Trije smo najboljši par

Brezpogojna ljubezen podpira zdrav čustveni in osebnostni razvoj, kar otroku daje izkušnjo, da ni zavrnjen ali razvrednoten, kadar ne zadovolji pričakovanj staršev.

Starši jasno postavljajo meje in ukrepajo, kadar jih otrok prestopa, vendar ga pri tem čustveno ne zavračajo. Zavračajo otrokovo dejanje, ne otroka. To mu omogoči, da se oblikuje v celovito osebnost s stabilno samopodobo in pozitivnim samospoštovanjem, ki sta osnova za sposobnost varnega navezovanja.

Pogojevana starševska ljubezen se kaže kot čustveno in telesno kaznovanje, kadar se staršem zdi, da so jih otroci razočarali (občasno ali trajno čustveno zavračanje, pretirana skrb in nadziranje, pretirano razvajanje in navezovanje, poniževanje, razvrednotenje …).

Če otrok ne dobi ustreznega varnega odnosa, čustveno ostane na ravni simbiotičnega, zlitega, odvisnega odnosa, saj vzgibi po samostojnosti in samosvojosti v njem sprožijo strah, da bo čustveno ali realno zapuščen. Zato niha med odvisnostjo in uporom. Takšno negotovo navezovanje odnese s seboj v odraslost, hkrati s tem pa še veliko čustveno lahkoto, pretirano potrebo po tem, da bi bil brezpogojno sprejet in ljubljen.

To pravzaprav pomeni, da v ljubezenskem razmerju skušajo ohraniti vlogo otroka – zanje ljubezen v prvi vrsti pomeni sprejemanje ljubezni, občutek, da so ljubljeni, ne da bi ljubezen tudi dajali ali imeli radi.

Pri številnih ljudeh prevladujejo nestvarne, idealizirane ali perfekcionistične predstave o ljubezenskem razmerju, kakršne pogosto podpirajo filmi in književna dela. Gre za predstavo, da sta osebi, ki se ljubita, eno. To pomeni, da imata enake interese, enako razmišljata, se v vsem strinjata.

Ta opis se nanaša na simbiotično zlivanje; zanj je značilno, da v njem meje ne obstajajo, da ni razlikovanja med sabo in drugimi. Za tak odnos je značilno tudi to, da izključuje ves svet. Tovrstni občutki so normalni le v fazi zaljubljenosti.

V zdravem, zrelem ljubezenskem odnosu pa gre za povezana partnerja, ki sta v procesu prepoznavanja ter spoštovanja razlik in posebnosti zmogla ohraniti občutek bližine, intime in navezanosti.

Simbiotična navezanost dveh odraslih ljudi pomeni, da partnerja nista varno navezana. Človekoma v taki ljubezenski zvezi se zdi, da drug brez drugega preprosto ne moreta živeti. Rada se imata zato, ker se potrebujeta.

Ker so pomembni deli obeh partnerjev zliti, se jima zdi, da bi ob izgubi drugega izgubila tudi pomemben del sebe in smisel življenja. Izguba simbiotičnega ljubezenskega partnerja (ločitev, smrt) ali celo zgolj grožnja njegove izgube pogosto povzroči hude čustvene stiske – tesnobo, depresivnost, občutek notranje praznine in tudi psihosomatske motnje. 

Če tako odvisna partnerja preživita skupaj vse življenje, se utegne celo zgoditi, da po smrti enega od njiju drugi izgubi voljo do življenja in tudi sam dokaj hitro umre.

V odvisnem odnosu je ves čas prisoten strah pred izgubo partnerja, brez katerega »ne bi mogli živeti«, to pa vzbuja jezo in vodi v nadziranje partnerja.

O patološki simbiozi govorimo, kadar sta obe osebi sposobni samostojnega življenja, vendar je njun odnos kljub temu simbiotičen. Tak odnos se lahko razvije med staršem in otrokom (podaljšana, obrnjena simbioza), med sorojencema (pogosto v primeru dvojčkov) ali med odraslimi ljudmi, najpogosteje v ljubezenskih odnosih.

Patološka simbioza je izraz negotovega stila navezanosti.

O zdravi simbiozi govorimo, če je simbiotični odnos nujen, če je ena od oseb v tem odnosu resnično nesposobna za samostojno življenje, denimo v primeru otroka in starša/skrbnika ali pa telesno in/ali umsko hendikepirane osebe (invalid, umsko in/ali telesno onemogel starostnik) in osebe, ki skrbi zanjo. Obdobja zdrave simbioze nastopijo tudi v vsakem zrelem odnosu, razlika je le v tem, da zrela partnerja zmoreta in večino časa tudi delujeta nezlito, medtem ko sta simbiotična partnerja zlita večino časa. 

Najpogosteje idealizirana pričakovanja prepoznamo po želji: sprejmi me takega, kot sem (ne glede na to, kako se vedem). Ta želja je posledica potrebe po brezpogojnem sprejemanju in občudovanju, pa tudi strahu, ki ga sproži že najmanjša kritika. 

Človeka je strah, da ga bo partner, če ne bo ustrezal njegovim pričakovanjem, zavrnil tako, kot so ga starši. Zato si prizadeva, da bi bil videti idealen, sočasno pa sam zavrača partnerja, kadar ne zadovolji njegovih idealiziranih pričakovanj. Od partnerja tako pričakuje, da bo (enako kot roditelj) poskrbel za njegove potrebe, namesto da bi sam prevzel odgovornost zase. Partnerja torej doživlja kot podaljšek sebe.

Romantična predstava o brezpogojni partnerski ljubezni, ki jo podpirajo knjige in filmi in o kateri pojejo pesmi, je v resnici taka, kot bi opisovali brezpogojno simbiotično ljubezen matere in dojenčka. Imela naj bi enake želje, misli in občutke, brez besed bi si brala želje iz oči, prejemala naj bi brezpogojno občudovanje in sprejemanje, drug drugemu naj bi bila središče življenja … 

Želja po brezpogojni ljubezni torej pomeni, da človek od partnerja pričakuje, da ga bo imel rad tako, kot bi ga morali imeti radi njegovi starši, ko je bil otrok. Drug drugega naj bi sprejemala in imela rada, ne glede na to, kaj počneta in kako se vedeta.

Tako pričakovanje v resnici pomeni dvoje:

·       Partner naj bi namesto nas sprejemal naše lastnosti, ki jih sami pri sebi ne maramo ali pa se jih sramujemo. Poleg tega bi moral ohraniti naklonjenost do nas celo v primeru, da ga telesno ali čustveno zlorabljamo. Partner bi moral vsa naša dejanja videti v pozitivni luči, da bi lahko sami sebe videli kot pozitivne.

·       Pomeni tudi željo, da med partnerjema ne bi bilo nikakršne meje, kot je ni med materjo in dojenčkom. 

Odrasli brezpogojno ljubezen upravičeno pričakujemo le od ene osebe – od samega sebe. V odnosih z vsemi drugimi se moramo zavedati, da so med nami meje, ki jih je za dober odnos treba tudi upoštevati. Če ne postavljamo meja, se nimamo pravice jeziti na druge, kadar jih prestopijo, in tudi ne takrat, ko jih oni postavljajo nam. Partner naj bi sprejemal naše lastnosti, ni pa dolžan sprejemati tudi vsega našega ravnanja.

Psihoterapevti pogosto poslušamo kliente, kako opravičujejo ravnanje svojih staršev, ki jim je povzročalo duševno ali telesno trpljenje: »Vem, da so me imeli starši radi, ne glede na to, kako so ravnali z mano.« Ali pa: »Vse to so počeli iz ljubezni, toda niso znali drugače.« Tisti, ki so doživeli čustveno zavračanje ali zlorabljanje, pogosto pravijo: »Starši so me imeli radi, vendar tega niso znali pokazati.«

Podoben odnos, ki so ga starši vzpostavili do nas, ko smo bili otroci (in ki so mu rekli ljubezen), kot ljubezen prepoznavamo tudi v odrasli dobi, ne glede na to, ali so nas starši brezpogojno ljubili in sprejemali – ali pa je bila njihova ljubezen pogojevana, torej so zadovoljevali predvsem svoje potrebe

Zato partnerske odnose, ki povzročajo tudi trpljenje, nekateri zamenjujejo za ljubezen, saj drugačnega, resnično ljubečega odnosa sploh ne prepoznajo kot ljubečega. Še več, tudi sami partnerjem povzročajo enake bolečine, kot so jih trpeli sami, pri čemer so prepričani, da so normalen del ljubezenskega odnosa. Pa niso. Ljubezen ne boli!

Zaljubljenost je ponovitev simbiotičnega odnosa, ki preide v ljubezen takrat, ko partnerja izstopita iz odvisnosti in ob razlikah gradita vzajemno navezanost. Ob osebi, na katero smo varno navezani, se navadno počutimo prijetno, ob njej občutimo bližino, intimo in varnost.

Kadar pa se ob bližnji osebi ali zaradi nje počutimo slabi, nezadostni, manjvredni, odvisni ali celo prestrašeni in ogroženi, kadar taki občutki v odnosu prevladujejo ali pa se nenehno vračajo, je tako razmerje zagotovo nezdravo.