Kognitivno-vedenjska terapija (KVT)
KVT je usmerjena na reševanje problemov tukaj in zdaj
Kognitivno-vedenjska terapija je sklop psiholoških znanj, metod in tehnik, ob pomoči katerih terapevt pomaga klientu pri razumevanju njegovih težav ter spreminjanju miselnih in vedenjskih vzorcev, ki te težave ohranjajo. Pristop je usmerjen na obvladovanje težav, s katerimi se klient ukvarja v trenutnem življenjskem obdobju (»tukaj in zdaj«).
Kognitivno-vedenjska terapija temelji na kognitivnem modelu, po katerem naša čustva in vedenje niso neposredno odvisni od zunanjih dogodkov, pač pa je pomembno, kakšen pomen imajo ti dogodki za nas, kako se dojemamo v vsaki posamezni situaciji, torej od miselnih (kognitivnih) procesov.
Moteče vedenje je naučeno
Misli, ki se v nas sprožijo ob posameznem dogodku, imenujemo samodejne misli, saj nastanejo spontano. Zanje je značilno, da nastopijo hipoma, da so kratkotrajne in se jih komajda zavedamo. Lahko so racionalne in funkcionalne, torej takšne, ki nam pomagajo obvladati položaj, ali pa nestvarne in nefunkcionalne, torej takšne, ki nas ovirajo, saj sprožijo neustrezno čustvovanje in vedenje.
Samodejne misli so vedno v skladu z osnovnimi prepričanji, ki jih imamo o sebi in svetu. Osnovna prepričanja se izoblikujejo na osnovi vzgoje in izkušenj. Navadno ne preverjamo, ali so ta prepričanja stvarna ali ne. Vedemo se tako, da jih vedno znova potrjujemo.
Vedenjski del KVT temelji na predpostavki, da je vedenje naučeno – ter da se je motečega vedenja mogoče odvaditi in se naučiti bolj funkcionalnega vedenja. Po teoriji učenja je od posledic posameznega vedenja odvisno, ali se bo to vedenje utrjevalo ali oslabilo. Vedenjski in kognitivni del terapije sta neločljivo povezana, saj s spremembo mišljenja vplivamo na spremembo čustvovanja in vedenja, na drugi strani pa lahko s spremembo vedenja vplivamo na način razmišljanja in čustvovanja.
Vedenje je mogoče spreminjati …
Če je posameznik za svoje ravnanje nagrajen (če občuti zadovoljstvo, če je deležen pozornosti, pohvale, denarja …), se bo še naprej vedel enako. Če je zaradi svojega vedenja kaznovan (če doživi poraz, zavrnitev, kritiko, če občuti bolečino …), bo svoje vedenje spremenil.
Pri KVT želeno vedenje nagrajujemo z odobravanjem in spodbujamo klienta, da tudi sam prepozna njegove prednosti in se zanj tudi pohvali. Za moteče vedenje se ne zmenimo ali pa ga kaznujemo. Kaj je kazen in kaj nagrada, je odvisno od posameznikovih potreb in želja.
… z uporabo različnih tehnik
Klient ob pomoči terapevta določi cilje, ki pa morajo biti stvarni in konkretni. Cilj terapije je, da se klient nauči samostojnega reševanja svojih problemov. Pri tem je pomembno sprotno preverjanje uspeha zdravljenja.
Terapevt in klient delujeta kot ekipa: skupaj razčlenita problem, ga poskušata razumeti v luči njegove povezanosti s klientovimi mislimi, čustvi in vedenjem, načrtujeta njegovo postopno reševanje, si zastavljata določne, merljive cilje in vseskozi preverjata, v kolikšni meri sta pri tem uspešna. Pomembna značilnost kognitivno-vedenjske terapije je, da je klient dejaven tako v času obravnave kot med posameznimi seansami. Tako se uči o sebi in o svojih strategijah spoprijemanja s težavami.
Kognitivno-vedenjska terapija je edukativne narave, kar pomeni, da terapevt klientu ponuja informacije o nastanku, poteku in posledicah bolezni ter o možnih oblikah zdravljenja. Poleg tega ga seznanja s KVT nasploh in mu sproti pojasnjuje smisel posameznih kognitivno-vedenjskih tehnik. V terapiji dejavno sodelujeta terapevt in klient. Pomembno mesto v KVT imajo terapevtske naloge, ki jih klient samostojno izvaja med posameznimi seansami. Na začetku zdravljenja je dejavnejši terapevt, pozneje pobudo prevzame klient.
KVT je kratkotrajna terapija
Kognitivno-vedenjska terapija je strukturirana. To pomeni, da je natančno določena tako zgradba posameznih seans kot zgradba terapije kot celote. Časovno je omejena na dvanajst do petindvajset terapevtskih ur, ki navadno potekajo enkrat na teden, in sicer približno šest mesecev. Po potrebi je mogoče terapijo podaljšati. Usmerjena je na reševanje trenutnih problemov ter je prilagojena pacientovim potrebam in ciljem.
(Povzeto po: Dragica Resman, »Kognitivno-vedenjska terapija anksioznih in depresivnih motenj. Primer pri koronarnem bolniku«, Psihiatrična bolnišnica Begunje, http://www.pb-begunje.si/Osnova/stran.php?tid=255.)
V Inštitutu za razvoj človeških virov ne izvajamo kognitivno-vedenjske terapije.