1. Duševne motnje
  2. Motnje hranjenja
  3. Kompulzivno prenajedanje

Kompulzivno prenajedanje

Kompulzivno01  

Miti in resnice o kompulzivnem prenajedanju

Kompulzivno prenajedanje ni prava motnja, saj se vsi občasno ne moremo zadržati pri hrani, ki jo imamo radi.

Drži, da se sem in tja vsi prenajemo, vendar gre pri kompulzivnem prenajedanju za duševno motnjo. Za ljudi s to motnjo je prenajedanje prisila, ki je ne morejo nadzirati. Do prenajedanja prihaja redno in pogosto, najmanj enkrat na teden več mesecev zapored.

Kar dve tretjini ljudi s to težavo ima tudi čezmerno težo, vendar to ne drži za vse. Osebe, ki trpijo za to motnjo, se razlikujejo po količini hrane oziroma kalorij, ki jih zaužijejo med epizodami prenajedanja, pa tudi po hitrosti presnove.

Čeprav se ljudje z obema motnjama prenajedajo, tisti z bulimijo uporabljajo različne postopke, ki naj bi preprečili pridobivanje teže (bruhanje, zloraba odvajal/diuretikov, pretirana vadba …). Tega dela cikla pri kompulzivnih jedcih ni.

Nasprotno, kompulzivno prenajedanje je najpogostejša motnja hranjenja.

Z motnjo kompulzivnega prenajedanja se bori enak delež moških kot žensk. Pri moških je ta motnja najmanj petkrat pogostejša kot druge motnje hranjenja. Če sem in tja v obdobju stresa izpraznimo posodo sladoleda, denimo po razhodu z ljubljeno osebo, to še ni motnja, čeprav so tudi to prenajedanje povzročili negativni občutki. Razlika je v prisili in nuji, ki nastopita le pri tistih, ki so zasvojeni – svojega vedenja ne morejo nadzirati.

Povprečna starost ob nastopu te motnje je 25 let.

Tudi ta motnja lahko povzroči vrsto telesnih bolezni in zapletov, najpogosteje bolezni srca, previsok krvni tlak, metabolni sindrom in diabetes tipa 2. Kompulzivno prenajedanje je pogosto povezano z drugimi duševnimi motnjami, zlasti z depresijo, anksioznostjo, zlorabo opojnih snovi, bipolarno motnjo in mejnimi osebnostnimi motnjami.

Prenajedanje je zgolj simptom hudih čustvenih stisk in težav, zato dieta ne more rešiti ničesar. Nasprotno, navadno celo poveča nujo po čezmernem hranjenju.

Tako kot pri drugih motnjah hranjenja je spremenjena teža zgolj simptom pravih težav. Odvisnost od hrane je kompleksna motnja, saj te zasvojenosti ni mogoče zdraviti z abstinenco. Za trajne spremembe je treba v psihoterapevtskem procesu veliko časa ter motivacije nameniti prepoznavanju in odpravljanju vzrokov motnje, ki se navadno skrivajo v osebnosti

To motnjo hranjenja zdravimo s kombinacijo zdravil (največkrat gre za antidepresive) in psihoterapije. Zdravljenje lahko zelo izboljša pacientovo stanje in kakovost življenja, vendar zahteva veliko časa in vztrajnosti. Če dosežemo ustrezne spremembe v osebnosti, se tveganje, da se bodo težave ponovile, zelo zmanjša.

Kaj je kompulzivno prenajedanje?

Kompulzivno prenajedanje je motnja, ki se kaže z epizodami intenzivnega prenajedanja, ki ga oseba ne more nadzirati. Količina zaužite hrane je ogromna, včasih celo dva- do trikrat večja od običajne. Hranjenje je hitro, hlastno in nenadzirano. V nasprotju z bulimijo mu pozneje ne sledijo ukrepi, ki naj bi preprečili pridobivanje telesne teže.

Prenajedanje se navadno začne zaradi čustvenih stisk, negotovosti, notranje praznine, občutka zavrnjenosti, osamljenosti, tesnobe, depresivnosti … Epizodi kompulzivnega prenajedanja namreč sledi značilna otopelost (»sladkorna omamljenost«), ki osebo začasno pomiri. Ker hrana otopi tudi neprijetna čustva, omili občutek manjvrednosti in neustreznosti ter zapolni notranjo praznino, po svoje učinkuje antidepresivno, zato gre pri tem za nekakšen poskus »samozdravljenja«. Otopelost in včasih celo telesne bolečine zaradi velikih količin zaužite hrane zakrinkajo občutke nemoči in tesnobe, ki so pravi vzrok za to motnjo. Temu sledita sram zaradi izgube nadzora in nov cikel omamljanja s hrano. Oseba s to motnjo prikriva epizode kompulzivnega prenajedanja; hrano skrivaj nadomešča ali pa jo kopiči na skrivnih mestih. Povečevanje ali nihanje telesne teže pripisuje različnim vzrokom (dednost, hormoni …).

Kompulzivno prenajedanje je najpogostejša motnja hranjenja, ki ima pogosto za posledico preveliko težo in s tem večje tveganje za nastanek številnih zdravstvenih težav. Poleg tega pogosto vzbuja sram in občutek krivde, kar slabo vpliva na samopodobo in socialne stike, torej še poglobi težavo, zaradi katere se je sploh začelo.

V strokovnih krogih je sprva prevladoval odpor, da bi to motnjo uvrstili med medicinsko opredeljene bolezni, saj je dolgo veljal predsodek, da je kompulzivno prenajedanje zgolj posledica osebne odločitve. Prav zato so ga kot samostojno motnjo šele pred nekaj leti uvrstili v DSM-V.

Kaj doživlja človek s kompulzivim prenajedanjem?

»Začelo se je pred dvema letoma. Vse življenje sem bil izredno športno dejaven. Ukvarjal sem se s tekom, košarko in plavanjem, tudi tekmovalno. Nikoli nisem imel težav s prenajedanjem. Ko sem odraščal, sem imel prej kak kilogram premalo kot preveč, šport pa mi je prinesel kar nekaj mišic. Zlasti v letih, ko sem treniral plavanje, sem veliko jedel, saj sem potreboval obilo energije, vendar so bili moji obroki količinsko normalni.

Ko sem odšel na študij, me je dekle, ki je ostalo v domačem kraju, zapustilo. Zaradi izgube sem zelo trpel, po več dni skupaj nisem jedel, saj sem zaradi bolečine in obupa povsem izgubil tek. Minilo je pol leta, preden sem spet začel uživati ​​v hrani. Prijatelji iz študentskega doma, ki jih je takrat že skrbelo za moje zdravje, saj sem precej shujšal, so spodbujali moje veselje do hrane. Vabili so me na pico, od doma so mi prinašali raznovrstne slaščice. Ko smo se učili za izpite, smo zvečer skuhali poln lonec špagetov z omako in ga mimogrede izpraznili. Med knjigami na mizi so bile vedno tudi vrečke z raznovrstnimi prigrizki. Najraje sem imel čokoladne bombone in krofe iz bližnje pekarne. Ni mi prišlo na misel, da bi lahko velike količine hrane slabo vplivale na moje telo, saj še nikoli nisem imel nobene težave. Toda če sem iskren, se je moje prenajedanje začelo prav na tej točki.

Začelo se je iz dolgčasa, po koncu izpitnega obdobja: vrečke čipsa sem praznil drugo za drugo. Zatem škatle piškotov. Sledila je čokolada, velike tablice čokolade. Iz litra mleka sem si pripravil sladek kakav in vanj nadrobil celo štruco kruha. Najraje pa sem imel kokosove rezine, ki jih je pekla moja mama; vsak teden sem jih prinašal od doma. Pozabiti ne smem niti baklav, namočenih v sladkorni sirup. Jedel sem brez premora, eno vrsto hrane za drugo, dokler me ni zabolel trebuh. Včasih sem imel občutek, da mi bo počil želodec; bolečine so bile tako močne, da sem se valjal po postelji in s stisnjenimi zobmi zadrževal tuljenje, da me ne bi slišali sostanovalci. Takrat sem se spraševal, kaj, za vraga, me je obsedlo, da tako pretiravam.

Prenajedanje se je začelo iz dolgčasa, pozneje pa sem se prenajedel vsakič, ko sem bil žalosten, osamljen, v stresu, razočaran, jezen … Pravzaprav sem ob vsakem neprijetnem čustvu izgubil nadzor nad sabo. Izbruhi prenajedanja so se nadaljevali, posledica pa je, da se je moja telesna teža v dveh letih skoraj podvojila. Občutek imam, da se povečuje iz tedna v teden. Ko sem se zadnjič tehtal, se je kazalec ustavil pri skoraj 120 kilogramih, od takrat pa si nisem več upal stopiti na tehtnico. Celo pri mojih 190 centimetrih je to odločno preveč.

Moje prehranjevanje je postalo povsem kaotično, niha iz skrajnosti v skrajnost. Včasih se mi uspe zadrževati in po nekaj dni zapored ne zaužijem niti grižljaja hrane, še večkrat pa pogoltnem vse, kar se mi znajde v vidnem polju. Ko me zagrabi, bi obglodal celo okovje od vrat hladilnika, če bi le imelo vsaj malo okusa. Ogromno denarja sem že zapravil za različne dietne izdelke, s katerimi se skušal nezdravo hrano zamenjati z bolj zdravo. Rezultat tega je bil, da sem se le še bolj redil. Nič čudnega, če pa sem v enem dnevu pojedel tedensko zalogo dietnih obrokov. Na koncu sem obupal in raje pojedel nekaj hamburgerjev.

Zdi se mi, da celo rekreacija, v kateri sicer resnično uživam, deluje prav nasprotno, kot bi pričakoval. Po dobri vadbi grem domov in mislim, da lahko pojem kar koli in kolikor si želim – z vadbo sem vendar pokuril veliko maščobe. Nadaljevanje si lahko predstavljate.

Počutim se čisto izgubljen in popolnoma brez nadzora, toda najbolj me moti zavedanje, da je to samo navada in nekaj, kar počnem, da bi pomiril neprijetna čustva. Ko vsakič znova spravim vase vso to hrano, se resnično počutim, kot bi bil omamljen. Zatem sem popolnoma otopel, omrtvičen. Hrana deluje kot pomirjevalo: pomiri, otopi občutke in čustva, ublaži bolečino. Pozabim na vse svoje težave, na svojo osamljenost, na tesnobo, ki me nenehno preplavlja, na strah in živčnost zaradi izpitov, pa tudi na žalost. Nobenega od tistih težkih, mučnih občutij ni več, morda me boli želodec, toda to je nepomembno v primerjavi s tem, kar me teži v notranjosti. Ko sem napolnjen, ne morem niti misliti ali, bolje rečeno, takrat lahko ne mislim na nič. Olajšanje, mir.

Toda kaj, ko me čez čas, ko začne učinek te droge popuščati, postane tako strašno sram, da bi se najraje vdrl v tla. Počutim se grozno, saj sem izgubil ves nadzor nad sabo. Potem se priplazi tesnoba, ki vse bolj narašča. In praznina, čedalje večja in čedalje hujša, počutim se samo še kot lupina, napolnjena z vakuumom. Zbojim se, da me bo ta vakuum pogoltnil, zato ga začnem polniti z novim odmerkom hrane. Jem tudi takrat, ko sem že popolnoma poln.

Danes sem doma pri starših. Za pozno kosilo sem jedel testenine, ki so me za nekaj časa napolnile. Ko so moji predlagali, da bi šli večerjat, sem bil še vedno sit. Odšli smo v mojo najljubšo restavracijo in naročili mojo najljubšo hrano. Pojedel sem dve predjedi, veliko porcijo pečenke s praženim krompirjem, nato še dva kosa zavitka, čeprav sploh nisem bil lačen, vendar sem se počutil, kot da ne bo več druge priložnosti za večerjo, če to izpustim! Potem smo doma gledali film, in čeprav sem bil še vedno presit, sem zraven jedel okusno pokovko, ki jo je mama pripravila za »domači filmski večer«. Po koncu filma sem v hladilniku našel ostanke govedine od včerajšnjega kosila – ko sem jih pojedel, skorajda nisem več mogel dihati. Zdaj me je sram, saj takrat, ko sem začel jesti in jesti, sploh nisem bil lačen.«

Kdaj se začne

Kompulzivno prenajedanje se lahko razvije pri kateri koli starosti, pogosto po obdobju dietnega prehranjevanja. V nasprotju z drugimi motnjami hranjenja je še najmanj povezano s puberteto – neredko nastopi šele v zgodnjem ali srednjem odraslem obdobju, med 35. in 45. letom. Toda tudi za to motnjo je adolescenca izrazito tvegano obdobje. To je razumljivo, saj pred mladega človeka postavlja velike izzive in zahteve: telesno zorenje, ki ga spremljajo hormonske spremembe, iskanje spolne identitete, oblikovanje prvih partnerstev, osamosvajanje od staršev, odhod od doma … Te naloge so za nekatere čustveno tako zahtevne, da lahko pomenijo tveganje za razvoj različnih motenj, tudi kompulzivnega prenajedanja.

Simptomi

·       prenajedanje,
·       veliki obroki, tudi kadar človek ni lačen,
·       hitro uživanje hrane (goltanje),
·       depresija, tesnoba,
·       pogoste diete, navadno brez izgube telesne teže,
·       izguba nadzora, ki ji sledita občutek krivde in sram.

Pridružene motnje

Tri četrtine primerov motnje kompulzivnega prenajedanja spremlja kaka druga duševna motnja. Najpogosteje je to depresija (pri več kot polovici), impulzivnost (pri skoraj polovici), anksioznost (pri tretjini) ali zasvojenost z alkoholom/drogami (pri četrtini), tudi bipolarna motnja ni redka. Nezmožnost nadzora nad impulzi je pogosto tudi simptom mejne osebnostne motnje.

Kompulzivno prenajedanje je pogosto povezano z anoreksijo ali bulimijo; vse tri motnje se utegnejo izmenjevati.

Nekateri strokovnjaki menijo, da kompulzivno prenajedanje ustreza vsem kriterijem zasvojenosti, saj obsega izgubo nadzora nad količino zaužite hrane, duševno in telesno odvisnost od hrane, abstinenčne simptome ter negativne posledice (povečana telesna teža, socialna osamitev ...).

Med posledice kompulzivnega prenajedanja spadajo čezmerno povečanje teže ter z njim povezane telesne bolezni, kot sta metabolni sindrom in diabetes tipa 2.

Podobne motnje

Nekateri kompulzivno prenajedanje uvrščajo med nepurgativne oblike bulimije. Strokovnjaki se ne strinjajo o prisotnosti dismorfije pri osebah z motnjo kompulzivnega prenajedanja. Nekateri trdijo, da tudi osebe s to motnjo izkrivljeno zaznavajo svojo telesno podobo, medtem ko drugi menijo, da je njihova predstava o telesnem videzu realnejša kot pri bolnikih z anoreksijo ali bulimijo. Ljudje s to motnjo so večinoma nezadovoljni s svojim videzom.

Telesna teža kompulzivnih jedcev je normalna ali le rahlo povečana, lahko pa tudi čezmerna. Kompulzivni jedci torej niso nujno debeli, tako kot ljudje s čezmerno telesno težo niso nujno kompulzivni jedci.

Zato je treba razlikovati med debelostjo in motnjo kompulzivnega prenajedanja, za katero je značilna, kot pove že ime, komponenta nenadziranega prenajedanja. Raziskave kažejo, da 20 do 50 odstotkov oseb s čezmerno telesno težo trpi za motnjo kompulzivnega prenajedanja.

Pretirana potreba po ogljikovih hidratih je opazna tudi pri sezonski depresiji, vendar je pri tej takšno vedênje povezano le z določenim obdobjem leta. Prenajedanje je lahko tudi simptom Klein-Levinovega sindroma, ki pa je redek. Zanj je značilno še izrazito čezmerno spanje. Prenajedanje lahko povzročijo tudi nekatere telesne bolezni (denimo tumor hipotalamusa).

Testirajte se:

MOTNJE HRANJENJA

Pogostnost

Za to motnjo zboli od 3 do 7 odstotkov, po nekaterih virih celo 12 odstotkov celotne populacije. V nasprotju z anoreksijo in bulimijo kompulzivno prenajedanje ni značilno ženska bolezen, saj je pri moških skoraj enako pogosta.

Dejavniki tveganja

·       najpomembnejši dejavnik tveganja je negativen odnos do svojega telesa,
·       čezmerna teža v zgodnjem otroštvu,
·       hrana kot vzgojni pripomoček,
·       nezdružljivost staršev in otrok,
·       pisana zgodovina diet, pogosto že od otroštva,
·       druge vedenjske in čustvene težave (impulzivnost oziroma pomanjkanje samonadzora, zloraba alkohola/drog, depresija …). 

Po mnenju strokovnjakov je ta motnja multikavzalno pogojena, torej gre za preplet več vzrokov – genetske predispozicije, družinskih okoliščin, osebnostnih značilnosti in sociokulturnih dejavnikov. Tako kot druge motnje hranjenja je tudi kompulzivno prenajedanje zgolj izraz globljih duševnih težav. Pri ljudeh, ki trpijo zaradi te motnje, je zaslediti tudi nizko samospoštovanje in splošno nezadovoljstvo s telesom. Ta motnja se navadno razvije kot posledica ali stranski učinek depresije, saj je običajno, da ljudje v primeru slabega počutja pomirjanje in tolažbo iščejo v hrani.

Raziskave kažejo, da utegnejo stroge diete in stradanje pripeljati v drugo skrajnost, kompulzivno prenajedanje. V številnih primerih anoreksije je skrajno omejevanje hrane sprožilo občasne epizode prenajedanja, bulimično vedenje ali razvoj mešane motnje hranjenja. Na strog režim prehrane, ki posnema učinke stradanja, se lahko telo odzove z obratnim vedenjskim vzorcem, uživanjem velike količine hrane v razmeroma kratkem času, saj želi preprečiti izstradanje zaradi pomanjkanja hranil. 

Biološka ranljivost – genetske značilnosti

Nekaj ​​raziskav je nakazalo, da utegne biti vzrok za to motnjo hranjenja genetska komponenta, vendar so druge raziskave pokazale dvoumnejše rezultate. Kompulzivno prenajedanje se pojavlja v družinah, vendar kaže, da je stopnja dednega prenosa le zmerna. Nekaj raziskav se je usmerilo tudi na iskanje mutacij nekaterih genov.

Biološka ranljivost – nevrobiološke značilnosti

Drugi raziskovalci iščejo vzroke za to motnjo v deregulaciji hormonov, ki naj bi vodila v zasvojenost s hrano.

O tem, ali lahko kompulzivno prenajedanje opredelimo kot obliko zasvojenosti, so mnenja zelo različna. Ker nekatere raziskave kažejo, da imajo osebe s to motnjo podpovprečno nizko raven endorfinov, ki so zadolženi za izboljševanje razpoloženja in uravnavanje teka, nekateri avtorji v prenajedanju vidijo poskus samozdravljenja. Osebe s to motnjo izbirajo predvsem hrano, ki povečuje izločanje teh snovi (ogljikovi hidrati, maščobe, sladkor), kar lahko sčasoma pripelje do odvisnosti od tovrstne hrane.

Razvijejo se simptomi, ki so podobni kot pri drugih zasvojenostih: občutek prisile, abstinenčni simptomi in izguba nadzora nad količino, saj osebe jedo tudi takrat, ko ne čutijo lakote. Ljudje, zasvojeni s hrano, po njej hlepijo enako močno kot narkoman po drogi, občutijo tudi podobne abstinenčne simptome in krize (nemir, hudo nelagodje …). Podobno kot drugi zasvojenci tudi kompulzivni jedec svoje življenje sčasoma organizira okrog hranjenja, zaužita hrana pa sproži podoben občutek omamljenosti kot pijača pri alkoholiku. Hrana je zanj prej droga kot užitek, saj je povezana z močnimi prisilami, s sramom in z občutkom krivde zaradi izgube nadzora.

Psihološka ranljivost – družinske okoliščine

Čeprav večina ljudi z motnjo kompulzivnega prenajedanja izhaja iz disfunkcionalnih družin, pa bi lahko kot skupni imenovalec označili določeno stopnjo prikritega čustvenega zanemarjanja, predvsem čustvenega. Mame debelih otrok zaradi lastne negotovosti in ambivalentnih občutkov svoje otroke pretirano ščitijo in jih zasipajo s hrano. Ljubezen in pomirjanje torej nadomeščajo s hrano. 

Opaziti je tudi uporabo hrane kot sredstva za pomirjanje/nagrajevanje ali pa za kaznovanje/nadzor. Če se temu pridružita še občasna kritičnost in zahtevnost, utegne hrana postati nadomestek za starševsko ljubezen in odobravanje ter posledično objekt hrepenenja, kadar je odtegnjena. Prenajedanje je torej lahko le poskus tolaženja kronične lakote po varnosti, ljubezni, sprejetosti in bližini.

Psihološka ranljivost – tvegane osebnostne lastnosti

Podobno kot osebe z drugimi motnjami hranjenja tudi tiste z motnjo kompulzivnega prenajedanja izkazujejo večjo stopnjo čustvene labilnosti in notranje napetosti ter šibkejši nadzor nad impulzi in nižjo frustracijsko toleranco. Raziskave so še pokazale, da so motnje hranjenja povezane z manjšo sposobnostjo spoprijemanja s težavami; te osebe se pogosteje zatečejo k izogibanju, namesto da bi se s težavami spoprijele. Ker se posledično v njih kopiči napetost, obstaja večja verjetnost, da se bodo obrnile na prehranjevanje kot strategijo spoprijemanja (pomirjanje napetosti). 

Pri ljudeh s to motnjo je opaziti nizko samovrednotenje in samozaupanje, zlasti na področju telesnega videza. Zaslediti je tudi večjo socialno negotovost ter večji strah pred bližino in intimnostjo. Težje izražajo svoje občutke in čustva, pogosteje iščejo zunanjo potrditev in si bolj prizadevajo, da bi ugajali. Prevladuje zunanji lokus nadzora, kar pomeni, da je oseba prepričana, da ne zmore upravljati svojega življenja, ker to počne višja sila ali drugi ljudje. Svet pogosto doživljajo črno-belo. Notranjo negotovost ali občutek manjvrednosti utegnejo skrivati za grandiozno obarvanimi predstavami.

Psihološka ranljivost – travmatični dogodki in drugi stresorji

Travmatične situacije, kot je zgodovina spolne ali telesne zlorabe, lahko povečajo tveganje za kompulzivno prenajedanje. Sprožilec te motnje je lahko tudi kopičenje stresnih dogodkov v posameznem obdobju. Osebe, ki so pogosto tarča kritičnih pripomb o svojem telesu ali telesni teži, zlasti če jih izrekajo bližnje osebe, so še posebno ranljive za motnje hranjenja.

Tudi socialni pritiski po vitkosti, ki jih je zaslediti v medijih, lahko sprožijo čustveno prehranjevanje. V zadnjih desetletjih sta nadzor nad svojim telesom in zahteva po vitkosti kulturna zapoved, to pa seveda pomeni močan – nemara premočan – pritisk na nekoliko bolj negotove in čustveno ranljive ljudi. (Povsem zgrešeno) enačenje vitkosti s samozaupanjem ali celo s srečo je nekaj vsakdanjega. Zato so motnje hranjenja samo družbeno pogojena simptomatika za izražanje osebnih stisk, predvsem v zvezi z lastno vrednostjo ali identiteto v celoti.

Težave oseb, ki nihajo med debelostjo in vitkostjo, so posledice neustreznega identitetnega razvoja, ki se kaže v občutku nezadostnosti – tako na socialnem kot na spolnem področju. Zato lahko dieta v posamezniku vzbuja občutek obvladovanja in nadzora nad seboj na vsaj enem področju. Ker pa je ta nadzor zgolj navidezen in ne prinaša pomembnih sprememb, se samonadzor zruši v svoje nasprotje, kompulzivno prenajedanje.

 

Vpliv družinskih dejavnikov sega v najzgodnejše otroštvo. Strokovnjaki ugotavljajo, da so bile matere debelih otrok negotove in da so do njih gojile nasprotujoče si, mešane (ambivalentne) občutke. Ker so bile zaradi svojih občutkov zbegane, so zato, da bi jih prikrile pred seboj, otroka pretirano hranile (prestopale, vdirale čez njegove meje), bile pretirano zaščitniške (zavirale samostojnost) in nadzorujoče. Hotele so doseči, da bi se otrok počutil ljubljen. Hrana naj bi mu vzbujala občutek varnosti in zadovoljstva. S tem so nadomeščale ključni vidik odnosa med materjo in otrokom – čustveni stik in bližino, ki je zaradi svojih mešanih občutkov niso zmogle dajati.

Napolniti želodec z (materinim) mlekom je zato pomenilo doseči pomirjenje, sočasno pa napolnitev z ljubeznijo, zaupanjem in varnostjo, saj dojenje navadno gradi prvi čustveni most med mamo in dojenčkom. Kadar je odnos negotov in poln nasprotujočih si občutkov, začneta hrana in sitost nadomeščati tudi tisto, kar bi otrok dobival s čustveno bližino. Hrana tako postane simbol in nadomestek za bližino in ljubezen. Posledično tak človek za pomirjenje napetosti in tesnobe potrebuje hrano.

 

Prvi čustveni odnos, naj je varen ali negotov, postane temelj samozaupanja in zaupanja v druge, pomeni osnovni model za gradnjo medosebnih odnosov, za razvoj sposobnosti za ljubezen, sprejemanja, dajanja in jemanja. Kadar ga nadomesti hrana, se vsi ti vidiki osebnosti in čustvovanja ne morejo zgraditi v ustrezni meri.

Prav zaradi tega je kompulzivno prenajedanje pogosto povezano s pomanjkanjem samospoštovanja, z nizkim samovrednotenjem, depresivnostjo, anksioznostjo, s perfekcionizmom, šibkim nadzorom nad impulzi, z občutki krivde, s črno-belim doživljanjem sveta, z nizko frustracijsko toleranco, s strahom pred bližino …

Ker so te osebe največkrat odraščale pod močnim (zunanjim) starševskim nadzorom (ali pa so bile, prav nasprotno, zanemarjane), niso razvile ustreznih mehanizmov (notranjega) nadzora. Zato kljub nenehnim poskusom vzpostavitve nadzora nad prehranjevanjem in močnim občutkom krivde ne zmorejo nadzirati ter ustaviti prisile po prenajedanju – oziroma to zmorejo le za kratek čas. Nenadzirano hranjenje zato navadno spremlja občutek izgube nadzora (pri hrani se ne morem brzdati ...), ki mu sledijo občutek krivde, sram in poskusi vnovičnega vzpostavljanja nadzora.

Zato pogosto opažamo tudi vzorec cikličnega izmenjavanja odrekanja hrani, celo stradanja, in prenajedanja. Telesna teža kompulzivnih jedcev je lahko normalna ali zgolj rahlo povečana, lahko pa je tudi čezmerno povečana.

Osebnostna struktura kompulzivnih jedcev se razvršča od nevrotičnih in mejno organiziranih vse do osebnostne strukture, ki je blizu psihotični, vendar je največkrat mejno organizirana. Ta struktura je posledica že omenjenih negotovih oblik čustvenih navezanosti med mamo in otrokom, saj odsotnost varne čustvene bližine ne omogoča ustrezne integracije posameznih, včasih tudi nasprotujočih si notranjih predstav o sebi in svetu (ego deficiti). Zato v sebi ostajajo polni globokega nemira, tesnobe in protislovij. Zaradi tega težko nadzirajo svoje impulze, pri prizadevanju za ohranitev pozitivne predstave o sebi ter pri uravnavanju in pomirjanju nihajočega čustvovanja pa so odvisni od zunanjih virov (odzivi, pohvale, kritike). V primeru motnje kompulzivnega prenajedanja hrana služi kot zunanji vir pomirjanja.

Za podporo zdravljenju motnje kompulzivnega prenajedanja se je mogoče vključiti v skupine za samopomoč (AO), ki so lahko dobrodošla pomoč pri okrevanju. Več o tehnikah samopomirjanja si lahko preberete v poglavju Samopomoč.

Zakaj svetovanje ali samopomoč ni dovolj?

Kompulzivno prenajedanje ni stvar šibke volje, ampak oblika zasvojenosti, ki je pogosto posledica težav v osebnostni strukturi, za njeno spreminjanje pa je nujna psihoterapevtska pomoč.

Ob nastopu simptomov kompulzivne motnje hranjenja je treba v najkrajšem možnem času poiskati strokovno pomoč. Motnje hranjenja se navadno ne izboljšajo same od sebe; če jih ne zdravimo, se utegne stanje celo poslabšati. Kadar so tej motnji pridružene debelost in/ali presnovne bolezni (visok krvni tlak, povišana raven holesterola v krvi, sladkorna bolezen), je poleg psihološke potrebna tudi pomoč splošnega zdravnika.

Diagnoza

1. Ponavljajoče se epizode prenajedanja, za katere je značilno:

·       hranjenje v določenih časovnih presledkih (navadno manj kot dve uri), pri čemer je količina zaužite hrane znatno večja, kot bi jo večina ljudi pojedla v podobnem časovnem okviru in v podobnih okoliščinah,
·       pomanjkljiv nadzor nad hranjenjem med takšno epizodo (oseba ne more prenehati jesti ali nadzirati količine zaužite hrane).

2. Epizode prenajedanja so povezane z najmanj tremi od naštetih značilnosti:

·       hranjenje je znatno hitrejše od normalnega,
·       hranjenje traja, dokler ne pride do neprijetnega občutka polnosti,
·       uživanje večjih količin hrane, čeprav oseba ne čuti lakote,
·       zaradi zadrege hranjenje poteka skrivaj,
·       hranjenju sledijo občutek krivde, sram, depresivnost in gnus do samega sebe.

3. Prenajedanje posamezniku povzroča resno stisko.

4. Do prenajedanja v povprečju pride vsaj dvakrat na teden v obdobju šestih mesecev. 

5. Prenajedanju ne sledi uporaba neustreznih nadomestnih oblik vedenja (bruhanje, zloraba odvajal/diuretikov, pretirana telesna dejavnost).

 Zdravljenje

 

Zdravljenje je predvsem psihoterapevtsko. Simptome lahko pomagajo omiliti zdravila.

Poudariti velja, da je treba kompulzivno prenajedanje obravnavati kot motnjo; usmerjanje na debelost kot središčno težavo ni primerno. Številni strokovnjaki se namreč zmotno usmerijo predvsem na posledice motnje (odpravljanje debelosti); poleg terapije z zdravili in operacijskih posegov predpisujejo zlasti diete.

Zmanjšanje čezmerne teže ob pomoči diete, zdravil ali kirurških posegov (zmanjšanje želodca) se utegne zdeti rešitev problema, vendar je usmerjeno le na enega od simptomov motnje, pravega vzroka za težavo pa ne odpravi, zato se pri večini pacientov težave vedno znova vračajo. Diete imajo navadno celo nasproten učinek (jojo efekt) – sprožijo še večjo željo po prenajedanju. Zadnja leta je veliko govora o spremembi življenjskega sloga kot zdravilu za tovrstne težave, vendar se zasvojenec ne more preprosto odreči prevelikim količinam hrane in »začeti živeti zdravo« – tako kot se narkoman/alkoholik brez zdravljenja ne more odreči drogi/alkoholu. Zmanjšanje telesne teže je sicer pomembno za izboljšanje zdravja, vendar bo primerna telesna teža stabilna šele takrat, ko bo oseba dosegla večjo čustveno stabilnost.

Na voljo so različne ustrezne oblike zdravljenja kompulzivnega prenajedanja, ki se usmerjajo na vzroke. Poleg zdravil je nujna vključitev v psihoterapevtsko obravnavo, ki pomaga pri reševanju težav v doživljanju samega sebe ter pri gradnji boljše čustvene regulacije in nadzora nad impulzi. V pomoč so tudi tehnike, ki podpirajo boljše spoprijemanje s težavami, prav tako vključitev v skupino za samopomoč.

Psihoterapija človeku pomaga zgraditi notranjo stabilnost, ki mu omogoči, da zelo omeji ali povsem odpravi kompulzivno hranjenje. Le stabilen človek zmore trajneje spremeniti življenjski slog tako, da bo lažje zmanjšal in tudi ohranil primerno telesno težo. Ozdravljenje namreč ne pomeni le odsotnosti simptomov motnje hranjenja, temveč tudi zadovoljivo osebnostno stabilnost, ki človeku omogoči primerno psihosocialno delovanje.

Podoben učinek kot zdravila – hitra ublažitev simptomov, le da brez neželenih učinkov – imajo tudi druge terapevtske tehnike, denimo medicinska hipnoza, ki jo je mogoče priključiti dolgotrajni psihoterapevtski obravnavi.

Simptome lahko v določeni meri lajšajo tudi metode samopomoči, predvsem pri šibki in srednje močno izraženi motnji.