Kaj je psihoterapija?

To žal ne drži. Seanse sprožajo vrsto občutkov, med njimi tudi zelo neprijetne, poleg tega se poraja vrsta odporov, ki so normalen del procesa. Osebnostne stabilnosti ni mogoče doseči zlahka in po prijetni poti.

Težave in ovire so normalen sestavni del življenja. V psihoterapiji se usposobimo za to, da se z njimi bolje spoprijemamo in jih uspešneje rešujemo.

To je nestvarno pričakovanje in neželeno stanje, saj odsotnost neprijetnih občutkov zelo ogrozi način življenja. Neprijetni oziroma »negativni« občutki se bodo pojavljali še naprej, vendar v primernih situacijah in z obvladljivo intenzivnostjo.

Ljudi je nemogoče spremeniti, če tega nočejo. Spreminjamo lahko le sebe, in še v tem primeru so spremembe možne le, če ob pomoči trdne notranje motivacije vztrajno spreminjamo svoje vedenje v realnih problemskih situacijah. Drži pa naslednje: če se vedemo drugače, se spreminjajo tudi odzivi ter doživljanje drugih in s tem tudi naši medosebni odnosi. 

Prav nasprotno. Vstop v psihoterapijo pomeni, da se zavedamo svojih težav – ter da smo za dosego sprememb pripravljeni tudi trdo in resno delati.

Psihoterapija je kot metoda zdravljenja možna le, če je oseba ohranila zmožnosti samoraziskovanja in samospreminjanja, to pa pomeni, da je primerna za domala vsakogar. V resnici spoznanje, da imamo težave, in odločitev, da potrebujemo pomoč, pomenita, da se dobro zavedamo stvarnosti, kar je prav nasprotje od »norosti«, ki pomeni izgubo stika s stvarnostjo. 

Zlasti na začetku se utegnejo simptomi občasno stopnjevati, saj z več zornih kotov osvetljujemo globino problema, to pa je lahko tudi težko in boleče. Toda ko pacient in terapevt ustvarita dober in varen odnos, se doživljanje navadno začne umirjati. 

Psihoterapevt hkrati z osvetljevanjem globine problema ves čas podpira pacientove sposobnosti za spoprijemanje z neprijetnimi občutki, tako da je ta ob srečanju z manj želenimi spomini, predstavami in občutki ustrezno opolnomočen.

Vsak pacient zagotovo opazi izboljšanje, saj se sčasoma počuti bolje, v življenju in odnosih pa začne delovati drugače, bolj suvereno. Spremembe, do katerih pride med psihoterapijo, se zrcalijo v stvarnih življenjskih situacijah; psihoterapevt pacienta vedno usmerja tudi k reševanju trenutnih problemov.

Za prave spremembe je potrebno veliko časa, saj so lahko trajne le v primeru, da se spremeni struktura pacientovih možganov. To pa je dolgotrajen proces. 

Vsakdo se spreminja prostovoljno – tako in v tolikšni meri, kot se odloči. Terapevt nikakor ne more povzročiti sprememb, ki jih pacient noče.

Psihoterapija ni možna, če ne pride do čustvene navezanosti na terapevta, vendar to še ne pomeni tudi odvisnosti. Zaključevanje psihoterapevtskega odnosa je pomemben in ključen sestavni del psihoterapije, zato je ta skrb povsem odveč.

Tega ni mogoče napovedati, saj so spremembe odvisne od več dejavnikov. Ključni med njimi so želene spremembe, pacientova motiviranost in vztrajnost ter njegova sposobnost za doseganje sprememb in izgradnjo terapevtskega delovnega odnosa.

Podatki kažejo, da skoraj dve tretjini pacientov doseže tolikšno izboljšanje na področju življenjskega delovanja in počutja, da pomembno spremeni kakovost življenja, tretjina pa jih izpelje celovito prestrukturiranje osebnosti. Pri manjšem deležu pacientov psihoterapija ne učinkuje.

To ne drži. Raziskave enoznačno potrjujejo, da vrsta/oblika psihoterapije le v majhni meri vpliva na končni rezultat zdravljenja (od 10 do 20 %). Zdravijo predvsem dolgotrajen ter varen odnos med terapevtom in pacientom, pacientova motiviranost in vztrajnost ter njegovo dejavno vnašanje sprememb v svoje življenje – tako v delovanje kot v odnose.

Tako kot vsako zdravilo oziroma zdravljenje tudi psihoterapija utegne imeti neželene učinke. Najpogostejši so občasna kratkotrajna poslabšanja simptomov, nekateri neprijetni občutki (jeza, žalost …), pa tudi spremembe v medosebnih odnosih, katerih smeri ni mogoče vselej napovedati. 

Terapevt vodi proces terapije, vendar ne usmerja pacientovega življenja in mu ne svetuje, pač pa mu omogoči, da razvije zmogljivosti, ki so potrebne, da lahko samostojno poišče najprimernejše rešitve.

Psihoterapevt skozi odnos in ob pomoči ustreznih intervencij spodbuja dejavno prepoznavanje pacientovih potreb in želja. Tako se jih pacient nauči zavedati in tudi ustrezno zadovoljevati. Vedno je pacient tisti, ki postavlja cilje.

V začetni fazi psihoterapije je terapevt predvsem razumevajoč in ponuja oporo, ki je potrebna, da s pacientom ustvarita varen in zaupen delovni odnos. Vsaka faza psihoterapije od pacienta zahteva več lastnega angažiranja in prenašanja stresnih obremenitev.

Pacient, ki proces izpelje do konca, zelo dobro začuti, kdaj je pripravljen in sposoben zaključiti terapijo. O tem vedno odloči sam.

Drži, vendar v tolikšni meri, kot se odloči pacient. Večina sprememb je za paciente želenih in dobrodošlih.