Depersonalizacijska motnja

  

Miti in resnice o depersonalizacijski motnji

Ta mit je pogosto eden od vzrokov, zakaj se ljudje s to motnjo bojijo poiskati pomoč, saj jih skrbi, da jih bodo spoznali za psihotične. Okrepljeno zavedanja notranjih miselnih vsebin je včasih tako močno, da ljudje z depersonalizacijsko motnjo »slišijo« notranje glasove. To ni halucinacija, saj se zavedajo, da ti glasovi niso »resnični«. V nasprotju s psihozo, pri kateri glasovi »prihajajo« od zunaj, jih ne ogrožajo, čeprav so lahko nadvse neprijetni.

Ta mit je povezan z napačno predstavo o delovanju epizodičnega spomina, ki ne deluje kot popoln zapis dogodkov. Ob hudi travmi se utegne del možganov, ki je odgovoren za ustvarjanje novih spominov, »izključiti«, tako da se vsebina spomina sploh ne oblikuje, zaradi česar je ni mogoče priklicati niti ob pomoči hipnoze. Včasih pa je spomin le odrinjen in ga je mogoče priklicati s tehnikami hipnoze. V nobenem primeru pa to ni zanesljiv znak nevrološke motnje.

Ta mit je pogosto posledica želje svojcev in bližnjih, izhaja pa iz napačnega prepričanja, da se človek, ki trpi za derealizacijsko motnjo, »izključi« po svoji volji. V stanju depersonalizacije in derealizacije človek še posebno boleče občuti odtujenost; naj si še tako prizadeva, da bi se »vrnil«, mu brez zdravljenja to le redko uspe, saj v celoti izgubi občutek notranjega nadzora nad sabo.

S hipnozo je mogoče priklicati samo odrinjene spomine, ki so bili ustrezno kodirani v dolgoročni epizodični spomin. Žal ob hudih pretresih do tega kodiranja pogosto sploh ne pride. Tudi priklicani spomin ni zagotovilo resničnosti dogodkov, saj je obarvan z željami, s pričakovanji, stališči … torej je v veliki meri subjektivno določen. Človek namreč utegne oblikovati in priklicati (tudi nezavedno) lažne spomine na dogodke, ki se nikoli niso zgodili.

Zaradi trpljenja, ki ga povzroča depersonalizacija, si ljudje, ki trpijo za njo, navadno bolj želijo čutiti celo negativne občutke, kot da ostajajo ujetniki lastne oddaljitve od doživljanja sebe in sveta. Tudi njihove delovne sposobnosti utegnejo biti tako zelo načete, da delovni spomin deluje enako omejeno kot pri izredno hudem akutnem stresu.

Kaj je depersonalizacijska motnja?

Depersonalizacijska motnja sodi v skupino disociativnih motenj, za katere sta značilni popačeni obliki doživljanja (depersonalizacija in derealizacija), ki se sicer utegneta prehodno pojaviti tudi pri povsem zdravih ljudeh in pri nekaterih drugih motnjah.

Kadar gre za depersonalizacijsko motnjo, simptomi derealizacije in depersonalizacije vztrajajo, pomembno vplivajo na vsa pomembna življenjska področja in nadvse ovirajo normalno življenje.

Depersonalizacija

Depersonalizacija je več kot občutek; gre za posebno obliko disociacije, ki se izraža kot vse prežemajoče izrazito neprijetno doživetje odtujenosti od sebe, zavzetje gledišča zunanjega opazovalca, opazovanje lastnih duševnih procesov in vedenja »od zunaj«. Podobno je sanjanju, občutku nerealnosti in otopelosti.

Derealizacija

Derealizacija je doživljanje odtujenosti od okolice; zdi se, kot da je vse zunaj telesa za nekakšnim neprepustnim steklom, neživo, zamegljeno in popačeno. Le redko nastopi samostojno, brez hkratne depersonalizacije.

Kaj doživlja človek z depersonalizacijsko motnjo?

Ljudje z depersonalizacijsko motnjo navadno trpijo v tišini in pogosto ostajajo ujetniki simptomov, ki jih ne razumejo. Pogosto se bojijo, da jih ne bo nihče razumel, saj so simptomi tako zelo nenavadni in težko opisljivi, da jih raje zadržijo zase.

Pri približno polovici ljudi z depersonalizacijsko motnjo se ta razvije zelo hitro, pri drugi polovici pa njen razvoj poteka tako počasi, da se sploh ne spomnijo, kdaj se je začela. Depersonalizacijska motnja se lahko kaže na zelo različne načine, ki pa jim je skupno to, da lahko ljudje (ob pomoči opisov) zlahka prepoznajo doživljanje in se hitro poistovetijo z njim. Tisti, pri katerih se motnja razvije hitro in v polni meri, utegnejo doživeti zunajtelesno izkušnjo – kot da se duševnost nekako loči od telesa; pojavi se lahko tudi občutek lebdenja ali občutek, ki spominja na podvodno plavanje. Pri nekaterih nastopi izrazito neprijeten občutek mirovanja, ko se jim zdi, kot da je vse obstalo. Vse te nenavadne simptome navadno spremlja grozeč občutek, da se bo zgodilo nekaj hudega. Glede na simptome ne preseneča, da se ljudje z depersonalizacijsko motnjo bojijo, da bodo »znoreli«, da se jim »meša«. Ko se opazujejo, denimo pri delu, se jim zdi, da se obnašajo narejeno, kot roboti, kar je posledica motenega občutka doživljanja sebe.

Domače in tudi sicer znane stvari se jim zdijo tuje, zgolj oblike brez sleherne čustvene vrednosti. Izrazito prizadeto je tudi razpoloženje, o katerem pravijo, da ga sploh ni. Ne gre za čustveno izpranost, marveč za čustveno anestezijo, popolno odsotnost čustvenih odzivov – tudi na stvari in situacije, ki so človeka predtem veselile, zanimale ali jezile oziroma kakor koli čustveno vznemirjale. Tudi spomini, ki so mu poprej vzbujali nostalgijo, so nekako odcepljeni, neobstoječi. Ostane jim le čustvo, ki je najpomembnejše za preživetje: nekakšen ostanek strahu. Ljudje poročajo, da se jim zdi, kot da so »mrtvi«, izgubijo tudi občutek za humor, čeprav prepoznajo situacije, ki bi se jim nekoč zdele smešne in se utegnejo ob njih tudi narejeno nasmihati, toda v sebi vsega tega ne občutijo. Ne zato, ker bi bili hladni, pač pa zato, ker so dobesedno odrezani od doživljanja. Včasih rečejo, da jim je »nekaj ukradlo dušo« ali da se počutijo kot »živi mrtveci«.

Odcepljenost od čustvovanja je tolikšna, da imajo dejansko kinestetičen občutek – kot da so pod vodo, pod zvonom, oviti v plastično folijo. Razmišljanje postane nadvse nenavadno in polno ruminacij – nenehnega premlevanja o nenavadnosti tega mučnega stanja, ki jih v celoti prežema. Spominja na ujetost med dvema radijskima postajama: je nejasno, polno šumov in nekako nenaravno.

Najhuje je, če se ljudje s to motnjo sploh ne spomnijo več, kdaj niso bili depersonalizirani, saj je ta motnja po svoji naravi kontinuirana. Tako pogosto govorijo o »novem jazu«, kadar pa se nanašajo nase pred izbruhom motnje, pa o »starem jazu«. Samo pri tretjini ljudi epizode depersonalizacije pridejo in grejo. V preteklosti so osebe, ki so trpele za depersonalizacijsko motnjo, simptome pogosto prikrivale in jih utapljale v alkoholu.

Kdaj se začne

Ta motnja zelo pogosto nastopi v srednji adolescenci (okrog 16. leta starosti), pri določenem deležu pacientov pa se lahko pojavi že v srednjem ali celo zgodnjem otroštvu. V tem obdobju jo včasih zamenjujejo z domišljijsko igro (denimo navidezni prijatelj, ki je sicer povsem nenevaren in razvojno prehoden pojav). Depersonalizacijska motnja zelo redko prvič nastopi po petindvajsetem letu starosti, če pa že, se to zgodi po štiridesetem letu. Pri razločevalni diagnostiki je potrebna posebna previdnost, saj utegne iti za posledice drugih telesnih bolezni in poškodb, včasih celo spalne apneje.

Simptomi

Prevladujoča simptoma depersonalizacijske motnje sta ponavljajoči se in dolgotrajni depersonalizacija in derealizacija. Čeprav ljudje z depersonalizacijsko motnjo ohranijo realitetni nadzor, se spoprijemajo tudi z močnim strahom pred norostjo. Simptome depersonalizacijske motnje pogosto spremljata močan sram in občutek neustreznosti, zato se jih hitro navadijo prikrivati, včasih celo pred psihoterapevtom.

Pozitivni simptomi so tisti, ki jih osebe brez motnje ne kažejo, so pa značilni za osebe z disociativno motnjo. Govorimo predvsem o simptomih, ki vdirajo v miselni tok ali pomembno vplivajo na čustvovanje, motivacijo in obnašanje. Mednje sodijo predvsem identitetna razdrobljenost (fragmentiranost), depersonalizacija in derealizacija

O negativnih simptomih govorimo, kadar gre za primanjkljaj na področju čustvenih odzivov ali drugih miselnih in vedenjskih procesov. Kakovost bolnikovega življenja in njegovo sposobnost normalnega delovanja navadno bolj poslabšajo negativni kot pa pozitivni simptomi. Najpogostejši negativni simptom je amnezija – nezmožnost spominskega priklica (tako nekaterih identitetnih vidikov sebe kot tudi dogodkov, vendar daleč onkraj običajne mere). Mlajši pacienti se med amnezijo pogosto prestrašijo, da so zboleli za demenco, nekateri pa se ne zavedajo niti amnezije.

Depersonalizacija je stanje, ki bi ga lahko označili kot občutek nepovezanosti ali oddaljenosti od doživljanja sebe ali delov sebe, svoje osebnosti. Ker je občutek za resničnost ves čas ohranjen, se človek še posebno dobro zaveda, da to stanje pomeni, da z njim ni vse v redu. Zaveda se, da »ni več tak, kot je bil«, nikakor pa ne misli, da je postal nekdo drug. Tako doživljanje je mogoče opisati kot vse večjo zbledelost občutka sebe, čeprav se, protislovno, prav v stanju depersonalizacije notranja pozornost poveča. Zdi se, kot da se pozornost in zavest premakneta iz utelešenega doživljanja v misli, kar povzroča nadvse neprijetne občutke odtujenosti in izključenosti iz sveta.

Ker se temu pogosto pridruži hipoemocionalnost in skupaj z njo manjša čustvena odzivnost, tudi okolica pogosto opazi to ne povsem ustrezno čustveno odzivanje. Najpogostejša pritožba pacientov ob nastopu depersonalizacije je, da se zelo težko zberejo (to je tudi res, saj delovni spomin deluje znatno pod običajnimi zmogljivostmi), včasih pa doživljajo tudi občutek »vate v glavi« – pravijo, da imajo »plavajoče možgane«. Zdi se jim, da so se njihovi možgani »ustavili« in da ne delujejo več. Občutek nadzora nad svojim stanjem je povsem porušen.

Koncentracija človeka z depersonalizacijsko motnjo je zelo načeta, prav tako razpon delovnega spomina, zato si tudi zelo visoko inteligentni ljudje v stanju depersonalizacije izredno težko zapomnijo celo najbolj običajne, vsakdanje stvari.

Hipoemocionalnost je oddaljenost od doživljanja čustev, spremlja jo tudi manjša čustvena odzivnost.

Derealizacija se kaže z doživljanjem okolice kot nečesa povsem tujega, kot da stvari niso povsem na mestu. Včasih obsega doživljanje drugih ljudi kot ne povsem resničnih; zdijo se nekako robotski. 

Makropsija/mikropsija pomeni popačeno doživljanje predmetov in okolice – tako njihove velikosti kot oblik. Utegnejo se zdeti oddaljeni ter nenavadnih oblik, barv in dimenzij.

Časovna distorzija je izkrivljeno doživljanje časa; zdi se, kot da ne poteka enakomerno, zvezno in linearno. Včasih se človeku dozdeva, da čas sploh ne obstaja, da vse stoji na mestu, ali pa se pojavljajo celi odseki »izgubljenega časa«.

Če obsesivno-kompulzivna simptomatika ni posledica pridružene obsesivno-kompulzivne motnje osebnosti, se sicer lahko razvije, le da v zelo omejeni meri; kaže se zgolj kot pogosto preverjanje simptomov depersonalizacije in derealizacije.

Pridružene motnje

Najpogostejši pridruženi motnji sta depresija in katera od anksioznih motenj. Depersonalizacijska motnja je tesno povezana z vsemi osebnostnimi motnjami, v večji meri z izogibajočo, globoko odvisno (borderline) in obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo. V nekaterih primerih lahko disociacije, ki sledijo travmatičnemu dogodku, napovedujejo ranljivost za razvoj posttravmatske stresne motnje.

Podobne motnje

Simptomi disociativnih motenj lahko nastopijo tudi pri nevroloških boleznih in poškodbah osrednjega živčnega sistema. Tako utegnejo biti posledica poškodb glave, kapi, epilepsije, možganskih tumorjev … Prav zato je treba izključiti možnost strukturnih poškodb in drugih okvar v delovanju možganov. Depersonalizacija in derealizacija pogosto spremljata epileptične in panične napade, vendar navadno razmeroma hitro izzvenita.

Pogostnost

Več kot polovica ljudi (50 do 70 %) pozna občutek depersonalizacije ali derealizacije, vendar gre za prehodni stanji, ki navadno mineta v nekaj urah ali dneh. Med vsemi duševnimi motnjami je pri depersonalizacijski motnji razmerje med moškimi in ženskami najbolj enakovredno (1 : 1). Z njo se spoprijemajo približno 3 odstotki populacije, s čimer je tretja najpogostejša duševna motnja, takoj za depresijo in anksioznimi motnjami.

Dejavniki tveganja

Dejavniki, ki lahko povečajo tveganje za razvoj ali sprožijo depersonalizacijsko motnjo:

·       čustvene zlorabe v otroštvu,
·       travmatični dogodek v otroštvu,
·       zanemarjanje v otroštvu,
·       pretepanje, ustrahovanje in poniževanje v otroštvu,
·       roditelj z duševno motnjo,
·       samomor ali poskus samomora katerega od staršev,
·       vse oblike depresije,
·       uživanje drog, zlasti marihuane in ekstazija.

Natančni vzroki za nastanek depersonalizacijske motnje niso pojasnjeni, saj je izredno kompleksna. V osebni zgodovini ljudi z depersonalizacijsko motnjo skoraj vedno odkrijemo zanemarjanje in zlorabe v otroštvu ali pa so jim bili priča (opazovanje domačih prepirov, pretepov, poniževanja). Nemalokrat so odraščali s staršem, ki je trpel za resnejšo duševno motnjo. Ljudje z depersonalizacijsko motnjo so v otroštvu zelo pogosto žrtve čustvene zlorabe, zlasti oblik zanemarjanja, ki onemogočajo normalen razvoj osebnostne strukture.

Motnja navadno izbruhne ob močnem stresu, ki je lahko posledica nefunkcionalnih odnosov, finančnih skrbi, težav na delovnem mestu ... Lahko se izrazi tudi v primeru izgorelosti, depresije, anksioznosti ali uporabe drog. Zlasti problematično je uživanje halucinogenov, marihuane in ekstazija, saj te droge utegnejo motnjo poslabšati: poleg depersonalizacije in derealizacije lahko nastopijo tudi panični napadi.

Včasih motnja izbruhne hitro in s polno močjo, zlasti ob nenadnem pretresu, spet drugič se utegne razvijati dolgo in zelo postopno, dokler naposled ne doseže stopnje, ko začne ovirati normalno življenje.

Biološka ranljivost – genetske značilnosti

Za zdaj še ni zadovoljivih raziskav o genetskih predispozicijah za to motnjo. Čeprav ima za posledico številne fiziološke spremembe, se njen nastanek zdi tesno povezan z neustreznimi psihosocialnimi okoliščinami.

Biološka ranljivost – nevrobiološke značilnosti

Nobenega dvoma ni, da procesiranje v možganih človeka z depersonalizacijsko motnjo poteka drugače kot sicer. Šele novejše raziskave ponujajo vpogled v spremenjeno delovanje delov možganov, zadolženih za integracijo telesne sheme in s tem za občutek utelešenosti (ang. embodiment).

Pri človeku, ki trpi za depersonalizacijsko motnjo, se čustvene vsebine ne procesirajo enako, kot je običajno, drugačen je tudi fiziološki odziv stresne osi. Preplavljanje s stresnimi hormoni, do katerega utegne priti v primeru močne travme ali zelo stresnega dogodka, lahko oslabi delovanje možganske strukture, zadolžene za zapisovanje dolgoročnega spomina, in sicer tako, da do zapisa sploh ne pride ali pa je zelo popačen in osiromašen. Obenem pa nezavedni deli implicitnega »čustvenega spomina« ostajajo zelo aktivni.

Tako pride do razkoraka, ko nekaj v okolju vzbudi močan čustveni in telesni spomin, njegova vsebina pa ne obstaja in je ni mogoče priklicati, saj sploh ni bila umeščena v strukturo epizodičnega spomina.

Psihološka ranljivost – družinske okoliščine

Neugodne okoliščine v primarni družini človeka, ki se spopada z depersonalizacijsko motnjo, obsegajo raznovrstne oblike zlorab, od čustvenih do spolnih. Odraščanje v takem okolju je težavno – zlasti zaradi zanemarjanja in nenehne izrazito močne stiske, zaradi katere se človek že kot otrok nauči notranjega odmikanja. Tihe zlorabe, kot so čustveno zanemarjanje in/ali zgodnje pretrganje odnosa z osebo, ki neguje otroka – največkrat je to mati –, žal še vedno ostajajo neprepoznane. Poleg tega niso deležne obravnave, saj jih kazenski zakonik ne vsebuje, čeprav je škoda, ki nastane kot posledica tovrstnega ravnanja, včasih hujša kot v primeru telesnega kaznovanja.

Psihološka ranljivost – tvegane osebnostne lastnosti

Ljudem, ki trpijo za depersonalizacijsko motnjo, je skupna izrazito dobro razvita domišljija, navadno so tudi inteligentni in zlahka dosežejo globok hipnotični trans. 

Psihološka ranljivost – travmatični dogodki in drugi stresorji

Razvoj depersonalizacijske motnje je najbolj povezan z izredno stresnim odraščanjem, največkrat z izpostavljenostjo raznovrstnim oblikam telesne in čustvene zlorabe, pri čemer prihaja do preplavljanja z negativnimi občutki, ki je premočno za normalen psihološki razvoj. Obrambni in prilagoditveni mehanizmi ostajajo aktivni, razvijejo se tudi različne oblike izogibanja travmatičnim doživetjem. V osebni zgodovini ljudi s to motnjo skoraj vedno zasledimo hudo čustveno stisko, družinsko nasilje, alkoholizem … Sodeč po izsledkih najnovejših raziskav so prav travmatični dogodki ter njihovo kronično pojavljanje v razvojnih obdobjih povod in tudi vzrok za nastanek depersonalizacijske motnje. 

Disociacija je temeljni kamen vseh psihoanalitskih modelov razumevanja nastanka psihopatologije. V okviru psihodinamskih razlag je disociacija obrambni odziv, ki omogoči, da se človek notranje (doživljajsko) loči od dogajanja, ki je tako močno, da ga s svojimi zmogljivostmi ne more prenesti.

Blažje oblike disociacij je pogosto opaziti tudi v vsakodnevnih pogovorih: ljudje neprijetne teme hitro pometejo pod preprogo, saj v njih sprožajo preveč neprijetne občutke in s tem duševno bolečino (včasih tudi telesno: »ob misli na to me zaboli želodec«). 

To početje je v večini primerov tako zelo samodejno, da se ga pogosto sploh ne zavedamo. Najmočnejša disociacijska pomočnika v vsakodnevnem življenju sta televizija in internet, saj med zatopljenostjo v vsebine ki se ponujajo kar same, ni prostora za doživljanje lastnih vsebin.

V zelo zgodnjih razvojnih fazah je dojenček povsem odvisen od materinih veščin, zmožnosti ter sposobnosti prepoznavanja in zadovoljevanja njegovih potreb. Utelešenje kot izkušnja torej ni nekaj samoumevnega in ne poteka samo od sebe, pač pa v odnosu z materinim telesom: tako se dojenček prek neposrednega telesnega stika z materjo (koža ob kožo) uči termoregulacije. Dovolj dobra mati s temi potrebami ravna ustrezno in ne sproža premočnih odzivov; te odzive zna tudi ustrezno pomiriti. V teh zgodnjih simbiotičnih fazah otroka ne zavrača ali kaznuje. Če z dojenčkom ravna primerno, bo sistematično in ustrezno razvil zdravo telesno shemo, občutek za lastno telo. Kadar ni tako, se v dojenčku vzbudijo obup, smrtni strah ter občutek razpadanja in neorientiranosti (tako v sebi kot tudi zunaj sebe in svojega telesa). Ob nenehno ponavljajočih se travmatičnih doživetjih se otrok v svoji notranjosti dobesedno odcepi od preplavljajoče bolečine in groze ter se umakne v praznino, s čimer mu je odvzeta možnost, da bi se ustrezno psihološko razvil.

Ko človek sprejme dejstvo, da trpi za depersonalizacijsko motnjo, se ji preneha neuspešno upirati. Nad mehanizmom disociiranja namreč ne moremo kar tako vzpostaviti zavestnega nadzora in ga vključevati in izključevati po lastni volji. Zaradi narave motnje si človek, ki trpi za depersonalizacijsko motnjo, še bolj želi zbežati pred občutkom praznine in ujetosti – se torej še bolj disociirati od že tako disociiranega stanja. V akutni fazi se je treba izogibati meditativnim praksam. Najboljše so dejavnosti, ki zahtevajo telesni napor, veliko zbranost ter dejavno navzočnost in zbranost, čemur pa se ljudje, ki trpijo za depersonalizacijsko motnjo, pogosto izogibajo, saj jim primanjkuje volje in energije. Več o tem si preberite v poglavju Samopomoč.

Kadar simptomi depersonalizacije in derealizacije občutno vplivajo na kakovost življenja ter se pojavljajo v pogostih epizodah ali pa ne izzvenijo v nekaj tednih.

Diagnoza

Diagnostični kriterij:

Vztrajna in ponavljajoča se doživetja depersonalizacija in/ali derealizacije, ki jih ni mogoče pojasniti z nevrološkimi motnjami, zlorabo drog in alkohola ali z nedavno hudo travmo.

Zdravljenje

 

Depersonalizacijska motnja je resna in ena od najpogosteje spregledanih duševnih motenj, ki skoraj nikoli ne izzveni sama od sebe. Poskrbeti je treba, da stanje ne postane kronično in da se simptomi ne poglobijo do te mere, da se človek sploh ne spomni več, kako je bilo pred depersonalizacijo. V začetni fazi zdravljenja je obravnava zelo pogosto podporne narave, in sicer toliko časa, da se lahko vzpostavi delovni terapevtski odnos, prek katerega je mogoče varno rekonstruirati osebnostno strukturo.

Primarno zdravljenje motnje je psihoterapevtsko.

Podoben učinek kot zdravila – hitra ublažitev simptomov, le da brez neželenih učinkov - imajo tudi druge terapevtske tehnike, denimo medicinska hipnoza, ki jo je mogoče priključiti dolgotrajni psihoterapevtski obravnavi.

Simptome lahko v določeni meri lajšajo tudi metode samopomoči.