Ljudje s to motnjo čutijo široko paleto čustev, vendar so pridušena, šibka, čustveni afekti niso močni in navadno bolj iz negativnega kot iz pozitivnega spektra. Lahko sicer gradijo čustvene odnose, vendar so manj intenzivni.
Samo nekateri ljudje s to motnjo so aseksualni, večina pa čuti spolne impulze, vendar ti ne prerastejo vselej v želje in dejanja. Za spolnost jim ni zares mar, zanje je manj pomembna.
Sramežljivost je značilnejša za izogibajočo motnjo. Shizoidne osebe si družbe ne želijo; zanje je preprosteje, če so sami.
To ne drži, res pa utegne biti takšno njihovo vedenje, saj sami ne čustvujejo intenzivno in želijo biti sami. Nekateri ljudje jih zato doživljajo kot hladne, distancirane, brezbrižne. S prekinitvijo stikov ne kaznujejo, nikogar ne želijo mučiti ali ga prizadeti, le raje bi bili sami, saj se v bližini drugih ne počutijo udobno, zato potrebujejo odmik.
Čeprav si želijo zasebnosti in osebnega prostora ter niso ravno družabni, to še ne pomeni, da jim za nikogar ni mar.
Drži, da ne govorijo veliko. Ohranjanje pogovora je zanje zahtevna naloga, vendar to ne pomeni, da je ne zmorejo.
Socialnih pravil resda ne razumejo najbolje, v socialnih stikih so tudi nekoliko okorni, vendar se sčasoma, ko drugega človeka nekoliko bolje spoznajo, sprostijo in lažje komunicirajo.
Ker gre za ljudi, ki so jim socialni stiki naporni, zaradi česar se jim skušajo izogniti, navadno socialni stik traja najkrajši možni čas, praviloma veliko prekratek, da bi vzbudil kakršen koli intenzivnejši čustveni odziv. Napadalni (navadno le besedno) postanejo le, če imajo občutek, da nekdo pretirano vdira vanje in da se ne morejo umakniti kako kako drugače.
Za shizoidno osebnostno motnjo sta značilna trajen vzorec socialne odmaknjenosti in omejen obseg čustvenega izražanja, zaradi česar so osebe s to motnjo navadno socialno izolirane. Zdi se, da ne iščejo bližnjih odnosov in si jih tudi ne želijo.
V resnici so osebe s shizoidno motnjo ujete v protislovje: na eni strani se bližine bojijo, na drugi pa potrebujejo človeka, na katerega bi se navezali, to pa v njih vzbuja neizmeren strah. Ker so zelo občutljive, se močno odzovejo na medosebne dražljaje in odnose, navadno z obrambnim umikom, če umik ni možen, pa z napadom. V bližini drugih ljudi se hitro čutijo ogrožene, občutek imajo, da bodo pogoltnjene, ujete, nadzirane, ranjene, da bodo doživele vdor …. Zato drugim ne zmorejo zaupati; ves čas so v paranoidni poziciji. Da bi se zaščitile, pogosto same prekinejo odnos, še preden se sploh lahko razvije.
Na videz se zdijo samostojne, v resnici pa so obrambno samozadostne. Lahko se vedejo minimalno socialno ustrezno, vendar je zanje njihov notranji svet pomembnejši od odzivov okolja. Zdijo se brezbrižne do socialne sprejetosti/zavrnitve, pa tudi do pohval/kritike. Nekateri ljudje s to motnjo se umaknejo v skoraj puščavniško fizično osamo, drugi zbežijo v svoj notranji fantazijski svet. Včasih uporabljajo nenavadne, celo čudaške manevre, s katerimi druge držijo stran od sebe. To ravnanje je predvsem namenjeno ohranjanju sprejemljive razdalje. Pogosto si izberejo samotarske poklice, ki ne zahtevajo neposrednega stika z ljudmi (računalništvo …).
Ljudje s shizoidno motnjo so kot otroci najbolj pogrešali empatičen materin odnos, s čimer imamo v mislih pomanjkanje razumevanja za otrokove potrebe in občutke. Podobno kot njihova mama tudi sami za bližnje skrbijo zgolj materialno, funkcionalno, ne zmorejo pa jim ponuditi pristnih čustev in bližine. Če torej vstopijo v partnerstvo in si ustvarijo družino, jo zanesljivo oskrbujejo z gmotnimi dobrinami. Pred bližino se pogosto umikajo v delo, ki se utegne – če si bližnji želijo več čustvene bližine – prevesiti v deloholizem, zato je med izgorelimi razmeroma velik delež shizoidnih oseb.
Obstaja še ena oblika shizoidne motnje, tako imenovani prikriti tip.
Ti ljudje navzven ne kažejo značilnih simptomov shizoidne motnje. Prikrito shizoidne osebe se utegnejo zdeti družabne in imajo bogate socialne stike. Kažejo se kot ekstrovertirane oziroma družbeno vključene v okolje. Navadno imajo stabilno zaposlitev in znance, s katerimi se družijo, vendar z njimi ne spletejo globokih čustvenih vezi; svoja čustva ohranijo strogo ločena od čustev drugih, v varnosti svojega notranjega sveta. Lahko izražajo številne občutke in imajo veliko socialnih stikov, v katerih pa ne pride do čustvene izmenjave, saj zgolj igrajo vlogo, v katero pa niso osebno vpleteni. V formalni komunikaciji utegnejo biti zelo dejavni in celo spretni, če pa nekdo poskuša z njimi vzpostaviti tudi čustvene stike, se umaknejo in zaprejo. V primerjavi z odkritim tipom so spolno dejavnejši, saj premorejo boljše socialne spretnosti, ki so potrebne za spogledovanje in navezovanje stikov, vendar je njihova seksualnost navadno povsem ločena od čustev.
Osebe s shizoidno osebnostno motnjo so bile v otroštvu globoko čustveno travmatizirane. Ker so bile v odnosu s starši prikrajšane za izkušnjo empatične čustvene bližine, saj jim takrat, ko se je njihova osebnost razvijala, ni nihče ponudil topline in razumevanja, četudi so bile morda funkcionalno povsem brezhibno oskrbovane, sveta ne doživljajo kot privlačnega in spodbudnega, pač pa predvsem kot ogrožajočega.
Dojenček in majhen otrok sebe in svoj notranji svet gradi na osnovi čustvenih izkušenj s starši. Če v tem obdobju doživlja dolgotrajno prekinjen ali večkrat prekinjan odnos z mamo ali s primarnim skrbnikom in/ali:
· hlad in čustveno odmaknjenost namesto topline,
· nerazumevanje namesto razumevanja in podpore,
· posesivnost, nadziranje in vdiranje namesto spodbude in spoštovanja meja,
· zavračanje namesto ljubezni in sprejetosti,
· ignoranco ali zavračanje občutkov in potreb namesto empatije,
· zanemarjanje ter telesno ali spolno zlorabo namesto zaščite,
se skuša obvarovati s tem, da se skrije v svoj notranji svet. V fantazijah odživi tisto, česar se v resničnem življenju tako zelo boji, da je obrambno odrezal celo svoje občutke in čustva, pa tudi potrebo po navezanosti. Ne da bi se tega sploh zavedal, v sebi še vedno hrepeni po ljubezni in bližini, za kateri je bil prikrajšan, vendar so meje njegove osebnosti tako krhke, da potrebuje tudi varno razdaljo – da ne bi izgubil sebe in svojih občutkov.
Zaradi tovrstnih okoliščin se pri njih oblikujejo naslednje značilnosti in oblike obrambnega vedenja:
Tisti, ki so odraščali ob vdirajočih in pretirano nadzorujočih starših, ki niso spoštovali njihovega osebnega prostora, v otroštvu niso mogli oblikovati trdnega in čvrstega občutka sebe. Posledično se počutijo, kot da so meje njihove osebnosti oziroma identitete (njihov občutek samega sebe, »kaj sem jaz in kaj si ti«) tako šibke, da jim je v navzočnosti prepričljivejših ljudi in močnejših osebnosti težko ostati sam svoj in ohraniti svoje mnenje. Kako šibke so njihove meje, je razvidno iz tega, da že očesni stik utegnejo doživljati kot vdiranje vase, zato ga le stežka vzdržijo; raje umikajo pogled. Celo v pogovorih raje gledajo nekam mimo človeka.
Lahko se dobesedno počutijo, kot da jih druga oseba napada, okupira ali preplavlja, da se izgubljajo v odnosu oziroma se ne čutijo več. Branijo se tako, da z drugimi ne delijo osebnih informacij, da torej ne govorijo o ničemer, kar je zanje resnično pomembno. Živijo sami in na raznovrstne načine ohranjajo telesno in čustveno razdaljo do drugih ljudi. Razdaljo najprej skušajo ohraniti s telesnim ali čustvenim odmikom; zdijo se nezainteresirani. Če imajo še vedno občutek, da jih drugi okupirajo, se umaknejo vase in se dobesedno izključijo iz okolja (»odcepijo od sebe«). V stiski utegnejo človeka, ki ga doživljajo kot vsiljivega agresorja, napasti in z njim prekiniti vse stike.
Zaradi hudega pomanjkanja uglašenega odnosa s starši v zgodnjem otroštvu, zlasti če je bil odnos odtujen, nekako mimobežen, se tak človek včasih celo ne počuti kot del človeške skupnosti. Prva oseba, s katero otrok stopi v odnos in pri kateri dobi občutek, da nekam pripada, je mama oziroma oseba, ki je v tej vlogi. Mama s tem, ko se odziva na otrokove občutke in potrebe, otroka zrcali. Če se obnaša, kot da teh občutkov in potreb sploh ni ali kot da ne štejejo, jih tudi otrok odcepi kot nepomembne ali celo moteče. Ker ni povabljen v odnos in v njem ni sprejet, se počuti, kot da nikamor ne spada.
Ker starši z njim niso ravnali kot s polnopravno in pravo osebo, ker niso upoštevali njegovih občutkov, čustev, pravice do osebnih meja … se tudi sam ne počuti kot čisto pravi človek. Počuti se drugačen od vseh drugih. Osebe s shizoidno motnjo se pogosto opisujejo kot »tujce«, »ne čisto prave ljudi« ali kot »robote«.
Ljudje s shizoidno motnjo veljajo za samotarje, ki se bolje počutijo sami kot z drugimi. Sočasno globoko hrepenijo ter fantazirajo o čustveni in spolni bližini.
Številni s to motnjo so bili v otroštvu tako zelo prizadeti ali celo travmatizirani, da skoraj nikomur ne zaupajo, zato poiščejo načine, kako ohraniti občutek varne razdalje od drugih ljudi. Ta obramba jim utegne onemogočati, da bi zgradili bližnje, zadovoljujoče in intimne odnose z drugimi ljudmi, ki si jih tako želijo. Zaradi minulih medosebnih travm jih je zelo strah ljudi, saj bližino povezujejo z zlorabo in nadzorom.
Čeprav potrebujejo varno bližino, se pogosto izogibajo intimnim in neposrednim stikom. Parcialni odnosi, ki so omejeni po številu ali obliki stikov, jih manj ogrožajo, saj jim sočasno omogočajo občutek stika in varne oddaljenosti. Prav zato pogosto stopijo v zvezo s poročeno osebo, z nekom, ki je zaradi narave dela veliko odsoten, ali pa v zvezo na daljavo; tako sta lahko skupaj le redko in za krajša obdobja. Če bi druga oseba postala v celoti na voljo, bi verjetno hitro našli razlog, da bi odnos pretrgali.
Nadomestilo za bližino so lahko tudi odnosi prek interneta in fantazijski odnosi z nedosegljivimi ljudmi ali z ljudmi, ki jih komajda poznajo. Od klasičnih zalezovalcev se razlikujejo po tem, da drugo osebo sicer utegnejo spremljati ali opazovati, včasih celo več let, vendar z njo niti ne poskusijo navezati stika, saj se je preveč bojijo. Internetna tehnologija marsikomu med njimi omogoča spremljanje fantazijskega partnerja, ne da bi ta za to sploh izvedel.
Nekateri med njimi se pred bližino branijo z anonimnimi spolnimi odnosi, privlači jih tudi igranje vlog, za katerimi lahko skrijejo svojo identiteto. Razmeroma pogosta je fetišistična ali BDSM-spolnost, pri kateri lahko zavzamejo dominantno ali podrejeno vlogo. To jim namreč omogoči odigravanje obeh skrajnosti: popolnega nadzora ali brezpogojnega prepuščanja. Tudi plačljiva spolnost jim omogoča občutek nadzora, ki ni povezan z intimnim vpletanjem.
Osebe s shizoidno osebnostno motnjo veljajo za samotarje brez prijateljev, ki se bolje počutijo sami kot z drugimi. Sočasno globoko hrepenijo ter fantazirajo o čustveni in spolni bližini, vendar svojih fantazij ne zmorejo uresničiti, zaradi česar se zdi, kot da jih bližina in spolnost ne zanimata. Naučijo se oblikovati natančne mentalne fantazije, ki so varen nadomestek za resnične stike in odnose. Pogosto se presenetljivo natančno zavedajo značilnosti svojega notranjega sveta in so zbegani, ker se drugi teh vidikov sebe zavedajo v znatno manjši meri. Čeprav se navzven utegne zdeti drugače, v svoji izolaciji niso zares zadovoljni.
Zaradi vsega tega so jim na kožo pisani virtualni svetovi in videoigre, pa tudi virtualna spolnost. V virtualni resničnosti lahko prevzemajo raznovrstne vloge in identitete, ki jim omogočajo vzpostavljati stike z drugimi, ne da bi se jim bilo treba izpostaviti v pristnem stiku. Življenje njihovega lika postane ustrezen nadomestek za njihovo življenje; doživljajo ga realno kot življenje samo, vendar brez nevarnosti, da bi bili izpostavljeni grožnji izgube sebe. Igrati sebe in prek igre izražati različne vidike sebe se jim zdi najbolj varno. Zato pred računalnikom preživijo vsak možni trenutek. Pred nastopom računalniških iger so se izgubljali v fantazijskih svetovih književnih junakov.
Že v zgodnji mladosti so postali zelo samozadostni, saj so ugotovili, da ni odraslih, na katere bi lahko računali. Ker čutijo, da sta ljubezen in predvsem odvisnost nevarni, si življenje poskušajo urediti tako, da bi vse zmogli sami. Zato je umik v fantazijski svet predvsem poskus, da bi celo za čustvene potrebe, ki jih večina ljudi zadovoljuje v stikih z drugimi, poskrbeli sami, vendar brez grožnje, da bi jih drugi pogoltnili. Samozadostnost jim vzbuja občutek varnosti, vendar jim obenem onemogoča bližino in vzajemnost ter jih peha v osamljenost.
Disociacija je navadno posledica telesne ali spolne zlorabe. Ker otroci med zlorabo ne morejo fizično izginiti, se pogosto naučijo »izključiti« svoj um, tako da lahko med zlorabo duševno »izginejo«.
Ker so bili premladi, da bi se fizično odselili, so se naučili »oditi v glavi« ter se ločiti od svojih občutkov in izstopiti iz svojega telesa. Pogosto izgubijo nadzor nad to sposobnostjo, zato imajo težave pri vnovičnem umeščanju v občutek »tukaj in zdaj«, saj tudi kot odrasli doživljajo skrajno boleče občutke. Da bi jih prenesli, se morajo od njih odmakniti, jih odrezati – disociirati. Nekateri poročajo, da se včasih počutijo ločeni od svojih občutkov, svojega telesa ali celo življenja – da se na različne oblike izključijo, iztaknejo ali iztisnejo iz sebe. Nekateri se počutijo, kot da je med njimi in drugimi ljudmi nevidna stena. Ko se to zgodi, lahko vidijo drugo osebo, vendar se z njo ne morejo več čustveno povezati. Drugi se počutijo odrezani od svojega telesa; dolge ure lahko delajo brez hrane ali počitka. Nekateri se počutijo, kot da živijo v robotu, kot da so majhna oseba, ki živi v robotovi glavi in od tam vse nadzira. Spet drugi pravijo, da se počutijo kot v črno-belem filmu svojega življenja, ki pa ga ne živijo zares.
Drugim se shizoidni ljudje zdijo ravnodušni, nedružabni, dolgočasni ali brez smisla za humor, saj kažejo omejen obseg čustev ter stežka smiselno izrazijo svoje – občasno zelo intenzivne in boleče – občutke. Zdi se, kot da jih drugi in dogajanje okrog njih ne zanimajo; celo v neprijetnih situacijah se utegnejo zdeti neprizadeti. Njihova komunikacija se lahko zdi indiferentna in jedrnata, zato so v socialnih okoljih pogosto prezrti in težje vzpostavljajo medosebne odnose. Njihovo notranje življenje pa je polno globokih čustvenih potreb, občutljivosti in zmede v zvezi s svetom, ki jih obdaja.
Ker spregledajo (ali pa se morda sploh ne zavedajo) pomena socialnih znakov in njihovih odtenkov, se utegnejo zdeti družabno okorni in površni. Zaradi omejenega čustvenega izražanja ter pomanjkanja socialno kodificiranih recipročnih gibov ali izrazov (nasmeh, soglasno prikimavanje …) se drugim zdijo precej dolgočasni, nevljudni ali nepozorni.
Ker je njihova osebnost razcepljena med strahom pred bližino in popolnim čustvenim predajanjem, se skušajo zaščititi tako, da vzpostavljajo avtoritarne odnose. Kontaktna neustreznost in temeljno nezaupanje sta razlog za poudarjeno posesivnost; svoje bližnje odkrito ali prikrito nadzirajo. Če se njihove krhke meje zrušijo, se drugemu povsem podredijo ter izgubijo svoj jaz in občutenje sebe. Da bi se temu izognili, svoje meje skušajo ohranjati neprepustne, in sicer tako, da skušajo drugega, tudi njegovo mišljenje in čutenje, povsem upravljati, si ga podrediti. Zato oblikujejo odnos tipa gospodar-suženj (dominantni-podrejeni), pri čemer so lahko v eni ali drugi vlogi oziroma ju menjujejo.
Deliti življenje s človekom, ki ima shizoidno osebnostno motnjo, je podobno življenju s samotarsko mačko.
Osnovna značilnost ljudi s shizoidno osebnostno motnjo je ambivalentnost do medsebojnih odnosov. Na splošno delujejo kot samotarji brez prijateljev, globoko nezmožni za povezovanje z drugimi. Tudi kadar vzpostavijo nekakšen odnos, je ta brez vsebine, saj mu manjka čustvena prvina, ki je odcepljena in odrinjena, zamenjuje jo povsem racionalna in intelektualizirana komunikacija. Čustveno razdaljo do sveta navadno premostijo z intelektualnim stikom, zato si pogosto izberejo teoretična oziroma abstraktna delovna področja (matematika, računalništvo …) ali pa se odločijo za poklice, ki jim omogočajo navezovati stike z ljudmi prek znanosti, torej brez čustvene udeležbe.
Raztrgani so med strahom pred bližino in čustvenim predajanjem ter željo po obeh; samota in bližina ju plašita. To se navzven kaže kot zavračanje, zaradi česar se lahko v odnosih z drugimi gibljejo le na ozkem pasu med izolacijo in bližino, kar skušajo ohranjati za vsako ceno. Če se jim kdo poskuša preveč približati, se pred tesnobo izničenja branijo z izključevanjem občutkov. Če to ne zadošča, se bližini umaknejo, odzovejo odklonilno, ujezijo, v skrajnem primeru pa to osebo celo agresivno napadejo. Toda ko se odmaknejo, nastopi tesnoba, da bodo izginili v izolaciji, zato se znova poskušajo približati. Zdi se, kot da v isti sapi vabijo v odnos in ga zavračajo. Prav ta dvojnost je razlog, da se vedejo enkrat vabeče, drugič odklonilno, pogosto pa odmaknjeno, hladno, samozadostno.
Tudi spolnost jih zanima v manjši meri; mnogi med njimi živijo sami in ne vstopajo v zveze. Če vstopijo v zvezo, do trenutka, ko bi se morali zares navezati, postanejo že tako tesnobni, da jo dokaj hitro zaključijo, še preden se je zares začela. Zanima jih zelo malo stvari, njihova motivacija je šibka, skoraj v ničemer ne zmorejo zares uživati.
Partnerji ljudi s to motnjo imajo občutek, da sicer so v »nekakšni zvezi«, da so in niso v odnosu. Čeprav je jasno videti, da shizoidnega človeka partner zanima, je obenem tudi popolnoma vidno, da zvezi ni zares predan. Ne zato, ker bi bil v kakem drugem odnosu ali ker odnos a priori zavrača, vendar je nekako čustveno odsoten; čustev in navezanosti ne izraža. Večkrat pravijo, da namesto njihovih besed govori njihovo ravnanje, vendar se tudi ta zdijo nekako mlačna. Vedejo se, kot da je zveza nekaj samoumevnega, enako gotovost pa pričakujejo tudi od partnerja. Njihovi partnerji nikdar ne vedo natanko, pri čem so. Ker se počutijo negotovi, pogosto začnejo iskati dokazila ljubezni, to pa shizoidni partner doživlja kot pritisk, zato se še bolj umika, postane besedno napadalen ali pa prekine stik.
Ker so senzibilni, ker se zdijo samostojni, umirjeni, razmišljujoči, intelektualni in brez predsodkov, povrhu pa so navadno naklonjeni živalim, se na prvi pogled zdijo kot varen in miren pristan. Toda zelo hitro postane jasno, da so lahko izrazito občutljivi, nemara preobčutljivi na vsako spremembo ali drugačno zahtevo. Njihova samostojnost se izkaže kot samozadostnost, saj o svojih načrtih partnerja seznanjajo, ne pa jih z njim usklajujejo. Ne poznajo čustvenih izbruhov, na drugi strani pa je njihovo izražanje čustev naklonjenosti redko kot dež v puščavi. Bližina jih plaši, zato se ji umikajo, so nekako distancirani in tudi dokaj nedružabni, včasih kar do ljudomrzništva. Zdi se, kot da so v resnici bolj navezani na svojo žival (neredko je to mačka) kot na katero koli človeško bitje.
Čez čas nenadoma prenehajo komunicirati in se brez očitnega razloga umaknejo iz odnosa. Njihov partner je sprva zbegan in prizadet, saj je prepričan, da je izgubil zanimanje in ga zapustil. Toda čez čas se – spet brez jasnega razloga – spet prikaže in pričakuje, da bo sprejet, kot da se ni nič zgodilo. To partnerja še bolj zmede in v njem vzbudi negotovost, saj si nenavadnega ravnanja ne zna pojasniti – in tudi shizoidni partner ne zna navesti jasnih razlogov.
V odnosu s shizoidnim partnerjem se je treba zavedati, da so njegove meje izredno krhke in da za to, da jih ohranja, potrebuje veliko prostora in samote. Ljudje s shizoidno osebnostno motnjo ne čutijo potrebe po druženju, prijateljih ali celo po družinskih vezeh. Zelo občutljivi so na vdiranje, odvisnost, neiskrenost in čustvene pritiske; njihovi odmiki in distanciranost torej niso nekaj, kar si izberejo, pač pa je to njihov način, kako obstati v bližini, ki si jo želijo, vendar jih obenem pritiska in duši. Tako kot vsi ljudje kljub svoji samozadostnosti potrebujejo navezanost. Ker so zaradi svojih omejitev zelo osamljeni, se osamljenosti skušajo izogniti tako, da sicer ustvarijo nekakšen odnos, vendar se v razmerju pogosto počutijo raztrgani med željo po bližini in željo po samoti. Ta dihotomija vodi v vzorec »prekinitev in vračanj«, ki pa partnerja zmede in ga prizadene.
Čeprav morda ni vidnega razloga za prekinitev, do nje pride, ker je za shizoidnega človeka odnos postal prezahteven, preblizu – preveč je pričakovanj, preveč zahtev, preveč vprašanj, preveč oklepanja, preveč skupnega časa, premalo prostora. Shizoidna oseba se začne dušiti in ima neobvladljivo potrebo po tem, da pobegne in se zateče v samoto, nad čimer nima nadzora. Prostor potrebuje enako kot zrak.
Če partner zmore biti ter ostati čustveno in življenjsko samostojen, če zmore prenesti, da v odnosu ni veliko bližine in izražanja naklonjenosti, če zmore sprejeti, da se bo partner približeval in odmikal, pač v skladu s tem, koliko zmore, ima taka zveza priložnost, da obstane. Shizoidni partner namreč ne bo zares zapustil zveze, v kateri ima dovolj prostora zase. Če povrhu ne pričakuje, da bo ljubezen, toplina ali potrpežljivost spremenila vedenje shizoidnega partnerja, ki sicer potrebuje toplino, vendar je ne zmore vračati, je lahko taka zveza dolgoročna.
Žal pa se večkrat zgodi, da začneta graditi zvezo dve osebi, ki imata diametralno nasprotno potrebo po bližini – globoko odvisni in shizoidni. Oba se do skrajnih meja trudita, da bi se prilagodila drug drugemu, vendar si obenem povzročata neizmerno stisko. Globoko odvisni partner je ves čas prikrajšan, lačen bližine, ki jo neizmerno potrebuje, shizoidni partner pa se duši in se počuti ogrožen. Napoved ni dobra, saj veste, riba in ptica se imata lahko še tako radi, toda kje naj skupaj živita?
Navadno je to motnjo mogoče diagnosticirati v zgodnji odrasli dobi.
Osebe s shizoidno osebnostno motnjo so videti nedostopne in si življenje uredijo tako, da imajo zelo malo stikov z drugimi ljudmi. Mnoge med njimi se nikoli ne poročijo ali pa kot odrasle živijo s starši. Med druge simptome spadajo še:
· čustvena hladnost ali vzvišenost,
· samozadostnost,
· brezbrižnost do pohval/kritike in čustev drugih,
· bližnje prijateljstvo z največ eno ali dvema osebama, vključno z družinskimi člani,
· socialni umik ali nenehno izogibanje socialnim dejavnostim,
· neintenzivna čustva ali omejeno izražanje občutkov,
· nezmožnost doživljanja veselja (anhedonija),
· splošen občutek nelagodja ali nemir (disforija),
· redkobesednost,
· sanjarjenje in/ali živahne fantazije, na splošno bogato notranje življenje,
· disociacije ali depersonalizacije,
· izogibanje očesnemu stiku,
· pomanjkanje motivacije in vztrajnosti,
· izbira delovnega mesta in dejavnosti, pri katerih so lahko sami,
· morebitna manjša učinkovitost v šoli ali na delovnem mestu.
Povezanost med aleksitimijo (nezmožnost identifikacije in opisovanja čustev) in shizoidno osebnostno motnjo je visoka. Pogosto se sočasno pojavlja depresija ali anksiozne motnje, pa tudi druge osebnostne motnje (izogibajoča, shizotipska, paranoidna). Nekateri ljudje z značilnostmi shizoidne osebnosti lahko občasno, zlasti kadar so v stresu, doživijo kratko reaktivno psihozo (psihotični preboj).
Nemara je še najtežje razlikovati med shizoidno osebnostno motnjo in motnjami iz avtističnega spektra, zlasti Aspergerjevim sindromom. Motnji sta si podobni po omejenem čustvovanju, pomanjkanju zmogljivosti za čustveno doživljanje in izražanje, le da sta socialna prizadetost in stereotipno vedenje/interesi pri osebah s shizoidno motnjo osebnosti manj opazni.
Čeprav se pri osebah s shizoidno osebnostno motnjo lahko razvije klinična depresija, se praviloma ne doživljajo kot manjvredne ali slabše od drugih. Doživljajo se le kot »drugačne«.
Medtem ko se ljudje z izogibajočo osebnostno motnjo izogibajo družabnim stikom zaradi strahu pred zavrnitvijo in zadrege, je pri osebah s shizoidno osebnostno motnjo razlog drugačen – do medosebnih odnosov so v resnici brezbrižni. Zdi se tudi, da za obe motnji obstaja nekaj skupnih genetskih predispozicij.
Več raziskav je potrdilo veliko podobnost med shizoidno osebnostno motnjo in izogibajočim stilom navezanosti. Razlika je v tem, da se osebe s shizoidno motnjo izogibajo socialnim stikom, ker jih ne zanimajo, medtem ko si tisti z izogibajočim stilom navezanosti utegnejo stikov želeti, izogibajo pa se le intimnosti.
Opaziti je tudi precej skupnih simptomov s shizotipsko osebnostno motnjo, čeprav gre za različni motnji. Osebe z obema motnjama se utegnejo zdeti čudne ali ekscentrične, vendar imajo osebe s shizoidno motnjo boljši stik z resničnostjo, zato verjetno ne bodo doživljale paranoje ali halucinacij, pa tudi njihovo govorjenje je bolj smiselno in mu je lažje slediti.
Shizofrenija in shizoidna osebnostna motnja imata številne skupne negativne simptome, kot so omejena sposobnost za socialne stike, osiromašeno razmišljanje in znižano čustvovanje. Razlika je v tem, da osebe s shizoidno motnjo nimajo kognitivnih ali zaznavnih motenj (halucinacije, paranoja, blodnje …), pa tudi v tem, da gre pri shizoidnih osebah za značilen vseživljenjski vzorec brez pomembnih poslabšanj, medtem ko so za shizofrenijo značilna obdobja izgube stika z resničnostjo.
Testirajte se:
Dolgo je veljalo, da je ta motnja redka, zdaj pa številni strokovnjaki menijo, da je 40 odstotkov osebnostnih motenj shizoidnega izvora. S to motnjo se srečuje približno 3 do 5 odstotkov ljudi. Pri moških je nekoliko pogostejša kot pri ženskah.
Na osebnostni razvoj vplivajo genetske predispozicije in okoljski dejavniki, zlasti v otroštvu. Dejavniki, ki povečujejo tveganje za razvoj shizoidne osebnostne motnje, so:
· roditelj ali sorodniki s shizoidno osebnostno motnjo, shizotipsko osebnostno motnjo ali shizofrenijo,
· zanemarjanja ali prezir v otroštvu,
· zloraba ali poniževanje v otroštvu,
· čustveno distanciran roditelj,
· hipersenzibilnost.
Kombinacija in sovplivanje intrapsihičnih, psihosocialnih, kulturnih in nevrobioloških dejavnikov vpliva na to, kako bo potekal osebnostni razvoj, vključno z razvojem zmogljivosti za oblikovanje odnosov in navezanosti. Če razvoj ni optimalen, utegne priti do socialne izolacije, osamljenosti, pomanjkanja bližnjih odnosov in pomanjkljivih ključnih socialnih spretnosti. Nezmožnost prepoznavanja in pošiljanja subtilnih socialno-čustvenih signalov (verbalnih in neverbalnih), ki so nadvse pomembni za natančno predvidevanje in razumevanje v socialnih interakcijah (»branje med vrsticami« in razumevanje neizrečenih sporočil), je vzrok za težave in frustracije, ki nastopijo zaradi nesporazumov v komunikaciji.
Nekateri dokazi kažejo, da je pri sorodnikih oseb s shizofrenijo in shizotipsko osebnostno motnjo povečano tveganje za shizoidno osebnostno motnjo. Podobne izsledke so prinesle tudi raziskave, opravljene na dvojčkih, vendar so dokazi razmeroma skromni.
Prenatalna kalorična podhranjenost, nizka porodna teža in nedonošenost pomenijo tveganje za nastanek shizoidne osebnostne motnje.
Bolj izražene lastnosti shizoidne osebnosti so znatno povezane z zmanjšanjem in asimetrijo levega parietalnega korteksa, vendar ni povsem jasno, kako ta nepravilnost prispeva k socialnemu umiku in izolaciji. Avtor raziskave domneva, da utegne pomanjkanje vizualnega nadzora nad delovanjem povzročiti negotovost, šibko samozaupanje ter socialni umik in izolacijo. Tridesetletno spremljanje pacientov s poškodbo možganov je pokazalo, da se je pri skoraj sedmih odstotkih razvila shizoidna osebnostna motnja. Najverjetneje so s tem povezane lezije prefrontalnega korteksa (ustrezno socialno delovanje), limbičnega sistema (procesiranje in zaznavanje čustev) ter nekaterih parietalnih delov, posledica pa je trajno zmanjšana sposobnost za socialno in čustveno procesiranje, socialne odnose in navezovanje.
Osebnostne značilnosti shizoidnih oseb so posledica nespodbudnega stika staršev z dojenčkom; ta je bil deležen premalo ali preveč dražljajev. K temu pripomorejo tudi dolgotrajne ločitve od staršev v najzgodnejšem obdobju, odklonilen odnos do otroka, hude travme v otroštvu … Vsa tovrstna dogajanja lahko naredijo najzgodnejšo izkušnjo (simbiotično – ko sta mati in otrok celota) negativno. Strah pred bližino je lahko tudi posledica prevelikega nadzora in določanja, kaj je za otroka najboljše, če torej otroku ni dovoljeno sprejemati lastnih odločitev.
Zaradi pretiranega ukazovanja, usmerjanja, neupoštevanja, nenehnega nadzora (tako vedenja kot stikov) otrok ni sposoben oblikovati zdravih in jasnih meja med sabo in drugimi. Kdor se mu želi približati, hitro vzbudi občutek nelagodja; otrok ima občutek, da ga želi »preplaviti«, zato se brani z umikom ali napadom. Nekateri raziskovalci menijo, da utegne imeti podoben vpliv tudi vdiranje in nadziranje perfekcionističnih staršev.
Problematično vedenje staršev (grobo kaznovanje, neustrezen starševski nadzor, verbalne zlorabe) v otroštva je povezano z večjim tveganjem za razvoj te osebnostne motnje, enak vpliv pa ima tudi pomanjkanje starševske ljubezni in nege. Verbalna ali telesna zloraba lahko v ranljivem in sramežljivem otroku sproži močne občutke, da je neljubljen in manjvreden, pa tudi sram in frustracijo. Vse to lahko pripelje do izogibajočega stila navezanosti in socialnega umika.
Tudi spolna, telesna in čustvena zloraba ali zanemarjanje lahko povzroči globoke občutke notranje praznine ter nejasno in/ali zmedeno identiteto, ki je opazna pri mnogih osebah s shizoidno osebnostno motnjo. Travmatična telesna, spolna in čustvena zloraba lahko povzroči osamljenost, saj čustveno trpljenje ustvari vrzel med žrtvijo in drugimi osebami.
Bolj ogroženi so izredno občutljivi, plašni, hitro preveč stimulirani in introvertirani otroci, ki se na neugodne družinske okoliščine odzivajo z večjo stisko in travmatiziranostjo.
Na splošno so prenatalna kalorična podhranjenost, prezgodnje rojstvo in nizka porodna teža dejavniki tveganja za razvoj duševnih motenj in utegnejo prispevati tudi k razvoju shizoidne osebnostne motnje. Tudi osebe, ki so doživele poškodbo možganov, so lahko v nevarnosti za razvoj teh lastnosti.
Dejavnik tveganja je tudi zgodnja izguba ali dolgotrajna ločitev od staršev (pretrgana navezanost). Vse oblike zlorab, ki jih izvajajo starši ali skrbniki, lahko sprožijo umik vase, globoko nezaupanje in socialno izolacijo.
V prvih mesecih življenja dojenčki doživljajo tesnobo kot strah pred preganjanjem, saj svet vidijo kot »dober« (odziven, prinaša ugodje in pomirjanje) ali kot »slab« (povzroča frustracijo). Otrok dobre objekte ponotranja in vgrajuje v svoj notranji svet, medtem ko skuša slabe objekte zadržati zunaj sebe. Tudi dele sebe, ki jih doživlja kot slabe (vedenje, lastnosti), projicira v slabe zunanje objekte. Ta cepitev mu omogoči, da dobro ostane ločeno od slabega.
Z dozorevanjem otrok postane sposoben drugo osebo videti kot celoto, »deli« druge osebe, ki mu prinašajo ugodje, in tisti, ki ga frustrirajo, se združijo v enotno podobo. Zato se tudi medosebni odnosi močno spremenijo; obrambne cepitve niso več nujno potrebne za ohranjanje odnosa – tudi takrat ne, ko nam ne prinaša le ugodja. Če pa zorenje ne doseže tega razvojnega koraka, se oseba tudi v odraslosti tako brani pred strahom in tesnobo.
Shizoidne osebe kot osnovno obrambo uporabljajo razcep. Ker v sebi nosijo protislovne in konfliktne vsebine, jih s težavo uskladijo, zaradi česar tudi težko razumejo, kaj se dogaja v njih. Te protislovne predstave so sestavljene iz vrste idealiziranih in strašljivih ponotranjenih delov drugih oseb ter iz vrste enako razcepljenih, razvrednotenih in grandioznih predstav o sebi. Zato je konfuzna, razcepljena in nejasna tudi njihova identiteta, kar vodi v kroničen občutek praznine.
Iz zastrašujočih predstav v notranjem svetu, ki prevladujejo, saj nimajo nežnih, obzirnih, ljubeznivih in ljubečih izkušenj ali pa jih je izredno malo, si shizoidne osebe gradijo podstave in pričakovanja o zunanjem svetu, to pa lahko povzroča strah, paranoičen odnos ter posledično socialni umik in osamljenost.
Te značilnosti, ki jih srečamo pri shizoidni osebnostni strukturi, so navadno posledica nespodbudnega stika med starši in dojenčkom: premalo ali preveč dražljajev, dolgotrajnih ločitev (hospitalizacija ...), odklonilnega odnosa, vdiranja onkraj otrokove osebnostne meje, zanemarjanja, zlorab, travm … Vse to so dogajanja, ki lahko najzgodnejšo (simbiotično) izkušnjo naredijo negativno, zlasti če je otrok že prirojeno ranljiv (manjša čustvena odzivnost, introvertiranost ...).
Ker so bili ljudje s shizoidno osebnostno motnjo oskrbovani predvsem mehanično, funkcionalno (hrana, čistoča, pomirjanje v spanje), na videz niso bili prikrajšani, vendar je umanjkal temeljni odnos med mamo in otrokom – empatija in čustvena bližina. Funkcionalna oskrba ustvari občutek globoke nepovezanosti z drugimi in tudi s samim sabo. Zato se pogosto srečujejo z občutkom praznine, življenje navzven nadomestijo z domišljijskim svetom; v filmu življenja so gledalci in ne igralci.
Vzorec funkcionalne oskrbe prenašajo na vse odnose z ljudmi, z njim nadomeščajo tudi ljubezen ali sam odnos. Če vstopijo v partnersko in družinsko življenje, so zanesljivi oskrbovalci družine z gmotnimi dobrinami, pred bližino, ki je ne zmorejo ustvariti, pa se pogosto umikajo v deloholizem. Zato je med izgorelimi največji delež shizoidnih oseb.
Shizoidni ljudje v sebi nosijo trdega notranjega preganjalca (agresivni roditelj), ki jim nenehno ukazuje »moraš, moraš«, zato je njihova dejavnost nekakšna oblika psevdoprakticiranja. V delo ali učenje jih pogosto ne vodijo radovednost, zavzetost in veselje, pač pa jim prej pomeni umik na varnejše območje, ven iz medosebnih odnosov. Ker se pri tem počutijo razmeroma varni, saj so v ospredju predvsem racionalne in ne čustvene funkcije, so lahko, zlasti tisti bolj funkcionalni, celo zelo uspešni. Na drugi strani med njimi najdemo tudi precej takih, ki prekinejo šolanje, neredko tik pred zaključkom, ko bi morali psevdoprakticiranje (pridnost) zamenjati lastna motivacija in pobuda. Če jim v psihoterapiji uspe obuditi potenciale netesnobnega, spontanega in dejavnega selfa (identiteta), se lahko njihove delovne zmogljivosti izrazito povečajo; sčasoma zmorejo pri svojem delu celo čutiti pristno zadovoljstvo.
Izključevanje čustev je njihova osnovna obramba, s katero se skušajo zaščititi pred izgubo sebe in ranami, ki bi jih utegnila zadati bližina. To izhaja iz izkušnje najzgodnejšega odnosa z mamo, ki otroku zaradi različnih vzrokov ni bila zmožna ponuditi ljubezni ali pa je zaradi neuglašenosti agresivno vdirala vanj s svojimi predstavami in zahtevami. Govorimo o hladnih ali pretirano nadzorujočih materah, ki od samega začetka določajo, kaj je za otroka dobro in koristno, pri tem pa ne upoštevajo njegovih meja. To se kaže na različne načine: kot nenehno usmerjanje in/ali ukazovanje, zavračanje otrokovih želja in potreb (otrok ne ve, kaj je zanj dobro ...), vdiranje v njegovo zasebnost, nenehen nadzor nad njegovim vedenjem, stiki … Prav vdiranje na mestu, kjer bi morali biti v ospredju ljubezen in nega, najmočneje ovira ustrezno čustveno rast, saj je tako otrokov notranji svet poln agresivnih izkušenj.
Zelo pogosta je tudi izmenjava vdiranja in zanemarjanja. Otrok se s tem položajem spoprime tako, da se razcepi, v njem pa ostanejo globoka in boleča lakota po čustveni bližini, strah in občutek izoliranosti. Oblikuje se občutek, da lahko njegova ljubezen uniči drugega ali njega samega, zato izbere samoto, da bi se izognil grozečim občutkom ambivalence v odnosu.
Otroci tako dobijo izkušnjo, da v bližnjem odnosu ni nežnosti, sprejemanja in ljubezni, čeprav je nikoli ne nehajo iskati. Obenem se bojijo, da se bo v vsakem novem odnosu ponovila njihova prva izkušnja vdiranja, zato se mu nikoli ne zmorejo prepustiti, saj jih je strah, da jim nežnosti ne bo vračana. Bližina je zanje nevarna, zato se umaknejo stran od sveta, vase, ter se z izolacijo branijo pred novimi ranami, saj so se zaradi slabih zgodnjih izkušenj in strahu pred agresijo/zavračanjem naučili potlačiti ter odcepiti svoje občutke in čustva. Posledica takega odnosa je, da otrok ne oblikuje jasnih in zdravih meja med sabo in drugimi, zaradi česar ima občutek, da ga lahko vsakdo, s katerim bi se zbližal, dobesedno preplavi. Zato se umika na »varno« razdaljo, to pa spet lahko pripelje do občutka izoliranosti, ki tudi grozi z izgubo sebe. Tak človek ima zato le ozek manevrski prostor med bližino in razdaljo, zato se ga trudi vzdrževati za vsako ceno.
Drugi raziskovalci menijo, da je v jedru razvoja shizoidne osebnostne strukture izguba matere ali njeno zavračanje. Ker se ta izguba zgodi v času, ko je mati edino otrokovo okolje in svet, osnovni vir varnosti in navezovanja, to v razvojnem procesu oteži ali onemogoči izgradnjo ustreznih zmogljivosti za odnose, bližino in navezanost.
Nekateri raziskovalci poudarjajo pomen pomanjkanja čustev v primarnih odnosih, ki okvari otrokovo sposobnost za navezovanje, zaradi česar se oseba v bližnjih odnosih ne počuti varna in zadovoljna. Zato skuša vsemogočno skrbeti zase in razvije psevdosamostojnost (obrambna samozadostnost), druge pa poskuša nadzirati. Na približevanje, ki ga doživi kot vdiranje, se utegne odzvati z umikom ali z agresivnostjo; tako skuša obvarovati svojo krhko osebnost pred razpadom. Ujeta med zunanjimi in notranjimi konflikti se utegne shizoidna oseba umakniti v primitivno zaščitno metodo avtistične zaprtosti, njeno življenje pa poteka v stanju izolacije, ambivalentnosti in zmede. Kljub temu shizoidne osebe občutijo intenzivno potrebo po intimnosti, vendar intrapsihični konflikti zavirajo razvoj intimnosti ter povzročajo strah pred zlitjem, strah pred izgubo objekta in paranoidne strahove.
Shizoidni ljudje se pogosto srečajo z občutkom disociacije in depersonalizacije. Gre za občutek odtujenosti od samega sebe in odsotnosti iz lastnega telesa, ki je posledica tega, da ne pripadajo nikomur in nikamor. Gre za občutenje, »da so iztisnjeni iz sebe kot zobna krema iz tube«, sorodno tistemu, ki ga opisujejo žrtve spolnih ali telesnih zlorab, ko se izključijo.
Tisto, kar so shizoidni ljudje kot otroci najbolj pogrešali, je materina empatija. S tem imamo v mislih pomanjkanje razumevanja za otrokove potrebe. Če mati otrokovih potreb ne zazna in razume, jih ne zmore zadovoljiti in umiriti napetosti, ki jih te ustvarjajo. Otrok doživlja, kot da za mamo pravzaprav ne obstaja, kot da mu zrcalo ne vrača odseva. Prav v tem korenini največja tesnoba, s katero se srečujejo shizoidni ljudje – strah pred izničenjem, izginotjem. Če ga za mamo ni bilo, vsaj ne kot osebnosti, se tudi sam ne more zgraditi v jasno in stabilno osebo ter oblikovati jasnih meja med sabo in svetom.
V shizoidni osebi vsak nov odnos prebudi ta prastrah, da bo znova prezrta, izbrisana in preplavljena z osebnostjo drugega. Rešitev je le čustvena izolacija. Zaradi globokega nezaupanja se ne zmore zbližati z drugimi ali pa bližine ne prenese. Ljubezen jo pušča lačno, saj njena lakota po ljubezni nikoli ni bila ustrezno potolažena.
Toge in krhke meje, šibka samopodoba, ki ji grozi preplavljanje, izkušnje, da bližina prinaša bolečino in napetosti, globoko nezaupanje, vse to so stiske in strahovi, s katerimi se spopada shizoidna oseba. Občutek varnosti je šibek in krhek. Ker je manj učinkoviti obrambni mehanizmi (zanikanje in razcep) ne varujejo dovolj, si skuša ob pomoči nadzora ustvariti vsaj nekaj varnosti. Zato nadzira vsako osebo, s katero je povezana, nadzirati pa poskuša tudi okoliščine (pogosto s togim vzdrževanjem reda) svojega življenja in dela. Povrhu nadzira mišljenje in čutenje bližnjih, in sicer do te mere, da si jih neredko skuša povsem podrediti. S tem se ščiti pred edino drugo strašljivo možnostjo, ki jo pozna: da bo izbrisala svoje občutke in samo sebe ter se povsem podredila drugemu, da bo torej izgubila samo sebe. Prevladujoč občutek je torej strah pred izgubo svoje identitete, občutka sebe. Ker ta izguba grozi v obeh primerih, v izolaciji ali v bližini, se poskuša gibati po ozkem pasu med njima.
Na splošno velja, da si lahko ljudje s to motnjo trpljenje ublažijo s tem, da se poskušajo več družiti. Čeprav to utegne biti v nasprotju z njihovo osnovno naravo, lahko pomaga omiliti občutke osamljenosti ter dolgoročno vpliva na njihovo zdravje in dobro počutje. Socialna izolacija utegne le še poglabljati strahove in ne pomaga pridobiti potrebnih socialnih veščin. Več o tem si preberite v poglavju Samopomoč.
Ne svetovanje in ne tehnike samopomoči ne morejo spremeniti osebnostne strukture, ki je osnovni vzrok za tovrstne težave, zato je nujno poiskati strokovno pomoč.
Čeprav se v nekaterih primerih simptomi shizoidne osebnostne motnje sčasoma ublažijo, je stanje dolgoročno ter lahko pomembno vpliva na zdravje, dobro počutje in človekov življenjski slog. V nekaterih primerih je življenje s tem stanjem tako stresno, da pride do zapletov, kot so depresija, anksiozne motnje ter odvisnost od alkohola in/ali drog. Ta motnja lahko povzroči veliko stisko tudi družinskim članom.
Čim hitrejše iskanje pomoči je ključno za uspešno zdravljenje shizoidne osebnostne motnje, vendar socialna izolacija tem osebam preprečuje, da naredile ta pomemben korak na poti do okrevanja. Ovirati jih utegne tudi pomanjkanje motivacije za spremembe. Težavo lahko pomeni tudi globoko nezaupanje, ki utegne biti resna ovira pri ustvarjanju odnosa s psihoterapevtom. Kljub tem zapletom se številni ljudje s to motnjo dobro odzovejo na psihoterapevtsko zdravljenje.
Značilna sta vztrajen vzorec nepovezanosti v odnosih in omejen razpon čustvenega izražanja v medosebnih odnosih. Temu se pridružujejo še vsaj štirje od naslednjih simptomov:
· pomanjkanje želje ali užitka v bližnjih odnosih,
· izbiranje samotarskih dejavnosti,
· odsotnost ali šibek interes za spolne odnose,
· užitek ponujajo le redke ali celo nobena dejavnost,
· pomanjkanje tesnih prijateljstev ali zaupnikov zunaj družine,
· opazna ravnodušnost do pohval/kritik,
· čustvena hladnost, nepovezanost.
Osnovno zdravljenje shizoidne osebnostne motnje je psihoterapevtsko, primerne so zlasti dolgotrajne oblike psihoterapije, kot je razvojno analitična psihoterapija.
Skupinska terapija je lahko zelo učinkovit psihoterapevtski pristop, saj osebe s to motnjo v skupini komunicirajo z drugimi in razvijajo nove medosebne veščine. Skupinska terapija lahko ljudem s shizoidno osebnostno motnjo ponuja podporno strukturo in krepi njihovo motivacijo za socialne stike.
Primerni so tudi treningi socialnih veščin, ki pomagajo razvijati socialne spretnosti in povečajo občutljivost za medosebne signale.
Pri hujših simptomih (anksioznost, depresivnost …) lahko zdravnik predpiše ustrezna zdravila.
Podoben učinek kot zdravila – ublažitev simptomov, le da brez neželenih učinkov – imajo tudi druge terapevtske tehnike, denimo medicinska hipnoza, ki jo je mogoče priključiti dolgotrajni psihoterapevtski obravnavi.
Simptome lahko v določeni meri lajšajo tudi metode samopomoči, predvsem pri šibki in srednje močno izraženi motnji.