Psihoterapevtski pristopi
Vsi psihoterapevtski pristopi imajo enak namen, vendar z uporabo različnih metod in tehnik dosegajo različne cilje: nekateri so usmerjeni v odstranitev simptomov in spremembe vedenja, z drugimi dosegamo globlje spremembe v posameznikovi strukturi osebnosti, tretji se usmerjajo na sistem odnosov, ki povzroča določeno obliko klientovega vedenja.
Na osnovi različnih teoretskih izhodišč oziroma paradigem razlikujemo med štirimi skupinami psihoterapevtskih pristopov:
· analitična psihoterapija,
· kognitivno-vedenjska terapija (KVT),
· sistemska terapija,
· humanistično-eksistencialna terapija.
Posebna oblika je še podporna (suportivna) terapija.
V okviru vsakega od teh pristopov obstaja več različnih šol (smeri).
Vse sodobne psihoterapevtske smeri so rezultat povezovanja spoznanj različnih strokovnih področij in spoznanj, zato bi lahko vsako med njimi označili za integrativno, čeprav se tako imenuje le ena od šol iz humanistične smeri.
Velja pa: ne obstaja najboljša psihoterapija za posamezno duševno motnjo, pač pa zgolj najustreznejši pristop ali kombinacija pristopov za vsakega posameznika. Pri tem je treba upoštevati njegove težave (motnje, simptomi), cilje, motiviranost in sposobnost za doseganje sprememb.
Analitična psihoterapija (psihodinamska, globinska, procesna)
Analitični psihoterapiji pravimo tudi psihodinamska, globinsko psihološka ali procesna, saj gre za proces, ki poseže v celotno osebnost in njene temelje.
Izhaja iz spoznanja Sigmunda Freuda, da se občutkov in motivov za svoje ravnanje ne zavedamo vselej v celoti, čeprav prav ta nezavedni del pogosto v veliki meri vodi naše doživljanje in ravnanje, iz česar izhajajo klasični psihoanalitični terapevtski pristopi.
Ta spoznanja so nadgradile še ego psihologija (razvoj osebnosti), psihologija selfa (razvoj samopodobe), teorija objektnih odnosov (proces osebnostnega razvoja), intersubjektivna teorija, teorija navezanosti (modeli odnosov) in teorija mentalizacije.
Kaj zdravi? Analitična psihoterapija je ustrezna izbira pri duševnih in osebnostnih motnjah, težavah s samopodobo, motnjah v odnosih ter pri težavah s prilagajanjem na stres. Poleg tega je zelo primerna podpora pri spreminjanju motečih osebnostnih značilnosti in pri osebnostni rasti.
Cilji zdravljenja? V analitičnem procesu se ukvarjamo s prepoznavanjem in spreminjanjem vzrokov za simptome in težave, torej s posameznikovo osebnostno strukturo in z njenim delovanjem, torej ne z neposrednim reševanjem problematične simptomatike. Terapevt vodi klienta po poti prepoznavanja in predelave zavestnega, odrinjenega ter nezavednega doživljanja, čustvovanja in mišljenja, pa tudi vzorcev odnosov in odcepljenih travmatiziranih delov osebnosti. Cilj tega procesa je integracija teh delov v zrelejšo in celovitejšo osebnost, ki doseže, da človek sčasoma postane učinkovitejši, bolj funkcionalen, odločnejši, mirnejši in zadovoljnejši. Cilj klasične psihoanalize pa je večji meri ozaveščanje nezavednega in boljše spoznavanje sebe kot pa zdravljenje motenj. Kaj obravnava? Predmet obravnave so vzroki za stiske, simptome in motnje ter njihova povezava s čustvovanjem, doživljanjem, predstavami, motivi, vedenjem in mišljenjem ter z načini, kako človek oblikuje svoje medosebne odnose (vzorci odnosov).
Kako zdravi? Terapevt iz klientove osebne zgodovine, njegovega čustvovanja, doživljanja, razmišljanja in odnosov razbira njegovo razvojno čustveno prikrajšanost in primanjkljaje ter globlje, pogosto tudi pozabljene travme. Ob pomoči korektivnega odnosa ga postopoma pripelje do razumevanja njegovega duševnega sveta, da lahko gradi zrelejšo osebnost in pozitivnejšo samopodobo ter spreminja pomembne življenjske odnose. Cilje zdravljenja dosega s spreminjanjem doživljanja, čustvovanja, mišljenja in vedenja, pa tudi samopodobe in osebnosti v celoti. Bolj ko se klient v terapiji spoznava in napreduje, bolje prepoznava in nadzira svoje (dotlej nezavedne) motive in impulze ter lažje in ustrezneje gradi svoje življenje in odnose.
Način dela? Klient ob podpori terapevta samostojno raziskuje vzroke za svoje težave ter oblikuje in uresničuje najustreznejše načine za njihovo reševanje. Soočanje z notranjim doživljanjem, ki je človeka pripeljalo v stisko, ni lahko, zato posameznik poleg empatične čustvene opore potrebuje tudi čas, da se lahko ustrezno pripravi ter postopoma privadi na nova spoznanja o sebi.
Oblika (modaliteta)? individualna, skupinska, kombinirana.
Trajanje terapije? Časovni razpon analitične obravnave je v celoti odvisen od posameznika, njegovih osebnostnih lastnosti in narave njegove stiske, vendar je praviloma dolgotrajna. Klasična psihoanaliza traja več let, trajanje razvojno analitične (procesne) psihoterapije pa je individualno, navadno nekaj let, lahko celo do deset let. Tudi skupinska analiza traja več let. Izjema je kratkotrajna fokalna dinamična psihoterapija, ki pa je usmerjena zgolj na konkretno akutno življenjsko situacijo (denimo žalovanje).
Frekvenca? V analitični psihoterapiji srečanja praviloma potekajo enkrat na teden, v klasični psihoanalizi pa od tri- do štirikrat na teden.
Prednosti? Rezultati dolgotrajne psihoterapije, ki temelji na odnosu, so poglobljeni in trajni, saj se v tem procesu spreminja možganska struktura, kar potrjujejo raziskave, opravljene z magnetno resonanco.
Učinkovitost? Pot do rezultatov je resda počasna, doseženi rezultat pa so trajni in se dokazano krepijo še več let po koncu terapije.
Šole? Freudova klasična psihoanaliza, jungovska psihoanaliza, skupinska analiza, deisen (bivanjska) psihoterapija, interpersonalna psihoterapija, individualna relacijska terapija … Najbolj integrativna sodobna šola analitične smeri je razvojno analitična psihoterapija. Gre za proces, ki poseže v celotno osebnost in njene temelje ter omogoča rekonstrukcijo osebnosti, zato je med drugim v rabi za zdravljenje osebnostnih motenj, pa tudi za potrebe osebne rasti.
Kognitivno-vedenjska terapija (KVT)
Kognitivno-vedenjske terapije izhajajo iz predpostavke, da misli vplivajo na čustva in vedenje. Temeljijo na behavioristični tradiciji, kamor spadata tudi Pavlov in Skinner. Skinner je razvil teorijo operacionalnega pogojevanje, ki je temelj behavioristične terapije, po kateri posledice vedenja vplivajo na novo vedenje. Temu spoznanju so teoretiki (denimo Bandura) in praktiki dodali povezavo med mišljenjem in čustvi.
Ta pristop je navadno usmerjen na klientove težave »tukaj in zdaj« in se osredotoča na razvijanje skupnega pogleda klienta in terapevta na posameznikove težave. Klient in terapevt sodelujeta z namenom, da bi težave odkrivala in razumevala v luči odnosa med mišljenjem, čustvi in vedenjem.
Kaj zdravi? KVT je najpogosteje v rabi pri simptomih tesnobe, pri duševnih motnjah, povezanih s tesnobo in z depresijo, pa tudi pri drugih motnjah.
Cilji zdravljenja? Ta oblika terapije je usmerjena na lajšanje simptomov ali na vzpostavljanje nadzora nad njimi. Cilj terapije je ugotoviti, katere misli, prepričanja in vedenje posamezniku povzročajo telesno ali duševno simptomatiko (tesnoba, fobije …) oziroma ga ovirajo pri življenju in delu. KVT s svojimi tehnikami skuša vplivati na spreminjanje misli, prepričanj in vedenj ter tako obvladovati simptome, kar lahko zmanjša napetost in izboljša kakovost življenja.
Kako zdravi? Pri KVT klient in terapevt sodelujeta z namenom odkrivanja in razumevanja težav v luči odnosa med razmišljanjem, čustvi in vedenjem. Ta pristop je navadno usmerjen na klientove težave »tukaj in zdaj«.
Kaj obravnava? Predmet obravnave so simptomi, mišljenje, vedenje in čustva.
Način dela? Bistvo KVT je v tem, da terapevt skuša pomagati klientu pri doseganju želenih sprememb v razmišljanju, čustvovanju in vedenju. Terapevt klienta uči tehnik za obvladovanje težav, klient pa izvaja domače naloge. Terapija je osredotočena na to, da klientu omogoči oblikovati rešitve za probleme, ki mu bodo pomagale bolj, kot mu njegove trenutne strategije.
Oblika (modaliteta)? Individualna, skupinska.
Trajanje terapije? Tovrstna terapija je največkrat kratkotrajna. Navadno obsega od 10 do 15 seans, v nekaterih primerih pa lahko traja tudi znatno manj ali več časa. Po zaključeni terapiji se klient in terapevt običajno dogovorita za omejeno število vzdrževalnih seans, s katerimi ohranjata doseženi napredek.
Frekvenca? Sprva enkrat na teden, za vzdrževanje zadošča enkrat na mesec.
Prednosti? Ker hitro prispeva k blaženju trenutnih simptomov, je navadno izbira tistih, ki bi radi v krajšem času dosegli izboljšanje počutja in se ne želijo poglabljati v globlje vzroke za svoje težave.
Učinkovitost? Učinek nastopi razmeroma hitro, vendar raziskave opozarjajo, da največkrat sčasoma izzveni, zaradi česar se utegnejo simptomi povrniti. Ker so tehnike VKT v večji meri usmerjene na obvladovanje kot pa na preprečevanje oziroma odpravljanje simptomov, jih je treba pogosto obnavljati in ponavljati. Pri težavah brez psihodinamičnega ozadja, denimo pri fobijah, ki so posledice stvarnih neprijetnih izkušenj (strah pred psi po napadu psa …), ali pa so omejene na konkretne situacije (strah pred letenjem …), pa je mogoče s kognitivno-vedenjsko terapijo doseči pomembno in tudi trajno izboljšanje.
Šole? Vedenjska terapija, racionalno-emotivna vedenjska terapija, kognitivna terapija in dialektična vedenjska terapija. Najbolj razširjena je kognitivno-vedenjska terapija (KVT). Najbolj integrativni med njimi sta analitična KVT in dialektična vedenjska terapija.
Sistemska psihoterapija
Vsak sistem (skupina, družina, partnerska zveza) je sklop vzajemno povezanih enot. Sleherno obnašanje, sleherna posameznikova težava oziroma simptom je odraz akutne ali kronične motnje v čustvenem ravnovesju celotnega sistema. Intelektualne korenine tega pristopa izhajajo iz spoznanj antropologije in kibernetike. Za začetnike sistemske psihoterapije veljajo Bateson, Haley in Erickson. Sistemska psihoterapija je najuporabnejša pri obravnavi družine, kjer vsak posameznik predstavlja del sistema, patologija družine pa prispeva h klientovemu neustreznemu vedenju. Terapevtova naloga je prepoznati vlogo, ki jo ima klient pri ohranjanju družinskega sistema, in jo spremeniti. Čeprav ozadje družinske terapije pogosto obsega vso družino, ni ne nujen in ne zadosten pogoj za sistemsko spremembo.
Kaj zdravi? Sistemska družinska terapija je namenjena reševanju težav v odnosih med parterjema oziroma med družinskimi člani. Najuporabnejša je pri obravnavi družine, kjer vsak posameznik predstavlja del sistema, družinska patologija pa ustvarja posameznikovo neustrezno vedenje. Če je težava enega od članov družine zelo huda, večje ali manjše posledice na različnih področjih življenja čutijo prav vsi družinski člani.
Cilji zdravljenja? Za tovrstno terapijo se odločajo posamezniki, ki želijo izboljšati partnerske in družinske odnose, doseči boljše vzajemno razumevanje in spoštovanje, oblikovati zdravo, razvojno spodbudno in podporno okolje za šibkejše družinske člane (otroci), bolje razumeti dinamiko medsebojnih odnosov ter učinkoviteje komunicirati in reševati konfliktne situacije.
Kako zdravi? Terapevtova naloga je prepoznati vlogo, ki jo ima klient pri ohranjanju družinskega sistema, in jo spremeniti. Sistemska terapija spreminja pogled na odnose, vloge in angažiranost družinskih članov, njihovo komunikacijo in vedenje, s tem pa tudi na njihove medsebojne odnose.
Kaj obravnava? Družino kot celoto, v kateri družinski člani vplivajo drug na drugega, njihove odnose, komunikacijo, prepričanja in stališča.
Način dela? Klienti se ob podpori terapevta učijo partnerskega pogovora in učinkovitejšega reševanja konfliktnih situacij.
Oblika (modaliteta)? Individualna, skupinska, partnerska, družinska.
Trajanje terapije? Gre za srednje dolgo terapijo, ki traja od pol leta do več let.
Frekvenca? Najmanj enkrat na mesec, navadno enkrat na teden.
Prednosti? Osredotoča se na sistem odnosov v celotni družini.
Učinkovitost? To je učinkovita metoda reševanja težav v partnerstvu in družini. Če se posamezni člani srečujejo z intenzivnimi notranjimi konflikti ali pa gre pri njih celo za katero od osebnostnih motenj, jo je priporočljivo kombinirati z individualno globinsko oziroma procesno psihoterapijo.
Šole? (Sistemska, relacijska) družinska terapija, partnerska terapija in nekatere skupinske oblike psihoterapije.
Humanistično-eksistencialne terapije
Eksistencialni pristopi k psihoterapiji poudarjajo sposobnost posameznikov, da si izbirajo življenjske izkušnje. Izhaja predvsem iz neanalitičnih šol, ego in self psihologije ter iz gestalt psihologije. Vanjo sodijo različne šole z različnimi izhodišči, med katerimi so najpomembnejše naslednje:
· Gestalt terapija poudarja, da je posameznik odgovoren za svoj osebnostni razvoj.
· Transakcijska analiza je celovita teorija osebnosti, komunikacije in psihopatologije. Izhaja iz humanistične filozofije; njeno temeljno izhodišče je, da je vsak posameznik »v redu« (OK).
· Realitetna terapija temelji na teoriji izbire, psihologije notranjega nadzora. Razlaga, zakaj in kako sprejemamo izbire, ki določajo našo življenjsko pot.
· Logoterapija se osredotoča na reševanje človekovih težav in stisk skozi njegovo možnost svobode in odgovornosti. Osnovni pojmi te teorije so svoboda volje, volja do smisla in smisel življenja.
Končna vrednota je človeško dostojanstvo.
Kaj zdravi? Humanistične terapije namenjajo poudarek spodbujanju klientovih sposobnosti za doživljanje občutkov ter za razmišljanje in delovanje v skladu z zmogljivostmi vsakega posameznika, da se samouresniči. Gestalt terapija poudarja, da posameznik nosi odgovornost za svoj osebnostni razvoj. Transakcijska terapija obravnava medsebojna razmerja treh ego stanj v posamezniku in med posamezniki. Realitetna terapija temelji na teoriji izbire ter razlaga, zakaj in kako sprejemamo izbire, ki določajo našo življenjsko pot. Logoterapija se osredotoča na reševanje človekovih težav in stisk skozi njegovo možnost svobode in odgovornosti. Integrativna terapija združuje tehnike različnih šol: analitične, kognitivno-vedenjske in humanistične.
Cilji zdravljenja? Okrepiti odrasle dele osebnosti, razviti osebnost in potenciale, da lahko posameznik učinkoviteje premaguje življenjske težave in ovire.
Kako zdravi? V uporabi so tehnike različnih psihoterapevtskih smeri (gestalt, psihodrama, kognitivno-vedenjska psihoterapija ...).
Kaj obravnava? Integrativna in gestalt psihoterapija se ukvarjata z osebnostjo kot celoto, transakcijska analiza pa s strukturnimi deli osebnosti (otrok, odrasli, roditelj), s katerimi vstopamo v medosebne odnose.
Način dela? Podpora samouresničevanju in osebni rasti.
Oblika (modaliteta)? Individualna, skupinska.
Trajanje terapije? Trajanje je odvisno od vsake posamezne šole.
Frekvenca? Po dogovoru, odvisno od uporabljene tehnike.
Šole? Rogersova, na posameznika usmerjena terapija, gestalt terapija, transakcijska analiza, realitetna terapija, integrativna psihoterapija, eksistencialna terapija, logoterapija.