev, smrt),
·       nekateri poklici (športniki, igralci, televizijske osebnosti, plesalci, manekeni …),
·       medijske podobe – (pre)suhe igralce in druge zvezdnike predstavljajo kot lepotne ideale.

Na razvoj anoreksije vpliva več dejavnikov, ki so lahko genetski, nevrobiološki, razvojni, okoljski, družinski in intrapsihični. Tako kot pri številnih drugih motnjah velja tudi pri anoreksiji iskati vzrok v kombinaciji omenjenih dejavnikov, saj raziskovalci še niso prepoznali enega samega, odločilnega dejavnika, ki bi povzročal to motnjo. Med pogoste sprožilce anoreksije spadajo stres, tesnoba, nizko samovrednotenje in šibko samozaupanje. 

Biološka ranljivost – genetske značilnosti

Obstajajo nekateri dokazi, da imajo prehranjevalne motnje genetsko osnovo. Znanstveniki so dokazali, da genetski vpliv ni zgolj posledica dedovanja katerega od genov, pač pa je posledica veliko bolj zapletene interakcije med številnimi geni in podedovanimi genetskimi dejavniki.

Tveganje, da bo prišlo do anoreksije, naj bi bilo nekajkrat večje pri ljudeh z družinsko anamnezo motenj prehranjevanja, depresije ali zlorabe psihotropnih snovi. To nakazuje, da geni utegnejo igrati določeno vlogo pri nastanku anoreksije. 

Biološka ranljivost – nevrobiološke značilnosti

Raziskave kažejo, da nekateri zapleti med nosečnostjo in porodom utegnejo biti v določeni meri povezani s povečanim tveganjem za nastanek anoreksije.

Obstajajo teorije, po katerih naj bi spremembe v delovanju možganov ali hormonskih ravni sodelovale tudi pri anoreksiji, čeprav ni jasno, ali to vodi k anoreksiji – ali pa do sprememb pride zaradi podhranjenosti. Nekateri menijo, da utegne spremenjena signalizacija peptidov, ki lajšajo komunikacijo med črevesjem, možgani in maščobnim tkivom, z motenjem uravnavanja lakote in sitosti prispevati k razvoju anoreksije. Te spremembe naj bi vplivale na predel možganov, ki nadzira apetit – ali pa naj bi povzročile občutek tesnobe in krivde med prehranjevanjem, ki se omili v primeru izpuščanja obrokov ali pretirane telesne vadbe.

Druge teorije pravijo, da so motnje hranjenja povezane z možganskimi spremembami in s spremembami hormonskih ravni v puberteti, saj so v tem obdobju tovrstne motnje najpogostejše.

Os hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza (HHA) ureja sproščanje nevrotransmiterjev, kot so serotonin, noradrenalin in dopamin, ki vplivajo na posameznikovo razpoloženje in apetit. Osebe z anoreksijo imajo pogosto zmanjšane ravni serotonina in norepinefrina, kar kaže na to, da utegneta sodelovati pri tej motnji.

Tudi pri osebah z nekaterimi motnjami v prebavilih se lahko poveča tveganje za razvoj restriktivnih motenj prehranjevanja. Znanstveniki ugotavljajo povezave s celiakijo, s sindromom razdražljivega črevesa in z vnetnimi črevesnimi boleznimi, saj menijo, da utegnejo biti  telesne težave (krči, bolečine, slabost ...) eden od sprožilcev, ki vodijo k zavračanju hrane.

Psihološka ranljivost – družinske okoliščine

Drugi raziskovalci razvoj anoreksije pojasnjujejo zlasti z družinskimi okoliščinami. Anoreksija je pogostejša pri otrocih, ki odraščajo ob izrazito nadzorovalnih in zaščitniških starših, v družinah, katerih člani ne zmorejo konstruktivno reševati konfliktnih situacij in težav, ter v prikrito disfunkcionalnih družinah. Tudi izrazito zahtevni, kritični in perfekcionistični starši lahko na otroke prenesejo vzorce, ki pomenijo tveganje za razvoj te motnje.

K razvoju motnje lahko prispevata tudi odnos staršev (predvsem matere) do hrane ter odnos staršev do lastnega in otrokovega telesa. Tak primer je pretirano suha/debela mati, ki je nezadovoljna s svojo podobo in nenehno hujša, prav tako starši, ki so nenehno kritični do teže ali videza svojega otroka. Tudi kronične telesne in/ali duševne bolezni katerega od staršev so lahko dejavnik tveganja, zlasti pa telesno, čustveno in spolno nasilje v družini.

V odrasli dobi je lahko eden od sprožilcev anoreksije tudi nefunkcionalen odnos s partnerjem. 

Psihološka ranljivost – tvegane osebnostne lastnosti

Najznačilnejše osebnostne poteze oseb z anoreksijo so perfekcionizem, obsesivnost, tesnobnost, labilna ali slaba samopodoba, šibko samozaupanje, prevladovanje negativnih občutkov, čustvena labilnost in obrambni mehanizem izogibanja. Oseba z anoreksijo je pogosto negotova, ko gre za to, kdo je in kakšno je njeno mesto v svetu. Življenje se ji lahko zdi zastrašujoče, polno situacij, odgovornosti in izkušenj, o katerih meni, da jim ne bo kos. Ljudje, ki zbolijo za anoreksijo, imajo povečini nizko samovrednotenje in šibko samozaupanje; stradajo zato, da bi postali popolni – brez tega se počutijo ničvredni. Na eni strani so preveč pridni, ubogljivi in pasivni, sočasno pa stremijo k visokim ciljem. Pogosto so zelo natančni, redoljubni, ambiciozni in uspešni v šoli ali poklicu.

Značilno je, da le stežka izražajo čustva, zlasti jezo, in se težko soočajo s kakršnimi koli konflikti. Poleg tega so izrazito občutljivi na kritiko, saj je njihova samopodoba nadvse ranljiva in krhka. Zato so perfekcionistični in imajo do sebe nestvarno stroga pričakovanja – ne glede na to, kaj vse dosežejo v življenju, se počutijo neustrezni in ničvredni. Kar koli naredijo, ni dovolj dobro, zato so obsedeni s tem, da bi postali še popolnejši.

K temu pogosto spada tudi želja po popolnem telesu, ki jih vodi v obsedeno hujšanje. Nemalokrat je nastanek motnje hranjenja povezan z željo, da bi se izognili nečemu bolečemu, denimo družinskim problemom ali težavam na področju spolnosti. Ob soočenju s spolnostjo namreč utegnejo biti zmedeni, kot da ji ne bi bili dorasli. Te lastnosti navadno spremlja močna potreba po nadzoru, pri čemer nadzirajo edino, kar lahko: svoje telo. Zato ni naključje, da anoreksijo pogosto spremljajo anksiozne motnje in depresija, ki so posledica ene ali več težkih življenjskih izkušenj, ko nadzora ali pomoči ni bilo ali pa je bilo tega preveč.

Psihološka ranljivost – travmatični dogodki in drugi stresorji

Travmatični dogodki, kot so telesne ali spolne zlorabe, včasih povzročijo razvoj motnje hranjenja. Žrtve travme se pogosto borijo z občutki sramu in krivde, z zavračanjem svojega telesa in z občutkom pomanjkljivega nadzora. Motnja hranjenja lahko postane poskus, da bi oseba vnovič prišla do nadzora ali pa se spopadla s temi močnimi čustvi. Domala polovica pacientov z motnjami hranjenja se spoprijema s posledicami travmatičnih dogodkov. Travmatični dogodki (izguba pomembne osebe …) lahko sprožijo zagon anoreksije tudi pri osebah, ki so ranljivejše za to motnjo.

anorex12

Sociokulturni dejavniki

Za osebe z labilnim ali nizkim samovrednotenjem in s šibkimi mejami, ki že sicer čutijo močnejšo potrebo po ugajanju, je lahko nenehen pritisk medijev s suhostjo kot lepotnim idealom pomemben stresor in sprožilec anoreksije. K temu prispeva tudi spremenjena vloga ženske, ki mora biti zaposlena in pri delu uspešna, obenem pa naj bi izpolnjevala vse tradicionalne vloge. To nekoliko bolj negotova dekleta in ženske nezavedno prestraši; bojijo se, da vsem tem zahtevam ne bodo kos. Vzgojene v pridnost in ugajanje jih to požene v pretiran, že kar perfekcionističen trud v vseh vlogah, ki mu dolgoročno seveda nihče ne more biti kos. Ker jim nadzor nenehno uhaja, ga skušajo vzpostaviti vsaj nad lastnim telesom. Tako nezavedno kličejo na pomoč z vse bolj otroškim videzom brez slehernih ženskih oblin, saj se tudi same počutijo kot otrok, ki se je znašel pred prezahtevnimi življenjskimi nalogami.

Tveganje za nastanek anoreksije je večje pri športnikih, igralcih in televizijskih osebnostih, plesalcih in manekenih, torej pri ljudeh, ki delujejo na področjih, na katerih je čim manjša telesna masa pogoj za uspešnost. Trenerji in starši lahko s tem, da mlade športnike in baletne plesalce spodbujajo k zmanjšanju telesne teže, nenamerno povečajo tveganje za nastanek te motnje.

Tudi mediji suhe modele in igralce nenehno predstavljajo kot lepotne ideale. Ni pa jasno, ali mediji zgolj zrcalijo družbene vrednote – ali jih podpirajo. V vsakem primeru te podobe vitkost enačijo z uspešnostjo in s priljubljenostjo, s čimer (neustrezno) posredno obljubljajo boljšo samopodobo. Zanimivo je, da mediji brez ovir poročajo tudi o vseh stiskah, osebnih težavah ter psihičnih zlomih oseb iz sveta »lepih in slavnih«, vseeno pa se zdi, kot da te informacije ne prodrejo do tistih, ki jih doživljajo kot ideale. Kot da ne vidijo tega, da so cena, ki jo ti zvezdniki plačujejo za tak videz in tako javno podobo, enake stiske in težave kot pri slehernem človeku, ki se bori z duševnimi težavami in motnjami. Torej je tudi njihova samopodoba vse prej kot pozitivna in stabilna. 

Pogosto slišimo, da je vzrok za anoreksijo (in bulimijo) moda, vendar ta k pojavu te motnje prispeva le v manjši meri. V resnici je telo (in telesna teža) le območje, na katerem se motnja izraža. V njenem ozadju se skriva potreba po nadzoru nad lastnim življenjem.

Če otrok odrašča v odnosih, v katerih ne more odločati o sebi, o svojih potrebah in željah oziroma mu odločitve pogosto vsiljujejo starši (»mi že vemo, kaj je dobro zate«), s tem prestopajo ali celo rušijo otrokove meje. Vsiljevanje in prestopanje meja je denimo že pretirano hranjenje, ki je pogosta oblika pomirjanja jokajočega dojenčka.

Hrana ima v psihološkem smislu poseben pomen. Od prvih dni življenja nam prinaša občutek ugodja, prijetne napolnjenosti in zadoščenja, ki vsaj za kratek čas prežene vse bojazni, nas potolaži in sprosti napetosti. Zgodnje hranjenje, dojenje, je povezano s tesnim stikom otroka in matere; otrok ima takrat občutek, da je ljubljen, sprejet, da je na varnem. Zaradi takih izkušenj v zgodnjem otroštvu je hrana tudi pozneje nezaveden simbol ugodja in tolažbe. Hkrati je hrana nekaj iz zunanjega sveta, kar vnašamo vase, v svoje telo. 

Tako je hrana v psihološkem smislu povezava med zunanjim in notranjim svetom, hranjenje pa prispodoba za nadziranje ter premagovanje ovir in nalog v zunanjem svetu. Hranjenje je potemtakem mesto izredno tesnega prepletanja telesnega in duševnega. Ljudje, ki zbolijo za anoreksijo, so imeli kot dojenčki najpogosteje preveliko telesno težo, kar kaže na to, da je mama namesto otroka določala, kako lačen je. 

Pretirano hranjenje ali nadzor

Tako hrana postane nekakšno prizorišče bitke med vdirajočo mamo/očetom in otrokom, ki nima moči, da bi zaprl svoje meje, ko je že sit hrane, še vedno pa lačen varnega odnosa. Če je pretirano hranjenje povezano še z nenehnim nadzorom in s pretirano skrbjo odraslih, otrok poseže po edinem mehanizmu, ki mu je na voljo: začne zavračati hrano, ki tako postane mesto simbolnega upora proti vsemu, kar zavestno ali nezavedno čuti kot vsiljeno, tudi pretirano skrb. Pravimo, da taka oseba meje povsem zapre. Signal o potrebi (lakota) se poveže z nelagodjem, zato ga je treba zatreti (signalov iz želodca ne sme prepoznati kot lakoto ...).

Občutek, da je človek nenehno »polnjen« s tem, kar mu vsiljujejo drugi, se odraža v obliki motenega zaznavanja lastne telesne podobe. Tak mlad človek se v resnici vidi kot predebelega, »prenapolnjenega«, zato zavrača to, ker je pod njegovim nadzorom – hrano. Pretiran nadzor nad mejami se torej odraža tam, kjer je to družbeno sprejemljivo, kot modna »vitkost«. V resnici pa človek z anoreksijo zavrača pretirano nadziranje in skrb odraslih, obenem pa odklanja tudi sebe in/ali svojo spolno vlogo (presuho telo nima sekundarnih spolnih znakov), saj v takih okoliščinah ni imel priložnosti zgraditi ustreznih mehanizmov za spoprijemanje z zahtevami odraslosti.

Tudi zdrave samopodobe ne more oblikovati, saj s tem, ko vsrkava vsa sporočila, ki mu jih pošilja okolje, otrok oblikuje občutek sebe. Ker mu odrasli s svojim nadzorom in pretiranim zaščitništvom sporočajo, da življenju ni kos, se tudi sam vidi takega, zato si nezavedno prizadeva, da bi ostal nedorasel otrok. Enako se poskuša ubraniti preplavljenosti z negativnimi občutki, ki nastopijo ob pretirani zahtevnosti in kritičnosti staršev, saj lakota preglasi vse občutke, celo najbolj boleče. Tudi zavračanje in zlorabljanje utegne imeti podobno rušilne posledice za občutek samozaupanja.

Zaradi nenehnega občutka, da ne more ustrezno braniti svojih meja in uveljavljati svojih realnih potreb, mlad človek vzpostavi nadzor nad edinim območjem, ki je drugim pretežno nedostopno – lastnim telesom. Vanj ne sprejme ničesar več, niti hrane. 

Prvi koraki, ki jih moramo narediti sami, obsegajo to, da si motnjo hranjenja sploh priznamo, se z njo spoprimemo in nato poiščemo strokovno pomoč.

Če hočemo zares okrevati, bomo morali za to veliko narediti tudi sami. Težko je zaupati strokovnjakom in tistim, ki nam pravijo, da je določena količina hrane potrebna za življenje, če se naša duševnost in telo že ob misli na hrano odzoveta s strahovitim odporom. Toda treba je verjeti, da so ti ljudje vaši zavezniki – in da včasih ne gre verjeti temu, kar nam sporočajo naše tesnobe. Čeprav anoreksija navidezno vzbuja občutek nadzora, ga v resnici jemlje, saj nenehno ukvarjanje s hrano v resnici nadzira nas.

Zato si je treba v življenju zastaviti druge cilje, ne le tega, da nadziramo vnos hrane, in poiskati druga področja, ki nam bodo vzbujala občutek, da smo lahko v nečem dobri. Zastaviti si je treba cilje, ki so stvarni in dosegljivi, nato pa jih razdeliti na etape, da lahko večkrat občutimo zadovoljstvo ob dosežku.

Pretirano vadbo, namenjeno hujšanju, je smiselno zamenjati z dejavnostmi, ki so nam v veselje in sprostitev. Joga, plavanje in ples so samo nekatere oblike razgibavanja in sprostitvenih tehnik, ki omilijo občutek tesnobe in krepijo zavedanje o lastnem telesu. To lahko ob ustrezni strokovni pomoči pomeni prve korake h graditvi ustrezne podobe o svojem videzu, pa tudi o sebi kot osebi.

Predvsem pa si je nujno ustvariti varno socialno mrežo družine in prijateljev, ki nam bodo stali ob strani, ko se bo treba spoprijeti s tesnobami, ki spremljajo pridobivanje prepotrebnih kilogramov. Namesto da te občutke kopičimo v sebi, jih je treba deliti z bližnjimi. Od sebe ne zahtevajmo preveč, nikakor ne pritiskajmo nase. Najzanesljivejša pot je tista, ki jo prehodite z majhnimi koraki. Več o tem si preberite v poglavju Samopomoč.

Zakaj svetovanje ali samopomoč ni dovolj?

Toda vse to niti ob veliki samodisciplini ne bo dovolj; potrebna bo tudi dolga pot, ki jo boste opravili s psihoterapevtom. Skupaj z njim se boste spoprijemali s svojimi tesnobami, stiskami in strahovi, morda tudi z davno odrinjenimi ter potlačenimi bolečinami in s prikrajšanostjo. Ob njem se boste korak za korakom učili prepoznavanja in izražanja svojih občutij in čustev ter tako postopoma gradili stabilnejšo in pozitivnejšo predstavo o sebi.

Če doživljate katero koli od teh težav ali če menite, da utegnete imeti motnjo hranjenja, poiščite strokovno pomoč! Anoreksija je smrtno nevarna motnja

Zaradi bolezensko neprimernega hranjenja se sčasoma razvijejo telesne posledice anoreksije: izguba menstruacije, otekanje okončin, povečana poraščenost, motnje srčnega ritma, znižana telesna temperatura, hormonsko neravnovesje … Posledica nezdravljene anoreksije je lahko tudi smrt. Med tistimi, ki jih zdravijo bolnišnično, je smrtnost zaradi stradanja, elektrolitskega neravnovesja ali samomora 10-odstotna.

Posvet s strokovnjakom naj poiščejo tudi starši z odraščajočim otrokom, ki je prepričan, da je predebel, čeprav je precej shujšal, ki je obseden z dieto, uporablja odvajala, pretirano telovadi ter se nasploh preveč ukvarja s prehranjevanjem, preštevanjem kalorij in pripravo hrane.

Diagnoza

Za postavitev diagnoze anoreksija nervoza morajo biti izpolnjeni naslednji kriteriji:

·       intenziven strah pred debelostjo (kljub zniževanju telesne teže se ne zmanjša),
·       moteno doživljanje lastnega telesa (občutek debelosti kljub telesni shiranosti),
·       izguba telesne mase za približno 15 odstotkov pod pričakovano oziroma indeks telesne mase (ITM) pod 17,5,
·       izguba menstruacije (amenoreja).

To diagnozo zdravnik postavi tudi v primeru, ko ima oseba značilno sliko anoreksije nervoze ob ustrezni telesni teži (ITM je večji od 17,5), če je pri njej opaziti druge znake te motnje.

Zdravljenje

 

Zdravljenje je predvsem psihoterapevtsko – potrebna je dolgotrajna, navadno večletna psihoterapija, ki spreminja samopodobo ter pomaga uravnavati doživljanje in čustvovanje. Simptome lahko pomagajo omiliti zdravila. V akutni fazi je pogosto potrebna hospitalizacija, usmerjena na stabilizacijo in pridobivanje telesne teže.

Osebni zdravnik navadno najprej preveri, ali se razlogi za pretirano hujšanje morda skrivajo v organskih motnjah.

Podoben učinek kot zdravila – hitra ublažitev simptomov, le da brez neželenih učinkov – imajo tudi druge terapevtske tehnike, denimo medicinska hipnoza, ki jo je mogoče priključiti dolgotrajni psihoterapevtski obravnavi.

Simptome lahko v določeni meri lajšajo tudi metode samopomoči, predvsem pri šibki in srednje močno izraženi motnji.