Mazohistična osebnostna motnja - mazohist

  

Miti in resnice o mazohistični osebnostni motnji

Ne drži. Navadno so sposobni prenesti neverjetne količine negativnih občutij. Kadar želje ali potrebe drugega postavijo pred svoje, obvladajo tudi najnevarnejše situacije, pri čemer jih ne ustavi niti občutek lastne ogroženosti.

Ne drži. Čeprav je pri seksualnem mazohizmu spolno vzburjenje povezano s povzročeno bolečino, ta nastopi v nadzorovanih okoliščinah določenega konteksta. Če si človek z mazohistično osebnostno motnjo zlomi nogo, razbije nos ali če mu zobozdravnik vrta v zob, ob tej bolečini navadno ne čuti niti najmanjšega prijetnega vznemirjenja (vzburjenost) in si ga tudi ne želi.

Čeprav si ljudje z mazohistično osebnostno motnjo ustvarijo življenje, polno trpljenja, si ga nikakor ne želijo. Njihove pristne in stvarne potrebe so enake kot pri zdravih ljudeh.

Ne drži. Drži pa, da se ljudje z mazohistično osebnostno motnjo izogibajo pomoči in jo redkeje poiščejo ali pa jo nenehno sabotirajo.

Res je, da nosimo odgovornost za posledice svojih dejanj, toda pri ljudeh z mazohistično osebnostno motnjo je motivacija spremenjena/izkrivljena tako, da ne zmorejo zasledovati in obvarovati svojih interesov.

Ne drži. Včasih je treba za doseganje dolgoročnih ciljev tudi potrpeti. Ljudje z mazohistično osebnostno motnjo pa trpijo po nepotrebnem in brez drugega cilja, kot je doživljanje trpljenja.

Kaj je mazohistična osebnostna motnja?

Ljudje z mazohistično osebnostno motnjo si (na videz brez potrebe) nenehno organizirajo življenje okrog svojega trpljenja. Ves čas se, zavedno ali nezavedno, izpostavljajo situacijam, ki jim potrjujejo lastno nemoč in ujetost v škodljivo obnašanje.

Čeprav je zgodovinsko izraz mazohizem neposredno povezan z mazohistično spolno prakso, pri kateri bolečina in trpljenje povečujeta mazohistov spolni užitek, mazohistična osebnostna motnja nima prav nobene neposredne povezave s to spolno prakso. Da bi med njima ustrezno razlikovali, je v strokovnem diskurzu prišel v rabo tudi izraz samoporazna osebnostna motnja.

Torej je treba razlikovati med mazohistično osebnostno motnjo in seksualnim mazohizmom. Mazohizem empirično ni enoten konstrukt, marveč zgolj krovni izraz za nekatere tipe osebnostne motenosti z eno skupno lastnostjo, prizadevanjem za lastno trpljenje.

Mazohistična osebnostna motnja je na nasprotni strani razpona kot sadistična različica primarne psihopatije, zato lahko o sadomazohistični diadi govorimo kot o kompatibilni (dopolnjujoči se) psihopatologiji. Človek s primarno psihopatijo se bo odrekel odnosu na račun lastne premoči, človek z mazohistično osebnostno motnjo pa se bo odrekel svoji moči (in integriteti) na račun odvisnosti od odnosa. Nič nenavadnega torej, da so številne žrtve psihopatsko sadističnih množičnih morilcev osebe z nizkim samospoštovanjem iz mazohističnega spektra motenj.

Mazohistična osebnostna motnja si še ni utrla poti v psihiatrično klasifikacijo duševnih motenj (DSM), čeprav je bil predlog zanjo podan že v tretji dopolnjeni izdaji. Opisali so jo kot prevladujoč vzorec samoporaznega obnašanja, ki se začne v zgodnji odraslosti. Človek z mazohistično osebnostno motnjo se izogiba vsem življenjskim izkušnjam, ki prinašajo radost, pritegujejo pa ga situacije in odnosi, v katerih obstaja velika verjetnost, da bo trpel. Njegove dosežke spremljajo občutki depresivnosti in neustreznosti. Človek s to motnjo zavrača sleherno skrb in pomoč, enako velja za ljudi, ki so do njega spoštljivi.

Pri osebah z mazohistično osebnostno motnjo je opaziti naslednje oblike simptomatskega obnašanja:

·       požrtvovalnost in servilnost, ki jima sledijo pritožbe, češ da niso upoštevani, zaželeni ali cenjeni,
·       postavljajo se v situacije, ki omogočajo izkoriščanje; namesto da bi se ustrezno zavarovali, vzbujajo občutke krivde,
·       na odkrito agresijo se ne odzovejo samozaščitniško, tudi branijo se ne, ampak »nastavijo še drugo lice«, zatem pa se vedejo zamerljivo in pasivno- agresivno,
·       pri druženju so redko veseli, navadno so ves čas negativistični,
·       odklanjajo sleherno pomoč, vsemu so kos in zavračajo vse po vrsti,
·       v življenju so resni, brez interesnih dejavnosti, ki bi presegale služenje drugim,
·       zaradi strahu, da bodo ogrozili tekmeca, se izogibajo napredovanju ali ga celo sabotirajo, nato pa se vedejo zamerljivo.

Vsem podtipom mazohizma je skupno nenehno ustvarjanje in ohranjanje trpljenja, lahko pa se razlikujejo po načinu in izbiri situacij.

Ta motnja pa  je uvrščena v Psihodinamični diagnostični priročnik (Psychodynamic Diagnostic Manual - PDM), ki ga uporabljajo psihoterapevti. Oznaka mazohistična osebnostna motnja se v tej klasifikaciji  nanaša na osebe, pri katerih so pomembne izkušnje (npr. samovrednotenje, bližina) intristično  nujno povezane s trpljenjem.  

Kaj otežuje prepoznavanje in ovira zdravljenje mazohistične motnje?

Ker je odpovedovanje sebi v korist drugih družbeno sprejemljivo ter velja za vrednoto (»nesebičnost«, »altruizem«) in ne za težavo, so ljudje s to motnjo deležni izrazitega in dolgotrajnega potrjevanja svojega škodljivega vedenja. Posledično jim takšno obnašanje služi kot sredstvo za ohranjanje pozitivnega samovrednotenja. Še več, razlika med zdravo vzajemnostjo in mazohistično radodarnostjo je deležna namernega zamegljevanja – mazohiste se slavi kot »mučenike«. 

Za druge ljudi je ta motnja izrazito koristna, zato bodo drugi mazohista le izjemoma usmeril po pomoč, dokler je njegovo samorušilno vedenje zanje koristno.

Okolica to motnjo tudi poveličuje: »Zelo dober/priden/nesebičen človek si, le preveč si naložiš in se pretirano obremenjuješ.« S tem okolica sporoča, da bi sprememba samorušilnega vedenja pomenila to, da bo človek postal slab/len/sebičen.

Ko se zaradi različnih vzrokov, povezanih z osnovno duševno motnjo ali s pridruženimi motnjami, nastopi simptomatika, okolica takega človeka spodbuja zgolj k njenemu odpravljanju (navadno gre za odpravljanje depresivnosti ali anksioznosti), po možnosti z zdravili, ki na ljudi z mazohistično osebnostno motnjo navadno nimajo ugodnega učinka (nocebo učinek) – zgolj zato, da bi se čim prej znova onkraj vseh meja trudil za dobrobit drugih.

Odpravljanje vzrokov te motnje okolica otežuje in ovira, saj bi s tem izgubila osebo, ki nikoli ne reče ne, poleg tega prenese vse obremenjevanje, maltretiranje in poniževanje. Ko tak človek poskuša skrbeti zase in postavljati meje, ga okolica zavrača in razglasi za sebičnega. Zato mora sam prepoznati, da ima resne težave, in si sam, brez podpore okolice, poiskati pomoč ustreznega strokovnjaka, ki mu bo pomagal odpraviti vzroke težav in ne zgolj blažiti posledic.

Oblike mazohistične osebnostne motnje

Odvisniški (odnosni) mazohizem 

Ljudje, obrnjeni v odnose, s svojim »mučiteljem« navadno razvijejo odvisniške vezi; za partnerja si največkrat izberejo človeka, ob katerem bodo lahko naposled nenehno razočarani in se zanj žrtvovali, ta pa jih bo na koncu le še preziral. Ljudje z mazohistično osebnostno motnjo se v človeka, ki bi z njimi ravnal lepo in zdravo, ne bodo niti zaljubili – še zanimal jih ne bo. Navadno končajo v odnosih z nefunkcionalnimi in čustveno oškodovanimi ljudmi, včasih celo z idejo, da jim bodo pomagali.

Pogosto se primeri, da taka oseba za partnerja izbere nasilneža, nesposobneža ali odvisnika (zato ne preseneča, da tej obliki mazohizma pravijo tudi soodvisna motnja). Njun odnos je podoben odvisnosti od alkohola in prepovedanih drog: bolj ko je odnos za osebo rušilen, večja je njena odvisnost od »mučitelja«. Zlasti v primerih, ko mazohistična oseba za partnerja izbere alkoholika, odvisnost od partnerja opazijo skoraj vsi – razen nje. Bolj ko soodvisnemu odnos škoduje, bolj se ga oklepa.

Ne glede na količino, vrsto in težavnost psihosocialnih in celo telesnih zlorab, groženj in trpljenja se oseba z mazohistično osebnostno motnjo lojalno vrača v peklenske okoliščine; nesprejemljiva se ji utegne zdeti že misel, da bi jih zapustila. Človek z odvisniško obliko mazohizma namreč svoje samospoštovanje in identiteto gradi na trpljenju in ponavljajočih se zlorabah, čeprav se tega največkrat ne zaveda. 

Svoje »mučitelje« zagovarja tako pred drugimi kot pred sabo in zavrača vsako obliko pomoči. Ljudje z odvisniško obliko mazohizma pogosto pristanejo v krempljih psihopatov ali malignih narcisov in so pripravljeni goltati tolikšne količine poniževanja, izničevanja in mučenja, da se to zdi na meji verjetnega. Partnerja ne zapustijo niti takrat, ko so bili zaradi telesnega nasilja skoraj ob življenje. Če imajo otroke, jih pogosto žrtvujejo in izpostavljajo nasilju – podobno kot sebe. Tovrsten primer so matere, ki brez pomisleka dovoljujejo, da vedno pijani partner z avtom prevaža otroke. Otroci jih pogosto zasovražijo, saj jih niso zaščitile pred nasiljem. Odnose pogosto priženejo tako daleč, da s provokacijami ter z neustreznim zgledom in ravnanjem vzgojijo otroka, ki jih že v mladostniških letih začne mučiti – podobno, kot jih je prej partner.

Pravičniški (moralni) mazohizem

Za moralni mazohizem so bolj kot usmerjenost v patološki diadni odnos s partnerjem značilni požrtvovalno obnašanje, nemogoča merila do sebe in popolna nesposobnost za doseganje užitka ali vsaj zadovoljstva ob poklicnih/zasebnih uspehih. Taki ljudje s svojim obnašanjem rušijo vse možnosti za mirno in dostojno življenje.

Včasih zavzamejo misijonarsko držo in se reševanja sveta lotijo povsem nepripravljeni, tako da resnično ne morejo doseči niti najmanjša sprememba. Bistvo takega obnašanja pa ni v doseganju sprememb, ampak v tem, da se lahko vrnejo kot poraženci. Učinek vseh teh prizadevanj zanje sploh ni pomemben. Pri tej obliki mazohistične osebnostne motnje se vzpostavi neposredna povezava med občutkom lastne vrednosti in pomembnosti ter količino trpljenja; podobno kot se pri anoreksiji nervozi v možganih vzpostavi povezava med odrekanjem hrani in občutenjem užitka ob tem strogem asketskem nadzoru. Večje ko je odrekanje, močnejše ko je trpljenje, večji je občutek lastne pomembnosti, samovrednotenje oa boljše.

Ljudje s pravičniško obliko moralnega mazohizma na široko razlagajo svoje trpljenje, pri tem pa ne iščejo ne pomoči in ne usmiljenja. Ni jim do tega, da bi težavo odpravili, ampak iščejo izključno potrditev lastne vrednosti. Vsako pomoč odločno zavrnejo, saj bi jim rešitev težav odvzela posebni položaj žrtve, s tem pa bi utegnili izgubiti precejšen del identitete in, protislovno, samospoštovanja. Tudi če jim v resnici uspe nekaj pomembnega, okoliščine uredijo tako, da je to Pirova zmaga – ali pa tako, da od tega nimajo ničesar, samo škodo.

Deloholični mazohizem

Človek z mazohistično osebnostno motnjo je na delovnem mestu navadno »najboljši drugi«. V senci svojega »gospodarja« zanj skrbi podobno kot starši za otroka. Toda taka skrbnost ni nič drugega kot posebna oblika odvisnosti, ki ji pravimo tudi aktivna odvisnost.

Človek z mazohistično strukturo osebnosti si z njo zagotavlja (dozdevno) nepogrešljiv položaj in prenaša vse oblike zlorab, da ga le ne bi odstavili ali odslovili. Ponuja se kot kontejner za praznjenje »gospodarjeve« napetosti in mu tudi vse oprošča. Četudi ga sodelavci opozarjajo na zlorabe, nadrejenega navadno opravičuje pred sabo in svetom, tako kot je to počel pri svojih zlorabljajočih starših. Opravlja ogromne količine anonimnega dela, vendar se ne bori ne za svoje ime ne za morebitne avtorske pravice. To pozicijo poznamo pod sintagmo, da za uspešnim moškim navadno stoji uspešna ženska.

Največkrat je v pomoč vsem, zlasti na svoj račun. Samodejno in samoumevno prevzema naloge, ki jih noče opraviti nihče drug. Na delo prihaja prvi in odhaja zadnji. Obnaša se nadvse servilno in se ravna po staroindijskem pregovoru, da je služabnik gospodar v preobleki. Tako vedenje jih neredko požene v izgorelost.

Te stereotipne pozicije so pogosto povsem samoumevne pri nekaterih poklicih in vlogah, kot so:

Benigni mazohizem

Užitek v negativni izkušnji, ki ne prinaša neposredne nevarnosti, imenujemo benigni mazohizem. V tem primeru je užitek posledica nadzora nad situacijo, o kateri vemo, da je nenevarna, vseeno pa se telo nanjo odzove s stresnim odzivom; gre za občutek zmage uma nad telesom.

To je psihološki razlog za prijetno vznemirjenje, ki ga ljudje občutijo, ko se zavestno izpostavljajo »varnim« ali, bolje rečeno, dozdevnim nevarnostim, kot je vožnja z vlakcem smrti. Užitek v benignem mazohizmu je tesno povezan s potrebo po dražljajih, zlasti kadar je negativna izkušnja strah. Ker imajo moški v povprečju večjo potrebo po dražljajih kot ženske, bolj uživajo v »varnih« izkušnjah, ki vzbujajo strah. 

Ženske so bolj podvržene negativnemu užitku v žalosti, ki nastopi ob gledanju filmov s turobno vsebino ali poslušanju otožne glasbe. Zelo podobne izkušnje lahko doživljamo med naprezanjem pri naporni telesni vadbi, uživanjem pekočega čilija ali grenkih živil/grenčic, pa tudi ob gledanju filmov in branju knjig z grozljivo vsebino (enako velja za filme in knjige, ki vzbujajo žalost in otožnost, denimo drame). Ženske imajo pogosto rade dražljajske situacije, ki jih pripravijo do joka, v katerem uživajo. Bistvo tovrstnih izkušenj je v tem, da imamo nad njimi nadzor in da jim nismo izpostavljeni proti svoji volji.

Ena od teorij, ki pojasnjuje to univerzalno uživanje v nenevarni bolečini (več kot dve milijardi ljudi uživa v bolečini, ki jo povzroči uživanje pekočih začimb, zlasti čilija), pravi, da je ta užitek ob telesnem odzivu na strah, žalost in tudi gnus posledica prilagoditvenih mehanizmov organizma, da bi zmanjšal negativno izkušnjo.

Seksualni mazohizem

Seksualni mazohizem je spolna in ne osebnostna motnja, pri kateri se občutek spolnega vzburjenja in spolne zadovoljitve neposredno povezuje z zavestnim in želenim izpostavljanjem nelagodju, poniževanju, mučenju, dominiranju, bolečini in trpljenju.

Spolni užitek, povezan z bolečino, je prevladujoča izkušnja, ki jo išče spolni mazohist. Seksualni mazohizem navadno nastopi po osemnajstem letu in je le nekoliko pogostejši pri moških kot pri ženskah.

Seveda je treba seksualni mazohizem kot spolno motnjo razlikovati od igre vlog. Mazohistične seksualne preference, fantazije in prakse še niso mazohistična spolna motnja. O spolni motnji govorimo šele takrat, ko nastopijo težave na psihosocialnem področju, ki so neposredno povezane s tako prakso, spremljajo pa jih veliko škodljiv stres, obsesivnost, močni občutki krivde in sramu, hiperseksualiziranost, seksualna impulzivnost in promiskuitetnost.

Seksualnemu mazohizmu so bolj podvržene osebe, ki imajo v življenju stvarno normativno moč, v tovrstni praksi pa utegnejo iskati katarzično kazen, priložnost za praznjenje odvečne negativne napetosti, odmik od nenehne odgovornosti in prepuščanje občutka nadzora.

Spolna mazohistična praksa sama po sebi nikakor ne pomeni, da ima človek mazohistično osebnostno strukturo. Prav vse osebnostne motnje pa imajo v ozadju prvine mazohizma in utrjenih vzorcev samoporaznega obnašanja. Seksualni mazohizem namreč ne služi samooškodovanju in večinoma poteka v strogo nadziranih okoliščinah, ki jih tako rekoč vedno nadzira mazohist – običajno ob pomoči tako imenovane varne besede, vnaprej dogovorjenega gesla, ki v hipu, ko je izgovorjeno, prekine sadomazohistično seanso.

Stockholmski sindrom

Dinamika mazohizma je v določeni hitro in jasno razvidna pri fenomenu, ki mu zdaj pravimo stockholmski sindrom. Na začetku sedemdesetih let so bančni roparji v Stockholmu zajeli skupino talcev. Nanje so pritrdili eksplozivna telesa in jih šest dni zadrževali globoko v bančnem sefu.

V času, ki so ga ugrabitelji in talci preživeli skupaj, se je med njimi spletla močna vez. Talci so se do svojih ugrabiteljev, ki so jim še nedavno grozili s smrtjo, obnašali podobno zaščitniško kot ženske, ki z nasilnim moškim ostajajo tudi po več obiskih urgentnega bloka. Zaščitniška drža do ugrabiteljev se je nadaljevala tudi po tistem, ko so jih rešili. Na sodišču talci niso hoteli pričati proti ugrabiteljem in so do njih ohranili izrazito pozitiven odnos.

Za razvoj stockholmskega sindroma morajo biti izpolnjeni nekateri kontekstualni pogoji: ugrabitelji in talci se predtem ne smejo poznati, skupaj (v neposredni interakciji) morajo preživeti nekaj časa, talci morajo imeti občutek smrtne ogroženosti, ugrabitelji pa morajo do talca pokazati vsaj minimalno zanimanje ali skrb, četudi nenamerno.

Realna ogroženost, pri kateri imajo talci občutek, da utegnejo umreti. Gre za odziv na nenaden šok, ki preseka običajni tok življenjskih dogodkov. Ta šok verjetno povzroči posebno obliko čustvenega regresa – zdrs funkcioniranja na nižjo razvojno raven.

Infantilizacija talcev vodi v obnašanje, podobno otroškemu. Ker se pri ugrabitvah agresorji z orožjem postavijo v vlogo absolutne avtoritete, ki odloča o življenju in smrti, lahko tak dogodek pri talcih povzroči čustveni regres, vrnitev v mentalno obdobje, ko so bili kot otroci povsem nebogljeni. Talci namreč potrebujejo dovoljenje za odhod na stranišče, ugrabitelji jim tudi zagotavljajo hrano in druge funkcionalne dobrine – tako kot starši otroku. V okoliščinah, v katerih imajo ugrabitelji popoln nadzor nad viri, se utegnejo talci vesti regresivno, podobno kot odvisni otroci.

Razcep, ki nastopi kot posledica razvojnega zdrsa v obdobje, v katerem otrok svet doživlja črno-belo, omogoči, da se talci na sleherno ugrabiteljevo pohvalo ali nehoteno gratifikacijo odzovejo pretirano, pri čemer povsem zanemarijo slabe in nevarne plati ugrabiteljev. Do njih začnejo razvijati čustveno naklonjenost, saj se sproži del navezanosti, ki jo otroci potrebujejo za preživetje, ko so življenjsko odvisni od starša ali primarnega skrbnika – tako kot so zdaj od ugrabitelja.

Idealizacija ugrabiteljev nastopi kot obrabna funkcija in služi preživetju. Žrtve ugrabitev s stockholmskim sindromom jih idealizirajo do te mere, da iz svoje predstave povsem izbrišejo dejstvo, da so jim škodovali – če ne drugače pa s tem, da so jim protipravno odvzeli prostost. Na ugrabitelje gledajo z občudovanjem in jih celo skrbi za njihovo dobrobit – tudi ko je kriza že mimo.

Seveda gre za izredne okoliščine in za posebno obliko prilagoditve na smrtno nevarno ogroženost. O sindromu govorimo takrat, ko se simptomi posamezne motnje v skupnem vzorcu sistematično pojavljajo pri vseh ljudeh, zato ni rečeno, da je stockholmski sindrom univerzalni fenomen, ki bi se v enakih okoliščinah ponovil pri vseh potencialnih žrtvah. Ne vemo namreč, kakšne predispozicije za razvoj sindroma so imele žrtve. Odsotnost univerzalnosti je verjetno tudi eden od razlogov, zakaj stockholmski sindrom kljub jasni prepoznavnosti še vedno ni uvrščen v klasifikacijo duševnih motenj. Nekateri izsledki raziskav žrtev ugrabitev kažejo, da se pri osmih odstotkih razvije katera od oblik stockholmskega sindroma. Na nasprotni strani stockholmskega sindroma je limski sindrom, pri katerem ugrabitelj simpatizira s talci.

Kaj doživlja človek z mazohistično osebnostno motnjo?

Večina ljudi si skuša urediti življenje tako, da bi si zagotovili čim več ugodja ter se v največji možni meri izmaknili nelagodju, bolečini in trpljenju. Zdravo in razumno je prenesti določeno stopnjo trenutnega nelagodja, da bi dosegli kak cilj, navadno dolgoročen. V nekaterih okoliščinah je odpovedovanje in celo samozatajevanje zdravo in normalno; tak primer je denimo vojna. Običajno pa raje doživljamo pozitivna čustva kot negativna. Večina ljudi se izogiba bolečini, nekateri se je celo bojijo. Toda ni vedno tako. Za človeka z mazohistično osebnostno strukturo se zdi, da v trpljenju tako zelo uživa (ali pa ga potrebuje), da si na vse pretege prizadeva ustvariti okoliščine, v katerih bo lahko čim bolj trpel, čeprav za to ni nobene nuje ali stvarne potrebe; prav tako ni videti nobenega razumnega cilja, zlasti ne takega, ki bi nakazoval konec muk.

V psihološkem ozadju človeka z mazohističnim vedenjem vedno najdemo kakšno skrito, navadno izrazito kompleksno, korist, ki jo prinaša tovrstno obnašanje. Oseba z mazohistično osebnostno motnjo se je nikakor ne zaveda. Tak človek se tudi ne zaveda svojih provokacij in zmanjšuje tako njihov pomen kot tudi vpliv. Razlog za to je lahko nizko samovrednotenje, zaradi katerega se podcenjuje do te mere, da čustveni pritiski pri njem ne sprožajo negativnih občutkov.

Notranji svet takih ljudi je povsem zapolnjen s trpljenjem, v njem ni prostora za nič drugega; prav to jim zagotavlja varen in domačen občutek konstantnosti in stabilnosti njihovega notranjega sveta. Lahko bi dejali, da so že vnaprej razočarani, kar jih dozdevno ščiti pred morebitnimi razočaranji zaradi neuresničenih pričakovanj, ki jih gojijo do nepredvidljivega zunanjega sveta. Z dejavnim ustvarjanjem objektivne situacije trpljenja si priskrbijo občutek nadzora, s katerim se nezavedno skušajo izogniti občutku nemoči. Tako skušajo nadzirati stopnjo bolečine. Če si sami ustvarijo dovolj bolečine in trpljenja, je mera polna in so vsaj v nečem dejavni akterji svoje usode. Za človeka je občutek vpliva izrazito pomemben; že otrok ločenih staršev raje obrambno verjame, da je on razlog za ločitev, kot da bi sprejel dejstvo, da je pri tem povsem nemočen. Podobno je z otroki, ki jih pogosto pretepajo. Nemalokrat namreč verjamejo, da so jih pretepli zato, ker so slabi – tako ohranijo občutek lastnega vpliva. Da so torej oni vzrok in povod za sadistične namere staršev, ki pa se v resnici nad njimi samo izživljajo in odigravajo svojo nevtralizirano agresivnost.

Večina ljudi se v nekaterih okoliščinah obnaša bolj ali manj mazohistično. Lep primer takega samosabotažnega obnašanja so otroci, ki se v zameno za starševsko skrb spravijo v težave, saj so ugotovili, da samo tako pridejo do pozornosti, četudi negativne. Kaznovanje namreč prinaša veliko manjše trpljenje kot pa zapuščenost in ignoriranje.

Težava nastane, če tak vedenjski vzorec postane gonilna sila življenja, trpljenje pa (včasih celo edini) cilj in najvišja vrednota. Osebnostna struktura ljudi z mazohistično motnjo osebnosti je tako prežeta s trpljenjem, da to postane sestavni, globoko integrirani del njihove identitete. Če bi se trpljenju odpovedali, bi se jim zdelo, kot da so izgubili pomembni del sebe, ki jih definira kot človeka. Zdi se, kot da jih to nenehno trpljenje oživlja in osmišlja. Več trpljenja ko prenesejo, večja sta njihov ponos in samospoštovanje; zdi se, kot da je trpljenje temeljna hrana za njihovo sestradano dušo.

Samouničevalno, samoškodljivo obnašanje

Če povzamemo, je večina razlogov za samozaviralno in samouničevalno obnašanje posledica nezmožnosti uporabe ustreznih psiholoških zmogljivosti, zlasti odlaganja trenutne gratifikacije. Toda za mazohistično osebnostno motnjo to največkrat ne velja. Človek z mazohistično osebnostno motnjo se oškoduje kljub dokazanim sposobnostim in kljub zavestnemu zavedanju posledic.

Čeprav so negativne posledice nekaterih tipov obnašanja izrazito samouničevalne, pa ni vsaka oblika vedenja v svojem bistvu mazohistična.

Samouničevalno obnašanje je veliko pogostejše, kot bi si mislili. Opaziti ga je tudi tedaj, ko človek nima ne mazohistične ne kake druge osebnostne motnje. Protislovno in v nasprotju z zdravim razumom je, da ljudje nismo samodejno usmerjeni na optimalne odločitve, ki bi prinašale najboljše možnosti za vse ali vsaj za nas osebno. Ne odločamo se namreč formalnologično, ampak psihologično. Naše odločitve so lahko pod močnim vplivom povsem neracionalnih mehanizmov.

»Skrb za lastno rit« v praksi sploh ni tako zelo uveljavljeno pravilo obnašanja. Raziskave celo potrjujejo, da ljudje veliko bolje skrbijo za zdravje svojih hišnih ljubljenčkov kot za svoje. Celo do drugih povsem brezbrižni primarni psihopati se utegnejo s tveganim vedenjem in šopirjenjem spraviti v hude težave in končati kot obsojenci v zaporu.

Nekatera samoporazna obnašanja so seveda posledica nezavedne motivacije, nezmožnosti nadzora nad impulzi, odsotnosti vesti in tudi pomanjkljivega samovarovalnega vedenja.

Ključno razlikovalno merilo, ki pokaže, ali gre za mazohistično osebnostno motnjo ali pa je vmes nekaj drugega, je končni cilj in dinamika motivacije, ki nas žene v tako obnašanje. Številne oblike samouničevalnega obnašanja, ki niso v nobeni neposredni povezavi z mazohistično osebnostno motnjo, so lahko znatno nevarnejše ali celo smrtno nevarne. Zdaj bomo opisali najpogostejše razloge za samouničevalne posledice tovrstnega obnašanja.

Odsotnost motivacije za skrb zase

Ker je življenje dinamičen proces, njegove edine stalnice pa so spremembe in prilagajanje novim okoliščinam, je odsotnost motivacije za ravnanje v skladu s svojimi potrebami izrazito destruktivna. Odsotnost motivacije pogosto spremlja občutek praznine, ki je značilen za nižji spekter osebnostnih motenj, zlasti za borderline in narcistično motnjo osebnosti. Odsotnost potrebe po skrbi zase prej ali slej pripelje do težav, ki se nemalokrat končajo z depresijo.

Pomanjkanje samonadzora

Zasledovanje dolgoročnih ciljev zahteva precejšnjo stopnjo odrekanja trenutnemu ugodju, razvijanje potrebnih veščin in kompetenc ter ciljno usmerjeno delovanje. Ker je življenje maraton in ne sprint, je pri tem potrebna tudi veščina razporejanja svojih virov, prav tako zdrava mera dela in razbremenitve. Mehanizmi kognitivnega samonadzora sodijo med najzrelejše zavestne obrambne mehanizme. Pravimo jim tudi strategije za spoprijemanje z obremenitvami; z vsakodnevno rutino jih je treba graditi, razvijati in ohranjati. Brez ustrezne mere kognitivnega nadzora se človek hitro navduši in zažene, vendar začeto delo le redko tudi uspešno dokonča.

Nestvarni optimizem

Pozitivno razmišljanje za vsako ceno in tolaženje, da je vse za nekaj dobro, sta znaka obrambnega optimizma, zlasti takrat, ko bi morali biti pri izbirah pazljivejši, denimo v neznanih situacijah, ki se jim še nismo ustrezno prilagodili. Nestvarne pozitivne predstave so obrambne projekcije otroških fantazij v prihodnost. Nestvarni optimizem je naivni načrt za nesrečo, saj ljudje, ki so mu podvrženi, ne upoštevajo negativnih posledic svojega ali tujega obnašanja.

 

Perserveracija (vztrajanje) pri neustreznih strategijah

Če je ena od definicij norosti ravnati vedno enako, ob tem pa pričakovati drugačne rezultate, enako velja za perserveracijo (vztrajanje) pri neuspešnem obnašanju. Še nobena muha se ni z vztrajnim zaletavanjem prebila skozi steklo.

Človek, ki kar naprej počne eno in isto, za neuspehe pa krivi vse okrog sebe, očitno ne premore zmogljivosti za detekcijo svoje vpletenosti, kaj šele, da bi svoje obnašanje korigiral. Samopreseganje in samospreminjanje seveda zahtevata zavesten napor, ki pa ga marsikdo ni pripravljen vlagati – tako raje ostaja ujetnik neprijaznih okoliščin.

Impulzivnost

»Naredi zdaj, razmisli pozneje – ali tudi ne!« Tako se navadno glasi moto impulzivnih ljudi. Impulzivnost je ena od najbolj samouničevalnih lastnosti, ki prinaša veliko nepotrebnega trpljenja. Impulzivni ljudje so veliko bolj podvrženi telesnim boleznim in poškodbam. Z nezmožnostjo, da bi držali jezik za zobmi, si tudi po nepotrebnem ustvarjajo sovražnike.

Tvegano vedenje

Kadar strah ne zavre impulzivnih tendenc, nastopi oblika obnašanja, ki lahko celo smrtno ogrozi življenje – lastno ali tuje. Tvegano vedenje ima svoje posledice, ki so včasih nepovratne, zlasti na cestah; impulzivni vozniki z vožnjo pod vplivom alkohola ali z neprilagojeno hitrostjo povzročijo daleč največ nesreč s smrtnim izidom.

Samopoškodovalno obnašanje

Obstaja več vrst samopoškodovalnega obnašanja. Med blage spadajo grizenje nohtov, trganje obnohtne kožice, pretirano stiskanje aken in mozoljev … Kadar je čustvena napetost za človeka z mejno osebnostno motnjo tako nesprejemljiva, da ji ni več kos, si lahko pomaga tudi z rezanjem, ščipanjem ali žganjem lastnega telesa. Tovrstno obnašanje je povsem instrumentalno in služi odvajanju neznosne čustvene stiske in duševne bolečine. Rezanje telesa z namenom preusmeritve pozornosti od čustvene k telesni bolečini ima za posledico sproščanja naravnih opioidov v možganih in lahko postane navada oziroma vedenjska oblika zasvojenosti. Zlasti mladostniki v neznosnih čustvenih stiskah se režejo skrivaj in na nevidnih mestih; dekleta se pogosto režejo s papirjem, in sicer na notranji strani stegen.

Lagodnost

Prepuščanje usodi in lagodna drža sta obrambna drža depresivnih ljudi, ki jih varuje pred morebitnimi neuspehi in razočaranji. V procesu življenja večina ljudi ne more ohranjati lagodne drže, ne da bi prišlo do velikih negativnih posledic zanje in za njihove bližnje. Če se odsotnosti motivacije in nestvarnemu optimizmu pridruži še brezbrižnost, razmeroma hitro nastopijo vsaj znatne socioekonomske posledice, če že ne močno načeto zdravje.

Sekundarne koristi motnje

Že otrok hitro ugotovi, da mu bolezen prinese več starševske pozornosti. Nemalokrat se zgodi, da otrok pogosteje zboleva po rojstvu sorojenca. Kadar nekateri simptomi prinašajo kako korist, se lahko sprožajo tudi nezavedno, navadno zato, da bi se človek izognil nečemu neprijetnemu. Pri tem fenomenu ne gre za simuliranje bolezni, ampak za nezavedni obrambni vzorec slabših prilagoditvenih zmožnosti.

 


Ljudje smo navadno motivirani, da zaščitimo dva osnovna vira, ki nam pripadata: življenje (telo), ki ga skušamo varovati pred poškodbami in boleznimi, in samopodoba, kamor sodi tudi samospoštovanje. Človek z mazohistično osebnostno motnjo svojega samospoštovanja ne brani in ga celo z lahkoto zamenja za odvisnost od uničujočega odnosa.

Sadomazohistična enota

Vsak mazohist potrebuje svojega mučitelja. Še več, od njega je odvisen. Odvisnostni mazohizem je le polovica enote, ki ji pravimo sadomazohistična diada, saj sta ti patologiji komplementarni (se dopolnjujeta). Posledično ena brez druge ne moreta obstajati in se izražati; sta kot pola magneta, ki za svoje uravnovešenje in stabilizacijo silnic potrebujeta drug drugega. Človek z mazohistično osebnostno strukturo si mučitelja poišče sam in ga provocira tako, da bo iz njega izvabil vse najslabše. V njegovi osebni zgodovini so vedno tudi ljudje, ki so z njim ravnali lepo, vendar jih je prav zaradi tega zapustil.

Nemoč je moč

Ljudje z mazohistično osebnostno motnjo se s tem, da so nenehno nemočni in da jim nič ne pomaga, zavarujejo pred vsako možno spremembo na bolje. Obnašajo se tako, da je v življenju/odnosu ves čas nekaj narobe, oni pa so lahko upravičeno nesrečni. Le tako lahko prek občutkov nemoči nadzirajo partnerja, saj se je ta prisiljen ukvarjati z njimi, čeprav gre za negativno pozornost. Navadno najdejo prefinjene načine, kako ga zaplesti v prepir, ali pa ga provocirajo do nerazumnih meja, da bi v njem vzbudili jezo, na katero se lahko odzovejo z užaljenostjo ter občutkom, da so zavrnjeni in ponižani. Zanje so normalna sproščenost, prijetno druženje in tudi užitek nekaj nesprejemljivega. Ubranost jih utegne celo spravljati v stisko. Ob njih se pogosto počutimo povsem nemočni, saj jim je nemogoče ustreči.

Partner, ki nikoli ničesar ne potrebuje

Za človeka z mazohistično osebnostno motnjo je zelo značilno, da ničesar ne potrebuje in si ničesar ne želi. Zanika svoje potrebe in želje, včasih tudi znotraj sebe, zaradi česar je povsem odrezan od svojih stvarnih potreb. Tudi ko prejme kako darilo, se mučeniško zahvali in ga navadno podari naprej ali pa pusti, da se na njem nabira prah. Bližnjim preprosto ne ponudi jasnih informacij o svojih potrebah. Teh sploh ne izraža ali pa jih sporoča nedosledno. Ta dozdevno asketska in stoična drža seveda ni pristna in ni posledica zrelih obrambnih mehanizmov. To je del maske nepristnega jaza, ki služi tihemu pritisku, da bi bili ves čas pozorni nanj, on pa bi nas lahko nenehno zavračal in tako odigraval svojo zagrenjenost in notranjo jezo, ki je ne zna ne predelati in ne izraziti.

Kaznovanje z občutki krivde

Za vsako, tudi najbolj vsakdanjo obliko obnašanja, ki jo človek z mazohistično osebnostno motnjo interpretira kot zlorabo, bo agresor deležen pasivne agresije. Ljudje z mazohistično osebnostno motnjo se z agresorjem ne soočijo neposredno. Svojo zagrenjenost in užaljenost namreč izražajo manipulativno. Pri tem uporabljajo raznovrstne oblike skritega psihološkega pritiska, kot je zamujanje ali sabotiranje prijetnih dogodkov (npr. med prijetno slovesno večerjo s prijatelji se pritožujejo nad svojim partnerjem ali celo izbruhnejo v nerazumljiv jok); če so alkoholiki, so navadno prikriti in pijejo skrivaj.

S svojim mučeniškim obnašanjem in tarnanjem pri bližnjih vzbujajo občutke nezadostnosti, pri čemer so neutolažljivi. V primeru, da so partner in bližnji dejansko pripravljeni odpravljati vzroke njihovega trpljenja, najdejo način, kako take poskuse sabotirati. V odnosu lahko obstajajo samo kot trpeči partner.

Na delovnem mestu

Človek z mazohistično osebnostno motnjo se pri delu zelo pogosto žrtvuje onkraj vseh razumnih meja. Ljudje za normalno delovanje potrebujemo ustrezno razmerje med delom, ljubeznijo in igro. Pri normalnem vzdrževanju psihofizičnega blagostanja vse tri komponente razumemo kot temeljne potrebe. Človek z mazohistično osebnostno motnjo pa ljubezen, kaj šele igro, nadkompenzira; ves energetski vložek vlaga v svoje »poslanstvo« ali pa v drugega človeka.
Razumeti je treba, da so nekateri poklici še nedavno to od ljudi tudi zahtevali. Pred dobrim stoletjem so denimo marsikje od učiteljic pričakovali, da se bodo povsem posvetile delu in ostale samske. Dandanes je odrekanje ljubezni in zasebnemu življenju potrebno samo še v duhovniškem poklicu.

Človeka z mazohističnim značajem na delovnem mestu zlahka prepoznamo po misijonarski drži in standardih, ki so značilni za sam vrh vrhunskega športa. Navadno so tisti, ki na delo pridejo prvi, odidejo (če sploh) pa zadnji. Zanje je značilna redna navzočnost na delovnem mestu (prezentizem) – četudi se poškodujejo ali zbolijo. Navadno se Izobražujejo in delajo na področjih, ki niso povezana s kapitalom. Raje aktivistično rešujejo probleme in stiske (zlasti moralne in etične narave). Izrazito veliko jih je najti med socialnimi delavci, zdravniki družinske medicine, medicinskimi sestrami, učitelji …

Kdaj se začne

Osnovne poteze, ki pričajo o razvoju mazohistične osebnostne motnje, utegnejo biti opazne že zgodaj v otroštvu: otrok ne brani svojega imetja in se ne postavi zase ali pa se celo nenehno žrtvuje za druge. Znaki pretirane požrtvovalnosti se lahko kažejo v obliki pomoči sošolcem, zlasti kadar je povezana z lastnim nazadovanjem. Taki otroci ne marajo tekmovalnosti oziroma jim je nerodno, kadar pri igri zmagajo. Znani so primeri, ko otroci za sošolce pišejo domače naloge, svojih pa ne. Ti znaki so navadno prehodne narave in se ne vlečejo v odraslost. O polnem razvoju motnje lahko govorimo šele ob prehodu v odraslost.

Simptomi

Simptomi lahko obsegajo:

·       življenje, ki ga osmišlja trpljenje,
·       pretirana požrtvovalnost, kadar za to ni ne nuje in ne potrebe,
·       nenehen občutek, da se človeku godi krivica,
·       nezmožnost sprejemanja pomoči,
·       nenehna izpostavljenost poniževanju,
·       občutek manjvrednosti,
·       opravičevanje ljudi, ki z njim ravnajo grdo, nespoštljivo ali celo agresivno,
·       nezmožnost uživanja v svojih dosežkih,
·       občutki krivde in sramu,
·       pristno zavračanje ter opravičevanje komplimentov in pohval,
·       kroničen občutek žrtve.

Pridružene motnje

Najpogostejša pridružena duševna motnja je depresija. Mazohistična osebnostna motnja ima izrazito visoko stopnjo soobolevnosti s specifičnimi motnjami odvisnostnega spektra, kot so borderline osebnostna motnja, depresivna osebnostna motnja in globoko odvisna osebnostna motnja. Depresivna osebnostna motnja se tako pogosto povezuje z mazohistično osebnostno motnjo, da ji nekateri strokovnjaki pravijo depresivno-mazohistična osebnostna motnja.

Podobne motnje

Z vidika škode, ki si jo ljudje z mazohistično osebnostno motnjo povzročijo na psihosocialnem polju, je ta motnja primerljiva z motnjo pozornosti ADHD in z borderline osebnostno motnjo. Vsaj tretjina ljudi z bordeline osebnostno motnjo ima tudi mazohistično osebnostno motnjo. Obstaja pa tudi pomembna razlika. Pri ADHD je povzročena škoda (in posledično trpljenje) posledica kognitivne (spoznavne) oškodovanosti, ki se izraža pa kot nezmožnost ohranjanja pozornosti in impulzivnost. Posledice so težave pri izpolnjevanju nalog ter zasledovanju in uresničevanju dolgoročnih ciljev. Pri borderline osebnostni motnji so težave čustvene narave, saj je temeljni problem šibka čustvena regulacija in posledično velika čustvena nestabilnost; tudi ti rušilni lastnosti onemogočata stabilno življenje. Pri mazohistični osebnostni motnji je težava še nekje drugje. Pri doseganju blagostanja te ljudi spodkopava bolj ali manj nezavedna motivacija. Lahko bi dejali, da so ljudje z mazohistično osebnostno motnjo motivirani za neuspeh in trpljenje. Odvisniški (odnosni) tip mazohista je zelo je podoben aktivno odvisnemu tipu borderline osebnostne motnje

V ozadju pravičniškega(moralnega) mazohizma pa se skriva zelo podobna dinamika kot pri prikritemu tipu narcistične osebnostne motnje

Pogostnost

Mazohistična osebnostna motnja je zelo pogosta: v kliničnih vzorcih jo je opaziti pri vsakem četrtem udeležencu. Tako kot druge osebnostne motnje je tudi mazohistična osebnostna motnja v porastu. Za seksualno mazohistično motnjo trpi nekaj manj kot dva odstotka žensk in nekaj več kot dva odstotka moških.

Dejavniki tveganja

Dejavniki tveganja za razvoj mazohistične osebnostne motnje so naslednji:

·       otrok je deležen pozornosti le takrat, ko je z njim nekaj narobe,
·       eden od staršev ali skrbnikov ima mazohistično osebnostno motnjo,
·       nepredvidljiva in nedosledna starševska skrb,
·       nagrajevanje samozatajevanja,
·       skrb za bolnega starša/sorojenca v otroštvu,
·       travma ali zlorabe v otroštvu.

Strokovnjaki navajajo več možnih vzrokov za razvoj mazohistične osebnostne motnje. Na oblikovanje osebnosti naj bi vplivale že zelo zgodnje izkušnje v otroštvu. 

Biološka ranljivost – genetske značilnosti

Vedenjska genetika in dedni dejavniki za mazohistično osebnostno motnjo še niso zadovoljivo raziskani.

Biološka ranljivost – nevrobiološke značilnosti

V ozadju mazohistične strukture je pogosto neozaveščena skrita korist: da bo človek nekoč vendarle zmogel vzpostaviti normalno stanje in da ga v prihodnosti čaka nagrada za vse odrekanje. Pričakovanje nagrade, ki je povezano z dopanimergičnim sistemom, omogoči, da lahko ljudje na račun odlaganja in samožrtvovanja vendarle čutimo posledice pozitivne krepitve, to pa lahko vzbudi občutek zmagoslavja. Pričakovanje nagrade, naj bo še tako oddaljena, pri nekaterih ljudeh poganja motivacijo in požrtvovalno obnašanje, ki temelji na magičnem mišljenju (mučeniki, različne verske skrajnosti …).

Psihološka ranljivost – družinske okoliščine

Pacienti z mazohistično osebnostno motnjo so bili kot otroci izpostavljeni nepredstavljivim količinam sramotenja in poniževanja. Pogosto so morali tako ali drugače (funkcionalno ali čustveno) skrbeti za nekoga drugega. Če gre za maligne oblike mazohizma, je možno, da jih je sadistična mati »čustveno požrla«.

Psihološka ranljivost  tvegane osebnostne lastnosti

Tvegane osebnostne značilnosti so navadno zelo podobne kot pri depresiji: večja ranljivost za zavrnitve, slabše prilagoditvene sposobnosti, zlasti tiste, ki podpirajo zdravo samouveljavljanje, slaba samopodoba in nizko samospoštovanje. Zelo pogosta je tudi oblika socialne fobije, ki jo otrok nadkompenzira s pretirano skrbjo za druge, s čimer vzpostavi moč in nadzor.

Psihološka ranljivost – travmatični dogodki in drugi stresorji

Med vplivnejše stresorje in dogodke, ki spremljajo odraščanje oseb z mazohistično osebnostno motnjo, spada skrb za bolnega/oškodovanega sorojenca ali starša. Kadar je otrok potisnjen v skrbniško vlogo, lahko ob pozitivni krepitvi njegove pomembnosti razvije pretiran čut odgovornosti, ki znatno presega njegov položaj. Poleg tega mora najti način, kako svoje stvarne razvojne potrebe odriniti na stran in jih celo povsem zanemariti, saj zanj ne ostane dovolj pozornosti in skrbi. Da bi ohranil odnos s pomembnimi drugimi, žrtvuje lastne interese, ki niso deležni ne podpore ne ustreznih razvojnih spodbud. Do podobnega pojava lahko pride, če med odraščanjem izgubi katerega od staršev in se posveti skrbi za ovdovelega očeta/mater, zlasti če se ta znajde v spirali nedokončanega žalovanja in depresije.

Pri razvoju mazohistične osebnostne motnje se največje protislovje skriva v navidezni razliki med zunanjo pojavnostjo motnje, ki se kaže kot žrtvovanje ter na videz nesebični in povsem nerecipročni altruizem, ter notranjo dinamiko, ki je vendarle povsem egocentrična.

Tako kot vse osebnostne motnje tudi ta motnja vsebuje prvine egocentrične razvojne pozicije in samoporaznega obnašanja. Tako kot je pri grandioznemu narcisizmu skoraj nemogoče opaziti, da se v človeku, ki se ves čas trka po prsih, skriva grozljiv občutek sramu in nezadostnosti, je težko opaziti, da se človek z mazohistično strukturo razdaja zaradi izkrivljenih egocentričnih vzgibov. Še več, nekaterim vidikom mazohistične strukture osebnosti lahko rečemo tudi prikriti narcisizem. Ta se na zunaj resda ne kaže v obliki (za narcisa značilnega) stereotipnega obnašanja, vendar tovrstno požrtvovalnost motivirajo podobni globinski vzgibi. Tako ljudje z mazohistično osebnostno motnjo pogosto zavzemajo notranjo držo vsemogočnosti; verjamejo, da so poklicani za nekaj resnično velikega in pomembnega.

Podobno kot pri večini osebnostnih motenj se nekatera vedenja razvijejo in ohranjajo kot neuspeli poskusi, da bi odrasel človek popravil, odpravil ali presegel nekatere čustvene stiske, vzorce in negativne izkušnje, ki se jih pogosto ne zaveda, saj so nastali globoko v otroštvu, včasih še pred razvojem govora ali ponotranjenja v epizodični spomin.

Prikriti narcisizem

Nekateri avtorji navajajo, da klinični in raziskovalni podatki nakazujejo, da je narcisizem tretji gon ali osnovna dinamska komponenta (polega libida in agresivnosti). Razvojno gledano otroci, ki odraščajo v nespodbudnih okoliščinah, veliko prej žrtvujejo libidinozne predstave in investicije kot pa narcistične potrebe. Zavedati se je treba, da v določenem razvojnem obdobju vsak človek potrebuje zrcaljenje občudujočega pogleda matere; v tem kontekstu lahko govorimo o razvojnem oknu, v katerem je narcistična potreba nujna razvojna potreba.

V fazi simbioze je ena od otrokovih razvojnih nalog ohranjanje zlitosti z materjo v enotno entiteto (self-objekt), in sicer po načelu ugodja. Želja po ugodju otroka usmerja v iskanje zadovoljitve prek dobrih predstav, ki so sprva povsem nerealno vsemogočne. Četudi bi imel otrok najboljšo mamo na svetu, ki bi se zmogla hipno uglaševati na vse njegove potrebe, bi bila frustracija nujna. Že to, da potrebe nastopijo in da jih je treba zadovoljevati, otrok doživlja kot frustracijo. Narcistična potreba po nemotenem zlivanju in materinem zrcaljenju pa je v realnem svetu, tudi če vse poteka optimalno, nenehno deležna frustracije. Kadar je zlitost ogrožena, jo otrok doživlja kot preplavljajoč občutek strahu in obupa, pa tudi besa. Če so te frustracije optimalne in predvidljive, otrok dobiva zdrave izkušnje in lahko kljub razočaranjem ohranja varno obliko navezanosti, ki mu omogoča zdrav čustveni razvoj.

 

 

Narcistična rana

Frustracijo, ki nastane kot posledica materinega nezadostnega uglaševanja, otrok doživlja kot ponižanje – kot narcistično rano vsemogočni poziciji.

Kadar je otrokov občutek vsemogočnosti preveč ogrožen, celo do te mere, da obstaja nevarnost zapustitve, se odzove z besom, ta pa znova sproži strah, da utegne izničiti objekt (mati), od katerega je odvisen. Občutek zlitosti je pomembnejši od libidinozne skrbi. Če se ob pretirani frustraciji otrok obrne v svet in jezo preusmeri na mater, tudi nastopi preplavljajoč občutek strahu in groze. Tako nastane življenjsko pomembna motivacija: kako najti kompromis med tem, da bo lahko ohranjal navezanost na mater ter sočasno vzdrževal občutek vsemogočnosti in pozitivnega samovrednotenja, ki mu ga mati ne more zagotavljati.

Mazohistični self

Da bi otrok ohranil iluzorno predstavo o svoji vsemogočnosti, se nauči inovativno »libidinirati« razočaranja. Ta dinamika se pozneje lepo kaže v obrambnem mehanizmu obračanja v nasprotje in tajenje (telesno zlorabljane žene alkoholikov pred prijatelji zagovarjajo ter opevajo nesposobnega in zapitega moža).

Do zapleta na razvojnih linijah pride v obdobju diferenciacije, ki pa je popačena in ni izpeljana do konca. Otrok se nauči »ukrasti« nekaj užitka iz opuščanja vsemogočnega nadzora. Zdi se, kot da sporoča: »Nihče me ne more oškodovati, oškodujem se lahko samo sam – ker tako hočem in ker sem se tako odločil, to pa počnem na način, ki sem si ga izbral sam. Ne morem sicer dobiti tistega, kar želim in kadar želim, lahko pa se naučim imeti rad to, kar imam.«

 

 

Človek z mazohistično osebnostno motnjo mora najprej ozavestiti in sprejeti dejstvo, da smo za nekatere vidike življenja, polnega trpljenja, (so)odgovorni tudi sami. Vsak živi organizem, celo bakterija in rastlina, ima varovalne mehanizme, ki služijo temu, da se ustrezno zaščiti pred poškodbami, plenilci …

Pri človeku z mazohistično osebnostno motnjo se zdi, kot da teh mehanizmov nima – ali da niso primerno razviti. Verjetno bo moralo miniti kar nekaj časa, preden se bo tak človek navadil biti sam svoj zaveznik in skrbeti zase kot za nekoga, ki je nekaj vreden, dragocen. Nadvse pomembno je, da si življenje organiziramo tako, da bomo ohranjali samospoštovanje, ki je potrebno, da se lahko sistematično lotimo urejanja psihosocialne sfere in gradnje spodbudnih, ne pa rušilnih odnosov.

Nehajmo se slepiti, da bomo za trpljenje nekoč dobili medaljo. Nemogoče je namreč ohranjati dobro razpoloženje ter stabilno in stvarno pozitivno samospoštovanje, če pristajamo na ravnanje, nevredno človekovega dostojanstva. Pravica do dostojanstvenega življenja je celo zapisana v ustavi. Potrudimo se zanjo.

Zakaj svetovanje ali samopomoč ni dovolj?

Kot velja za vse osebnostne motnje, ne svetovanje in ne samopomoč ne more spreminjati osebnostne strukture. Pri mazohistični osebnostni motnji je treba ob pomoči korektivnega psihoterapevtskega odnosa opraviti rekonstrukcijo samopodobe, zato je za ozdravitev nujno poiskati psihoterapevtsko pomoč.

Pomoč je potrebna, če težave pomembno ovirajo kakovost življenja na katerem koli življenjskem področju (delo, družina …) ali ogrožajo zdravje in psihično blagostanje. V primeru depresije, samopoškodovalnega vedenja, zlasti pa samomorilnih misli ali poskusa samomora, je treba strokovno pomoč poiskati nemudoma.

Diagnoza

·       izbira ljudi in situacije, ki vodijo v razočaranje, neuspeh in zlorabo – tudi takrat, ko ji je na voljo priložnost za znatno boljšo izbiro,
·       zavrača pomoč ali se pritožuje nad neuspešnostjo vsake pomoči,
·       kadar ji uspe nekaj pomembnega/pozitivnega, se na dogodek odzove z depresijo ali pa z občutki krivde; lahko se obnaša celo samokaznovalno (npr. zaradi tveganega vedenja doživi nesrečo),
·       provocira ljudi, zaradi česar obstaja precejšnja verjetnost, da bo zavrnjena, prizadeta in/ali ponižana,
·       zavrača vse priložnosti za užitek, čeprav ima dovolj socialnih veščin in zmogljivost za doživljanje pozitivnih občutkov,
·       neustrezno opravlja naloge, ki bi lahko prispevale h kariernemu in/ali osebnostnemu razvoju, čeprav jim je kos; namesto tega raje pomaga drugim, četudi na svoj račun,
·       ljudje, ki z njo dosledno ravnajo lepo in spoštljivo, zavrača in je ne zanimajo,
·       loteva se požrtvovalnih podvigov, čeprav je za to nihče ne prosil in tega nihče ne pričakuje.

Zgoraj opisane oblike obnašanja ne nakazujejo na mazohistično osebnostno motnjo, kadar nastopijo izključno hkrati s pojavom depresije ali pa obstaja nevarnost/strah, da bo psihološko, seksualno ali telesno ogrožena.

 Zdravljenje

 

Osnovno zdravljenje mazohistične osebnostne motnje je psihoterapevtsko. Najustreznejša oblika je razvojno analitična psihoterapija. Za lajšanje simptomov lahko zdravnik specialist psihiater predpiše zdravila, najpogosteje antidepresive. Če so krize zelo močne (samopoškodovanje, samomorilnost ...), je včasih potrebna hospitalizacija.

Zdravljenje je težavno in navadno traja več let. Motivacijske in vedenjske težave izginjajo le počasi in stežka, vendar zdravljenje pomaga, da se oseba čez čas počuti bolje. Motnjo je mogoče uspešno zdraviti.

Podoben učinek kot zdravila – ublažitev simptomov, le da brez neželenih učinkov – imajo tudi druge terapevtske tehnike, denimo medicinska hipnoza, ki jo je mogoče priključiti dolgotrajni psihoterapevtski obravnavi.

Simptome lahko v določeni meri lajšajo tudi metode samopomoči, predvsem pri šibki in srednje močno izraženi motnji.