Pri tem velja enako osnovno načelo kot tisto iz zdravniške Hipokratove prisege: predvsem ne povzročati škode. Neukrepanje pogosto pomeni povzročanje, podaljševanje ali celo povečevanje škode. Sočlovekova stiska v večini ljudi sproži stresni odziv, celo pri sicer zelo egocentričnih ljudeh. Bolj ko smo čustveno povezani s človekom v duševni stiski, večja je moč negativnega čustvenega vpliva. Zato strokovnjaki s področja duševnega zdravja ne delamo z ljudmi, s katerimi smo si blizu. Čustvena angažiranost (empatija, naklonjenost) je nujna, vendar le ob hkratni čustveni nevpletenosti. Tovrstno »čustveno okuževanje« (huda stiska ali občutek nemoči ob sočlovekovi stiski) je že nekakšen signal, da je treba nekaj spremeniti. To pa je treba storiti ustrezno, torej tako, da situacije ne poslabšujemo.
Najpogostejši neprijetni občutki, ki se porajajo v odnosu s človekom v duševni stiski, so strah, zaskrbljenost, napetost, žalost, tesnoba, občutek nemoči in frustriranosti, lahko pa tudi občutek ogroženosti in jeza, vse tja do besa. Včasih se temu pridružijo še občutki krivde ali celo sramu. Z njimi se vsakdo spopada po svoje, bolj ali manj učinkovito; nekateri težave zanikajo ali se zanje ne zmenijo, drugi pa se nanje odzivajo (preveč) čustveno.
Pri nekaterih so ti občutki ter čustva tako intenzivni in neobvladljivi, da se jih skušajo znebiti tako, da želijo človeka v duševni stiski za vsako ceno »prisiliti« v zdravljenje. To takšno obrambno odzivanje pogosto vodi v uničujočo spiralo nesprejemljivih oblik obnašanja, ki so najmanj neučinkovita, lahko pa tudi rušilna ali celo na meji kaznivih dejanj. Opozoriti velja na nekatere neučinkovite in nesprejemljive strategije ravnanja, ki so navadno najpogostejši razlog za povečevanje trpljenja, zaradi česar se jim je treba izogibati. Namesto teh strategij predlagamo sprejemljivejše in posledično potencialno učinkovitejše.
Če opažate, da v vašem vedenju do bližnjega v duševni stiski prevladuje manj ustrezno odzivanje, je to znak, da je vaša stiska morda prehuda, da bi lahko delovali premišljeno. V takem primeru si je smiselno poiskati strokovno pomoč, da se bomo lažje spoprijemali s temi resnično velikimi bremeni.
V času, ko se človek v duševni stiski še ne zaveda svojih težav, se tudi njegovi bližnji s svojim strahom, zaskrbljenostjo in občutkom nemoči neredko spopadejo tako, da njegovo stanje zanikajo. Pri drugih lahko nastopi tudi jeza, predvsem zaradi občutka nemoči, saj ne vedo, kako se spopasti z motečim ali skrb vzbujajočim vedenjem. Tako začnejo na različne načine pritiskati na bližnjega, da bi vendarle prepoznal svoje težave in začel ukrepati.
Na tej stopnji nobeni pritiski na osebo v stiski ne bodo prinesli spremembe v vedenju, prej nasprotno: utrdilo se bo zgolj njeno prepričanje, da je nihče ne razume – da so drugi s svojim vedenjem tisti, ki povzročajo težave. V akutni fazi psihoze ali v manični fazi bipolarne motnje oseba navadno nima dovolj trdnega stika z resničnostjo, da bi lahko prepoznala svoje težave.
V pomoč je lahko le potrpežljivo in strpno podajanje stvarnih informacij, ob razumevanju, da utegne miniti precej časa, preden bo človek s težavami sprejel vaš pogled na stanje. Velja pa preprosto pravilo: bolj ko se človek v odnosu počuti varen in sprejet, lažje in hitreje sprejme celo informacije, s katerimi se je težko soočiti.
Zanikanje je obrambni mehanizem, ki se – navadno nezavedno – sproži takrat, ko naš duševni aparat stiski preprosto ni več kos. Zanikanja ne bomo prepoznali pri sebi, lahko pa ga opazimo pri bližnjem, ki kljub očitnemu problemu ne ukrepa. Zanikanje se kaže tako, da problematičnih znakov ne prepoznamo kot simptomov duševne motnje ali pa jih sploh ne opazimo. Primer: pretirano izgubo teže pri anoreksiji pripišemo želji po lepem videzu.
Zanikanje je pogosta obramba tudi pri tistih, ki se spopadajo z motnjo, še posebno pogosto pa je pri osebnostnih motnjah. Pri psihozi v akutni fazi je stik z resničnostjo navadno celo pretrgan.
Čeprav se nam je težko soočiti s tem, da se naš bližnji spopada z duševno težavo ali s katero od duševnih motenj, te v večini primerov ne izginejo same od sebe. Zato je potrebno in smiselno zbrati informacije, ki nam pomagajo prepoznati, ali gre za resnično težavo. Pri tem se je treba opirati na relevantne strokovne vire, ne pa na mnenja, zapisana na različnih spletnih forumih! Pri hujših motnjah ali neposredni ogroženosti (psihoza, samomorilne grožnje …) je v primeru dvoma smiselno poklicati osebnega zdravnika ter mu predstaviti svoja opažanja in skrbi.
Človeka, ki je v zanikanju ali ne uvidi svojih težav, je treba mirno in obzirno, vendar jasno in stvarno soočiti s svojimi opažanji o tem, kaj se dogaja z njim. Pomembno je sporočilo, da vidite njegovo prizadevanje, trpljenje in stisko, da pa po vašem mnenju te težave zahtevajo strokovno pomoč, saj si sam ne bo mogel pomagati, pa tudi vi mu ne znate ali ne zmorete.
Pri psihozi v akutni fazi tovrstno soočanje ni mogoče, zato je najbolje, da o človekovem stanju obvestite zdravnika, ki bo znal ukrepati.
Celo strokovnjaki s področja duševnega zdravja smo pri podajanju diagnoz zelo previdni. Zavedamo se namreč, da je diagnoza zgolj opis specifičnih obnašanj in doživljanj, ki nam je v pomoč pri izbiri strategij, na osnovi katerih se odločamo o ustreznih intervencijah, ne pa sredstvo za predalčkanje. Diagnoze so praviloma delovne, kar pomeni, da so zgolj hipoteze, predpostavke, ki jih sproti in nenehno preverjamo. Lepljenje oznak in celo zmerjanje s psihopatološkimi diagnozami je nesprejemljivo in nadvse škodljivo, saj je človek v duševni stiski praviloma zelo ranljiv in ima načeto samospoštovanje. Tudi laično diagnosticiranje na osnovi peščice informacij je praviloma netočno in resnično nezrelo; za pravo diagnosticiranje so potrebna leta študija in poznejše specializacije.
Človek, ki se spoprijema z duševno težavo ali motnjo, navadno zelo trpi. Še več, sleherna duševna težava je posledica hude in/ali dolgotrajne duševne stiske.
Zato mu je smiselno sporočiti: »Vidim, da se srečuješ z veliki stiskami in da ti je težko. Ker nisem strokovnjak, seveda ne vem, za kakšno težavo natanko gre, vendar vidim in razumem, da je tvoja stiska resnična in velika. Žal ti pri tem ne morem pomagati, lahko pa ti pomagajo strokovnjaki. Predlagam ti, da se posvetuješ najprej s svojim zdravnikom oziroma s strokovnjakom za tovrstne težave, ki ti lahko zagotovi ustrezno pomoč pri reševanju teh težav, jaz pa ti bom na poti iz težav ves čas v pomoč in oporo.«
Zaradi negotovosti ali strahu, da človeku v povsem normalnih duševnih stiskah ne zmoremo pomagati, lahko celo običajne težave in stiske ter obrambna odzivanja in vedenja prepoznavamo kot simptome duševne motnje. Vedemo se kot tisti pujski v pravljici, ki ves čas vpijejo: »Volk je!
Nekajdnevno pomanjkanje volje, žalost ali nerazpoloženje in celo večmesečno žalovanje v primeru hude izgube še ne pomeni depresije. Tudi o anksiozni motnji govorimo šele takrat, ko tesnoba traja več mesecev, in to večino časa.
Vsaka duševna stiska še ni duševna motnja. Navadno velja preprosto merilo: če sta trpljenje in človekovo odzivanje vsebinsko neusklajena, nekonsistentna ali pretirano intenzivna glede na stvarne življenjske obremenitve, taki odzivi pa se ponavljajo dalj časa ter motijo normalno funkcioniranje in odnose, se človek najbrž spopada z duševno motnjo.
Primer: čustveno intenzivnejše ali celo skrajno dramatično odzivanje je v puberteti nekaj popolnoma normalnega. Navadno zadošča, če znajo starši mladostniku prisluhniti in mu razumevajoče stati ob strani. Toda na drugi strani je takšno vedenje pri odraslem človeku precej manj običajno.
Notranje stiske, tesnoba ali izkrivljeno doživljanje marsikoga, ki se srečuje z duševno ali osebnostno motnjo, vodi v vedenje, ki tudi ljudem okrog njega povzroča stiske, težave ali celo trpljenje oziroma ruši medosebne odnose. Izbruhi jeze ali nezaupanja, napadalnost, nekonsistentno odzivanje, manipulacije, zavračanje in odmikanje so le nekatera vedenja, ki zelo otežujejo odnose ali pa drugim povzročajo bolečine in stiske.
Človek duševne ali osebnostne motnje nima zato, ker bi nam hotel povzročati stisko. Takšnega vedenja ni mogoče omejiti ali preprečiti z vzbujanjem občutkov krivde ali sramu. Prav nasprotno, tovrstni čustveni pritiski le še krepijo tesnobo in stisko ter povečujejo možnost, da bo prišlo do stopnjevanja in/ali ponavljanja simptomov.
Razumljivo je, da rušilnega vedenja (žaljenje, agresivni izbruhi, izsiljevanje, izkoriščanje …) ne bomo dopuščali, čeprav utegne biti del duševnih težav.
Tovrstno nesprejemljivo vedenje omejujemo z jasnimi in odločnimi mejami ter z razlikovanjem med tem, da nas jezi in da ga zavračamo, ter tem, da imamo človeka vseeno še naprej radi (čeprav nam je včasih to težko čutiti). Pri človeku, ki se srečuje z duševnimi težavami, so jasne, odločne in konsistentne meje nujne. Četudi se bo nanje sprva odzval celo z jezo ali užaljenostjo, vztrajanje pri mejah pomaga graditi občutek varnega odnosa.
Primer takšne jasne meje: bližnjega, ki je do nas vedno znova besedno ali telesno nasilen, postavimo pred izbiro – s takim vedenjem mora takoj prenehati in si poiskati strokovno pomoč, če sam tega ne zmore. Če pa se tovrstno vedenje ponavlja, ne more več računati na našo podporo in pomoč: takega človeka umaknemo iz svoje bližine.
Duševna motnja ni izbira trpečega, zato se ta ne more preprosto odločiti, da se je bo znebil, tudi če mu to večkrat poveste. Vtikanje v človekov miselni tok in popravljanje njegovega razmišljanja sta tako zelo škodljiva, da lahko v nekaterih primerih celo povzročita duševno motnjo. V bistvu gre pri tovrstnem ravnanju za prizadevanje, da bi drugemu vsilili svoje poglede oziroma mnenje o težavi.
Ali vam je že kdaj z voljo ali s preusmerjanjem razmišljanja uspelo ustaviti vsiljivo melodijo, ki se proti vaši voljo nenehno vrtela v glavi?
Človek z duševno ali osebnostno motnjo čustvuje, se odziva in ravna tako, kot mu v posameznem trenutku omogočajo njegove okrnjene čustvene (pri psihozi tudi kognitivne) zmogljivosti. Strokovnjaki, ki se ukvarjamo z zdravljenjem duševnih in osebnostnih motenj, vemo, da je treba v novem (korektivnem) odnosu s terapevtom najprej potrpežljivo graditi zaupanje in občutek varnosti. Šele to ustvari okoliščine, v katerih se oblikujejo nove zmogljivosti (denimo za samopomirjanje), ki sčasoma omogočijo drugačno doživljanje in vedenje.
Različne oblike pogojevanja in izsiljevanja v primeru duševnih motenj dosežejo prav nasproten učinek: človek se še bolj zapre ali še močneje izbruhne, saj pri tem njegova notranja stiska postane neznosna.
Tudi osebe z duševno motnjo lahko izsiljujejo: z grožnjami s samomorom, jokom, nemočjo, agresivnimi grožnjami ali izbruhi … Čeprav to vedenje izhaja iz stiske in nezmožnosti za sprejemljivejše izražanje svojih težav, je za okolico zelo obremenilno, saj vzbuja občutke nemoči in strahu.
Če ne gre za neposredno življenjsko ogroženost, je treba človeku v največji možni meri prepustiti možnost izbire in odločanja.
Tudi pri nekaterih osebnostnih motnjah, ki se izražajo v obliki težavnega vedenja, kot so agresivni izbruhi, ko je torej treba postavljati trdne in odločne meje, je obenem treba ponuditi izbiro, denimo: »Prekini z izpadi in si poišči pomoč – ali pa se odseli.« Če človek zavrne sprejemljivejšo možnost, je treba biti dovolj trden, da v odnosu vzpostavimo primerno distanco. Če se srečamo z izsiljevanjem človeka z duševno ali osebnostno motnjo, je to sicer treba razumeti kot klic na pomoč, vendar to nikakor ne pomeni, da izsiljevanju tudi ugodimo.
Če recimo nekdo (večkrat) grozi, da bo storil samomor, če mu ne bomo ustregli, ga je smiselno seznaniti z dejstvom, da smo dolžni zavarovati njegovo življenje tako, da o tem obvestimo njegovega zdravnika ali psihiatra, ki bo presodil, ali je potrebna hospitalizacija za zaščito življenja.
Zavrniti človeka, ki se spopada z duševno motnjo, pomeni, da ga pustimo samega z njegovo stisko.
Seveda lahko zavrnemo težavno vedenje, toda pri tem moramo jasno razlikovati med človekom in njegovim vedenjem, ki izhaja iz težave.
Sprejeti bolezen in tudi zavračanje pomoči kot njen del – to je verjetno ena od najtežjih situacij, v kateri se lahko znajdejo bližnji, saj se tudi sami počutijo nemočni, prestrašeni, tesnobni in morda celo razvrednoteni v svoji vlogi tistega, ki želi pomagati.
Takrat je možna samo ena pot: potrpežljivo in mirno soočanje s posledicami take zavrnitve pa tudi z možnostmi, ki jih ima človek, če vseeno premisli in poskusi preveriti, kakšne oblike pomoči so mu na voljo.
Svojci človeka s težavami v duševnem zdravju zaradi najrazličnejših čustvenih razlogov, kot so občutki strahu, krivde, sramu ali nemoči, sebe in svoje potrebe pogosto postavijo na stranski tir. Svoje življenje delno ali v celoti podredijo stanju in vedenju bližnjega, ki ga vodi njegova motnja v duševnosti.
Ker jih je strah ukrepati ali postaviti jasne meje in zahteve, ker se ob morebitnih izbruhih bližnjega počutijo nemočni, se sicer nenehno pritožujejo, vendar obenem sprejemajo rušilno vedenje.
Taka mazohistična pozicija nikakor ne prispeva k odločitvi za zdravljenje, prav nasprotno, nehote podpira prednosti, ki jih prinaša duševna bolezen, zato se motivacija za zdravljenje sploh ne oblikuje.
S svojim trpljenjem človeku, ki se bori z duševno motnjo, stisko le še povečujemo, namesto da bi mu jo olajšali.
Četudi smo do bližnjega, ki se spopada z duševno ali osebnostno motnjo, empatični in sočutni, je treba poskrbeti zase in za svoje potrebe. Svojega življenja nikakor ne smemo podrediti motnji bližnjega.
Svoje življenje je treba nujno in brez sleherne slabe vesti urediti tako, da nam na različnih področjih prinaša energijo in prijetne izkušnje. Le tako lahko brez škode zase pomagamo bližnjemu.
S tem smo bližnjemu tudi dober zgled in podpiramo njegovo motivacijo za konstruktivne spremembe.
Za okolico je stopnja, ko se človek že zave, da ima težavo v duševnem zdravju, vendar se morda ne zaveda njenega izvora (svoje težave pripisuje okolju ali telesnim vzrokom) ali pa se zaradi čustvenih in psiholoških ovir (še) ne more odločiti, da si bo poiskal strokovno pomoč, najmanj enako frustrirajoča.
Spoznanje, da se človek spopada z duševno motnjo, v njem vzbuja številne neprijetne občutke (zaskrbljenost, strah, krivda, sram, nemoč, strah pred stigmo …). Ob teh se (poleg zanikanja) pojavljajo še raznovrstna obrambna vedenja, s katerimi si skušajo te neprijetne občutke omiliti, vendar ta stisko le še povečujejo in s tem dodatno spodbujajo obrambno vedenje namesto motivacije za spremembo.
Stisko in odpore človeka z duševno motnjo drugi utegnejo doživljati kot neracionalne ali celo kot nameren upor, zato so neredko jezni in nestrpni ter se tako tudi odzivajo.
Najboljši most, s katerim pomagamo zgraditi vez in zaupanje, s čimer tudi odpremo vrata za sodelovanje pri premagovanju duševnih težav in motenj, pomenita aktivno poslušanje in empatično odzivanje. Tudi ko se človek že sooči s spoznanjem, da njegove težave izvirajo iz motnje v duševnem zdravju, se mora v sebi spopasti z enakimi, vendar navadno še močnejšimi neprijetnimi občutki. Za to potrebuje čas in občutek, da ni sam – da je sprejet in razumljen tudi v svoji stiski in nemoči, da bi te težave rešil sam. Obenem potrebuje občutek, da lahko računa na nas tudi ob morebitni odločitvi za iskanje strokovne pomoči.
Misel, da bo motnja izginila sama od sebe, je naivna, včasih pa lahko celo ogrozi življenje. Človek v globoki depresiji je lahko zelo samomorilen; če ne ukrepamo in se ne odzivamo na njegovo stisko, mu s tem nevede sporočamo, da si svoje stanje zgolj umišlja.
Ignoriranje se lahko kaže tudi v obliki nestrpnosti in pričakovanj, ki jih človek z duševno motnjo preprosto ne zmore izpolniti. Eno od teh neizgovorjenih pričakovanj je, naj svojo težavo reši sam, brez strokovne pomoči. Navadno se to sporočilo skrito v izjavah, kot je: »Moraš se samo bolj potruditi. Vse je stvar volje. Vem, da si dovolj močan, da boš vse to sam premagal.«
Na vsako pobudo za pogovor o stiski se je treba odzvati. Če človekove potrebe presegajo naše znanje in sposobnosti za iskanje ustreznega izhoda iz stiske, mu je treba to tudi iskreno povedati in ga napotiti po strokovno pomoč.
Človeka v stiski pa je najprej treba poslušati ter biti pri tem razumevajoči in umirjeni.
Toda tudi odzivanje ima svoje meje. Če opazite, da človek več mesecev pripoveduje o enih in istih stiskah, pri čemer se ne zgane z mrtve točke, ga je treba soočiti s tem, da mu resnično ne znate pomagati, zgolj poslušanje pa očitno ne reši težav. Nato ga vnovič usmerite k iskanju strokovne pomoči.
Minimaliziranje se kaže tako, da zmanjšujemo pomen in resnost stiske/težave, denimo: »Nehaj se ves čas sekirati! Začni jesti, pa bo vse minilo!« Zmanjševanje pomena škode, ki lahko nastane zaradi nezdravljenja duševne motnje, utegne motnjo tako zelo kronificirati, da bo njeno zdravljenje še zahtevnejše in dolgotrajnejše. Prej ko bomo ukrepali, manj sekundarnih problemov kot stranskih učinkov motnje bomo povzročili. V našem okolju je minimaliziranja zelo pogosto deležen alkoholizem.
Nasproten proces je katastrofiziranje, ki se kaže kot poveličevanje pomena in resnosti simptomov ali motnje. Četudi je takšno ravnanje morda zavestno in namenjeno temu, da bi pripeljalo do soočenja z možnimi hudimi posledicami nezdravljenja motnje, doseže prav nasproten izid – izgubo upanja in zaupanja, da je težava obvladljiva in rešljiva.
Duševne motnje je treba zdraviti, saj same od sebe minejo le pri redkih ljudeh, če niso deležne zdravljenja, pa navadno zapustijo dolgoročne posledice in se zelo rade ponavljajo. Osebnostne motnje ne minejo same od sebe, niti ob še tako razumevajočem partnerju ne. Gre za nestvarno pričakovanje – kot če bi pričakovali, da se bodo neustrezno izraščeni zobje zravnali sami od sebe.
Večino duševnih in osebnostnih motenj lahko uspešno zdravimo, pri skoraj vseh pa je mogoče doseči pomembno izboljšanje. Najpogostejše motnje (anksioznost, depresivnost …) je mogoče celo trajno ozdraviti, trajno pa je mogoče odpraviti tudi hujše ali celo vse težave pri velikem deležu osebnostnih motenj.
Na drugi strani pa nekatere težave in motnje zahtevajo dolgotrajno ali celo trajno jemanje zdravil (npr. pri psihozah ali bipolarni motnji), saj z njimi dokaj uspešno preprečujemo nove zagone bolezni.
Razumljivo je, da je bližnje, ki se soočijo z duševno stisko človeka, s katerim so tesno povezani, navadno strah.
Toda če ta strah preplavi tudi trezno presojo težave, lahko prestrašeno vedenje bližnjih le še poglobi stisko človeka z duševnimi težavami, ki se že tako ali tako bori z močnimi tesnobami. Če se enako odzivajo še bližnji, ga utegne ta strah povsem ohromiti oziroma ga pahniti v še večji brezup.
Če bližnjim uspe ohraniti trezno in umirjeno odzivanje, s svojim ravnanjem sporočajo, da je težava sicer stvarna in pomembna, vendar tudi obvladljiva, da torej obstaja možnost uspešne pomoči pri reševanju duševne stiske.
Tudi ustrahovanje zgolj povečuje stisko. Največ, kar je z njim mogoče doseči, je, da se simptomatika začasno prikrije ali preseli na drugo polje.
Značilen primer je menjava anorektične in bulimične problematike: če bližnji človeka z anoreksijo nadzirajo ali celo ustrahujejo, bo pred njimi sicer pojedel hrano, vendar jo bo zatem skrivaj izbruhal ali pa »odstranil« s pretirano športno dejavnostjo (purgativna in nepurgativna bulimija).
Odnos, v katerem se človek počuti varen in sprejet, tudi kadar ni popoln, dela napake, ne ravna ustrezno ali je nemočen, mu omogoči, da se lahko njegove stiske sčasoma začnejo zmanjševati.
Bolj ko bližnjim uspeva iskreno sporočati, da imajo človeka radi tudi takrat, ko jih razočara, prestraši ali razjezi, večja je verjetnost, da bo verjel, da mu želijo pomagati po svojih najboljših močeh – tudi s tem, da ga usmerjajo v iskanje strokovne pomoči.
Stigmatizacija je pravzaprav oblika sramotenja, saj sporoča, da je človek, ki se bori z duševno stisko, manjvreden, neustrezen ali slab. Izraža se v obliki predsodkov, obsojanja in diskriminatornega vedenja do posameznikov s težavami v duševnem zdravju.
Vsebuje tudi prikrito grožnjo, da bo tak človek »izločen«, če se ne bo »popravil«.
Človek s težavami v duševnem zdravju pogosto čuti sram, ki je nemalokrat glavna ovira pri tem, da bi si poiskal strokovno pomoč. Zato potrebuje sporočilo, da ga bližnji sprejemajo – in da bodo stali ob njem. Bolj ko se človek v svojem okolju počuti varen in sprejet, manj sramu čuti, zato se tudi lažje odloči za zdravljenje.
Nasvetovanje je celo z vidika strokovne pomoči navadno zelo neučinkovita metoda, četudi se spoznamo na duševne motnje. Zavzemanje perspektive drugega ob iluzorni ideji, češ, »mi že vemo, kaj je dobro zate«, je izrazito nezrel in neučinkovit način blaženja duševnih stisk. Človek v stiski načeloma ve, da bi se »moral nehati sekirati«, da bi se »moral umiriti« in izvajati dihalne vaje, vendar ima nerazvite ali okrnjene zmogljivosti za samopomirjanje. Pogosto na razumski ravni ve, kaj bi bilo zanj dobro, vendar tega preprosto ne zmore.
Nasveti lahko človeka spravljajo samo še v dodatno stisko, saj izkustveno ve, da je poskusil že marsikaj, vendar ni učinkovalo.
Duševne motnje so večinoma problem čustvenega doživljanja, tega pa ne moremo reševati z razumskim »samopopravljanjem«.
Edini smiseln nasvet se glasi: če se človek kljub trudu, da bi si pomagal sam, vedno znova vrača k starim, neustreznim, bolečim ali rušilnim vzorcem doživljanja in vedenja, je treba poiskati pomoč strokovnjaka.
Tudi na stopnji, ko človek sprejema odločitev, da si poišče pomoč strokovnjakov, se srečuje s številnimi negotovostmi, strahovi in dvomi. Premagati mora svoj strah in sram, se srečati z neznanim človekom in se podati na pot spreminjanja. Ta odločitev zahteva veliko motivacije in poguma.
Tudi bližnji preživljajo podobne občutke ob misli, da se bo v reševanje težav vključil še strokovnjak ali celo več strokovnjakov. To povečuje zlasti strah, sram in občutek krivde, da smo kot svojci zatajili, saj bližnjemu nismo zmogli pomagati sami. Negotovi se počutijo ob misli, kaj vse se bo spremenilo, kako se bodo strokovnjaki posredno »vmešavali« v njihovo življenje … Obenem si nestrpno želijo spremembe, zato utegnejo nezavedno oddajati mešana sporočila, ki človeka, ki se že tako ali tako srečuje z dilemami in dvomi, še dodatno obremenijo.
Svojci pa lahko dobro priskočijo na pomoč z zbiranjem in s predstavljanjem informacij o možnih oblikah pomoči pri težavah v duševnem zdravju in o njihovi dostopnosti (organizacijski, finančni …). Pogosto pa naredijo napako, ko skušajo pomoč urediti za človeka s težavami, namesto da bi ga zgolj podprli pri tem, da si sam izbere strokovnjake in vzpostavi stik z njimi.
Na tej stopnji je nujno najti poti in načine za dogovarjanje, saj lahko le tako uskladimo cilje in korake, ki vodijo do njih.
Ko pri človeku z duševno ali osebnostno motnjo nastopijo ali se ponovijo resnejši simptomi duševnih težav, ga njegovi bližnji – navadno zaradi zaskrbljenosti in stiske – skušajo prepričati, naj si poišče strokovno pomoč, ker je to »razumno« ravnanje.
Pri tem uporabljajo racionalne argumente, vendar spregledajo, da je človek v akutni duševni stiski tako preplavljen s čustvenimi bolečinami, strahovi, tesnobo in z drugim čustvenim doživljanjem, da utegne njihovo prepričevanje doživeti kot nerazumevanje, zapuščanje ali celo izdajo. Takrat se večinoma ne zmore odločati.
Ko je človek z duševno motnjo bolj umirjen ali pa celo sam izrazi željo po pogovoru, je čas, da se dogovorimo o možnostih za pomoč, o potrebnih korakih ter o svoji podpori in sodelovanju. Jasno se dogovorimo tudi o časovnem okviru posameznih korakov.
Pri tem se moramo zavedati, da naše doživljanje in strahovi ne smejo biti v ospredju! Seveda je pomembno, da bližnjemu povemo, da nas skrbi zanj ter da mu želimo in mu tudi bomo pomagali. Toda v tem pogovoru ne sme biti prostora za naše stiske, strahove, prizadetost in jezo.
Pomembno je tudi, da pri polnoletnem človeku bližnji ne sprejemajo odločitev namesto njega in delajo korakov za zagotavljanje strokovne pomoči (človek naj sam pokliče zdravnika ali terapevta in se naroči), saj že prvi osebni stik s strokovnjakom pomaga okrepiti motivacijo.
Strah in skrb za bližnjega, ki se spoprijema z duševno stisko, sta najpogostejša razloga za nenehno ali občasno pritiskanje, naj se že odloči za zdravljenje. Pritiski so lahko neposredni (prigovarjanje, prepričevanje, zahteve, grožnje, izsiljevanje) ali posredni (čustveni pritiski, pretirana zaskrbljenost, žalost ali strah, naročanje na zdravljenje brez soglasja, grožnje z zapuščanjem).
Če naj v človeku v stiski dozori odločitev za pomoč, potrebuje razumevanje in potrpljenje bližnjih.
Če nekdo zavrača zdravljenje, se uprite želji, da bi odšli od njega. Ker vam je zanj mar, mu še naprej zagotavljajte podporo, dokler je to smiselno tudi za vašo dobrobit. Poslušajte, kaj ima povedati o zdravljenju, kakšni so njegovi razlogi za njegovo zavračanje. Morda se bo vaš bližnji, ko boste sedeli ob njem, ga poslušali in mu samo nudili podporo, odprl in vam dal kak namig, ki vam bo pomagal učinkovitejše tlakovati pot do zdravljenja.
Vedenje človeka, ki se spopada z duševno motnjo, utegne biti neracionalno, težavno, nelogično, ogrožajoče, nesmiselno … Ker se bližnji ob tem pogosto počutijo nemočni, saj jih zanj zelo skrbi, se iz te nemoči in zaskrbljenosti utegnejo odzvati z jezo, ki se izraža v obliki prepiranja, moledovanja ali kaznovanja.
Tudi pri odločanju za pomoč svojcem rado poide potrpljenje, zato skušajo s konfliktnim vedenjem ali celo s kaznovanjem doseči, da se bo človek z motnjo vendarle odločil za zdravljenje.
Tovrstno odzivanje samo še povečuje človekovo stisko in vodi v začarani krog, saj se posledično počuti nerazumljen, zapuščen in nemočen.
Poskusite razumeti, da bi človek, ki se spoprijema z duševnimi težavami, najraje od vseh našel pot iz njih. Toda tega ne zna in ne zmore. Povrhu ga je zelo strah in sram, nemara pa se tudi boji stigmatizacije.
Pomembna sporočila so, da se zavedate njegovih stisk in strahov, da mu boste stali ob strani, ko se bo opogumil in poiskal pomoč, da vas ni strah in sram soočenja z njegovimi težavami …
Ključno je sporočilo, da vas s tem, ko si iz stiske ni zmogel pomagati sam, ni razočaral.
Ker svojci pogosto ne sprevidijo, da je dolgotrajno odločanje o iskanju strokovne pomoči proces, v katerem se človek spopada s številnimi strahovi in dvomi, ne pa izraz neorganiziranosti ali nemoči, da bi si jo poiskal, mu poskušajo pomagati tako, da ga sami naročijo pri strokovnjaku za duševno zdravje.
S tem človeku z motnjo odvzamejo čas za spopadanje s strahovi in pomisleki, pa tudi možnost, da zgradi lastno motivacijo za iskanje pomoči. To navadno ne pomeni dobre napovedi. Za zdravljenje duševnih motenj človek potrebuje veliko potrpljenja in vztrajnosti, ki pa ju mora oblikovati sam.
Osebe, ki jih pri strokovnjaku naročijo njihovi bližnji, skoraj praviloma sploh ne pridejo na obravnavo ali pa v procesu zdravljenja ne sodelujejo, zaradi česar ga največkrat tudi hitro zapustijo.
Zelo dobrodošlo je, če svojci poiščejo informacije o možnih oblikah pomoči pri duševnih in osebnostnih motnjah. Nato naj človeka s težavami seznanijo z njimi ter se z njim pogovorijo o prednostih in pomanjkljivostih posameznih možnosti ter o strahovih, ovirah in pomislekih (tako subjektivnih kot stvarnih) v zvezi s posameznimi izbirami.
Pri tem je lahko svojcem v veliko pomoč internet, vendar naj se informirajo pri strokovno relevantnih virih. Izogibati se velja raznovrstnim forumom, ki niso strokovno moderirani, saj je na njih veliko subjektivnih presoj in le malo strokovno ustreznih informacij.
Povsem sprejemljivo je tudi, če svojci neposredno pokličejo strokovnjaka in pri njem poiščejo konkretne informacije in odgovore na dileme. Napotek: pri strokovnjakih ne iščite splošnih informacij, ki jih lahko najdete in preberete sami (npr. kako poteka terapija), ampak predvsem konkretne informacije, ki so pomembne za vašega bližnjega (čakalna doba, vrsta in oblika terapije, kako se naročiti …).
Odločitev o obliki zdravljenja in stik s strokovnjakom za duševno zdravje naj sprejme in izpelje človek sam.
Ko se bližnji vključi v proces zdravljenja, si svojci najprej oddahnejo, vendar se že kmalu srečajo z novimi stiskami. Zaradi občutkov krivde in sramu navadno najprej nastopi negotovost v zvezi s tem, kako bo potekalo zdravljenje in kako bo vplivalo na medsebojne odnose, zato svojci skušajo zbrati čim več informacij o njegovem poteku in obliki. Pri tem neredko prestopajo meje zaupnosti in tudi zasebnosti svojega bližnjega. Njihov strah pred spremembami ima stvarno osnovo, saj terapija v posameznikovo doživljanje in vedenje prinaša spremembe, to pa seveda vpliva na odnose v družini. Te spremembe pa niso vedno take, kot si jih predstavljajo ali celo želijo bližnji. Ko začne človek v obravnavi bolje postavljati in braniti svoje meje, to seveda spreminja dinamiko njegovih odnosov, v bližnjih pa vzbuja odpore. Toda če hočemo svojemu bližnjemu v procesu zdravljenja pomagati, je nujno, da se skupaj z njim spreminjajo naši odnosi, pa tudi mi sami. Čeprav je pot do teh sprememb pogosto težka, v posameznih fazah pa neredko prinese celo več konfliktov, ti navadno vodijo h konstruktivnejšim oblikam sobivanja. Zato je bližnjemu v veliko podporo in pomoč, če skušamo biti po svojih najboljših močeh odprti za njihove spremembe, pa tudi za lastne spremembe, ki jih lahko prinesejo ali celo zahtevajo spremenjeni odnosi.
Bližnji neredko skušajo svojo negotovost, nemoč in strah zmanjševati z okrepljenim nadziranjem.
Skrb in zaskrbljenost za drugega ne moreta biti razlog in opravičilo za vdiranje v intimo drugega človeka. Človek z duševno motnjo je neredko zbegan in prestrašen zaradi tega, kar doživlja, česar pa – zlasti v akutni stiski – ne zmore niti dobro ubesediti. Zasliševanje samo še povečuje tesnobo.
Nadziranje ne more ne preprečiti ne uravnavati pojavljanja simptomov, lahko pa zmanjšuje občutek varnosti in s tem krepi simptome.
Primer: Pri motnjah hranjenja je bližnjim težko razumeti, da zavračanje hrane ali bruhanje izraža obupano (čeprav rušilno) potrebo po nadzoru nad lastnim življenjem (z zavračanjem vsega od zunaj). Zasliševanje o hrani ali nadziranje hranjenja le še povečuje stisko in občutek izgube nadzora.
Svojci zaradi svojih strahov in skrbi svojega bližnjega sprašujejo, včasih pa ga celo zaslišujejo ali izsiljujejo informacije o psihoterapevtski obravnavi. Neredko gredo celo tako daleč, da želijo nadzirati sam proces zdravljenja, in sicer tako, da skušajo mimo ali celo za hrbtom človeka s težavami navezati stike s strokovnjaki, ki obravnavajo njihovega bližnjega.
Pozornost in nadzor se razlikujeta po tem, da takrat, ko smo pozorni, človeku damo dovolj časa in prostora, da sam ubesedi svojo stisko, in to takrat, ko je na to pripravljen. Nevsiljiva pozornost pomeni, da smo nekomu blizu, vendar kljub temu spoštujemo njegove meje. Ne moremo vedno vsega deliti z drugimi.
Človeku v stiski moramo dati možnost, da sam nadzira in ohranja svoje krhke meje. To storimo tako, da skušamo prisluhniti in razumeti dvojno stisko, s katero se spoprijema. Oseba z anoreksijo ali bulimijo ob zaužitju hrane začuti hudo stisko, zato ga skuša preprečiti (anoreksija) ali pa se hrane znebiti (bulimija). Če to stisko lahko deli z bližnjimi, ne da bi jo zavračali, se ji posmehovali ali ji zaradi nerazumevanja svetovali ali jo prepričevali, bo s tem vsaj nekoliko omilila svojo tesnobo in pritisk ter sčasoma morda zmogla spregovoriti o pravih težavah, ki se skrivajo za simptomi. Namesto da jo prepričujemo, da mora jesti in se zrediti, jo je bolj smiselno vprašati, kaj jo teži.
Tudi spraševanje in zasliševanje človeka o tem, kaj se dogaja pri terapevtu, posegata v odnos med strokovnjakom in pacientom, ki je zaupne narave.
Navezovanje stikov s strokovnjaki, ki zdravijo bližnjega, ne da bi vas k stiku povabili strokovnjaki ali v dogovoru z njimi vaš bližnji, je hudo prestopanje meja. Vse strokovnjake veže zaupnost. To pomeni, da se brez izrecnega (pisnega) soglasja z vami tudi ne smejo pogovarjati o njem ali njegovih težavah.
Takega vedenja vaš bližnji ne bo doživljal kot skrb, ampak kot vdiranje in neprijeten nadzor – in v resnici gre natanko za to. Če bo to želel in potreboval, se bo o zdravljenju sam pogovoril z vami. Če bosta s strokovnjakom presodila, da je za njegovo okrevanje dobro, da vključita tudi vas, vas bo eden ali drugi k temu povabil. V vsakem primeru morate svojega bližnjega najprej vprašati za mnenje in dovoljenje ter upoštevati njegove zadržke ali dvome. Če vam dovoli, da strokovnjak z vami deli informacije o njem, bo o tem najprej sam obvestil strokovnjaka.
Svojci imajo navadno predstavo o tem, kako hitro naj bi se človek »pozdravil«. Zato neredko prikrito ali odkrito pritiskajo s svojimi pričakovanji in zahtevami. Največkrat mislijo, da bo bližnji »zdrav« v nekaj tednih ali največ nekaj mesecih.
V primeru – sicer običajnih in normalnih – zdrsov ali tempa sprememb, ki ne dosega njihovih predstav, nastopijo očitki: »Kaj pa sploh delaš na zdravljenju, saj ti vendar ni nič bolje …« Ali: »Razočarani smo, spet je vse enako kot prej.« Ali (najpogostejše): »Kdaj bo že konec tega zdravljenja?«
Vsak človek ima svoj tempo procesa zdravljenja, ki ga je nemogoče napovedati, saj je odvisen od številnih dejavnikov. Celotno zdravljenje duševnih in osebnostnih motenj zahteva večleten proces, če naj bodo njegovi rezultati tudi trajni.
Pri nekaterih motnjah se najhujša simptomatika navadno umiri najpozneje v nekaj mesecih, vendar se v vseh letih procesa zdravljenja težave običajno tu in tam vrnejo, včasih pa se stanje celo poslabša.
Pri osebnostnih motnjah je mogoče prve prave spremembe (po kratkotrajnem izboljšanju v prvem letu) opaziti po dveh do treh letih zdravljenja. Nihanje z vzponi in padci pa se vleče še vsa naslednja leta procesa, ki je pri tej obliki motenj najdolgotrajnejši.
Marsikdo si predstavlja, da bo človek skozi psihoterapijo postal tak, da bo vsem všeč in pogodu. Zato ljudje težko sprejmejo, ko se začne njihov bližnji postavljati zase in postane tudi zdravo kritičen v odnosih, ki jih ima z njimi.
Zato je neredko slišati pripombo, da je nekdo zaradi terapije postal zahtevnejši in »zoprn«. Prihaja celo do zahtev po prekinitvi terapije, češ da »škodi odnosom«.
Ker se človek bolj zaveda sebe, ker se bolj zaveda svojih meja in potreb ter jih posledično začne odločnejše uveljavljati, bližnjim to ni vedno všeč.
Če s človekom, ki je v duševni stiski, delite življenjski prostor, se pripravite na neizogibne spremembe. V prvi vrsti se je treba zavedati, da se bo človek med zdravljenjem začel spreminjati. To pa nujno pomeni, da se boste morali tem spremembam tudi prilagoditi. Tega se marsikdo nezavedno boji, zato utegne dolgo zanikati obstoj stiske, ki je okolici povsem razvidna.
Možnih razlogov, zakaj se bližnji ne odzivajo na potencialno stisko, je več. Med pogostejše spadajo tisti, ki izhajajo iz laičnih predstav o tem, kaj je sploh duševna motnja – in kako se jo ustrezno obravnava. Spremembe so težke, zahtevne in potratne, vendar se lahko stanje pomembno poslabša, če do njih ne pride.
Da lahko pride do spremembe, je treba ustrezno pripraviti teren, in sicer tako, da omejimo dejavnike, ki onemogočajo spremembo, in hkrati okrepimo tiste, ki jo pospešujejo.