Mitja Perat
Hipnoza je vrsta budnega stanja, za katero sta značilni usmerjena pozornost in povečana sugestibilnost ob hkratni zmanjšani zunanji zavestnosti. Hipnotizirani torej ne spi in tudi ni nezavesten.
Da lahko hipnotizer pri subjektu (pacient, klient) vzbudi hipnotično stanje, imenovano hipnotični trans, uporabi tehnike indukcije in poglabljanja. Ko je zavest osredotočena, dosežemo spremenjeno stanje pozornosti; še vedno slišimo in tudi naše telesne sposobnosti niso okrnjene.
Hipnotizirana oseba prejema sugestije neposredno v podzavest, brez predhodne kritične presoje in analiziranja informacij. Velikokrat ponovljena sugestija vzpostavi nevronsko pot, ki vodi do pogojnega refleksa. Občutek teže, lahkosti, toplote … hipnotizer uporablja v povezavi s sugestijami; s takim parjenjem dražljajev v subjektu skuša ustvariti vtis, da vpliva na te občutke. S tem v hipnotizirani osebi utrjuje predstavo, da hipnotizer s svojimi sugestijami vpliva na te občutke in na njegove druge odgovore.
Toda subjekt v hipnozi vendarle izkazuje poglobljeno telesno in duševno sprostitev, globljo, kot bi jo lahko dosegel v stanju budnosti. Trans se od budnih stanj razlikuje tudi po večji toleranci za nesmisle in zmožnosti nadzora nad sicer samodejnimi fiziološkimi funkcijami, kot so krvni pretok, utrip srca in krvni tlak.
Izkustveno gledano hipnoza deluje prek evolucijsko pogojenih mehanizmov. Prvi pogoj za uspešno terapijo ob pomoči medicinske hipnoze je zaupanje, saj gre v osnovi za proces sodelovanja.
Čeprav več teorij o delovanju hipnoze tega pojava še zdaj ne more v celoti pojasniti, so njeni učinki jasno merljivi in preverljivi. To je tudi osnovni razlog, da je tako severnoameriško kot tudi britansko zdravniško združenje medicinsko hipnozo že v 50. letih prejšnjega stoletja prepoznalo in priznalo kot uspešno metodo zdravljenja.