Navodila
Mitja Perat
Namen
Brezplačni programi samopomoči, objavljeni na tej spletni strani, so namenjeni zlasti zmanjševanju stresnega odziva – samopomirjanju. Zbrali smo jih na osnovi dolgoletnih izkušenj pri delu z ljudmi, tako v terapevtski praksi kot na delavnicah in izobraževanjih. Programi so brezplačni le, če jih uporabljate osebno in zasebno. Niso namenjeni javnemu prikazovanju in predvajanju ali uporabi v komercialne namene.
Opozorilo
Samopomoč pri duševnih stiskah in motnjah ni in ne more biti nadomestilo za zdravljenje tako kompleksnih motenj, kot so duševne motnje. Na samopomoč, zlasti pri obvladovanju razpoloženja in čustvovanja, lahko gledamo kot na prehranske dodatke ali zeliščne pripravke; lahko sicer dopolnijo zdravljenje s psihoterapijo in z zdravili, ne morejo pa ga nadomestiti.
Toda tudi zelišča imajo svojo moč – lahko jih zlorabimo ali pa uporabimo napačno. Da bi zmanjšali možnost napak in neželenih učinkov pri uporabi različnih tehnik in sistemov samopomoči, smo izbrali le oblike, ki imajo znanstveno, na učinkih utemeljeno uporabno vrednost. Tehnik, priročnikov, programov in gurujev samopomoči dandanes res ne manjka, vendar jih večina uporablja le peščico psiholoških načel in mehanizmov. Torej podobno kot pri zdravilih: zdravil, ki vsebujejo isto učinkovino, je veliko, le da nosijo različna imena.
Čeprav so raznovrstne oblike samopomoči večinoma koristne ali – v najslabšem primeru – izguba časa (in denarja), pa so lahko nekatere tehnike v nekaterih primerih in v določenih okoliščinah celo škodljive. Včasih so škodljive zato, ker kršijo temeljne zakone naše duševnosti, spet drugič preprosto zato, ker za nas (še) niso primerne.
Neučinkovite, napačno uporabljene ali celo škodljive tehnike
Večina še tako dobronamernih tehnik, metod in praks samopomoči na trgu služi zgolj obvladovanju stresa ali tesnobe pri bolj ali manj čustveno stabilni osebnostni strukturi. Osebnostne in duševne motnje pa večinoma temeljijo na vsaj labilnem, če ne celo impulzivnem čustvovanju in posledično slabšem uravnavanju čustev, zlasti afektov.
Ko človek, ki denimo trpi za globoko depresijo, psihosomatskimi bolečinami ali preplavljajočo tesnobo in bojaznijo, skuša »misliti pozitivno«, lahko v takih trenutkih čustvene nestabilnosti svoje stanje celo občutno poslabša, hkrati pa se utegne poleg vsega še obtoževati, da vaj očitno ne izvaja pravilno, saj mu ne pomagajo. Tako lahko zapade v začarani krog, saj meni, da mu res ni pomoči, kar seveda ne drži. Problem je v napačno izbrani intervenciji, ki ima močno omejen učinek.
Navodila za uspešno uporabo
Tehnike samopomoči so več kot le veščine; to so kompetence, za katere se je treba, če naj jih pridobimo, tudi pošteno potruditi. Navadno so zelo preproste, zaradi česar utegnejo vzbujati zmotno predstavo, da jih je tudi lahko izvajati. V sodobnem svetu ni nič presenetljivega, da tržniki celo zdravljenje in pomoč pri duševnih stiskah promovirajo kot »rezultat brez truda«, to pa je nekaj, kar ne obstaja. Marsikatera zdravilska metoda ali oblika samopomoči lahko naše razpoloženje in motivacijo obarva z neverjetno presenetljivim hitrim rezultatom, ki pa se pogosto pokaže kot nestabilen in mine, posledično pa v uporabniku utrdi še večji občutek nemoči.
Spreminjanje obnašanja, čustvovanja in razmišljanja je dolgotrajen in fiziološko utemeljen proces, v katerem moramo kar dolgo vztrajati, včasih celo za zelo majhne, skorajda neopazne premike. Pravzaprav so premiki na bolje tako počasni, da jih ljudje nemalokrat sploh ne opazijo; navadno jih okolica opazi celo nekoliko prej. Podobni so telesni rasti v otroštvu – rasti ne opazimo, in vendar smo v odrasli dobi veliko višji, kot smo bili v otroštvu.
Razlogi za počasne (in trajne) spremembe so seveda v načelih, po katerih je organiziran tako naš osrednji živčni sistem kot psihološki aparat. Ljudje smo bitja navad ali tako imenovanih avtomatiziranih procesov. Znaten delež našega obnašanja in čustvenega odzivanja, pa tudi spoznavanja in mišljenja je namreč avtomatiziran, na »avtopilotu«. Če naj neustrezne odzive spremenimo, moramo vztrajati tako dolgo, da ponotranjimo drugačno vrsto vedenjskih vzorcev in navad. Ponotranjanje pa fiziološko pomeni, da se med možganskimi celicami zgradijo nove povezave, to pa zahteva svoj čas. Toda ko novo odzivanje vendarle ponotranjimo, postane naš neizbrisni sestavni del. To pomeni, da sta škarje in platno, ki sta potrebna, če naj »prerastemo svojo usodo«, v naših rokah.
Vsaka nastajajoča veščina zahteva svoj čas ter krepko mero napora, volje in osredotočenosti, zlasti kadar gre za samopomoč pri duševnih težavah, saj so pri pacientu tovrstne zmogljivosti navadno okrnjene in začasno poškodovane.