Zaljubljenost in ljubezen

Človek, ki skuša v partnerskem odnosu nadomestiti idealizirano starševsko ljubezen, si za partnerje praviloma izbira ljudi, ki ga nezavedno spominjajo na enega od staršev, navadno na tistega, od katerega je prejel premalo ljubezni. Poleg tega pričakuje, da mu bo partner v simbiotičnem odnosu potešil čustveno lakoto iz otroštva. O tem človeku si bo ustvaril predstavo, da premore vse te idealne lastnosti in da mu lahko ponudi vse, kar je pogrešal pri starših – in se v to predstavo zaljubil. 

Tu se skriva past – od človeka, ki je zelo verjetno podobno čustveno opremljen in deluje kot roditelj, ki nas je prikrajšal, pričakujemo še več. 

Tega seveda ni mogoče dobiti, zato sledijo razočaranja, še večja čustvena lakota in novo iskanje, saj si izbiramo podobno čustveno nedostopne ali nezanesljive partnerje, kot so bili starši, pri tem pa pričakujemo, da jih bomo spremenili, kot smo pričakovali pri starših. Torej nekako tako, kot če bi vedno znova poskušali kupiti kruh v trgovini z železnino.

Pogosto se navežemo na ljudi, ki imajo podobne značilnosti kot naši starši.

Pravzaprav gre pri zaljubljenosti za ponovitev občutkov, želja in pričakovanj iz otroškega simbiotičnega odnosa z mamo – da sta partnerja eno, da enako čutita, mislita in ravnata. Če se ne zavedamo, da gre zgolj za predstavo, pričakujemo in zahtevamo, da naj bi ji partner čim bolj ustrezal. Dlje ko sta osebi v odnosu, več stvarnih informacij dobivata druga o drugi, bolje se spoznavata. 

Med spoznavanjem se v različnih situacijah pokaže, v kolikšni meri predstava odstopa od resničnih lastnosti drugega – in kolikšne so razlike med njima. Potem gre odnos med partnerjema v eno od naslednjih dveh smeri.

Pri ljudeh z negotovim stilom navezanosti idealizirana predstava navadno zelo odstopa od resničnosti. Ker so pričakovanja nestvarno visoka, je tudi razočaranje razmeroma veliko, prav tako potreba po ohranjanju te idealizirane predstave. Pri tistih z varnim stilom navezanosti so tudi predstave manj nestvarne, zato jih lažje prilagodijo pravi podobi. Prav prepoznavanje in sprejemanje razlik je ključno za nadaljevanje zveze. Zaljubimo se torej  v fantazijo o partnerju, ljubimo pa resničnega partnerja.

Za razočaranje krivijo partnerja, ki se ne vede v skladu z njihovimi fantazijami. Očitajo mu, da se je spremenil, in pričakujejo, da se bo prilagodil njihovim predstavam. Potreba po spreminjanju partnerja ter prepričanje, da bo do spremembe sčasoma tudi prišlo, je pravzaprav želja, da bi ga prilagodili svoji začetni nestvarni, idealizirani predstavi.

Za to navadno uporabljajo različne oblike pritiskov. To so lahko prikrito ali odkrito agresivni čustveni pritiski (žalost, prizadetost …), ki so namenjeni vzbujanju občutkov krivde, razvrednotenje, ki vzbuja sram, lahko pa tudi očitki, zaničevanje, žalitve in grožnje, skupaj z grožnjami z zapuščanjem. 

Ker negotovo navezan človek drugo osebo doživlja kot del sebe, se čuti celega samo takrat, kadar je zlit (v simbiozi) s sebi čim bolj podobnim drugim. Kadar sta v zvezi dve osebi s temi značilnostmi, se nenehno trudita postati eno – odpovesta se svojim lastnostim (identiteta) in stvarnim potrebam in/ali pa to pričakujeta ali zahtevata od partnerja.

To seveda sproža vrsto negativnih čustev in rušilnih konfliktov, ki so namenjeni samo enemu: prisiliti drugega, da postane idealni partner, ki bo zadovoljil naše pretirane in nezrele čustvene potrebe po simbiotični odvisnosti. 

Taki ljudje nenehno hrepenijo po »zaljubljenosti«, po zanesenem in zaslepljenem stanju. Ker to ni mogoče, drug drugemu pripisujeta krivdo in zamero, vendar nenehno ohranjata upanje, da bosta drugega spremenila, zato nihata med razočaranjem (zaradi nestvarnih pričakovanj), jezo in sovraštvom do partnerja ter vnovičnim idealiziranjem in oklepanjem. 

Čustveno manj zrel človek torej skuša razlike (med svojimi predstavami in partnerjem) zanikati, da bi idealizirano fantazijo ohranil kot resnično. Tudi od partnerja bo pričakoval, da mu pri tem pomaga. Zato bo nenehno pritiskal nanj, naj se spremeni »na bolje«. To pa v resnici pomeni, da partnerja, takega kot je, nima rad, pač pa je le zaljubljen v svojo fantazijo

Od tod izhajajo nenehna razočaranja in očitki, da je bil partner »na začetku drugačen«. Ne drži, le videl ga je drugačnega. Če mu idealizirane predstave ne uspe ohraniti, partnerja obtoži, da ga je razočaral, in ga užaljeno zapusti.

Za razočaranje krivi partnerja, ker se ta ne vede v skladu z njegovimi fantazijami.

Ko se zaljubljen varno navezan človek sreča s partnerjevimi dejanskimi lastnostmi, se z odstopanji sprijazni in idealizirano predstavo ustrezno spremeni v stvarnejšo. Poleg podobnosti začne opažati tudi razlike. 

Svojo predstavo popravlja v skladu z izkušnjami. Včasih je tudi nekoliko razočaran, vendar zna razlikovati med svojimi predstavami in resničnostjo. Sproti tehta, ali lahko sprejme tudi partnerjeve resnične lastnosti ter razlike med seboj in njim. 

Če partnerjema pri tem uspe ohraniti naklonjenost, zaljubljenost preraste v varno navezanost – ljubezen. O tej govorimo takrat, ko se partnerja poznata in sprejemata ter spoštujeta medsebojne razlike.

Če so razlike prevelike ali nekatere njune lastnosti nesprejemljive, se osebnostno zrela partnerja razideta s spoznanjem, da nista primerna drug za drugega. Če pa manj želene in sprejemljive resnične lastnosti ter razlike med partnerjema ne povzročajo trajne bolečine ali ne rušijo njune samopodobe in samospoštovanja, zaljubljenost preide v trajnejšo in stvarnejšo obliko navezanosti – ljubezen.

Uskladiti predstavo o partnerju s stvarnostjo in ohraniti naklonjenost pomeni sprejeti partnerja takega, kot je.

Sprejemanje spolne vloge

Za uspešno ljubezensko zvezo je treba v osebnostnem razvoju poleg oblikovanja stabilne ter pozitivne samopodobe in ustreznih meja uspešno narediti še en korak – razviti zmožnost sprejemanja seksualnih impulzov in sposobnost sprejemanja svoje spolne vloge. 

Če ta korak ni uspešno izpeljan, govorimo o erotični zavrtosti, ki se kaže bodisi kot zavračanje spolnosti bodisi kot njeno pretirano poudarjanje. 

Zavračanje se kaže kot pomanjkanje želje, nadomeščanje želje po spolnosti z nespolno nežnostjo. Pretirano poudarjanje pa se kaže kot poveličevanje pomena spolnosti ali zmanjševanje/zavračanje pomena drugih oblik intimnosti (telesna in besedna nežnost, izražanje ljubezenskih čustev, dotikanje …).

Zrela ljubezenska zveza

Bistvo zrele navezanosti so torej vzajemnost (dajanje, sprejemanje in jemanje), jasne meje med partnerjema, soustvarjanje okoliščin, v katerih lahko oba zadovoljujeta svoje temeljne potrebe, ter sposobnost bližine brez ambivalence.

Zadnje pomeni, da partnerja zmoreta graditi bližino in intimnost, ne da bi se pri tem počutila ogrožena ali odvisna drug od drugega, ne da bi se nadzirala ali oklepala.

Zato se tudi osebnostno zrel človek lahko poslovi od izgubljenega partnerja z žalovanjem, ki pa v nasprotju z depresijo ni rušilno za življenje in občutek osebnostne celosti.

Prvi pogoj za tak odnos je, da partnerja zmoreta prepoznati in brez občutkov ogroženosti sprejeti razlike ter kljub soodvisnosti ohranjati svoje posebnosti in samostojnost.

Celo osebnostno zrel in čustveno dobro opremljen odrasli partner v nobenem primeru ne zmore potolažiti otroške čustvene lakote. Taka pričakovanja so nestvarna in neupravičena ter nujno vodijo v razočaranje. Partner ni dolžan zapolnjevati naše pretirane čustvene lakote. Prav tako ni dolžan izpolniti naših otroških pričakovanj o brezpogojnosti odnosa.

Če bomo še naprej vztrajali v otroški poziciji, s pričakovanji in z zahtevami, naj partner zadovolji naše otroške čustvene primanjkljaje, se bo parter prej ali slej do nas začel vesti kot do odvisnega otroka. To pa bo tako v njem kot v nas vzbujalo jezo in razočaranje ter vodilo v konflikte. 

Ko bomo kot zrela odrasla oseba začeli jasno postavljati stvarna pričakovanja, potrebe in meje ter prepoznavati in spoštovati meje drugega, se bo tudi partner, če je le dovolj čustveno zrel, do nas vedel kot do odrasle osebe.

Če eden od partnerjev ali celo oba ne zmoreta izstopiti iz vloge otroka in (narcističnih) pričakovanj, da mora drugi zadovoljiti naša simbiotična pričakovanja, oziroma če ne moreta sprejeti svoje vloge odraslega erotičnega partnerja, so težave v partnerstvu posledica njune nezmožnosti zrelega čustvenega odzivanja.

Partnerski odnos lahko spremenimo samo tako, tako da spremenimo sebe in svoj odnos do sebe in drugih.

Prikrajšanja se običajno nanašajo na občutek sprejetosti, naklonjenosti, razumevanja, podpore samostojnosti, prepoznavanje in oblikovanje zdravih meja ali pa na prepoznavanje in izražanje želja, potreb in motivov. V vsakdanjem življenju je pozornost znotraj odnosov razdeljena med vse udeležence, v nekaterih bolj, v drugih manj enakovredno.

V terapevtskem odnosu pa je pozornost namenjena izključno pacientu. Oba, pacient in terapevt, se posvečata samo pacientu, njegovim občutkom, čustvom in težavam. Psihoterapevt v tem okviru pomaga prebroditi čustvene prikrajšanosti in razočaranja ter zgraditi stvarnejši in bolj konstruktiven odnos do sebe in drugih. Zato pravimo, da je v psihoterapiji odnos tisti, ki zdravi. Večina tistih, ki poiščejo psihoterapevta, se namreč srečuje tudi s težavami v bližnjih odnosih. 

Kadar pa sta partnerja sposobna zrelega delovanja, vendar njune težave ležijo predvsem v komunikaciji – v prepoznavanju, izražanju, uveljavljanju ter usklajevanju pričakovanj in potreb –, je lahko v pomoč partnerska terapija.