Osebnost in samopodoba
Kaj je osebnost?
Osebnost
Izraz osebnost izhaja iz starogrške besede persona, ki pomeni masko.
V psihologiji osebnost razumemo kot celostni vzorec razmeroma trajnih značilnosti, po katerih se posameznik razlikuje od drugih ljudi. Ključni sestavini osebnosti sta relativna trajnost in individualnost, edinstvenost. Osebnostne značilnosti so tiste, ki se pojavljajo dosledno – ne glede na okoliščine. Osebnost je to, kar določa, da se različni posamezniki različno odzovejo na isto situacijo – in da se, na drugi strani, isti posamezniki na različne situacije odzovejo podobno.
Osebnostne meje
Pogosto slišimo ali damo nasvet: »Postavi meje, nauči se reči ne!« Osebnostne meje pogosto enačimo z osebnimi pravili o tem, kakšno je za nas sprejemljivo ali razumno vedenje drugih do nas. Ta pravila tudi – bolj ali manj razvidno in uspešno – sporočamo drugim. Toda pojem osebnostne meje je precej širši od vprašanja, kako se ubraniti nesprejemljivega vedenja ali zahtev. Kot vsaka kompleksna celota ima tudi osebnost svoje meje. Te ločujejo osebnost od okolja, poleg tega med seboj ločujejo posamezne vidike in prvine osebnosti (denimo zavedno od nezavednega).
Kaj je samopodoba?
Osebnost je tisto kar smo, samopodoba pa je naša predstava o tem, kaj smo. Z drugimi besedami: samopodoba je posameznikovo doživljanje samega sebe, množica odnosov, ki jih posameznik – zavestno ali nezavedno – vzpostavlja do samega sebe.
Samopodoba (samopojmovanje, identiteta) je sklop zaznav, misli in predstav o sebi, o tem, kdo in kaj smo. Je vse tisto, kar si mislimo o sebi, o svojih sposobnostih, lastnostih, svojem telesu, možnostih v življenju, uspehih in neuspehih … Samopodoba se sicer nanaša na osebnost, saj pomeni človekovo zrcaljenje osebnosti – njenih telesnih, vedenjskih in duševnih vidikov. Prav zato, ker je samopodoba subjektivna zaznava osebnosti, izključuje osebnost kot objektivni pojav, ne velja pa nasprotno, saj osebnost obsega tudi samopodobo.
Samozaupanje se oblikuje tako, da otrok ponotranji (realno) zaupanje ter spodbude, ki mu jih izkazujejo starši, pa tudi izkušnje, ki mu jih je prinesla lastna, samostojna dejavnost. Otrok svoje samospoštovanje gradi na osnovi spoštovanja, ki mu ga izkazujejo pomembni odrasli, ter s poistovetenjem z zgledi, kako si spoštovanje izkazujejo odrasli, denimo starši.
Samovrednotenje in samospoštovanje
Rodimo se z enkratno kombinacijo lastnosti, talentov in sposobnosti ter z zmožnostjo, da jih razvijemo ter se oblikujemo v avtonomno in samozavestno osebo.
Zgodnje otroške izkušnje ta razvoj bodisi spodbujajo bodisi zavirajo. Lahko ga celo izkrivijo do te mere, da nikoli ne postanemo, kar bi lahko bili, pač pa se nenehno prilagajamo zahtevam okolja in podobi o sebi, ki nam je bila vsiljena od zunaj. Ali povedano z drugimi besedami: samopodobe ne oblikujemo le v skladu z lastnimi potenciali, lastnostmi in izkušnjami, temveč se vidimo tudi skozi oči drugih, torej je podoba o nas v veliki meri taka, kakršno so nam v otroštvu vcepili pomembni odrasli, saj so bili ti naše prvo »ogledalo«.
Naše samovrednotenje in samospoštovanje sta odvisni od tega, kateri del prevladuje – samopodoba, ustvarjena na osnovi resničnih lastnosti, ali na osnovi podobe in pričakovanj drugih.
Samozaupanje je neposredno povezano s samopodobo in z razkorakom med tem, kakšni smo v resnici, kako se vidimo in kakšne bi se želeli (morali) videti.
Samospoštovanje in samovrednotenje nam povesta, kako zadovoljni smo s sabo – ali se ocenjujemo pozitivno ali negativno in v kolikšni meri se sprejemamo takšne, kot smo. Pomenita prepoznanje in spoštovanje lastne vrednosti, ki je nujen pogoj za polno in zadovoljno življenje.
Posameznikovo samovrednotenje je odvisno od dveh primerjav: notranje (naši uspehi v primerjavi z našimi ambicijami) in zunanje (naši uspehi v primerjavi z uspehi drugih).
Nihče se ni rodil z nizkim samozaupanjem in samospoštovanjem!
Zdrava samopodoba
Oseba z ustrezno oziroma zdravo samopodobo svojo osebnost, sposobnosti in potrebe zaznava stvarno. Pravzaprav se malenkostno precenjuje, ker jo to motivira, da se nekoliko bolj trudi, saj skuša uresničiti svojo idealno predstavo, vendar se ne počuti slabo, če ji ne uspe prav vse, kar si je zastavila. Taka oseba tudi skrbi zase, se spoštuje, ne dovoli, da bi jo drugi razvrednotili ali ji onemogočili zadovoljevanje potreb, in ne zanemarja svojih sposobnosti.
Zdrava samopodoba je pozitivna, vendar tak človek ni domišljav ali nečimrn. Oseba s pozitivno samopodobo ceni svoje osebnostne lastnosti (telesne, temperamentne in značajske) ter sposobnosti. Večinoma ravnamo skladno s svojo samopodobo: če zaupamo vase, si zastavimo višje cilje, če se ne cenimo dovolj, so naši cilji nižji.
Človek s pozitivno samopodobo:
· si zastavlja visoke, vendar dosegljive cilje in je v življenju uspešnejši,
· se konstruktivno spoprijema s problemi in težavami,
· iz napak naredi izkušnje,
· laže razvija ter ohranja zdrave in vzajemno zadovoljive medosebne odnose ter je bolj pripravljen sodelovati,
· je samostojen in ne potrebuje nenehnega odobravanja drugih,
· je pogumen in radoveden pri sprejemanju novih izkušenj in izzivov.
Šolska (akademska) samopodoba
Šolska (akademska) samopodoba se začne oblikovati, ko otrok vstopi v šolo, pomeni pa zaznavo svojih spretnosti in sposobnosti za učenje ter zanimanja za šolske predmete.
Gre za človekovo prepričanja o tem, v kolikšni meri je sposoben biti uspešen (»Menim, da sem sposoben dosegati dobre ocene.«), pa tudi za zaznavanje svojega uspeha (»Zadovoljen sem s svojim šolskim delom.«) in akademsko samozaupanje. Deli se na samopodobo pri jezikih, naravoslovju, tehniki, zgodovini …
Pri odraslih je akademska samopodoba vključena v samopodobo o sposobnostih in počutju: to je doživljanje in vrednotenje svoje inteligentnosti, posebnih talentov in zmožnosti za delo ter zaznava duševnega in telesnega zdravja. Ta samopodoba se povezuje s samopodobo o dosežkih: o kulturni izobraženosti, dosežkih na delovnem mestu, gmotni lastnini, osebnem nadzoru …
Pri odraslih je pomembna prvina tega dela samopodobe poklicna samopodoba, ki obsega zaupanje v svoje sposobnosti in zadovoljstvo s svojimi delovnimi rezultati.
Neakademska samopodoba
Telesna samopodoba so predstave in pojmovanja, ki jih ima posameznik o svojem telesu. Deli se na dva dela: telesne sposobnosti in zunanji videz. Obsega predstave o svojem videzu, privlačnosti, telesni pripravljenosti, oblačenju … ter primerjavo svojega videza z videzom drugih in prepričanja o tem, kako ga vidijo drugi.
Medosebna ali socialna samopodoba obsega zaznave, prepričanja in presoje o odnosih z vrstniki in drugimi pomembnimi bližjimi osebami: s starši, sorojenci, partnerjem, sodelavci. To so zaznave o sposobnosti za sklepanje prijateljstev, priljubljenosti in kakovosti odnosov z bližnjimi. Del samopodobe se nanaša na oddaljene druge: kakšen vpliv imamo na širšo skupnost, doživljanje in presoja svojega odnosa do zakonov in družbenih moralnih norm.
Čustvena samopodoba obsega zaznave in prepričanja o izražanju in obvladovanju čustev, denimo o sebi kot (ne)mirnem, (ne)sproščenem in čustveno (ne)uravnovešenem človeku, o tem, ali smo pretežno dobro ali slabo razpoloženi, ali se hitro in močno vznemirimo/imamo svoja čustva pod nadzorom.
Splošna samopodoba je sestavljena iz akademske (šolske) in neakademske samopodobe.