1. Duševne motnje
  2. Anksiozne motnje
  3. Socialna anksioznost (fobija)

Socialna anksioznost (fobija)

  

Miti in resnice o socialni anksioznosti (fobiji) 

Tesnoba v socialnih stikih je samo odraz plašnosti.

Plašnost je osebnostna poteza – sramežljivi ljudje navadno živijo povsem normalno in brez večjih omejitev. Socialna fobija pa je duševna motnja, ki povzroča močno nelagodje ter utegne zelo omejevati posameznikovo življenje in delo. Strah pred presojanjem in osramotitvijo lahko omeji ali onemogoči bližnje socialne stike (neformalno druženje, izražanje nestrinjanja, postavljanje meja …) ter slabo vpliva na delovno učinkovitost (predstavitve, sestanki, javno nastopanje …).

Ljudje s socialno fobijo se v resnici bojijo drugih ljudi, celo do te mere, da zaradi tesnobe drhtijo in se znojijo, srce pa jim razbija onkraj vseh meja. Želijo si stopiti pred ljudi, vendar utegnejo zaradi stiske povsem odpovedati.

Introvertiranost je osebnostna poteza, s to motnjo pa se lahko spopadajo tudi ljudje, ki si zelo želijo stikov z drugimi, vendar so zanje preveč ogrožajoči.

Izogibanje samo še poslabšuje stanje in poglablja strah.

Navadno je strokovna pomoč potrebna, nemalokrat celo nujna.

Drži, da alkohol omili tesnobo, vendar lahko kaj hitro pripelje do odvisnosti od alkohola. Tako se boste namesto z eno spopadali z dvema motnjama.

Včasih travma res sproži socialno fobijo ali jo poslabša, vendar se v večini primerov razvija postopoma, kot posledica vzgoje in okoliščin odraščanja, ki osebo oblikujejo v ranljivejšo za stike z ljudmi.

Ta motnja se v resnici pogosto pojavi v tem obdobju, saj gre za čas najintenzivnejšega vstopanja v socialne odnose in tudi številnih neprijetnih izkušenj, vendar se z njo spopada tudi zelo veliko odraslih.

Izogibanje posameznim socialnim situacijam, socialnim stikom nasploh ali celo očesnemu stiku je posledica hudega strahu, ki ga občutijo ljudje s to motnjo, ne pa stvar šibkosti, jeze, lenobe ali vzvišenosti. Tudi iskanje pozornosti ni njihov cilj, prej nasprotno, navadno se je bojijo.

Socialno fobijo zdravimo s psihoterapijo, njene simptome pa lahko lajšamo tudi z zdravili.

Psihoterapija je učinkovita oblika zdravljenja, vendar je za trajne rezultate navadno potreben dolgotrajen proces.

Kaj je socialna anksioznost (fobija)?

Socialna fobija (socialna anksioznost) je pretiran in vztrajen strah pred ocenjevanjem in kritiko drugih ljudi, zaradi česar se posameznik izogiba okoliščinam, v katerih bi jima utegnil biti izpostavljen (javno nastopanje, druženje na javnih mestih …). Motnjo prepoznamo po čustveni vznemirjenosti in tesnobnosti v stikih z drugimi ljudmi, zaskrbljenosti v zvezi s svojo socialno podobo, strahu pred nastopanjem/avtoriteto in podobno.

Veliko ljudi se boji nastopati v javnosti, spoznavati nove ljudi, jesti ali pisati v navzočnosti drugih oseb, se pogovarjati z nadrejenimi, celo uporabljati javna stranišča. Ljudje s socialno fobijo v socialnih stikih občutijo močan strah, čustveno stisko jim lahko vzbudi že zgolj misel na druženje, zabavo ali nastop. Pri tem so tesnobni, pogosto se počutijo ujeti in osamljeni hkrati. To nelagodje se lahko stopnjuje daleč onkraj običajne sramežljivosti: oseba zardeva, se znoji, trepeta, ji gre na jok, ima pospešen srčni utrip, lahko pride celo do paničnega napada. Prav po teh močnih, pretiranih občutkih se socialna fobija razlikuje od sramežljivosti, saj gre za bolezenski strah pred tem, da se bo človek s svojim vedenjem ali z izjavami hudo osramotil ali ponižal.

Strah lahko postane tako močan, da se razvijejo panični napadi. Veliko ljudi, ki trpijo za to motnjo, ima tudi šibke družabne veščine. To dodatno vpliva na njihovo že sicer slabo samopodobo, ko gre za družabne situacije. Pacientom se celo povsem nepomembne napake zdijo katastrofalne, počutijo se nezmožni obvladovanja socialnih situacij. Zato se jim človek s to motnjo začne izogibati, to pa včasih pripelje do delne ali popolne družbene izolacije, ki pomembno vpliva na njegovo življenje in delo.

Kaj doživlja človek s socialno anksioznostjo (fobijo)?

Ljudje s socialno fobijo o sebi pravijo, da so nesamozavestni, da jim primanjkuje samozaupanja. Pravijo tudi, da imajo slabo samopodobo. Osnovno čustvo, s katerim se najpogosteje srečujejo, je boleč in vseobsegajoč sram. Bojijo se, da so neprimernega videza, da bodo naredil napako, se osramotili ali ponižali pred drugimi.

Bojijo se oditi kamor koli, kjer bi lahko naleteli na veliko ljudi, strah jih je že več dni vnaprej. Zdi se jim, da vsi gledajo prav vanje in samo čakajo, da bodo naredili kaj neprimernega. To jih naredi skrajno živčne.

Več ko je okrog njih ljudi, hujša je njihova notranja stiska. Bojijo se, da drugi vidijo njihove težave, ki se jih sramujejo. Najraje bi zbežali ali se vdrli v zemljo. Kamor koli se ozrejo, vidijo oči, ki opazujejo in ocenjujejo prav njih. Napetost se lahko zelo stopnjuje. Začutijo, da se jim tresejo noge, zmanjkuje jim sape, čutijo mravljinčenje … začenja se panični napad. Pred očmi se jim temni, med hojo jih je strah, saj le s težavo ohranjajo ravnotežje, vse se jim zdi neresnično. Če ne morejo oditi, se skušajo umakniti v kak kot, biti čim bolj neopazni.

Kadar koli se jim kdo približa in poskuša navezati stik z njimi, postanejo napeti in živčni: »Kaj me bo vprašal? Bom znal odgovoriti, ne da bi se zdel neumen? Mar ne opazi, kako težko mi je? Zagotovo vidi, da me je sram! Vsak čas bom zardel, kako zoprno mi je to … Grozno, opazil je, da zardevam, zdaj se mi bo še posmehoval …« 

V tem vrtincu misli in občutkov tak človek seveda začne trepetati, se znojiti in zardevati. Zelo verjetno je, da bo zaradi strahu v odgovor le nekaj zamomljal ali zajecljal. Ne gre za to, da ne bi vedel, kaj reči, le njegovo grlo je preveč zadrgnjeno, da bi lahko kar koli izrekel. Zaradi panike se mu začnejo brisati misli, dokler na koncu ne ostane le še en sam, velik nič. In neznosen občutek, da se je osramotil, o katerem premleva še dolgo po dogodku.

Še huje je, kadar morajo ljudje s socialno fobijo spregovoriti pred drugimi, čeprav so med njimi tudi znani obrazi. Prepričani so, da iz sebe ne bodo iztisnili niti glasu. Roke jim tako drhtijo, da bi jih najraje skrili v žepe, znojne srage jim močijo obleko. Ženske so hvaležne kozmetični industriji za puder, ki vsaj nekoliko zakrije rdeče lise na licih. Težko dihajo, težko se zberejo, glas jim drhti. Besede se jim zatikajo; namesto da bi jim bilo iz stavka v stavek lažje, jim je enako hudo vse do zadnje besede, ki jo morajo izreči. Zaradi groze, da se bodo zmotili ali da se jim bo kdo posmehoval, povsem otrdijo. Tudi po tem se socialna fobija razlikuje od običajne treme, ki jo poznamo vsi. Ta navadno postopoma mine – ko nekaj časa govorimo, kar pozabimo nanjo.

Ljudje s socialno fobijo le redko komu zaupajo do te mere, da se ne umaknejo vase že ob prvem stiku, in še takrat so zelo zadržani, čeprav ni zraven nikogar drugega. Lažje in bolj sproščeno komunicirajo ob pomoči računalnika, saj se jim ne zdi, da drugi opazuje in ocenjuje prav vsak njihov odziv.

Bolje je le, kadar so med dobro znanimi in domačimi ljudmi. Samo takrat se lahko sprostijo in se pogovarjajo brez težav. Toda kaj, ko le redko kdaj v začetnih stikih zmorejo zdržati dovolj dolgo, da premagajo zadrego in sram, čeprav si bližine želijo in jo pogrešajo.

Kdaj se začne

Socialna anksioznost pogosto nastopi v srednjih najstniških letih (med 12. in 16, letom) in sčasoma izzveni – lahko pa se tudi okrepi ter zelo moti delovanje, napredovanje v poklicu in pridobivanje pozitivnih izkušenj v socialnem okolju. Le redko se razvije po 25. letu starosti.

Simptomi

Občutki v socialnih situacijah se pri ljudeh spreminjajo v skladu s situacijo, posameznikovimi osebnostnimi značilnostmi in osebnimi izkušnjami. Nekateri simptomi, ki se pojavljajo pri socialni fobiji, so lahko v nekaterih situacijah razmeroma normalni in pričakovani, zato niso nujno znak socialne fobije. Nekateri ljudje so že po naravi bolj družabni, medtem ko so drugi bolj zadržani. Kadar pa so ti simptomi pogosti, intenzivni in tako vztrajni, da motijo normalno življenje, govorimo o socialni fobiji.

Glavni simptom: izogibanje socialnim situacijam.

Duševni simptomi:

·       močan strah med neznanci,
·       strah pred situacijami, v katerih bi jih presojali ali obsojali,
·       strah, da bi se ponižali in osramotili,
·       strah, da bi drugi opazili njihovo zaskrbljenost,
·       pretirano samoopazovanje v socialnih situacijah, nenehno analiziranje svojega vtisa na druge ljudi,
·       anksioznost, ki moti dnevno rutino, delo, šolanje in druge dejavnosti,
·       izogibanje, da bi govorili pred ljudmi ali počeli kar koli, kar bi jih lahko spravilo v zadrego,
·       izogibanje situacijam, v katerih bi utegnili biti v središču pozornosti.

Telesni simptomi (v socialnih situacijah):

·       pospešeno bitje srca in dihanje,
·       zardevanje,
·       znojenje,
·       trepetanje, tresoč glas,
·       vrtoglavica, omotica, mravljinčenje,
·       zmedenost oziroma občutek, kot bi bili »zunaj svojega telesa«,
·       napetost,
·       težave s prebavili,
·       slabost oziroma razdražen želodec.
Telesni simptomi se lahko stopnjujejo vse do paničnega napada.

 

Pridružene motnje

Skoraj 90 odstotkov ljudi s socialno fobijo ima vsaj še eno pridruženo duševno motnjo, najpogosteje depresijo, kako drugo anksiozno motnjo ali pa gre za zlorabo psihoaktivnih snovi. Zadnja je navadno posledica tega, da velik delež pacientov s to motnjo za lajšanje simptomov anksioznosti uporablja alkohol in druge psihoaktivne snovi. Ta motnja je tudi tesno povezana z mejnimi osebnostnimi motnjami (25–89 %); skupni dejavnik so težave s samopodobo. Te so še posebno pogoste pri borderline (globoko odvisni, odvisnostni) osebnostni motnji, lahko pa se pojavijo tudi pri drugih oblikah (denimo prikriti narcizem). Obstaja raziskava, ki kaže, da je socialna fobija povezana tudi z bipolarno motnjo, motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo (ADHD).

Podobne motnje

Sorodni simptomi lahko nastopijo še pri normalni plašnosti, agorafobiji, panični motnji in mejni osebnostni motnji. Ljudje s socialno fobijo niso nujno sramežljivi. Lahko si želijo stikov z drugimi in druženja z ljudmi, vendar jih od tega odvrača nenehen strah, da se bodo osramotili, pred drugimi doživeli nekaj neprijetnega, naredili slab vtis ali se ponižali. 

Socialno fobijo je težko razlikovati od agorafobije, zelo pogosto pa pri določanju diagnoze pomenijo težavo tudi posameznikove osebnostne poteze (denimo introvertnost). Takrat nam je v pomoč anamneza nedvoumnega napada anksioznosti. Na videz podobno izogibanje socialnim stikom je opaziti pri shizoidni osebnostni motnji, vendar je pri tej čustvena osnova povsem drugačna. Shizoidne osebe si druženja in bližine preprosto ne želijo, ne zanimata jih. Kadar se znajdejo v socialni situaciji, se preprosto zaprejo vase, pri čemer ne čutijo kakega posebnega strahu ali tesnobe.

Podobne simptome lahko opazimo tudi pri posttravmatski stresni motnji ter pri nekaterih motnjah hranjenja, zlasti kadar so povezane z dismorfično motnjo telesne samopodobe.

Testirajte se:

SOCIALNA ANKSIOZNOST 

Pogostnost

Socialna anksioznost je ena od najpogostejših duševnih motenj, saj prizadene od 6 do 13 odstotkov populacije. Za socialno anksioznostjo trpi več žensk kot moških: pri ženskah je od 1,5- do 2,2-krat pogostejša.

Dejavniki tveganja

Tveganje za nastanek socialne anksioznosti lahko povečajo številni dejavniki.

·       Pri ženskah se pojavlja pogosteje, morda zato, ker moški strah navadno prikrivajo ali pa ga maskirajo z alkoholom. Moški tudi redkeje poiščejo pomoč.
·       Nekatere raziskave kažejo, da je verjetnost za nastanek socialne anksioznosti večja, če za njo trpi kateri od najbližjih sorodnikov.
·       Nekateri strokovnjaki menijo, da je socialna anksioznost naučeno obnašanje. 
·       Obstaja povezava med socialno anksioznostjo in nadzorujočimi ali pretirano zaščitniškimi starši. 
·       Otroci, ki se srečujejo z draženjem, ustrahovanjem, zavračanjem, zasmehovanjem ali s poniževanjem, so bolj nagnjeni k socialni anksioznosti. S to motnjo so povezani tudi drugi negativni dogodki, kot so konfliktna družina in spolne zlorabe. 
·       Večjemu tveganju so izpostavljeni otroci, ki so sramežljivi, plašni ali zadržani v novem okolju/v družbi neznanih ljudi.
·       Spoznavanje novih ljudi, govorjenje v javnosti, predstavitev ali napredovanje na pomembno delovno mesto lahko sproži prve simptome socialne anksioznosti, čeprav ti koreninijo v adolescenci.

Vzroki za razvoj socialne anksioznosti so različni, vsak od njih vpliva nekoliko drugače, poleg tega med seboj močno sovplivajo; prepletajo se vplivi okoliščin odraščanja, dednosti in posameznih travmatičnih dogodkov. Zato posamezniki ne razvijejo enake oblike socialne anksioznosti, četudi so vzroki zanjo na videz zelo podobni, vendar pa je navadno povezana z nizkim samovrednotenjem in s šibkim samozaupanjem (»slaba samopodoba«). 

Biološka ranljivost – genetske značilnosti

Težko je trditi, v kolikšni meri je socialna anksioznost posledica genetskih vplivov in v kolikšni meri posledica vzgoje. Čeprav obstajajo dokazi, da je tveganje za socialno fobijo od dva- do trikrat večje, če za njo trpi kateri od najbližjih sorodnikov, je lahko v enaki meri posledica genetskih vplivov in vzgoje.

Eden od genetskih vzrokov za razvoj socialne anksioznosti je dominantnejši sistem vedenjske inhibicije (BIS), ki pomeni prevladovanje motivacijskega sistema umika, ki je vsaj deloma dedno. Kaže se kot boječe (anksiozno), sramežljivo in introvertirano vedenje. Če je ta vedenjska zavora še vedno prisotna tudi v najstniški in odrasli dobi, obstaja večja verjetnost za razvoj socialne fobije. Raziskave so pokazale, da se tovrsten izvor fobije, ki naj bi bil deloma posledica genetskih vplivov, kaže pri 10 do 15 odstotkih pacientov.

Nekateri strokovnjaki si socialno fobijo razlagajo ob pomoči etologije (preučevanje živalskega vedenja). Strah pred strmečimi očmi je namreč v živalskem svetu zelo pogost pojav. Strah pred očmi in pogledi drugih za ljudi ni običajen, pri ljudeh s socialno anksioznostjo pa lahko povzroči močno čustveno stisko in željo po pobegu.

Biološka ranljivost – nevrobiološke značilnosti

Anksioznost naj bi povzročalo neravnovesje v količini živčnih prenašalcev v možganih (nevrotransmiterji) ali kemičnih regulatorjev (nevromodulatorji), vendar ni dokazov, da neravnovesje v količini živčnih prenašalcev v resnici povzroča tudi socialno fobijo. Raziskovalci so potrdili, da so nekateri deli možganov, denimo amigdala, pri posameznikih s socialno fobijo aktivnejši. 

Psihološka ranljivost – družinske okoliščine

Družinske okoliščine pomembno vplivajo na razvoj socialne fobije. S to motnjo je zlasti povezano otroštvo, v katerem je bilo navzoče nasilje ali alkoholizem staršev, starševsko zanemarjanje in zavračanje ali pa so bili starši izrazito dominantni, pretirano zahtevni ter kritični do otrokovih napak in neuspehov. Tudi preveč zaščitniški in nadzorujoči starši lahko privzgojijo pretiran sram in strah pred drugimi. Ugotovili so še, da pri otrocih obstaja večje tveganje za razvoj socialne fobije, če starši uporabljajo »sram« kot disciplinski prijem in poudarjajo pomen mnenja drugih ljudi.

Psihološka ranljivost – tvegane osebnostne lastnosti

Nekateri ljudje so po naravi družabni, drugi bolj zadržani, introvertni. Nekateri so tudi bolj sramežljivi, neugodne okoliščine pa lahko dosežejo, da se sramežljivost stopnjuje vse do socialne anksioznosti. Kot pri vseh podobnih motnjah je znana tudi pomembna povezava z večjo čustveno labilnostjo oziroma nevroticizmom.

Psihološka ranljivost – travmatični dogodki in drugi stresorji

Socialno fobijo lahko sprožijo tudi slabe življenjske izkušnje, predvsem travmatični dogodki. Trenutek, v katerem se nekdo osramoti pred vrstniki, na primer v šoli, lahko negativno vpliva na doživljanje sebe, zlasti če so se vrstniki odzvali posmehljivo. To lahko povzroči verižno reakcijo: zaradi takega dogodka utegne človek postati nekoliko bolj zadržan in se začne manj družiti. 

Zaradi tega ga manj vabijo na družabne dogodke, to pa mu spet vzbuja občutek, da je nezanimiv, dolgočasen ali nezaželen. Taki občutki rušijo njegovo samopodobo, zaradi česar postane še bolj tesnoben in sramežljiv, dokler se nazadnje ne začne izogibati družabnim stikom.

Za razvoj socialne fobije je še posebno nevarno vrstniško nasilje in poniževanje, ki lahko zelo ogrozi samospoštovanje žrtve in v njej vzbudi (v teh okoliščinah) upravičen strah pred ljudmi. Tovrstno nasilje je problematično zlasti zato, ker si nasilneži za žrtev navadno izberejo ranljivejše posameznike, ki so že sicer na robu socialne skupine in imajo tako vlogo nekakšnega grešnega kozla, na katerega usmerjajo svojo agresijo.

Prav zato socialna skupina take žrtve navadno ne zaščiti – deloma zaradi strahu, da bi tudi njeni člani postali žrtve nasilja. Žrtev dobi izkušnjo, ki ji pravi, da bo v takih primerih vedno ostala nemočna in sama. Zato postane še bolj negotova in se še naprej izogiba drugim, posledica pa je lahko enaka verižna reakcija, le da pripelje do izolacije.

Do izbruha socialne anksioznosti lahko pripeljejo tudi druge slabe življenjske izkušnje, ki so povzročile, da smo se počutili izločeni, zavrnjeni, ponižani ali zaničevani.

Socialna anksioznost je pogosto povezana s slabo samopodobo, s težavami pri uveljavljanju, z negativnim samovrednotenjem, s preobčutljivostjo za kritiko in s šibkimi družabnimi veščinami. Vir socialne anksioznosti so lahko slabe socialne izkušnje, najpogosteje družina, ki namesto topline ponuja hlad, v kateri se starši vedejo bodisi pretirano zaščitniško bodisi pretirano kritično. 

Socialna anksioznost lahko nastopi na različnih stopnjah razvoja, njeni zametki pa se utegnejo utrditi že zelo zgodaj. Razvojno normalno obdobje socialne fobije nastopi že pri osmih mesecih, ko se malčki začnejo bati neznancev. Separacijska (ločitvena) tesnoba je normalna spremljevalka zgodnjega otroštva, dokler malček ne oblikuje ustrezne osebnostne in čustvene samostojnosti ter trdnosti, ki mu omogočita pogumno raziskovanje sveta in odnosov z ljudmi.

Za gradnjo take osebnostne trdnosti ter pozitivne samopodobe in samovrednotenja je ključen čustveno varen in stabilen odnos s starši. V primeru čustveno negotove navezanosti se otrok doživlja kot krivec, saj se počuti zavrnjen. Z njim je zagotovo marsikaj narobe, zato ga starši pač ne morejo imeti radi takega, kot je. Posledično je poln negotovosti in sramu. Starši, ki kot vzgojne besede uporabljajo »ali te ni sram, ker si …?« ali pa »zaradi tebe me je sram …«, otroku sporočajo, da je slaba oseba – in takšno predstavo o sebi si otrok tudi ustvari. Mladostniki, ki so bili kot novorojenčki ocenjeni z negotovo navezanostjo do matere, so bili v mladosti dvakrat bolj podvrženi razvoju anksioznih motenj, tudi socialne fobije.

Še več, bolj ko je otrok genetsko ranljiv, močnejšo varovalno – ali pa rušilno – vlogo pri gradnji predstave o sebi, ki je središčna težava pacientov s socialno fobijo, ima odnos s starši. Najočitnejši negativen vpliv imajo nasilje, nezanesljiv in nepredvidljiv odnos, kakršnega doživljajo otroci ob starših alkoholikih, ter zavračanje in zanemarjanje. Tudi pomanjkanje ustreznih spodbud in pohval oziroma njihovo izrekanje zgolj ob (izjemnih) dosežkih lahko onemogoči izgradnjo pozitivne in stabilne samopodobe. Ta motnja se pogosto razvije tudi pri osebah, ki so doživljali nekonsistentno odzivanje staršev: za enako ravnanje so bili bodisi pohvaljeni bodisi kaznovani. Enako je, če so pričakovanja staršev prevelika, otrokove neuspehe pa vsakič pospremijo z jezo in zaničevanjem. Razumljiva posledica tega je, da se otrok pozneje v življenju doživlja kot neprimerno, neustrezno, manjvredno osebo. Prav zato taki ljudje postanejo izredno zahtevni do sebe in podobno kritični, kot so bili njihovi bližnji do njih. Pozneje od vseh drugih ljudi (nezavedno) pričakujejo, da se bodo do njih vedli kot njihovi starši, da jih bodo torej nenehno ocenjevali, kritizirali in poniževali.

Pogosto se začetki socialne fobije začnejo kazati že v adolescenci, ko se posamezniki vse bolj zavedajo svojega videza, obenem pa se povečujejo zahteve in pričakovanja, povezana s šolanjem. Otroci, ki so odraščali v negotovem odnosu navezanosti, so bolj negotovi in zato ranljivejši za te stresne okoliščine.

Svet, v katerem živimo, v katerem internet in družabna omrežja kar vabijo k ocenjevanju, anonimnost pa omogoča še več nekaznovane sovražnosti in posmeha, ranljivejše mlade in odrasle ljudi spravlja v nenehno stisko in jim potrjuje, da jih svet v resnici zavrača. Preostane jim le umik pred ljudmi, saj so zanje – v resnici ali pa zaradi njihove prevelike ranljivosti – nenehen vir stresa.

Tudi starši, ki otrokove samopodobe resda ne rušijo neposredno, vendar so zelo tesnobni in nezaupljivi, lahko s svojim zgledom in vedenjem (denimo pretiran strah, zaščitništvo …) sporočajo, da ljudem ne gre zaupati. Tako otroci strah in izogibanje razvijajo v procesih opazovalnega učenja ali starševske psihosocialne vzgoje. Starši s socialno fobijo svoje otroke navadno vzgajajo drugače, bolj zaščitniško kot večina staršev, to pa seveda vpliva na to, da otrok vidi druge ljudi skozi njihove oči, kajti ti otroci so socialno bolj izolirani, zaradi česar si naberejo manj izkušenj in tudi manj družabnih veščin

Tako kot pri drugih težavah anksioznega izvora so lahko v pomoč tehnike sproščanja, dihalne vaje, tehnike postopnega izpostavljanja, joga, meditacija in telesna dejavnost. Več o tem si preberite v poglavju Samopomoč.

Zakaj svetovanje ali samopomoč ni dovolj? 

Ker se samopodoba oblikuje v odnosu, jo je mogoče spreminjati le v dolgotrajnem korektivnem odnosu. Prav zato svetovanje nima učinka, saj ne vpliva na čustveni del predstave o sebi, ki je najmočnejši in nedostopen za racionalna sporočila.

Pogosto svetovana tehnika samopomoči, pozitivne afirmacije, je v tem primeru celo škodljiva, saj povečuje stisko in tesnobo. Razlika med pozitivnim sporočilom, ki si ga skušamo sugerirati, in tem, kako se v resnici čutimo, je tolikšna, da povzroča zgolj še globljo tesnobo, saj si v resnici lažemo o svojem trenutnem stanju in počutju. Veliko bolj smiselno je, da trenutnih občutkov ne poskušamo odriniti, ampak jih postaviti v razmerje z realnostjo, torej preveriti, ali nas drugi v resnici tako kritično presojajo, kot se nam zdi.

Ljudje s socialno fobijo si poskušajo pomagati z različnimi oblikami obrambnega vedenja, ki jih doživljajo kot samopomoč za lažje prebijanje skozi socialne situacije. Toda s tem dolgoročno samo podpirajo izogibanje, ki dodatno poglablja težave, saj se tesnoba samo še poveča, če jih človek ne more uporabiti. Prinašajo torej več škode kot koristi.

·       Na socialne dogodke oziroma druženja se odpravljajo s prijateljem.
·       Sogovorniku postavljajo številna vprašanja, s čemer odvračajo pozornost od sebe.
·       Zavzemajo pozicije, na katerih ne pritegujejo pozornosti.
·       Odvračajo pogled z namenom, da jih drugi ne bi opazili.
·       Nosijo nevtralna oblačila oziroma oblačila, ki lahko zakrijejo zardevanje (puli).
·       Telefon imajo ves čas na dosegu roke (tako se lahko po potrebi osredotočijo na telefon).
·       V socialnih situacijah zavzemajo vloge, ki ne zahtevajo govorjenja (strežejo drugim, fotografirajo).
·       Govorijo hitro, brez premora.
·       Pretvarjajo se, da jih dogajanje okrog njih ne zanima pretirano.
·       Hodijo s pogledom, uprtim v tla, in z rokami v žepih.
·       Nenehno preverjajo, ali so dostojni, primerni.
·       S smehom prikrivajo živčnost.

Vsak od teh obrambnih manevrov ima en sam cilj: izogniti se ali preprečiti vpetost v socialne stike. Posledice so lahko hude: izostajanje iz šole utegne onemogočiti, da bi dosegli želeno poklicno izobrazbo. Več kot petina ljudi s socialno fobijo prejema socialno podporo, še enkrat več od povprečja. Brez partnerstva se človek počuti osamljen, izoliran, svojo stisko pa utegne blažiti z alkoholom ali z drugimi psihotropnimi snovni, kar lahko pripelje do zasvojenosti. Četrtina do tretjina pacientov s to motnjo se spopada tudi z zasvojenostjo.

Ljudje pogosto po več let ali celo desetletij živijo s socialno anksioznostjo, preden se odločijo poiskati pomoč pri strokovnjaku za duševno zdravje. V nasprotju z drugimi anksioznimi motnjami pri tej pomoč nekoliko pogosteje poiščejo moški. Morda se vzrok za to skriva v dejstvu, da okolje lažje sprejema ženske, ki so sramežljive in zadržane, od moških pa pričakuje več proaktivnosti in uveljavljanja. Pri tem se moramo zavedati, da je socialna anksioznost resna, vendar pogosto podcenjena motnja, ki slabo vpliva na družinsko življenje in druge bližnje odnose, socialno delovanje, izobrazbo in delo. Tudi tveganje za samomor je pri pacientih s to motnjo višje. Zaradi vsega naštetega je zelo priporočljivo, morda celo nujno, da si ljudje, ki se srečujejo s socialno anksioznostjo, poiščejo strokovno pomoč pri psihoterapevtu, po potrebi tudi pri splošnem zdravniku.

Diagnoza

Socialna fobija je najpogostejša oblika anksiozne motnje.

Občutki v socialnih stikih se pri ljudeh spreminjajo v skladu s situacijo, s posameznikovimi osebnostnimi značilnostmi in z osebnimi izkušnjami. Nekateri simptomi, ki se pojavljajo pri socialni fobiji, so lahko v posameznih situacijah razmeroma normalni in pričakovani, zato niso nujno znak te motnje. Nekateri ljudje so namreč že po naravi bolj družabni, drugi bolj zadržani. Kadar pa so ti simptomi pogosti, intenzivni in tako vztrajni, da motijo normalno življenje, govorimo o socialni fobiji.

Za doseganje kriterijev za postavitev diagnoze socialna anksiozna motnja ni dovolj, da imamo samo enega ali dva od njenih simptomov. Za zanesljivo diagnozo moramo biti pozorni na naslednje kazalnike: (1) vedenjski, psihološki in telesni simptomi, ki pa morajo biti izraz anksioznosti in ne kake druge motnje, denimo obsesij ali blodnjavosti; (2) socialna anksioznost mora biti locirana in mora v določeni socialni situaciji prevladovati; (3) jasno je mogoče prepoznati izogibanje dogodkom in/ali položajem, ki sprožajo simptome socialne fobije.

 
Zdravljenje

Osnovno zdravljenje anksioznih motenj je psihoterapija, ki je obenem uspešnejša od zdravil. Za lajšanje simptomov utegne zdravnik specialist psihiater predpisati tudi zdravila (najpogosteje so to antidepresivi), vendar je v vsakem primeru priporočljiva kombinacija s psihoterapijo.

Podoben učinek kot zdravila – hitro blaženje simptomov, le da brez neželenih učinkov – imajo tudi druge terapevtske tehnike, denimo medicinska hipnoza, ki jo je mogoče priključiti dolgotrajni psihoterapevtski obravnavi.

Simptome lahko v določeni meri lajšajo tudi metode samopomoči, predvsem pri šibki in zmerno izraženi motnji.

Ker podatki kažejo, da je pri veliki večini pacientov s socialno anksioznostjo osnovna težava mejna osebnostna motnja, je koristna predvsem dolgotrajna razvojno usmerjena analitična psihoterapija. Uspešnost zdravljenja je v največji meri odvisna od pacienta oziroma od tega, ali vztraja v procesu psihoterapije – ali pa se iz tega odnosa umakne, enako kot se tudi sicer izogiba socialnim stikom.

Pacient mora v korektivnem odnosu najprej pridobiti vsaj minimalno sposobnost prenašanja in pomirjanja preplavljajoče tesnobe, šele nato bo zmogel narediti pomemben korak naprej – izpostavljanje socialnim situacijam. Zato je smiselno začeti z individualno psihoterapijo in jo čez čas nadgraditi s skupinsko terapijo, čeprav misel nanjo v pacientu sprva vzbuja pomisleke in strah. Toda prav skupina mu lahko omogoči tisto, česar ne zmore: ponudi mu varno okolje za stike z ljudmi, ki se jih tako zelo boji, in priložnost, da v komunikaciji z drugimi člani skupine prepozna, da so strahovi pred presojanjem predvsem posledica njegovega sramu. Ko začne pacient o svojih težavah govoriti pred skupino, je že naredil prvi pomemben korak proti izhodu iz svojih težav. Obenem mu terapevtska skupina omogoči razvijanje pomanjkljivih družabnih veščin. Dobrodošla podporna tehnika utegnejo biti tudi treningi družabnih veščin.

Zasvojenost z alkoholom ali drugimi opojnimi snovmi je resna ovira za psihoterapevtski proces, zato je nujno najprej izpeljati proces zdravljenja morebitne odvisnosti in šele nato začeti s psihodinamsko usmerjeno psihoterapijo.