Napotitev - kdaj se odzvati

1. Kdaj se odzvati

Čeprav je celo strokovnjakom včasih težko oceniti, ali gre za trenuten odziv na obremenilno situacijo, ali pa morebiti za duševno motnjo, pa okolica ponavadi postane pozorna, kadar se vedenje ali počutje bližnjega za dalj časa pomembno razlikuje od običajnega.  Takrat ponavadi skušajo usmeriti človeka v iskanje strokovne pomoči, opozorili pa bomo tudi na stanja, kjer je potrebno ukrepati in zagotoviti strokovno pomoč ne glede na soglasje človeka, ki se spopada z motnjo.

 

1.1.     Informirano soglasje

 

Za začetek zdravljenja s psihoterapijo je nujno informirano soglasje pacienta, kar pomeni, da se človek na osnovi stvarnih informacij o možnostih zdravljenja ter o njegovih učinkih in morebitnih neželenih učinkih prostovoljno odloči, da vstopi v proces zdravljenja in v njem tudi sodeluje.

Zdravljenje duševnih težav in motenj zahteva dolgotrajno motivacijo in pacientovo dejavno sodelovanje, zato ga brez soglasja, lastne odločitve in motivacije človeka v duševni stiski, da vstopi v ta proces, sploh ni mogoče izpeljati. Prav zato je prizadevanje svojcev, da bi bližnjega v duševnih težavah namesto njega naročili na psihoterapevtsko zdravljenje ali ga v to celo prisilili, povsem nesmiselno, saj na zdravljenje sploh ne bo prišel ali pa v njem ne bo dejavno sodeloval.

 

Ko gre za otroke in mladoletne adolescente, o psihoterapevtskem zdravljenju resda odločajo starši, vendar je za potek in uspeh zdravljenja ključno, da se otrok oziroma mladostnik tudi sam odloči za tovrstno zdravljenje.

Enako velja za psihiatrično zdravljenje. Izjema so situacije, v katerih je pacientova kompetentnost za odločanje vprašljiva:

-        kadar človek neposredno ogroža sebe/druge ali povzroča zelo veliko škodo,
-        pri akutni psihotični epizodi, pri kateri se pacient ne zaveda svoje bolezni,
-        pri otrocih in mladoletnih adolescentih je potrebno soglasje staršev – razen v primeru ogrožanja življenja.

V teh primerih je nujno potrebna zdravniška pomoč, pacientovo soglasje pa ni nujno.

Če je pacientova kompetenca vprašljiva, lahko zdravnik podatke zakonito posreduje imenovanemu skrbniku ali družinskemu članu, ki ga je pacient določil za odločanje o sebi.

1.2.     Kdaj je potrebna strokovna pomoč

Duševne motnje so tako zelo pogoste in v tolikšnem porastu (ne samo zaradi covida-19), da prej ali slej skoraj vsakdo v obnašanju sočloveka opazi nekatere negativne odklone, ki si jih ne zna pojasniti, jih zanika, ignorira ali celo poskuša na silo »popraviti«.

 

Posamični simptomi še nikakor niso znak, da je treba sočloveka usmerjati v iskanje strokovne pomoči. Vsakdo se kdaj znajde v duševni stiski, ki pa je navadno prehodne narave, torej časovno omejena, in se ne razvije v duševno motnjo. Prav tako sleherni človek »trpi« zaradi kake psihično pogojene telesne težave ali pa občasno doživi napad tesnobe, kratkotrajno depresivno razpoloženje ali kaj podobnega.

O duševni motnji govorimo šele takrat, ko zaradi posledic simptomov (sindromov, duševnih ali osebnostnih motenj) trpijo pomembna življenjska področja, medosebni odnosi ali pa je celo ogroženo življenje človeka, ki se spopada z njimi.

Vsak človek potrebuje čas (nekateri celo veliko časa), da se sooči s tem, da nekaterih duševnih težav in stisk ne zmore rešiti sam ali ob pomoči bližnjih, da torej potrebuje tudi strokovno pomoč. Če ga začnejo bližnji – čeprav zaradi zaskrbljenosti – spodbujati ali nanj pritiskati, še preden je pripravljen to dejstvo tudi sprejeti, to le poveča stisko in okrepi zavračanje pomoči.

Zato je ključnega pomena iskanje pravega trenutka in pravega načina komunikacije.

1.2.1.           Prepoznavanje bolezni ali motnje

Čeprav je prepoznavanje duševne bolezni v zgodnji fazi zahtevno celo za strokovnjaka, obstajajo nekateri znaki, ki lahko tudi svojcem in prijateljem pomagajo do zavedanja, da so duševne težave, s katerimi se spopada njihov bližnji, resne in da zahtevajo strokovno pomoč.

Pri hudih duševnih motnjah, zlasti pri shizofreniji, je zelo pomembno, da bolezen prepoznamo že v najzgodnejši fazi. Prej ko se začne terapija, bolje je za pacienta.

Najpogostejše opozorilo, da je nekaj zares narobe, so neobičajne spremembe v obnašanju. Blodnje in halucinacije je razmeroma lahko prepoznati, saj odzivanje in vedenje zelo odstopata od običajnih, toda včasih je lahko znak za alarm tudi vztrajanje pri prepričanjih, ki niso v stiku z resničnostjo, obenem pa vztrajajo – kljub dolgotrajnim pogovorom in prepričevanju. Zlahka opazni so tudi spremenjeni spalni vzorci (preveč spanja ali nespečnost, zlasti če je ta povezana s pretirano agitiranim vedenjem). Strokovna pomoč je potrebna, če pri bližnjem opazimo: dolgotrajno izogibanje socialnim stikom, strah ali celo paranoidno/nanašalno odzivanje, zapiranje v zatemnjene prostore podnevi, dolgotrajno brezvoljnost in apatičnost, izostajanje iz šole in neodgovoren odnos do šolskih obveznosti, nenadno in dolgotrajno pomanjkanje koncentracije pri učenju ali delu, zanemarjanje zunanjega videza in pomanjkljivo higieno, zlorabljanje alkohola in/ali drog, nenaden strah pred spremembami, drugimi kraji in ljudmi ter nenavadno odsotnost in zamišljenost. Pri adolescentih ljudje te znake pogosto zamenjujejo. 

Povezujejo jo s puberteto, z mladostno trmo in zagnanostjo, spregledajo pa nastajanje težave v duševnem zdravju.

Če človek v duševni stiski in njegovi bližnji spregledajo zgodnje znake težav in morda celo bolezni, se s tem soočijo takrat, ko izbruhne s polno močjo. Večina bližnjih takrat prepozna, da je nekaj narobe, vendar ne vedo, za kaj gre. Temu pogosto botruje zanikanje: strah ali sram zaradi možne stigme jim onemogoči sprejetje dejstva, da se bližnji spopada s težavo v duševnem zdravju.

Najboljši odziv v taki krizni situaciji je, da bližnji ostanejo mirni in podprejo odločitev za strokovno pomoč, čeprav se tudi sami borijo s strahom in negotovostjo, lahko pa tudi z jezo ali nemočjo, ki jih prevzame, ko se soočijo z agresivnimi izbruhi človeka z duševnimi težavami. Če v stiski izbruhnejo še sami, se nato borijo še z občutki krivde. Strokovna pomoč človeku s težavo v duševnem zdravju ter morebitno svetovanje in podpora bližnjim, kako se s tem spoprijeti, je najučinkovitejša oblika pomoči.

1.2.2.           Prepoznavanje urgentnih stanj (nujna pomoč brez soglasja)

Za oceno ogroženosti pacienta s težavami v duševnem zdravju je odgovoren zdravnik. Za urgentno zdravniško ukrepanje morata biti izpolnjena dva kriterija:

-        ogrožanje življenja,
-        pretrgan stik z realnostjo.

Bolnik je načeloma ogrožen takrat, ko ogroža svoje življenje/življenje drugih ali pa sebi in/ali drugim povzroča hudo škodo. Ogrožen je tudi, kadar zmotno doživlja/ocenjuje stvarnost in svoje zmožnosti. Povzročanje škode je precej relativen pojem, saj je odvisen od okoliščin, bolnikovih značilnosti, njegove življenjske situacije in zdravnikove presoje.

Urgentna stanja so stanja hude agresivnosti, usmerjene proti sebi (samomorilni poskus ali grožnja) ali drugim (ogrožanje življenja drugih), vedenjske motnje, ki človeka onemogočajo ali pa povzročajo trpljenje drugim, motnje hranjenja, ki neposredno ogrožajo življenje, psihoze, akutna stanja zaradi zlorabe drog in/ali alkohola in podobno.

Med relativna urgentna stanja spadajo dolgotrajna apatija kot posledica depresije, serija hudih paničnih napadov, dolgotrajnejše akutno stanje grozavosti/hude tesnobe, akutna dekompenzacija zaradi posttravmatske stresne motnje itn.

Človek v ogrožajočem stanju potrebuje zdravniško pomoč, čeprav proti svoji volji, zato je treba v takem primeru navezati stik z zdravnikom ali psihiatrom, ki bo presodil, ali je hospitalizacija proti pacientovi volji nujna.

Pri človeku v duševni stiski se vzrok za agresivno vedenje do sebe ali nasilno vedenje do drugih največkrat skriva v občutku ogroženosti in hudega strahu, včasih pa celo v paranoidnih blodnjah. Za reševanje tovrstnih situacij sta navadno potrebna pomoč in sodelovanje svojcev, zdravnika in nujne medicinske pomoči, včasih pa tudi policije. Zdravstveni delavci in policisti morajo ravnati spoštljivo ter tako, da pri tem uporabijo najmanjšo možno prisilo in postopke, ki v najmanjši možni meri travmatizirajo pacienta.

1.3.     Kam napotiti človeka s težavami v duševnem zdravju?
 

Razlikujemo med psihiatričnim in psihoterapevtskim zdravljenjem. Pri prvem psihiater ali osebni zdravnik navadno predpiše zdravila, medtem ko psihoterapevt pri zdravljenju uporablja psihološke metode.

1.3.1.           Brez življenjske ogroženosti

 

Anksiozne motnje, izgorelost in obsesivno kompulzivna motnja:

-        vedno k psihoterapevtu, pri hujših simptomih še k osebnemu zdravniku ali psihiatru (zdravila); hospitalizacija je potrebna le izjemoma in je kratkotrajna, denimo pri zelo hudi akutni motnji.

Motnje razpoloženja:

-        depresija: vedno k psihoterapevtu, pri hujših simptomih še k osebnemu zdravniku ali psihiatru (zdravila); hospitalizacija je potrebna pri resnih samomorilnih impulzih ali samomorilnem poskusu, po potrebi tudi pri zelo hudih simptomih,

-        bipolarna motnja: vedno k psihiatru (zdravila), za podporo je primerna psihoterapija; hospitalizacija je običajno potrebna v primeru resnejših maničnih faz.

Motnje hranjenja:

-        vedno k psihoterapevtu, pri hujših simptomih še k osebnemu zdravniku ali psihiatru (zdravila); hospitalizacija je potrebna v primeru hude akutne faze in vedno pri življenjski ogroženosti (prenizek ITM, odpovedovanje organov …).

Osebnostne motnje:

-        vedno k psihoterapevtu, pri hujših psihopatoloških simptomih (depresivnih, anksioznih …) še k osebnemu zdravniku ali psihiatru (zdravila); hospitalizacija je potrebna izjemoma in je razmeroma kratkotrajna, denimo pri zelo hudi akutni simptomatiki ali samomorilni ogroženosti.

Psihotična motnja:

-        vedno k psihiatru (zdravila), za podporo je primerna psihoterapija; hospitalizacija je običajno potrebna pri akutnih zagonih bolezni.

1.3.2.           V primeru življenjske ogroženosti
 

Če sumite, da je vaš bližnji samomorilno ogrožen (grožnja samomora ali poskus samomora), je nujno poiskati strokovno pomoč. Obrnete se lahko na nujno psihiatrično pomoč:

-        Enota za krizne intervencije, Zaloška 29, Ljubljana, tel. (01) 587 49 22,

-        Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8. in 15. uro), Njegoševa 4, Ljubljana, tel. (01) 434 45 17, info@psih-klinika.si, www.psih-klinika.si/strokovne-enote/center-za-izvenbolnisnicno psihiatrijo,

-        Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (popoldne in ponoči), Zaloška 29, Ljubljana, tel. (01) 587 49 00,

-        Univerzitetni klinični center Maribor, Oddelek za psihiatrijo (24 ur na dan), Ob železnici 30, Maribor, tel. (02) 321 11 33, www.sb-mb.si,

-        Psihiatrična bolnišnica Ormož (vsak dan med 10. in 15. uro), Ptujska cesta 33, Ormož, tel. (02) 741 51 00, www.pb-ormoz.si,

-        Psihiatrična bolnišnica Vojnik (24 ur na dan), Celjska cesta 37, Vojnik, tel. (03) 780 01 00, www.pb-vojnik.si,

-        Psihiatrična bolnišnica Begunje, Begunje 55, Begunje na Gorenjskem, tel. (04) 533 52 00,

-        Psihiatrična bolnišnica Idrija, Pot sv. Antona 49, Idrija, tel. (05) 373 44 00,

-        Psihiatrični dispanzer, Kosovelova 8, Idrija, tel. (05) 372 22 00,

-        Nujna medicinska pomoč (112),

-        Policija (113). 

Če je oseba življenjsko ogrožena (poskus samomora, odpovedovanje organizma pri motnjah hranjenja, akutna zastrupitev z alkoholom ali s psihotropnimi snovmi itd.), je treba poklicati:

-        nujno medicinska pomoč (112),

-        policijo (113). 

Če oseba življenjsko ogroža vas ali nekoga drugega, se obrnite na policijo (113).