1. Duševne motnje
  2. Anksiozne motnje
  3. Specifične fobije

Specifične fobije

  

Miti in resnice o specifičnih fobijah

Fobija je samo pretiran strah.

V nasprotju z navadnim strahom fobije zelo vplivajo na človeka, ga omejujejo na različnih življenjskih področjih in mu onemogočajo normalno delovanje.

Čeprav so nekatere fobije zelo trdovratne, jih je mogoče s psihoterapevtskim zdravljenjem uspešno odpraviti.

Ne drži. Fobije so iracionalen, vendar pridobljen strah pred posameznimi sprožilci. Ste vedeli, da se noben malček ne boji letenja z letalom?

Del fobij res nastane tako, vendar obstajajo tudi take, pri katerih je vzrok precej bolj zapleten, jasnega sprožilnega dejavnika pa ni mogoče določiti.

Drži, da se fobije lahko prenesejo, vendar ne z geni, marveč z učenjem po modelu; otroci se od staršev naučijo, kaj naj bi bilo ogrožajoče.

S tem fobije ohranjamo ali pa jih celo dodatno krepimo. Pri enostavnih, specifičnih fobijah nadzirano izpostavljanje sprožilnim dejavnikom težavo celo omili.

Fobije uvrščamo med zelo uspešno ozdravljive motnje.

Kaj so specifične fobije?

Fobija je motnja, pri kateri oseba doživlja vztrajen, ponavljajoč se, pretiran in neracionalen strah pred določeno situacijo, predmetom ali dejavnostjo (višina, grmenje, potovanje z letalom, nekatere živali, ostri predmeti, kri, zadrževanje v zaprtih prostorih ...), ki ga ovira ali mu celo onemogoča normalno opravljanje vsakodnevnih dejavnosti. Gre za strah, ki je nesorazmeren z resnično nevarnostjo – čeprav se oseba zaveda, da je iracionalen, vseeno ne more nadzirati svojih občutkov.

Strah nastopi, kadar se oseba sreča s fobičnim dražljajem. Tesnobo lahko sproži celo njegova fotografija, včasih pa že zgolj pričakovanje tovrstnega dražljaja. Tesnoba se lahko stopnjuje vse do paničnega napada, zato se človek tem dejavnikom skuša izogniti, ne glede na posledice (tudi socialna osamitev), kar slabo vpliva na njegovo kakovost življenja.

Kaj doživlja človek s fobijo?

Ko se človek s fobijo sreča s predmetom strahu, začuti neobvladljiv strah in tesnobo, ki sta še močnejša, ker se obenem racionalno zaveda, da za tak strah ni stvarnega razloga. Najglobljo stisko povzroča prav neskladje med tem, kar mu sporoča razum, ter med občutki in čustvi, ki dobesedno kričijo, da je v smrtni nevarnosti,. Najhujši od vsega je občutek, da sebe in svojega odzivanja ne more nadzirati, saj je potreba po umiku oziroma begu neobvladljiva.

Če se ni mogoče umakniti iz bližine predmeta tolikšnega strahu, se ta navadno stopnjuje do groze in se prelevi v panični napad. Zaradi tega je temu strahu pogosto pridružen strah pred paničnim napadom. Sčasoma lahko že misel na to, česar se tako panično bojimo, povzroči nove valove strahu. Kljub zavedanju, da nam ne bo nič hudega, se počutimo, kot da smo v smrtni nevarnosti.

Posledica teh neizmerno bolečih in neprijetnih občutkov je, da se človek skuša za vsako ceno izogniti predmetu strahu, to pa lahko, ker gre navadno za vsakdanje stvari in situacije, resno omejuje njegovo življenje in delo. Strah pred letenjem je lahko resna ovira pri poslovni karieri, zaradi strahu pred dvigali je treba prehoditi stopnice do najvišjih nadstropij, strah pred psi je lahko razlog za izogibanje druženju s prijatelji, ki imajo doma kosmatinca …

Pogosto se človek svoje fobije tako zelo sramuje, da se utegne izogibati druženju ali pa skuša sram obvladovati z alkoholom ali zlorabo drugih snovi.

Neutemeljen predsodek, da pri fobijah ni mogoče ničesar ukreniti, da ne bo nikoli drugače in da bo treba s tem strahom živeti vse do smrti, lahko človeku preprečuje, da bi poiskal strokovno pomoč,

Kdaj se začne

Specifična fobija navadno nastopi okrog desetega leta starosti, nekatere pa se lahko pojavijo v zgodnjem v otroštvu (strah pred poškodbami, injekcijsko iglo …), že okrog petega leta starosti. Strah pred zaprtimi prostori, mostovi, potovanjem z letalom, vožnjo in druge situacijske fobije se navadno pojavijo do sredine dvajsetih let. V srednjih letih prevladujejo fobije pred nekaterimi socialnimi situacijami ali nesrečami, starejša leta pa prinašajo tudi strah pred boleznijo in smrtjo.

Simptomi

·       občutek neobvladljive tesnobe ob izpostavljenosti viru strahu, lahko pa že zgolj ob misli nanj, ki traja vsaj pol leta,
·       občutek, da je treba storiti vse, da bi se izognili predmetu strahu, sicer se utegne tesnoba stopnjevati vse do paničnega napada,
·       tesnoba in izogibanje onemogočata normalno delovanje,
·       kljub zavedanju, da je strah nerazumen ali pretiran, ga je nemogoče obvladati,
·       telesni in duševni odzivi: znojenje, hitrejši srčni utrip, težave z dihanjem, občutek panike in močna anksioznost,
·       anksioznost lahko sproži že zgolj razmišljanje o predmetu strahu.


Fobični strah lahko sproži kar koli, vendar je mogoče večino sprožilnih dejavnikov uvrstiti v pet kategorij:

·       situacije: strah pred potovanjem z letalom, vožnjo skozi predore, pred zadrževanjem v dvigalu …

·       naravni pojavi: strah pred višino, grmenjem, udarom strele …

·       živali: strah pred pajki, kačami, psi, mačkami ….

·       poškodbe: strah pred injekcijsko iglo, krvjo …

·       druge fobije: strah pred klovni, glasnimi zvoki, padanjem …

Pridružene motnje

Specifične fobije se najpogosteje pojavljajo skupaj z drugimi anksioznimi motnjami in depresivnostjo. Pri ljudeh s fobijami je dokaj pogosta tudi odvisnost od alkohola in drugih snovi.

Podobne motnje

Sorodni simptomi lahko nastopijo pri agorafobiji, socialni anksioznosti, hipohondriji, separacijski anksioznosti, panični motnji, motnjah hranjenja, mejnih osebnostnih motnjah in psihozah.

Fobije se lahko pojavljajo tudi kot simptom pri psihozah, vendar niso nujno njihov znak. Razlika je v tem, da so fobije resda iracionalne, vendar se ljudje s fobijami tega tudi zavedajo, saj je njihov stik z resničnostjo ohranjen. Pri psihozah lahko podobne panične odzive sprožijo tudi blodnje in halucinacije.

Pogostnost

Specifične fobije so najpogostejše motnje, doživlja jih od 5 do 15 odstotkov ljudi, od tega dvakrat več žensk kot moških. Polovica fobij je blagih, tretjina srednje močnih, petina pa zelo močnih.

Dejavniki tveganja

Čeprav se za nekatere fobije zdi, da vsebujejo tudi genetsko komponento, je pogosto nemogoče vedeti, pri kom se bodo pojavile. Dejavniki, ki lahko povečajo tveganje, so:

·       Starost: večina fobij navadno nastopi v otroštvu, nekatere pa pozneje, v odrasli dobi ali celo v starosti.
·       Spol: fobije so dvakrat pogostejše pri ženskah.
·       Družina: če ima član ožje družine specifično fobijo, obstaja večja verjetnost, da se bo razvila tudi pri katerem od njegovih bližnjih.
·       Negativna izkušnja: doživetje zastrašujočega travmatičnega dogodka, kot je napad živali, lahko sproži razvoj fobije.
·       Negativne informacije: poročila o tragičnih dogodkih, denimo o letalskih nesrečah, lahko pripeljejo do nastanka specifične fobije.

O dejanskih vzrokih strahov še ni znano veliko, vendar raziskovalci menijo, da gre za sovplivanje genetske predispozicije, sprememb v delovanju možganov, okolja v času odraščanja in negativne izkušnje.

Biološka ranljivost – genetske značilnosti

Genetske predispozicije utegnejo imeti določen vpliv. Dokazano je, da se lahko pri enojajčnih dvojčkih razvije ista vrsta fobije, čeprav odraščajo ločeno. Znanstveniki menijo, da imamo ljudje tudi genetsko predispozicijo za strah pred nekaterimi nevarnimi živalmi in okoliščinami, kot so strupene živali, živali odbijajočega videza (pajki, »sluzaste« žabe, ščurki …). Vendar pa normalen strah in fobija nista isto. Normalen strah nam sporoča, da je strupena kača nevarna, če se je dotikamo, če pa je v terariju, za nas ni nevarna. Pretiran strah, fobija, ima najbrž še druge vzroke.

Nekatere fobije se pogosteje razvijejo pri ljudeh s predispozicijami za anksioznost. Če imate biološke sorodnike z anksiozno motnjo ali take, ki se spopadajo s fobijami, obstaja večje tveganje tudi za vas. Toda samo genetski vplivi ne zadostujejo za razvoj posamezne fobije. 

Biološka ranljivost – nevrobiološke značilnosti

Vse fobije so anksiozne motnje, ki spadajo v isti razred kot posttravmatska stresna motnja in panična motnja. Tudi vse anksiozne motnje temeljijo na strahu. Mehanizem doživljanja in odzivanja na strah je podrobno opisan v poglavju Biopsihologija stresa in anksioznosti.

Raziskave možganov, opravljene z magnetno resonanco, so pokazale, da je pri osebah s fobijami ob izpostavljenosti dražljajem, ki pri njih sprožajo fobični strah, opaziti povečano dejavnost amigdale. Opazovanja kažejo, da naj bi se desna amigdala bolj odzivala ob negativnih čustvih, kot so denimo tista, ki so povezana s fobijo, medtem ko naj bi bila leva amigdala bolj povezana s prijetnimi, pozitivnimi čustvenimi odzivi. Ena od raziskav je pokazala, da je stiska ob stiku s predmetom strahu večja, kadar se aktivira predvsem desna amigdala.

Psihološka ranljivost – družinske okoliščine

Pokazalo se je, da odraščanje ob starših, ki otroku ne ponujajo varne čustvene bližine (prezahtevni, zavračajoči ali brezbrižni starši) ter sočasne podpore njegovemu raziskovanju in samostojnosti (pretirano zaščitniški in posedovalni starši), pomeni večje tveganje za razvoj fobij kot odraščanje ob starših, ki so sami anksiozni ali fobični.

Primer: majhnemu otroku se približa pes, ki se želi igrati z njim. Otrok se prestraši, da ga bo napadel, zato se zateče k staršem. Starši se lahko z njim pogovorijo in ga pomirijo – ali pa ga umaknejo pred psom. Če ga ščitijo, mu s tem sporočajo, da je njegov strah pred psom upravičen, normalen, zato se lahko pri otroku razvije fobija. Vsakokrat, ko se mu bo približal pes, utegne doživeti tesnobo, ta pa postaja čedalje večja.

Če se starši fobično bojijo psov ali pa so anksiozni, je možno, da se bodo tudi sami ob pogledu na psa odzvali s strahom. V tem primeru se lahko poveže dvoje: otrok lahko podeduje gene za anksiozno motnjo, obenem pa se iz vedenja staršev uči, da se je nekaterih stvari treba bati. Celo če otrok ni podedoval genov za anksioznost, lahko takšno vedenje staršev spodbudi razvoj fobije.

Psihološka ranljivost – tvegane osebnostne lastnosti

Bolj ogroženi so ljudje, ki so čustveno nestabilni, zaprti vase in/ali izrazito senzibilni, prav tako tisti, pri katerih prevladuje negativno čustvovanje (negativizem, pesimizem).

Psihološka ranljivost – travmatični dogodki in drugi stresorji

Precejšen delež fobij se razvije kot posledica negativnih izkušenj ali paničnih napadov, povezanih s posameznim predmetom ali situacijo. Razvoj specifičnih fobij pogosto sprožijo tudi travmatični dogodki.

Fobije so tudi naravni del razvoja. Večina otrok gre skozi faze, v katerih se bojijo teme, pošasti ali tujcev. Številni mladostniki razvijejo tesnobe, povezane s samopodobo in z njihovim dojemanjem drugih. Medtem ko so ti strahovi normalni in jih sčasoma pustijo za sabo, pa včasih vztrajajo ali postanejo moteči.

Fobije imajo lahko več vzrokov.
Najlaže je vzrok prepoznati pri fobijah, ki izvirajo iz travmatičnih dogodkov ali opazovanja drugih med travmatičnim dogodkom (nesreča, poškodba ...).

Drugi vzrok je lahko tako imenovano učenje po modelu. Fobije so lahko »prenesene«: starši z lastnim odzivanjem ali z opozarjanjem svoje pretirane strahove prenesejo na otroka (otrok se od staršev »nauči« strahu pred krvjo ...). Fobija pa lahko nastane tudi tako, da odrasli posameznim situacijam pripisujejo pretiran pomen (močan odziv staršev, kadar otroku jemljejo kri ...). V takih primerih je najučinkovitejša vedenjsko kognitivna terapija, v rabi pa so tudi tehnike sprostitve, nadzora dihanja in kognitivni pristopi k situacijam. Tudi podoba sveta, ki ga otrok vidi skozi oči svojih anksioznih staršev, je lahko resnično zastrašujoča, ta strah pa se nato utegne premestiti.

Pogosto so vzroki za nastanek fobij bolj zapleteni in izhajajo iz človekovega notranjega sveta ali pa iz celostne izkušnje odnosov v prvih letih življenja.

Primer: strah pred ostrimi predmeti je lahko povezan z negativnimi izkušnjami prestopanja, vdiranja čez (duševne ali telesne) meje. Če starši ne zaznavajo in ne upoštevajo otrokovih meja (značilen primer tega je siljenje s hrano ali vsiljevanje starševskih izbir, češ, »otrok ne ve, kaj si želi ali kaj je dobro zanj«), se človek na tako (ponavljajočo se) izkušnjo utegne odzvati s tesnobo ob vsakem duševnem ali telesnem »vdiranju čez mejo« (denimo injekcijska igla).

Zgodnje psihoanalitične teorije so fobije razlagale tako, da nezavedne želje in impulzi (zlasti seksualni) povzročajo nenehen konflikt z nadzornimi mehanizmi, ki te želje zavirajo. Ta konflikt sproža strah in tesnobo, ki jo človek skuša obvladati tako, da jo premesti na predmet fobije, zunaj sebe. Namesto da se boji lastnih želja (ki jih s tem zanika), se boji nečesa zunanjega.

Poznejše teorije bolj poudarjajo pomen odnosov med otrokom in njegovimi skrbniki kot virom fobičnih strahov. Zaradi negotove navezanosti na starše so tudi otrokova čustva do staršev mešana, ambivalentna.

Ker majhen otrok v svojem čustvenem svetu še ne zmore združiti ljubečih in jeznih ali celo sovražnih občutkov do staršev (ki ga premalo varujejo, zavračajo, travmatizirajo ali pretirano omejujejo), se jih znebi tako, da strah pred starši, pa tudi lastno jezo in strah pred izgubo stika s starši, če bo nanje jezen, odcepi in ju premesti na zunanji objekt, ki zato postane sprožilec fobije. Tako mu uspe ohraniti idealizirano podobo in čustva do staršev. Na simbolni ravni so taki strahovi pred starši, zlasti mamo, umeščeni v mačehe, saj so v pravljicah vse mame idealne, vse mačehe pa nevarne in zavračajoče, torej nekaj, kar sproža strah

Tehnike sproščanja so dobrodošla podpora terapiji, ki temelji na postopnem izpostavljajo fobičnim dražljajem z namenom postopnega zmanjševanja intenzivnosti čustvenega odziva. Več preberite v poglavju Samopomoč.

Zakaj svetovanje ali samopomoč ni dovolj? 

Odzivanje na fobične dražljaje je zapisano v implicitnem, čustvenem spominu, zato ga ne moremo uravnavati zavestno. Posledično svetovanje nima nikakršnega učinka.

Otroški strahovi, kot so strah pred temo, pošastmi ali pred tem, da bi ostali sami (separacijski strah), so pogosti in jih večina otrok preraste. Če pa je otrokov strah pretiran, če torej ovira njegovo vsakodnevno življenje doma ali v šoli, je koristno poiskati strokovno pomoč.

Tudi za odraslega je lahko nerazumen strah nadležen (denimo hoja po stopnicah namesto vožnje z dvigalom), vendar ne velja za fobijo, če vašega življenja ne moti pretirano. Če pa strah vpliva na vaše delovanje na delovnem mestu ali na vaše socialno življenje, je treba obiskati psihoterapevta oziroma zdravnika. Večini ljudi je mogoče pomagati z ustrezno terapijo.

Ker so lahko posledice fobij večplastne (socialna osamitev, motnje razpoloženja, zloraba psihoaktivnih snovi, povečana ogroženost za samomor …), je treba poiskati pomoč psihoterapevta in zdravnika.

Diagnoza

V diagnostičnem postopku je treba ugotoviti, ali je fobija izolirana – ali pa je del širšega spektra duševnih motenj. Pomembno je tudi vedeti, ali so fobije nastale kot posledica konkretnih neprijetnih ali travmatičnih izkušenj, so se morda prenesle z učenjem ali pa nemara nimajo jasnega vzroka.

Zdravljenje

Pri izolirani specifični fobiji, pri kateri je prožilec znan, je navadno zdravljenje prve izbire vedenjsko kognitivna terapija, ki zmanjša čustveni odziv na predmet strahu. Za lajšanje simptomov utegne zdravnik specialist predpisati zdravila, najpogosteje antidepresive.

Pri odpravljanju enostavnih fobij je zelo učinkovita metoda tudi medicinska hipnoza, ki jo je mogoče uporabljati samostojno ali v povezavi s sistematično desenzitizacijo na fobije. Terapija s hipnozo pomaga odpraviti pogojno odzivanje (strah, tesnoba) na fobični dražljaj, lahko pa tudi olajša vzpostavitev povezave med čustvenim in eksplicitnim spominom. Obravnava starih spominov na neprijetni dogodek, ki je sprožil nastanek fobije, navadno pomaga dogodek uzreti v novi, manj strašljivi luči. Zelo učinkovita je tudi pri odpravljanju fobij, ki so nastale zaradi odzivanja na negativne informacije (denimo strah pred letenjem), saj zmanjša čustveni odziv nanje in s tem na celoten fobični dražljaj.

Kadar pa so fobije del širše slike anksioznih/drugih duševnih motenj ali pa so povezane z mejno osebnostno motnjo, se vzrok fobije navadno skriva v nezavednem duševnem konfliktu ali v neprijetnih izkušnjah iz najzgodnejših odnosov.

Takrat je najustreznejša katera od oblik dolgotrajne (razvojno analitična) psihoterapije, ki pomaga razumeti vzrok fobije kot prenesen strah pred lastnimi impulzi ali pred negativnimi občutki in strahovi v zvezi z osebami iz otroštva na nadomestni realni objekt, pa tudi sekundarno korist, ki jo ta prinaša. Pomaga prerasti in ustrezno umestiti strahove in druge občutke ter jih razumeti in prevrednotiti skozi oči odraslega.

Simptome lahko v določeni meri lajšajo tudi metode samopomoči.