Obsesivno kompulzivna motnja

Obsesije so ponavljajoče se in vztrajne misli, slike ali impulzi. Kadar so del OKM, imajo štiri ključne značilnosti:

·       misli se ponavljajo in vztrajajo, pri čemer pacient impulze in slike doživlja kot vsiljive, poleg tega mu povzročajo veliko tesnobo,

·       te misli so iracionalne in niso zgolj stvar pretirane skrbi zaradi resničnih življenjskih problemov,

·       pacient skuša neželene misli potlačiti, prezreti ali nevtralizirati s tem, da se prisili k drugim mislim ali dejanjem,

·       pacient prepoznava, da obsesivne misli izhajajo iz njega samega in da jih ne povzročajo resnične zunanje grožnje.

Kompulzije so ponavljajoči se vedenjski ali miselni rituali. Kadar so del OKM, imajo dve ključni značilnosti:

·       pacient kompulzije doživlja kot odgovor na obsesije in jih izvaja po strogo določenih pravilih,

·       cilj je zmanjšati ali preprečiti tesnobo oziroma preprečiti, da bi prišlo do uresničitve grozečega dogodka.

Obstaja pet glavnih skupin obsesij in kompulzij, ki so med seboj povezane:

·       strah (pretirana odgovornost) pred tem, da bi sebi ali drugim povzročili škodo, ki mu sledijo kompulzivno preverjanje in druge oblike iskanje zagotovila o varnosti,

·       obsesija s simetrijo in z urejenostjo, ki jo osebe z OKM pomirjajo s kompulzivnimi rituali urejanja in štetja,

·       strah pred okužbo in nečistočo, ki ga osebe z OKM blažijo s kompulzivnim umivanjem in čiščenjem,

·       odbijajoče misli in impulzi, povezani z nasiljem, s spolnostjo in/ali z vero,

·       obsedenost z zbiranjem ali s shranjevanjem predmetov, ki se kaže kot kompulzivno zbiranje.

Del pacientov poroča samo o obsesivnih mislih, ki jim ne sledijo kompulzivna dejanja. Pri teh navadno opazimo druge načine razbremenjevanja napetosti, ki so jo vzbudile vsiljivke. Poskus potlačevanja obsesij lahko sproži panični napad, lahko pa se izrazi s somatizacijami (glavobol …) ali konverzijami.

Nekateri raziskovalci opozarjajo, da vseh oblik OKM ni mogoče umestiti v isto kategorijo. Sklepajo, da imajo simptomi različno patogenezo in da zahtevajo razdelitev na posamezne podskupine, za katere bi laže našli kar se da ustrezno terapijo.

Raziskave, opravljene z MRI, kažejo, da je OKM lahko povezana z nekaterimi motnjami v bazalnih ganglijih. Po drugi teoriji je OKM posledica prevelike stimuliranosti prednjega cingulatnega girusa in frontalnega režnja možganske skorje, ki zato bazalne ganglije preplavljata z zgrešenimi signali. Neustrezno delovanje tega predela možganov lahko povzroči ponavljajoče se gibe in togo razmišljanje oseb z OKM. Zdravljenje, ki izboljša simptome (psihoterapija, zdravila), tudi spremeni aktivnost v tem delu možganov in izboljša nepravilnosti v njihovem delovanju.

Toda OKM je hkrati psihološko stanje, na katerega vplivajo življenjske izkušnje. Ustrezna psihoterapija je v številnih primerih enako učinkovita kot zdravila, nemalokrat celo učinkovitejša. Povezava med nepravilnostmi v delovanju možganov in psihološkimi simptomi je ena od velikih skrivnosti psihiatrije.
 
Ni pa jasnega odgovora, kaj je vzrok in kaj je posledica OKM: ali je jedro motenj v delovanju možganov, morda na osnovi genov, in da to sproža simptome – ali pa se pridobljeni vzorec obsesivnega in kompulzivnega vedenja odraža v delovanju možganov. Najbrž gre za oboje: genski zapis ter drugi biološki dejavniki verjetno oblikujejo temelj in določajo, zakaj je pri neki osebi verjetnost za razvoj OKM večja kot pri drugi. Vendar pa življenjske izkušnje ključno prispevajo k temu, da se pri enem človeku motnja razvije, pri drugem pa ne – ne pa tudi k temu, kateri simptomi jo bodo spremljali.

Na drugi strani nekateri strokovnjaki menijo, da je OKM psihološka motnja, ki nastane kot posledica neustreznih okoliščin in pomanjkanja razvojnih spodbud ali pa frustracij in travm v otroštvu, pri čemer pride do močne inhibicije posameznih impulzov. Pri ljudeh z OKM naj bi bila v otroštvu še posebno pogosta avtoritarna ali celo agresivna vzgoja, prav tako vzgoja brez jasnih meja oziroma v kaotičnih razmerah.

Za otroka je lahko nefunkcionalno družinsko okolje, v katerem živi in odrašča, zelo stresno. Temu se njegovi možgani prilagodijo tako, da mu omogočijo pravočasno zaznavanje in preprečevanje psihološke ali fizične nevarnosti. Navadijo se biti ves čas na preži, in to jih lahko spremlja vse življenje. Ko odrastejo in odidejo od doma, je taka napetost navadno nepotrebna, vendar se je ne morejo otresti.

Tudi socialna osamitev je tesno povezana z večjo možnostjo za razvoj simptomov OKM, zlasti obsesij, povezanih s čistočo in s preprečevanjem škode. Drugi pravijo, da je OKM pridobljena, in sicer z učenjem po modelu: če otrok odrašča ob starših, ki so denimo preobčutljivi na higieno ali urejenost, je verjetno, da bodo prevzeli to vedenje.

Psihološka ranljivost – tvegane osebnostne lastnosti

Ne obstajajo dokazi, da bi bila pretirana vestnost prirojena lastnost, zaradi katere bi več ljudi obolelo za to motnjo, drži pa – enako kot za druge anksiozne motnje –, da je pogostejša pri čustveno labilnih osebah. OKM pogosto povezujejo z anakastično osebnostno strukturo, pri kateri se ta motnja pojavlja pogosteje, vendar zlasti takrat, ko taka osebnostna struktura preraste v obsesivno kompulzivno osebnostno motnjo, ki pa ni prirojena.

Starejše psihodinamske razlage v obsesijah, povezanih z OKM, vidijo posledico nesprejemljivih impulzov (agresivni in spolni), ki so v nasprotju s pretrdim notranjim nadzornim sistemom. Zato jih pacient skuša obvladati z nezavednimi obrambnimi mehanizmi, kot so izolacija (vsiljivko doživlja kot nekaj tujega), razveljavitev (impulze razveljavi z nasprotnimi dejanji) in obrat v nasprotje (njegovo vedenje je nasprotno od želja, denimo celibat). Ta konflikt naj bi izhajal iz pretrde vzgoje, zlasti če je obsegala zasramovanja otroka v obdobju toaletnega treninga (analna faza), ki pripelje do pretiranega poudarjanja pomena čistoče in reda.

Novejši avtorji menijo, da avtoritarna ali celo agresivna vzgoja otroku onemogoča, da bi ustrezno izpeljal svoj osebnostni razvoj, zaradi česar ne more ustrezno socializirati in uravnavati svojega agresivnega dela, zato se ta bodisi preusmeri v »pridna« kompulzivna dejanja (ki nesprejemljive impulze spreobračajo v varovalna dejanja) – ali pa se odcepi in se vrača v obliki vsiljivk. Kaotična vzgoja ali kaotične okoliščine pa otroku ne dajejo občutka varnosti, zato si ga skuša ustvariti sam, s pretiranim urejanjem, čistočo … Kompulzivno preverjanje ali ponavljanje nesmiselnih ritualov je torej obupan poskus vzpostavljanja nadzora.

Klinična praksa potrjuje, da ljudje z OKM v sebi nosijo zelo močne (tudi nesocializirane) agresivne impulze (jeza, bes), ki jih krotijo z enako močnimi kontrolami in obrambami. Ta jeza se sčasoma pokaže skozi vrsto zamer, ki so posledica slabih čustvenih povezav s starši, ki pa jih pacienti, vsaj na začetku obravnave, pogosto ne prepoznajo ali jih celo zanikajo kot nesprejemljive. Da bi pred sabo prikrili svojo jezo in zamero (posledica stisk in bolečin zaradi ne dovolj varnega odnosa), svoje bližnje pogosto idealizirajo, prav tako svoje občutke do njih.

Negativni občutki, ki so jih odrinili in odcepili, se vračajo v obliki simptomov (vsiljive misli), ki jih nato znova skušajo zanikati s svojim ravnanjem (kompulzije). Zato simptomi začnejo popuščati šele takrat, ko predstave (in tudi občutki do bližnjih) postanejo stvarnejše.

Novejše psihoanalitične teorije OKM, ki izhajajo iz teorije objektnih odnosov, se osredotočajo na razvoj razcepljenega ali ambivalentnega občutka lastne identitete. Ker otroku svojih dobrih in slabih strani še ni uspelo integrirati v enotno in stvarno predstavo o sebi, naj bi se, če začuti impulze, ki so v njegovih očeh neprimerni, doživljal kot v celoti slabega ali nemoralnega. Zato te občutke odcepi in jih začne doživljati kot sebi tuje (egodistone) vsiljive misli. Kompulzivno vedenje je predvsem nezaveden poskus preseganja občutkov negotovosti in nemoči, zlasti na področju samouveljavljanja in postavljanja ustreznih meja.

Nenadzirano zbiranje in kopičenje stvari teoretiki navezanosti pojasnjujejo s tem, da človek s tako motnjo potrebo po navezanosti prenese z ljudi na nežive predmete; kopiči jih zato, da bi zapolnil primanjkljaj iz primarnih odnosov. To je tudi razlog, zakaj ob misli, da bi jih zavrgel, nastopi huda separacijska stiska.

Nekateri avtorji opozarjajo, da se lahko OKM kaže tudi kot preverjanje in nadziranje partnerja ali drugih bližnjih. Do tega pride, kadar sta povezana z obsesivnim strahom, da se bo bližnjemu zgodilo nekaj hudega, ali zaradi nenadziranega strahu pred izgubo odnosa. Tudi v tem primeru realne informacije ne prinesejo pomiritve – nekaj razbremenitve prinese šele preverjanje. Tudi ta vidik poudarja strah pred izgubo (separacijska tesnoba), ki je lahko v ozadju vseh obsesij, povezanih s pretiranim varovanjem, s preprečevanjem oškodovanja ali s kompulzivnim kopičenjem. Ta strah je še posebno močan, lahko celo nenadzirano intenziven, pri osebah, ki so doživele travmatične izkušnje (izgube …).

Tehnike sproščanja lahko pomagajo omiliti napetost, ki se kopiči v človeku s to motnjo, vendar le tako dolgo, dokler se jih ne začne lotevati obsesivno. Takrat tehnike sproščanja izgubijo ves smisel in postanejo le še eden od simptomov te bolezni. Več o tem si preberite v poglavju Samopomoč.

Zakaj svetovanje ali samopomoč ni dovolj? 

Svetovanje ni v pomoč, saj obvladovanje simptomov OKM ni stvar šibke ali močne volje. To lahko preizkusite, kadar se vam začne v glavi vrteti melodija, ki se je ne morete znebiti. Ne gre na ukaz, kajne?

Ker so v možganih ljudi z OKM območja, ki delujejo neustrezno, jim to otežuje – če ne celo onemogoča – uspešno samostojno spoprijemanje z motnjo, torej brez zdravljenja.