Napotitev - kdaj se odzvati

Za začetek zdravljenja s psihoterapijo je nujno informirano soglasje pacienta, kar pomeni, da se človek na osnovi stvarnih informacij o možnostih zdravljenja ter o njegovih učinkih in morebitnih neželenih učinkih prostovoljno odloči, da vstopi v proces zdravljenja in v njem tudi sodeluje.

Zdravljenje duševnih težav in motenj zahteva dolgotrajno motivacijo in pacientovo dejavno sodelovanje, zato ga brez soglasja, lastne odločitve in motivacije človeka v duševni stiski, da vstopi v ta proces, sploh ni mogoče izpeljati. Prav zato je prizadevanje svojcev, da bi bližnjega v duševnih težavah namesto njega naročili na psihoterapevtsko zdravljenje ali ga v to celo prisilili, povsem nesmiselno, saj na zdravljenje sploh ne bo prišel ali pa v njem ne bo dejavno sodeloval.

Ko gre za otroke in mladoletne adolescente, o psihoterapevtskem zdravljenju resda odločajo starši, vendar je za potek in uspeh zdravljenja ključno, da se otrok oziroma mladostnik tudi sam odloči za tovrstno zdravljenje.

Enako velja za psihiatrično zdravljenje. Izjema so situacije, v katerih je pacientova kompetentnost za odločanje vprašljiva:

-        kadar človek neposredno ogroža sebe/druge ali povzroča zelo veliko škodo,
-        pri akutni psihotični epizodi, pri kateri se pacient ne zaveda svoje bolezni,
-        pri otrocih in mladoletnih adolescentih je potrebno soglasje staršev – razen v primeru ogrožanja življenja.

V teh primerih je nujno potrebna zdravniška pomoč, pacientovo soglasje pa ni nujno.

Če je pacientova kompetenca vprašljiva, lahko zdravnik podatke zakonito posreduje imenovanemu skrbniku ali družinskemu članu, ki ga je pacient določil za odločanje o sebi.

Posamični simptomi še nikakor niso znak, da je treba sočloveka usmerjati v iskanje strokovne pomoči. Vsakdo se kdaj znajde v duševni stiski, ki pa je navadno prehodne narave, torej časovno omejena, in se ne razvije v duševno motnjo. Prav tako sleherni človek »trpi« zaradi kake psihično pogojene telesne težave ali pa občasno doživi napad tesnobe, kratkotrajno depresivno razpoloženje ali kaj podobnega.

O duševni motnji govorimo šele takrat, ko zaradi posledic simptomov (sindromov, duševnih ali osebnostnih motenj) trpijo pomembna življenjska področja, medosebni odnosi ali pa je celo ogroženo življenje človeka, ki se spopada z njimi.

Vsak človek potrebuje čas (nekateri celo veliko časa), da se sooči s tem, da nekaterih duševnih težav in stisk ne zmore rešiti sam ali ob pomoči bližnjih, da torej potrebuje tudi strokovno pomoč. Če ga začnejo bližnji – čeprav zaradi zaskrbljenosti – spodbujati ali nanj pritiskati, še preden je pripravljen to dejstvo tudi sprejeti, to le poveča stisko in okrepi zavračanje pomoči.

Zato je ključnega pomena iskanje pravega trenutka in pravega načina komunikacije.

Najpogostejše opozorilo, da je nekaj zares narobe, so neobičajne spremembe v obnašanju. Blodnje in halucinacije je razmeroma lahko prepoznati, saj odzivanje in vedenje zelo odstopata od običajnih, toda včasih je lahko znak za alarm tudi vztrajanje pri prepričanjih, ki niso v stiku z resničnostjo, obenem pa vztrajajo – kljub dolgotrajnim pogovorom in prepričevanju. Zlahka opazni so tudi spremenjeni spalni vzorci (preveč spanja ali nespečnost, zlasti če je ta povezana s pretirano agitiranim vedenjem). Strokovna pomoč je potrebna, če pri bližnjem opazimo: dolgotrajno izogibanje socialnim stikom, strah ali celo paranoidno/nanašalno odzivanje, zapiranje v zatemnjene prostore podnevi, dolgotrajno brezvoljnost in apatičnost, izostajanje iz šole in neodgovoren odnos do šolskih obveznosti, nenadno in dolgotrajno pomanjkanje koncentracije pri učenju ali delu, zanemarjanje zunanjega videza in pomanjkljivo higieno, zlorabljanje alkohola in/ali drog, nenaden strah pred spremembami, drugimi kraji in ljudmi ter nenavadno odsotnost in zamišljenost. Pri adolescentih ljudje te znake pogosto zamenjujejo. 

Povezujejo jo s puberteto, z mladostno trmo in zagnanostjo, spregledajo pa nastajanje težave v duševnem zdravju.

Če človek v duševni stiski in njegovi bližnji spregledajo zgodnje znake težav in morda celo bolezni, se s tem soočijo takrat, ko izbruhne s polno močjo. Večina bližnjih takrat prepozna, da je nekaj narobe, vendar ne vedo, za kaj gre. Temu pogosto botruje zanikanje: strah ali sram zaradi možne stigme jim onemogoči sprejetje dejstva, da se bližnji spopada s težavo v duševnem zdravju.

Najboljši odziv v taki krizni situaciji je, da bližnji ostanejo mirni in podprejo odločitev za strokovno pomoč, čeprav se tudi sami borijo s strahom in negotovostjo, lahko pa tudi z jezo ali nemočjo, ki jih prevzame, ko se soočijo z agresivnimi izbruhi človeka z duševnimi težavami. Če v stiski izbruhnejo še sami, se nato borijo še z občutki krivde. Strokovna pomoč človeku s težavo v duševnem zdravju ter morebitno svetovanje in podpora bližnjim, kako se s tem spoprijeti, je najučinkovitejša oblika pomoči.

Med relativna urgentna stanja spadajo dolgotrajna apatija kot posledica depresije, serija hudih paničnih napadov, dolgotrajnejše akutno stanje grozavosti/hude tesnobe, akutna dekompenzacija zaradi posttravmatske stresne motnje itn.

Človek v ogrožajočem stanju potrebuje zdravniško pomoč, čeprav proti svoji volji, zato je treba v takem primeru navezati stik z zdravnikom ali psihiatrom, ki bo presodil, ali je hospitalizacija proti pacientovi volji nujna.

Pri človeku v duševni stiski se vzrok za agresivno vedenje do sebe ali nasilno vedenje do drugih največkrat skriva v občutku ogroženosti in hudega strahu, včasih pa celo v paranoidnih blodnjah. Za reševanje tovrstnih situacij sta navadno potrebna pomoč in sodelovanje svojcev, zdravnika in nujne medicinske pomoči, včasih pa tudi policije. Zdravstveni delavci in policisti morajo ravnati spoštljivo ter tako, da pri tem uporabijo najmanjšo možno prisilo in postopke, ki v najmanjši možni meri travmatizirajo pacienta.

Anksiozne motnje, izgorelost in obsesivno kompulzivna motnja:

-        vedno k psihoterapevtu, pri hujših simptomih še k osebnemu zdravniku ali psihiatru (zdravila); hospitalizacija je potrebna le izjemoma in je kratkotrajna, denimo pri zelo hudi akutni motnji.

Motnje razpoloženja:

-        depresija: vedno k psihoterapevtu, pri hujših simptomih še k osebnemu zdravniku ali psihiatru (zdravila); hospitalizacija je potrebna pri resnih samomorilnih impulzih ali samomorilnem poskusu, po potrebi tudi pri zelo hudih simptomih,

-        bipolarna motnja: vedno k psihiatru (zdravila), za podporo je primerna psihoterapija; hospitalizacija je običajno potrebna v primeru resnejših maničnih faz.

Motnje hranjenja:

-        vedno k psihoterapevtu, pri hujših simptomih še k osebnemu zdravniku ali psihiatru (zdravila); hospitalizacija je potrebna v primeru hude akutne faze in vedno pri življenjski ogroženosti (prenizek ITM, odpovedovanje organov …).

Osebnostne motnje:

-        vedno k psihoterapevtu, pri hujših psihopatoloških simptomih (depresivnih, anksioznih …) še k osebnemu zdravniku ali psihiatru (zdravila); hospitalizacija je potrebna izjemoma in je razmeroma kratkotrajna, denimo pri zelo hudi akutni simptomatiki ali samomorilni ogroženosti.

Psihotična motnja:

-        vedno k psihiatru (zdravila), za podporo je primerna psihoterapija; hospitalizacija je običajno potrebna pri akutnih zagonih bolezni.