Kratkotrajne motnje razpoloženja
Kaj so kratkotrajne motnje razpoloženja?
V pogovornem jeziku z besedo depresivnost oziroma depresija označujemo dokaj raznovrstna razpoloženja. Toda vsake začasne motnje razpoloženja (potrtost, žalost, tesnobnost, nemoč ...) strokovno še ne uvrščamo med depresije.
Če med prazniki pride do kratkotrajnega poslabšanja razpoloženja, ki se ob vrnitvi na delo spet izboljša, ne moremo govoriti o praznični depresiji kot posebni obliki depresije. Enako velja za »podopustno depresijo«, stanje, ki navadno traja nekaj dni po vrnitvi na delo. Oboje sodi med kratkotrajne, nebolezenske motnje razpoloženja in ni klinična depresija. Trajanje motnje je odvisno od tega, kako uspešni so naši prilagoditveni mehanizmi.
Sprožilec so lahko prazniki ali dopust
Vsaka sprememba zahteva prilagajanje, tudi prehod iz delovnega ritma v prosti čas in nasprotno. Za večino ljudi je dopust dobrodošel, saj jim pomeni priložnost za počitek in razbremenitev, nekateri pa so v tem obdobju slabše razpoloženi. Najočitnejši razlog, ki lahko pripelje do poslabšanja razpoloženja med prazniki, so nestvarna pričakovanja, povezana s tem, kaj nam utegnejo prinesti prazniki ali dopust – razočaranje, ki sledi, se kaže v obliki slabšega razpoloženja. Toda navadno so razlogi zanj bolj skriti.
Med prazniki, zlasti med božično-novoletnimi in v obdobju poletnih dopustov, so v ospredju druženje, zabava, povezanost z bližnjimi. Pri ljudeh, ki si z umikom v delovno okolje blažijo stiske, pa utegne odsotnost delovne strukture dneva te stiske postaviti v ospredje. To so denimo ljudje, ki so v zasebnem življenju osamljeni in jim delo omogoča večino stikov z drugimi, med prazniki pa ostanejo sami. Pri njih nastopi občutek izoliranosti, osamljenosti, ki se kaže v obliki depresivnega razpoloženja. Do motnje razpoloženja lahko pride tudi pri tistih, ki živijo v konfliktnih odnosih oziroma se srečujejo z različnimi oblikami družinskih in zakonskih težav, zaradi česar jim delovno okolje pomeni nekakšno zavetje.
Konflikti in notranja praznina
Med prazniki se torej utegnejo zaostriti konflikti, lahko se poveča občutek nezadovoljstva, nemara celo ujetosti v razdiralne odnose. Takemu nezadovoljstvu pogosto nadenemo ime depresivnost. Tudi ljudje, ki so sicer zaprti vase in manj družabni, utegnejo povečano pričakovanje ali zahteve po družabnosti in zabavi doživeti kot pritisk, ki jih spravi v stisko. Ti se še bolj umaknejo vase, se zaprejo, pričakovanje okolja občutijo kot vdiranje ali pritisk, ob tem pa doživljajo nemoč, negotovost ali tesnobo. Spet tretji v času, ko ostanejo brez vsakdanjih obveznosti, tega ne doživijo kot priložnost za sprostitev ali za spoznavanje sebe, saj si z deloholizmom blažijo stiske.
Nekateri ljudje se v odsotnosti obveznosti srečajo z notranjo praznino, ki utegne v njih sprožiti potrtost ali hudo tesnobo. Ljudje s tovrstnimi težavami si zelo pogosto tudi praznike poskušajo zapolniti z vsakovrstnimi dejavnostmi in obveznostmi – od organizacije zabav do potovanj, vse to z enim samim namenom: izogniti se praznini (»dolgočasje«), ki jih navdaja s tesnobo. Prav tej praznini in tesnobi pogosto pravijo depresivnost. Kadar gre za tovrstno začasno razpoloženje, navadno traja, dokler traja spremenjeni življenjski ritem, in izzveni, ko se človek vrne na delo. Po praznikih neredko slišimo izjavo: »Samo, da so prazniki mimo!«
Vzrok je manjša sposobnost prilagajanja
Vsaka sprememba, torej tudi vrnitev z dopusta, zahteva prilagajanje. Če je razlika med razbremenitvijo in vnovično obremenitvijo zelo velika, kot je denimo pri izrazito stresnem delu, je tudi prilagajanje zahtevnejše. Do tovrstnih sprememb sicer prihaja vsak dan posebej, vendar smo znotraj rednega delovnega ritma že tako vajeni osnovne ravni obremenitve, da se moramo sproti prilagajati le dodatni obremenitvi, ne pa »dnevni«.
Kako se bomo odzvali na spremembe, je odvisno od naših sposobnosti prilagajanja. Če smo v dobrem splošnem psihofizičnem stanju, se laže prilagajamo spremembam, večje spremembe pa prenesemo brez škode. Seveda so pomemben dejavnik predvsem naše osebnostne značilnosti, kot so osebnostna čvrstost, prožnost in čustvena stabilnost.
Če pa se nakopiči več tovrstnih negativnih dejavnikov, se utegnemo ob koncu dopusta, ko bi morali biti na vrhuncu moči, zrušiti pod težo tako imenovanega podopustnega stresa ali podopustne depresije.
Dejavniki tveganja
Lahko pa se primeri, da spremenjeni življenjski ritem zgolj potegne na dan dalj časa tlečo pravo depresivno motnjo. Pri pravi depresiji gre navadno za pomanjkanje energije, utrujenost, pojemanje interesov, pomanjkanje volje, občutkov nemoči, krivde … zato depresivni ljudje obet zabav in večje družabnosti doživijo kot dodatno breme, nemara kot tisto kapljo čez rob, ki utegne pripeljati do izbruha bolezni – depresije Ta se po koncu praznikov navadno ne umiri.
Depresija je duševna motnja, bolezen, pri kateri spremenjeno čustveno stanje traja najmanj dva tedna. Spremljajo ga značilni čustveni, kognitivni, vedenjski in telesni simptomi, ki pomembno poslabšajo kakovost življenja.
Kaj lahko naredimo sami?
Najprej velja razmisliti o tem, kaj pričakujete od praznikov, nato pa ta pričakovanja uskladiti z dejanskimi možnostmi in se tako izogniti razočaranjem. Ne kujte načrtov samo zato, ker jih »morate«. Če ste samski in brez bližnjih odnosov, se zavedajte, da je zgolj od vas odvisno, ali se boste med prazniki predali razmišljanju o tem, kako osamljeni ste in kako vam je zaradi tega težko – ali pa si jih boste vnaprej organizirali tako, da se boste lahko zabavali in nemara celo uživali. Če sodite med tiste, ki se tudi med prazniki počutijo slabo, če se ne ukvarjajo z najrazličnejšimi dejavnostmi, načrtujte takšne, ki vam bodo polnile baterije, ne pa jih dodatno praznile. Poskrbite zase, izberite nekaj, kar vas sprošča, poskusite si ustvariti zadovoljujoče medosebne odnose. Vzemite si čas zase in za tisto, kar vas resnično veseli.
Na čas, ko se boste vračali na delo, pomislite že pred odhodom na dopust. Poskrbite, da vas bodo ob vrnitvi čakale znosne obremenitve. Prvih nekaj dni tako ali tako ne boste zmogli polne koncentracije in obremenitve. Daljša ko je prekinitev, več ogrevanja boste potrebovali. Čim manj opravil odložite na čas po dopustu, saj vas bodo ob vrnitvi na delo zagotovo čakale nove nujne naloge, ki se bodo nabrale med vašo odsotnostjo.
K delu vas bo spodbudilo tudi snovanje kakega novega, zanimivega projekta; to bo okrepilo vašo motivacijo ter prebudilo skrite moči in energijo. Stres ob vrnitvi z dopusta bo manjši, če vas bo na delovnem mestu čakalo nekaj prijetnega. Le redko se namreč slabo počutimo zgolj zaradi dela, ki ga opravljamo. Pogosteje se razlog za slabo počutje na delovnem mestu skriva v slabih odnosih s sodelavci/z nadrejenimi, zahtevnih strankah ali pa v enoličnosti/kaotičnosti dela. Več o tem si preberite v poglavju Samopomoč.
Kdaj po strokovno pomoč?
Večina tistih, ki so med prazniki slabše razpoloženi, ne potrebuje in tudi ne poišče strokovne pomoči, zato zanesljivega podatka o tem, koliko ljudi se srečuje s to motnjo, seveda ni. Z bolezensko depresijo se prej ali slej sreča od 10 do 20 odstotkov ljudi. Kadar je motnja razpoloženja dolgotrajnejša (več kot dva tedna) in jo spremlja več simptomov, gre nemara za pravo depresivno motnjo, ki navadno zahteva strokovno pomoč psihoterapevta in psihiatra. Pozorni bi morali biti tudi v primeru, da se motnja razpoloženja ponavlja med večino praznikov in tudi dopustov. To utegne kazati na to, da v sebi nosimo osebnostne značilnosti, ki pomenijo večje tveganje za izbruh depresivnih ali anksioznih simptomov. Pozorni moramo biti tudi na to, kaj se dogaja z nami, če ne moremo brez nenehne dejavnosti (deloholična prezaposlenost) ali če nas odsotnost obveznosti dela »živčne« in nerazpoložene. V teh primerih ne bi bil odveč pogovor s strokovnjakom, psihologom ali psihoterapevtom.
