Otrokove razvojne potrebe

Otroci imajo svoje potrebe, želje in motive. Ni nujno, da se ti ujemajo z našimi. Lahko da nam vse to ni všeč, na otroka se lahko tudi jezimo, toda starši, ki imajo svojega otroka brezpogojno radi, bodo sprejeli tudi razlike in napake. Napake bodo kritizirali, vendar otroku zaradi tega ne bodo odtegnili svoje naklonjenosti. Razlike bodo spoštovali in upoštevali.

Otrokova dejanja, ki nam niso všeč, lahko zavrnemo, ne da bi zavrnili otroka.

Brezpogojna ljubezen POMENI, da otroka sprejemamo in ga imamo radi takega, kot je. Od njega NE pričakujemo, da bo zadovoljeval naše potrebe ali da bo tak, kot bi si želeli. Vsak zdrav normalen otrok in odrasli dela napake.

Brezpogojna ljubezen NE POMENI, da sprejemamo in poskušamo opravičevati vse, kar otrok naredi, ampak da imamo otroka enako radi tudi takrat, ko naredi napako ali pa smo zaradi njega jezni/razočarani.

Novorojenček potrebuje ritem (zibanje, materin srčni utrip …) in telesni stik (dotik), saj ga pomirjata in mu sporočata, da ni sam na svetu. Tudi dojenje pripomore k občutku varnosti, pomirja ter prek telesnega stika olajša vstopanje v simbiozo in gradnjo občutka povezanosti. Za otroka je namreč najpomembnejša varna navezanost na odraslo osebo, ki je uglašena nanj. 

Pozitivne izkušnje iz obdobja simbioze so pri otroku vir poznejšega zaupanja vase in v druge, zato je pomembno, da v tem obdobju ni prepuščen samemu sebi oziroma da mati naveže stik z njim. V tej fazi je ključno, da je mati navzoča ob otroku, da se navezujeta oziroma da otrok dobi pozitivno izkušnjo. Kadar mama izgine, se utegne otrok prestrašiti, zato naj se mame temu izogibajo.

Ker otroci niso pasivni prejemniki »odnosa«, pač pa ga v veliki meri tudi soustvarjajo, se pretirano skrbni ali negotovi starši kaj hitro znajdejo v položaju, ko zaradi svoje negotovosti otroku ne znajo postaviti ustreznih meja. 

Ni treba, da mama takoj vse izpusti iz rok, ko se dojenček samo oglasi; pomembno je, da se nanj odzove (se mu pokaže, se mu oglaša) in prepozna, kaj potrebuje, čez čas pa potrebo tudi zadovolji. 

Hkrati z zorenjem se pomirjanje postopno vgradi v otrokovo možgansko strukturo – pravimo, da otrok dobi sposobnost uravnavanja čustvovanja.

Če so starši tesnobni ali depresivni ali če odnos med njimi v zgodnjem obdobju otrokovega življenja iz katerega koli drugega razloga ni dovolj varen in umirjen, lahko razvoj možganov zavije v manj ugodno smer. Posledice utegnejo biti spremembe v nevrološkem aparatu, ki so osnova za duševne (Biopsihologija anksioznosti, Biopsihologija motenj razpoloženja) ali osebnostne motnje (Kaj so osebnostne motnje).

Zato je mnenje, da je treba dojenčka pustiti jokati, dokler se ne pomiri, češ da z jokom le izsiljuje, v popolnem nasprotju s tem, kar sploh zmore. Izkušnja, da se na njegove klice (jok je samo to, saj drugih oblik sporočanja še ne obvlada) nihče ne odzove, bo kvečjemu zmanjšala zmožnost za razvoj samopomirjanja.

Otrok resda neha jokati, saj je preprosto izmučen, toda strah, nemoč in negotovost ostajajo v njem ter se kopičijo, dokler na koncu ne odreže čustvovanja, s čimer se psihično zelo osiromaši.  

V drugi polovici drugega leta starosti želi otrok z materjo deliti sleherno novo znanje in izkušnje. Starši s spodbujanjem in z veseljem ob uspešnem preizkušanju podpirajo njegovo čedalje večjo samostojnost. Ta se kaže tudi kot uporništvo, ki je v tem obdobju trening sposobnosti, kako reči ne, kako postaviti svoje meje. 

Če starši v tem vidijo zgolj kljubovanje in ne poti v samostojnost, zaradi česar se z otrokom zapletejo v bitko za oblast, utegne taka izkušnja pozneje v življenju onemogočiti ustrezno postavljanje meja, poleg tega lahko vodi v konformizem. 

Tudi nekritično popuščanje pripelje do neustreznih meja – občutka vsemogočnosti in prepričanja, da neprimerno vedenje nima (neprijetnih) posledic. Taki otroci pozneje zelo trdo trčijo ob stvarnost – šolske in poklicne odgovornosti, družbene in zakonske meje … 

Spoznavanje spolne vloge

V obdobju, ko se oblikuje otrokova spolna identiteta, se starši ne smejo sramovati svoje spolnosti, vendar morajo otroku jasno pokazati, da je iz nje izključen. Dovoliti morajo tudi, da otrok spoznava svoje telo, ne da bi mu pri tem vzbujali sram in slabo vest. 

Identiteta in osamosvojitev

V puberteti in adolescenci vnovič stopi v ospredje osamosvajanje. Takrat pride tudi do dokončne zbistritve identitete, pogosto prek preizkušanja meja in uporništva. Starši lahko odraščajočemu otroku pomagajo s tem, da mu v skladu z vse večjimi sposobnostmi in samostojnostjo predajajo čedalje več odgovornosti in odločitev, vse do dokončne osamosvojitve, tako čustvene kot življenjske. 

Zadovoljen otrok se počuti spoštovan, upoštevan, sprejet in ljubljen, poleg tega je stabilen in uravnotežen. Če naj postane tak, potrebuje dovolj varen odnos navezanosti s starši oziroma z osebami, ki so v tej vlogi.

Tak odnos se lahko ustvari le med otrokom in staršem, ki se lahko osredotoči nanj in na njegove potrebe. To pomeni, da starši zmorejo iz otrokovih besednih in nebesednih sporočil prepoznavati, kaj potrebuje in kaj zmore – ter se na to ustrezno odzivati.

Varen odnos pomeni, da starši otroka čustveno sprejemajo in se nanj odzivajo, njihov odnos pa mu zagotavlja stalnost, konsistentnost, spoštovanje, upoštevanje različnosti in podporo samostojnosti.

Zadnje pomeni, da imajo starši otroka radi tudi takrat, ko ne uresniči njihovih pričakovanj (kadar jih razočara ali ujezi) ter mu oboje – ljubezen in nestrinjanje – tudi jasno pokažejo. Pri tem je pomembno, da postavljajo jasne in konsistentne meje ter zahteve, ki jih otrok že zmore samostojno izpolniti. 

To pomeni, da starši zmorejo podpreti (ali vsaj ne ovirati) otroka tudi pri interesih in ciljih, ki so drugačni od njihovih pričakovanj in ciljev, da torej zmorejo sprejeti ter'podpreti otrokovo različnost in individualnost.

Otrok potrebuje zaupanje staršev, tako vanj kot v njegove zmožnosti, zato ni treba odstranjevati vseh ovir, na katere naleti, ali namesto njega bíti njegovih bitk. Če bo to počel sam in se bo lahko pri tem posvetoval z vami, si bo gradil samozaupanje in samostojnost.

Starši imajo pomembno vlogo pri oblikovanju otrokove pozitivne samopodobe. Otrok se bo namreč imel rad ter se cenil in spoštoval samo, če bo vse to – ljubezen, pozitivno vrednotenje in spoštovanje – prejemal od staršev.

Tak otrok se ne bo bal preizkušati, se izražati (čustveno, intelektualno in ustvarjalno), se postaviti zase, uveljavljati, sodelovati, se povezovati, ceniti in sprejemati druge, jih imeti rad in se navezati, pa tudi delati napake in jih popravljati.

Tak otrok bo srečen otrok. Tak otrok bo odrasel v srečnega odraslega.