Disociativne motnje

Za celoten spekter disociativnih motenj so značilne funkcionalne motnje v povezanosti in vzajemnosti sodelovanja med deli duševnosti, ki so sicer večinoma harmonično usklajeni (spomin, čustva, občutenje samega sebe, ustrezno zaznavanje okolice, vedenje …). Toda v nasprotju s psihozo pri vsem tem človek ohrani občutek za resničnost (testira resničnost oziroma ugotavlja skladnost svojih predstav in občutkov z resničnostjo), zaradi česar lahko ohranja kritičen odnos do svojih simptomov.

Simptomi in znaki, podobni tistim pri disociativnih motnjah, le da so večinoma prehodne narave, lahko nastopijo tudi pri duševno zdravih ljudeh. Navadno so posledica močnega šoka, lahko tudi pozitivnega presenečenja (denimo zadetek na loteriji), uživanja drog/alkohola, senzorne deprivacije, psihofizičnega mučenja ali ustrahovanja. Utegnejo biti tudi spremljajoči pojavi pri telesnih boleznih, hudi utrujenosti, meditativnih in sprostitvenih vajah, po operativnih posegih, velikem telesnem naporu …

Disociativne motnje lahko povzročijo zelo močno stisko; tovrstne težave pogosto vplivajo na človekovo poklicno delovanje, socialne odnose in druga pomembna življenjska področja.

Obstaja več vrst motenj disociacijskega tipa:

·       derealizacija, 
·       depersonalizacija,
·       disociativna fuga,
·       disociativni trans,
·       disociativna amnezija,
·       disociativna motnja identitete,
·       trenutni disociacijski odziv na stresni dogodek,
·       motnje identitete zaradi dolgotrajnega in zastrašujočega mučenja (pranje možganov, indoktrinacija …),
·       depersonalizacijska (in/ali derealizacijska) motnja.