Razvojno analitična psihoterapija
Izhodišče je proces zorenja osebnosti …
Freud je menil, da so simptomi duševnih motenj (depresija, anksioznost, psihosomatske težave …) posledica potlačenih travm ali čustvenih konfliktov, iz katerih izhajajo nezavedni motivi. V praksi tako čistih primerov domala ni; terapevti se vsakodnevno srečujemo z veliko širšim spektrom težav in motenj, ki jih ustrezno pojasnjujejo novejše smeri.
Podobni simptomi namreč zelo pogosto izvirajo iz nedokončanega procesa osebnostnega in čustvenega zorenja ter osamosvajanja. Otroci za svoje zorenje in osebnostno oblikovanje potrebujejo varen čustveni odnos s starši (ali z odraslimi osebami v tej vlogi). Če ta odnos ni omogočil dovolj varnega čustvenega zaledja in ustreznih razvojnih spodbud za izpeljavo tega procesa, se niso mogli oblikovati dovolj zreli in učinkoviti prilagoditveni oziroma obrambni mehanizmi, zato človek (vsaj v nekaterih vidikih) deluje na manj zreli osebnostni oziroma čustveni ravni.
Posameznik tako odraste brez primernih orodij za spoprijemanje z zahtevami in izzivi odraslega življenja, zaradi česar se pogosto znajde v čustveni stiski in/ali konfliktih z okoljem. Oboje se odraža v obliki raznovrstnih duševnih in telesnih simptomov ter motenj (tesnoba, depresivnost, občutek praznine, izbruhi …).
Odnosi s pomembnimi osebami v otroštvu vplivajo tudi na oblikovanje samopodobe in samovrednotenja, obenem pa delujejo kot matrica, po kateri vzpostavljamo medosebne odnose v odraslem življenju.
Posledično človek nezavedno v celoti poustvarja oblike odnosa – namesto zrele, varne čustvene navezanosti in vzajemnosti vedno znova gradi manj zrelo, simbiotično navezanost, v kateri prevladuje čustvena odvisnost, ali pa navezanost in bližino povsem zavrača oziroma jo vedno znova ruši.
Otroštvo brez varnega čustvenega odnosa …
Vsak otrok za zdrav osebnostni razvoj potrebuje brezpogojno ljubezen staršev, ki zagotavlja ustrezne čustvene temelje in razvojne spodbude, med katere sodijo tudi primerne meje in zahteve. Kadar je odnos med starši in otrokom usmerjen bolj na potrebe staršev kot na razvojne potrebe otroka, ne more ponujati zadovoljivih čustvenih izkušenj. Otrok, ki je med odraščanjem doživljal ponavljajoče se neustrezne čustvene izkušnje s pomembnimi osebami (starši), enako ravnanje, kot ga je vajen od bližnjih, pričakuje tudi od drugih oseb. Zato se pogosto vnaprej odziva v skladu s svojimi pričakovanji, ki pa so nemalokrat v nasprotju z realno situacijo oziroma z objektivnim odzivom druge osebe. Pogojevana ljubezen pomeni, da so starši otroka čustveno sprejemali le takrat, ko je zadovoljil njihova pričakovanja. Človek, ki so ga starši zavračali vsakič, ko jim ni ustregel ali pa jih je razočaral, se utegne tudi kot odrasla oseba nenehno na vse pretege truditi, da bi ustregel drugim (tudi kadar tega nihče ne zahteva), obenem pa se jezi vsakič, ko se drugi zanj ne trudijo v enaki meri. Tako s svojimi odzivi tudi sam prispeva k oblikovanju konfliktnih odnosov z okoljem, sočasno pa pričakuje, da bo dobil vse, kar je pogrešal.
… vodi v odraslost, polno stisk in razočaranj
Odrasli odnosi ne morejo brez korektivnega odnosa nadomestiti in zapolniti primanjkljaja iz zgodnjega odnosa s starši. Posledično je človek vedno znova razočaran, prizadet in tudi jezen, slabo izkušnjo iz otroštva pa le še utrjuje in poglablja. Vedno znova se počuti zavrnjen.
Tak posameznik nenehno idealizira in upa, da bo prav tokrat novi človek (prijatelj, partner, nadrejeni …) ali nove okoliščine prinesle rešitev težav ter odpravile občutek samote, praznine, obupa, nemoči. Pogosto potegne črto, začne znova – in se znova znajde na istem mestu. Kadar je zapuščen, zavrnjen ali pa iz strahu pred zavrnitvijo zapušča/se umika, ga preplavlja tesnoba, počuti se, kot da izgublja samega sebe.
Vse te boleče občutke izraža na več načinov – sprva z oklepanjem ljudi in s tesnobo, ki nastopi, ko se začnejo vezi trgati. Pozneje se na razočaranje odziva z zavračanjem, uporom, impulzivnim izražanjem jeze ali s prizadetim odmikom od ljudi. Kadar bolečine, tesnobe in/ali jeze ne zmore izraziti navzven, jih naposled izrazi prek simptomov, kot so tesnobnost, samouničevalno vedenje, depresivnost in psihosomatske težave …
Za novo osebnostno rast je potreben korektiven odnos ...
Odrasli odnosi, tudi najbližji, ne morejo nadomestiti tega, za kar je bil človek prikrajšan v otroštvu, saj mora biti v takem odnosu prostor za želje in potrebe vseh in ne le enega, pa čeprav je bil ta bolj prikrajšan. Tudi odganjanje tovrstnih misli in občutkov ne prinese dolgotrajnega olajšanja, saj se zgolj kopičijo in na koncu pripeljejo do enakih ali drugačnih simptomov, ki so odraz teh (zavednih ali nezavednih) občutkov.
V pomoč je lahko tako imenovani korektivni odnos s psihoterapevtom, ki človeku ponudi potreben prostor, razumevanje ter sprejemanje ranjenih delov in občutkov prikrajšanost, pa tudi ustrezne okoliščine in spodbude za nove korake na področju osebnostne rasti.
… ki ga lahko ponudi razvojno analitični psihoterapevt
Ta oblika psihoterapije se imenuje razvojna zato, ker podpira oblikovanje oziroma strukturiranje osebnosti, ki se začne z rojstvom in se nadaljuje z razvojnim procesom, ki traja vse življenje. Ta proces ima svoje značilnosti in zakonitosti in se ne sklene z odraslostjo. Psihoanalitična razvojna psihologija povezuje koncepte klasične psihoanalize z odkritji, ki so znana pod imenom ego in self psihologija, s teorijo objektnih odnosov ter s spoznanji relacijske in razvojne psihologije.
V nasprotju s psihoanalizo je pri razvojno analitični psihoterapiji cilj pogosto zastavljen širše. Gre za nadaljevanje razvoja, osebnostne rasti in zorenja vseh delov klientove osebnosti, pri katerih je psihoterapevt v diagnostični fazi ugotovil zastoj, ki klienta ovira pri delovanju in življenju nasploh – in kjer je z razvojem tudi mogoče nadaljevati.
Korektivni odnos med klientom in terapevtom spodbuja osebnostno rast ter utrjuje pozitivno samopodobo in samospoštovanje. Manj zrele prilagoditvene mehanizme, ki posameznika ovirajo, spreminja tako, da lahko v celoti izkoristi vse svoje potenciale ter učinkovito in zadovoljno funkcionira.
Cilj razvojno analitične psihoterapije je torej ob pomoči procesa zorenja doseči osebnostne spremembe, ki bodo omogočile uspešnejše spoprijemanje z življenjskimi izzivi ter ponudile več notranjega miru in trdnosti, konstruktivnejše medosebne odnose in zadovoljnejše življenje. V resnici gre za vnovič spodbujen proces osebnostne rasti.
Drugi cilj razvojno analitične psihoterapije je prek osebnostne rasti doseči spremembe v osebnosti, ki pomagajo trajno omiliti simptome, težave in stiske.
Različne faze procesa …
Prvih nekaj seans je namenjenih poglobljenemu diagnostičnemu postopku, v okviru katerega poskušamo razumeti simptomatiko, prepoznati situacije, ki sprožajo simptome, in se seznaniti s klientovo osebno zgodovino. Poleg tega si prizadevamo razumeti oblikovanje klientovih pomembnih odnosov, njegovo doživljanje samega sebe in njegove motivacije.
Prvo obdobje terapije je namenjeno vzpostavitvi terapevtskega odnosa in formuliranju problema. V tem času skupaj s pacientom odpiramo pomembna vprašanja. Pri tem pojasnjujemo čustva, odkrivamo problematične odnose s pomembnimi osebami, prepoznavamo in analiziramo neustrezne vzorce odzivanja ter obdelujemo notranje prisile in ovire, pri čemer vselej izhajamo iz pacientovih virov in jih krepimo. Od tega, ali terapevtu in klientu uspe oblikovati zaupljiv in konstruktiven odnos (terapevtska delovna aliansa), je v veliki meri odvisen tudi uspeh zdravljenja.
Glavni del terapije je usmerjen na spodbujanje in usmerjanje procesa osebnostnega zorenja. Če se je zaradi pomanjkanja ustreznih razvojnih spodbud (spodbujanje, razločevanje, samostojnost …) čustveni razvoj ustavil še pred dokončnim dozoretjem, jih je treba vnašati v psihoterapevtsko obravnavno. Hkrati s tem potekata prepoznavanje ter analiza odporov in obramb (nezavedni sistem zaščite), pa tudi prenašanje občutkov med osebami »tukaj in zdaj«. Terapevt jih ugotavlja ob pomoči pojasnjevanja in soočanja ter jih interpretira, s čimer klientu pomaga, da jih prepozna in čustveno predela.
Sklepni del procesa je namenjen poslavljanju in zaključevanju odnosa (slovo, separacija).
Faze procesa so podrobneje opisane v poglavju Kako poteka?.
… postopno popravljamo škodo in gradimo nove zmožnosti
Pacient skupaj z razvojno analitičnim psihoterapevtom predeluje ter poskuša razumeti, sprejeti in prerasti otroške občutke in prikrajšanost, ki ga ženejo v iskanje človeka, ki mu bo ponujal tisto, česar mu niso dajali starši. V strokovnem jeziku temu zorenju pravimo graditev zrelejših obrambnih oziroma prilagoditvenih mehanizmov ter izpeljava procesa separacije in individuacije – graditev osebnostne samostojnosti.
Pri tem gre za popravljanje »škode« (razvojni primanjkljaji), ki je nastala zaradi razvojno neustreznih okoliščin in/ali hudih ali ponavljajočih se travmatičnih izkušenj. Prav zato tovrstno psihoterapijo uporabljamo tudi za rekonstrukcijo osebnosti pri zdravljenju osebnostnih motenj. Prve rezultate (omilitev simptomov) je mogoče pričakovati po nekaj mesecih dela, prve pomembnejše osebnostne (strukturne) spremembe pa šele po dveh ali več letih terapije, vendar pa so te spremembe navadno trajne.
Ključni dejavnik tovrstnega zorenja je odnos, ki ga vzpostavita empatičen terapevt in pacient. Imenuje se korektivni odnos, saj je namenjen zmanjševanju »poškodb« v osebnosti ali zavrtosti potreb, ki so nastale v odnosu s pomembnimi odraslimi iz našega otroštva.
Ta odnos pacientu prinaša izkušnjo sprejetosti ter občutek zanesljivosti, stalnosti, razumljenosti, varnosti in spoštovanja. To omogočajo terapevtovi odzivi; ti so konsistentni, zato jih je mogoče predvideti. Terapevt se ne jezi in ne kaznuje ter pomaga razumeti motive in posledice. Ta izkušnja prinaša nov, konstruktiven vzorec odnosa, ki ga pacient sčasoma ponotranji ter z njim nadomesti stare in manj ustrezne vzorce. Tako pridobljeni vzorec postane nova matrica za odnose v vsakodnevnem življenju – s partnerji, s prijatelji, z otroki, s sodelavci …
Proces osebnostne rasti je dolgotrajen …
Vnaprej se je treba zavedati, da gre za proces, ki je dolgotrajen in naporen, zaradi česar od klienta zahteva obilo motivacije in vztrajnosti, pa tudi veliko časa in truda. Tako kot mora otrok odrasti sam, starši pa ga lahko pri tem le spodbujajo, usmerjajo in poskrbijo za ustrezne čustvene okoliščine, mora tudi »preraščanje« otroških vzorcev v psihoterapevtskem procesu opraviti človek sam, terapevt pa ta proces zgolj usmerja ter mu ponuja ustrezne okoliščine in spodbude.
Hitrih rezultatov ne gre pričakovati, saj tudi v otroštvu rast in zorenje zahtevata svoj čas. Obenem velja, da je za izbris ene same slabe izkušnje potrebnih veliko dobrih izkušenj, tudi do deset. Ni se dovolj le spomniti, kaj se je dogajalo; vse to je treba tudi čustveno predelovati, dokler se boleči občutki ne umirijo, in si nabirati drugačne izkušnje. Pozneje je treba tako predelano izkušnjo umestiti in od mesta, na katerem nas je ta izkušnja zavrla v čustvenem in osebnostnem zorenju, »prehoditi« oziroma nadomestiti nedokončano zorenje.
… končni cilj pa je trdnejša in stabilnejša osebnost
Zaradi svoje usmerjenosti na spodbujanje osebnostnega zorenja je razvojno analitična psihoterapija ustrezna izbira tudi v primeru, da želimo osebnostno rast predvsem nadaljevati.
Ker ni usmerjena izključno v raziskovanje patologij v osebnosti, skuša poiskati zdrave temelje človekove duševnosti in na osnovi teh spodbuditi nadaljnjo konstruktivno osebnostno rast. Zato razvojno analitična psihoterapija ni primerna le za osebe, ki se srečujejo z duševnimi težavami, temveč tudi za vse, katerih glavni cilji so samospoznavanje, osebnostno zorenje in osebnostna rast.
Ker odnos klientu prinaša izkušnjo sprejetosti ter občutek zanesljivosti, stalnosti, razumljenosti, varnosti in spoštovanja, se ta izkušnja ponotranji kot nov pogled nase in na svojo vrednost. Človek, ki bolje razume in lažje sprejema sebe, se tudi doživlja kot vrednega spoštovanja in naklonjenosti. Zato se bolj ceni, si zaupa in se ima rad – tudi takrat, ko naredi napako ali doživi neuspeh. Poleg tega sprejema, spoštuje ter izkazuje zaupanje in naklonjenost drugim, saj nima več občutka, da ga drugi nenehno napadajo in ogrožajo. Tako pridobljeni vzorec postane nova matrica za odnose v vsakodnevnem življenju – s partnerji, s prijatelji, z otroki, s sodelavci, s širšo družino in z ljudmi nasploh.