Kaj so osebnostne motnje?

Njihovo samovrednotenje je nizko ali nestabilno; četudi se navzven morda kaže kot pretirano visoko (denimo pri narcističnih ljudeh), se za to masko skriva občutek velikega razvrednotenja, zaradi česar so zelo ranljivi, negotovi in polni trpljenja. Lahko pa tudi navzven prevladuje občutek nesposobnosti, nevrednosti …

Zaradi nejasne identitete je njihovo odločanje ovirano ali celo onemogočeno, kajti dokler človek ne ve, kdo je, težko jasno čuti, kaj si v resnici želi in kaj hoče. Takšni ljudje ne vedo, kaj početi s svojim življenjem, nimajo jasnih želja in ciljev. To je tudi razlog, da so osebe s tako motnjo tako zelo odvisne od dobrega mnenja in potrditve okolice, ki ju zelo potrebujejo ter si zanju nadvse prizadevajo, denimo z deloholizmom ali uslužnostjo prek vseh meja, lahko pa ju tudi uporniško (kontraodvisno) zavračajo in se jima upirajo.

Enako nejasna ali razcepljena je navadno tudi njihova predstava o drugih; drugi ljudje se pogosto delijo na tiste, ki jih tak človek vidi kot docela pozitivne (jih idealizira), in tiste, ki so docela slabi (jih razvrednoti).

Specifično obrambno vedenje

Najznačilnejše obrambno vedenje vseh mejnih osebnosti, po katerem se razlikujejo od zrelejših, je razcep (angl. splitting) oziroma črno-belo funkcioniranje ali cepitev na vse ali nič. Zaradi tega sočasno prihaja do nihanja v čustvovanju, doživljanju, odzivanju in vedenju ter do težav v medosebnih odnosih.

Dojemanje sebe in drugih je navadno razcepljeno tako, da niha med idealizirano podobo, ki se lahko že ob najmanjšem razočaranju zruši v povsem razvrednoteno, brezvredno. Tako lahko najboljši prijatelj hipoma postane najhujši sovražnik, vreden vsega prezira. Značilna so tudi nihanja v odnosih – od silovitega oklepanja do nenadnih zapuščanj oziroma prekinjanja prijateljskih, partnerskih ali poslovnih odnosov.

Značilna sta še dva obrambna mehanizma: zanikanje in izogibanje. Zanikanje se kaže zlasti takrat, ko se oseba s to motnjo sreča z informacijo ali izkušnjo, ki ni v skladu z enostransko predstavo o sebi, drugemu ali okoliščinah. Namesto da bi na osnovi izkušnje ustrezno spremenila ali dopolnila predstavo, se vede, kot da teh informacij sploh ne bi poznala. Preprosto jih izrine iz svojega doživljanja.

S tem je povezano tudi izogibanje (neprijetnim situacijam), ki je povezano tudi z magičnim mišljenjem, da se bodo zadeve nekako uredile same od sebe. Ker je soočenje čustveno prezahtevno, ga oseba odlaga ali se mu celo v celoti izogne.

Motnja v regulaciji čustev

Čustvena nihanja

Tudi njihovo čustvovanje je razcepljeno, ambivalentno, polno nasprotujočih si občutkov in čustev. Čustvena nihanja so lahko skrajna, kratkotrajna in tudi nasprotujoča si. Spremenijo se lahko hipoma, zaradi na videz povsem nepomembnega povoda. Nekateri mejnim osebnostim pravijo tudi tornado osebnosti, saj pogosto živijo v burni atmosferi vzponov in padcev, katastrof. Nenehno so v nekakšni krizi in se pogosto čutijo ogroženi, saj so njihovi obrambni mehanizmi šibki, nezaupanje pa visoko.

Njihova frustracijska toleranca je navadno nizka, že na razmeroma majhne življenjske obremenitve in pritiske se lahko odzovejo z dekompenzacijami (depresivnost, panični napadi, telesne težave), izbruhi agresivnosti, zanikanjem, izogibanjem … Na drugi strani so včasih zmožni tudi skrajnih konstruktivnih naporov in odpornosti. Okolica jih navadno doživlja kot kontroverzne osebe s pogostimi izbruhi jeze, besa, joka, močnim nihanjem razpoloženja (iz evforije v globoko razočaranje) in podobno. Zaradi pretirane ranljivosti in nihanja razpoloženja se pogosto znajdejo v konfliktu z zasebno ali delovno okolico. 

Pogosto so pod stresom, saj zaradi manj stabilne samopodobe ter šibkejših prilagoditvenih in obrambnih mehanizmov tudi marsikatero povsem običajno situacijo doživljajo kot provokacijo ali prehudo breme. Včasih je za to dovolj že to, da se mnenje bližnjega razlikuje od njihovega. Njihovo življenje je zato polno skrajnosti ter vzponov in padcev.

Preplavljanje z občutki

Ker ljudje z mejno motnjo delujejo pod vplivom nereguliranih in intenzivnih čustev, ki niso integrirana, jih ne morejo nadzirati. Tako se pogosto ne le ujezijo, ampak jih preplavi neobvladan bes. Prepričani so, da za njihovo jezo obstajajo upravičeni razlogi, saj ne razlikujejo med svojim doživljanjem in stvarnostjo. V nekem trenutku so lahko polni navdušenja, naklonjenosti in entuziazma, že ob najmanjšem razočaranju, kritiki ali občutku, da niso razumljeni in sprejeti, pa hipoma zapadejo v globok obup ali bes. Ker jih bolj vodijo občutki kot razmišljanje, pogosto ravnajo impulzivno.

Občutki oseb z osebnostno motnjo so večinoma zelo neprijetni, pri čemer prevladuje negativen afekt. Pogosto jih navdajajo močna in mučna tesnobnost, razočaranje, občutek manjvrednosti ali ničvrednosti, depresivnost, velika notranja praznina, občutek nesmisla, pomanjkanje motivacije, občutek ogroženosti ali prikrajšanosti, prizadetost, jeza ali bes. 

Tudi občutek odtujenosti oziroma izoliranosti od ljudi je redni spremljevalec oseb z mejno osebnostno motnjo. Kadar ti občutki postanejo tako siloviti, da jih preplavijo, sledi razbremenitev z močnimi čustvenimi izbruhi ali z duševnimi in telesnimi simptomi, kot so denimo napad panike, depresivnost in psihosomatske težave. Zaradi vseh teh občutkov v resnici zelo trpijo, zato se jih skušajo na vse načine ubraniti. Ker se pogosto ne zavedajo, da izhajajo iz njih, da je njihov agresivni napadalec v njih, skušajo nadzirati okolico ali pa jo napadajo kot krivca za slabo počutje.

Tako silovitih čustev ne zmorejo obvladati, ker jim manjka pomembna sposobnost samoumirjanja, saj v otroštvu niso bili deležni zadostne mere pomirjanja. Ker tega ne zmorejo sami, je njihovo čustvovanje pod močnejšim vplivom okolice, poleg tega pomirjanje iščejo zunaj sebe. Navadno pričakujejo, da bodo drugi poskrbeli za njihove občutke, da jih bodo pomirili in jim ponudili občutek varnosti (»odvisnost od odnosov«). Če tega ne dobijo, si neredko pomagajo s kemičnimi snovmi. Zatekajo se k hrani, alkoholu, drogam ali pa poiščejo pomoč v zdravilih, od katerih postanejo odvisni hitreje kot drugi, saj jim prinašajo natanko to, česar ne zmorejo – olajšanje pretežkih občutkov.

Šibke, toge in nekonsistentne meje

Pri osebah s tovrstno motnjo je opaziti tudi težave z mejami – težko jih postavljajo, ohranjajo in upoštevajo. Težko jim je odločno in umirjeno reči ne ter pri tem tudi vztrajati, saj se – zavestno ali nezavedno – bojijo, da zaradi tega drugim ne bodo ugajali, zaradi česar jih bodo zapustili. Ker se ne zmorejo konstruktivno postaviti zase ali od drugih sprejeti le toliko, kolikor je potrebno in koristno, jim nenehno grozi, da izgubijo sebe, pred čimer se branijo s še bolj togimi mejami, ki pa so zato krhke ter se zlahka vnovič porušijo. In tako se začarani krog sklene.

Enako težko uravnavajo tudi svoje meje. Od tod pogostejše težave z odvisnostmi in v medsebojnih odnosih – težko namreč razlikujejo med svojimi in tujimi željami ter potrebami, enako težko si postavljajo meje. Zato tudi ne zmorejo zavrniti čezmernih obremenitev; na koncu izgorijo ali zapustijo službo. 

Pri nekaterih so osebne meje tako šibke in toge, da jih je strah, da bi v bližnjem odnosu izgubili sebe, da bi se drugemu povsem podredili, zato se bližnjim odnosom raje kar izognejo. Na drugi strani taki ljudje težko prepoznavajo in sprejmejo meje, ki jih postavljajo drugi, saj se, ko se srečajo z njimi, počutijo zavrnjeni in zapuščeni. Lahko bi celo dejali, da ljudje z mejno motnjo meja sploh ne razumejo; doživijo jih kot osebni napad. Tako se lahko že na običajne meje bližnjih odzovejo s prizadetostjo, z užaljenostjo ali jezo, saj se spet počutijo zapuščeni ali razvrednoteni. 

Ko se človek z osebnostno motnjo sreča z mejo, denimo z zavrnitvijo, se v njem sproži zelo buren odziv, ki se lahko kaže kot depresiven umik, tesnobnost, izbruh besa ali uporniško prestopanje in rušenje meje. Tudi nasploh se z več težavami prilagajajo življenjskim omejitvam in zahtevam. Lahko se jim tudi kontraodvisno in impulzivno upirajo ter jih prestopajo, ne da bi imeli pri tem v mislih posledice. Prav zaradi tega tudi med zaporniki prevladujejo osebe z mejno osebnostno motnjo.

Šibko testiranje realnosti

Težko razlikujejo med svojimi predstavami in stvarnostjo. Prepričani so, da je njihovo doživljanje posledica dogajanja zunaj njih, zato za svoje spremembe razpoloženja vedno druge krivijo: »X me je razjezil«, »Ne vem, zakaj se mi dogajajo nenehne zamude«).

Njihovo sklepanje je povezano predvsem z notranjim doživljanjem in ne z zunanjo realnostjo. Če jim je nekaj všeč, so prepričani, da enako čutijo tudi drugi ljudje; če ni tako, se čudijo in so nad njimi razočarani. Tudi kadar je njihovo sklepanje povsem nelogično, tega ne uvidijo. Še več, tudi ko se jim kopičijo zunanje izkušnje, ki se razlikujejo od njihovih prepričanj, svojih notranjih predstav ne spreminjajo v skladu z izkušnjami. Nasprotno, da bi jih ohranili, uporabljajo obrambna mehanizma, imenovana zanikanje in cepitev. Zato se zdi, kot da se iz izkušenj ne naučijo prav ničesar, ampak vedno znova ponavljajo enako ravnanje, prepričani, da bo prej ali slej prineslo drugačen izid. Zato denimo ostajajo v zvezi z nasilnim partnerjem, saj menijo, da bo nekoč postal ljubeč.

Poleg tega ne razlikujejo med »želim« in »hočem«. Vse, kar si zaželijo, hočejo dobiti takoj, pred morebitnimi neprijetnimi posledicami pa si zatiskajo oči. Še več, če pride do neželenih posledic, jih nikakor ne zmorejo čustveno povezati s svojimi izbirami in ravnanjem. Če v zadnjem hipu odpovedo srečanje s prijateljico, ker jih je v tistem trenutku povabil ven človek, ki so ga pravkar spoznali, so začudeni in užaljeni, ker je prijateljica jezna; menijo, da jih sploh ne razume. Njihovo razmišljanje izhaja iz njihovega notranjega sveta, v katerem obstajajo samo njihove želje in impulzi.

Nihanje med odvisnostjo in samostojnostjo

Strah pred zapuščanjem/izgubo

Strah pred zapuščanjem oziroma izgubo je eden od glavnih strahov pri osebah z mejno osebnostno motnjo, saj jih ob izgubi preplavita močna tesnoba in strah, ki mejita na grozo, poleg tega se zamaje njihova samopodoba. Temu strahu se skušajo izogniti z oklepanjem ali pa z zapuščanjem – da jih ne bi zapustili drugi.

Težave s samostojnostjo

Pri mejnih osebnostih je opaziti tudi intenziven strah pred samostojnostjo. Ta se lahko kaže odkrito – z odvisnim oklepanjem drugih ljudi, denimo partnerja. Kaže se tudi v pričakovanju, da bo nekdo poskrbel zanje oziroma za njihove potrebe: partner naj bi jim iz oči bral neizgovorjene želje, šef bi moral vedeti, kdaj imajo preveč dela … Odvisnost od drugih se kaže tudi v obliki velike potrebe po pohvalah in priznanjih ter strahu pred kritiko in ocenjevanjem. Prikrito se kaže v obliki uporniškega vedenja in samovolje ali pa opuščanja ciljev tik pred koncem (denimo tik pred diplomo).

Druga skrajnost je navidezna samostojnost – samozadostnost, ko človek zaradi pretiranega strahu pred odvisnostjo (ta je posledica prevelike potrebe po odvisnosti) nikdar ne zaprosi za pomoč ali pa nikogar ne upošteva. Taki ljudje so prepričani, da lahko svoje potrebe zadovoljujejo le tako, da izključijo vse druge; da ni mogoče, da bi jih lahko zadovoljili vzporedno ali vzajemno z drugimi. Poznajo le izključevanje, ne pa tudi delitve.

Motnje v medosebnih odnosih

Odnosi oseb z mejno osebnostno motnjo so burni, nestalni in intenzivni. Nihajo med skrajno idealizacijo in skrajnim prezirom. Pogosto jih tudi prekinjajo. Iz ljubečega partnerja ali privrženega prijatelja se lahko v hipu spremenijo v najhujšega sovražnika ali preganjalca.

Zanje velja opis oseb, odvisnih od odnosov. Drugih se pretirano oklepajo – ali pa se tako bojijo bližine, da se ji izogibajo. Za posameznike z mejno osebnostno motnjo sta značilna silovit strah pred zapustitvijo in želja, da bi nekdo zaščitniško skrbel zanje in bil nenehno ob njih. Zato nihajo med odvisnostjo od bližnjih, celo mazohističnega, suženjskega podrejanja, ter sovražnim nadzorom in poskusi, da bi do drugega vzpostavili odnos vsemogočnega gospodarja. Pogosta je tudi velika posesivnost z izbruhi ljubosumja, prav tako grožnje s samomori v primeru zapuščanja. 

Raznolika simptomatika

Pri osebah z mejno motnjo se prepleta in izmenjuje različna simptomatika; pogosto gre za kombinacijo več simptomov hkrati, o katerih se včasih zdi, da si celo nasprotujejo.

Osebe, ki trpijo za mejno osebnostno motnjo, se največkrat pritožujejo nad depresivnostjo, hudo tesnobnostjo, občutkom praznine in nesmisla, nihanjem razpoloženja, težavami z obvladovanjem čustvenih izbruhov, impulzivnostjo, težavami v medosebnih odnosih ter nad telesnimi težavami duševnega izvora.

Skupen jim je občutek velike notranje praznine, nesmisla, pomanjkanja motivacije, pogosto tudi občutek odtujenosti oziroma izoliranosti od ljudi. Značilna je tudi močna tesnoba (ki ji pogosto pravijo depresivnost), ki nastopi ob izgubah ali grožnjah izgube. Ko se na primer razidejo s partnerjem, namesto žalosti čutijo predvsem tesnobo in jezo. Vsa ta nihanja in občutki praznine lahko pripeljejo do različnih oblik uničevalnega ali samouničevalnega vedenja: do odvisnosti od alkohola ali drog, tvegane spolnosti, samopoškodbenega vedenja ali samomorilnosti.

Psihopatološka simptomatika je raznolika in se pojavlja v različnih kombinacijah: depresivnost, kronična anksioznost (separacijska in/ali dezintegracijska tesnoba), fobije, psihosomatski in hipohondrični simptomi, pomanjkljiv nadzor nad impulzi (denimo izbruhi jeze in agresije ali različne oblike odvisnosti (alkohol, droge, igre na srečo …), slabše ocenjevanje resničnosti, idealizacije, razočaranost, občutek praznine, čustvena ali spolna promiskuitetnost, nejasna, razcepljena ali zmedena identiteta, nizko ali labilno samovrednotenje … 

Raziskovalci so pri osebah z antisocialno, borderline in narcistično osebnostno motnjo našli povezavo med impulzivno agresijo in kompleksnim nevrokemičnim sistemom, imenovanim serotonergični sistem. Za te osebnostne motnje je značilna tudi pomanjkljiva čustvena regulacija, kar povezujejo z manjšim obsegom nekaterih možganskih regij, povezanih z uravnavanjem čustev (limbični sistem). Nakazuje se tudi neustrezno delovanje delov prefrontalnega korteksa, ki upravljajo z odločanjem in s samoregulacijo negativnega čustvovanja (orbitalno frontalni, dorzalni lateralni in ventralni lateralni prefrontalni korteks).

Pri osebah z mejnimi motnjami je zmanjšan volumen sivega dela leve amigdale in desnega hipokampusa. FMRI kaže na povečano aktivacijo med predelavo negativnih čustvenih dražljajev v levi amigdali in levem hipokampusu ter na zmanjšano aktivacijo v prefrontalnem korteksu.

Čarovnice v družinah, delovnem okolju ali med prijatelji zahtevajo popolno podrejanje. Razjezi jih, če se čutijo prezrte, kritizirane, zapostavljene, izdane ali če čutijo ljubosumje. Zelo rade se maščujejo, in to onkraj vseh meja. Imajo nekaj sociopatskih potez.

Kraljice imajo v sebi malce narcistične note, saj si vedno želijo pozornosti in morajo biti povsod glavne. Tudi otroci so na svetu zato, da izpolnjujejo njihove potrebe. Mati kraljica je prepričana, da je otroci nimajo radi, če ne upoštevajo njenih želja oziroma imajo svoje potrebe. Da dobijo, kar želijo, nadvse spretno uporabljajo manipulacijo.

Samotarka je mati, v kateri je sled paranoidne osebnostne motnje; meni, da je svet nevaren, zato je najbolje biti doma. Otroke uči, da jih utegne zunanji svet »požreti«. Tako se lahko rodi dosmrtna simbioza.

Sirota, žrtev oziroma svetnica se žrtvuje; njen prototip je cankarjanska mati, ki otroke vzgaja z občutki krivde in dolžnosti.

Zlorabe

Strokovnjaki med zlorabe največkrat prištevajo telesno zlorabo, spolno zlorabo, čustveno zlorabo in zanemarjanje. Žrtve zlorabe doživljajo ljudi kot nevarne in rušilne, sebe pa kot slabe in nemočne. Da bi ohranili vsaj malce občutka nadzora, si pripišejo občutke krivde (soodgovornost), zlorabljevalca pa idealizirajo oziroma mu pripišejo motiv ljubezen. Kadar so otroci zelo čustveno zanemarjani, utegnejo zlorabljanje sprejemati in ga dopuščati iz prikrajšanosti – da doživljajo vsaj nekakšen stik. Obenem se v njih razvijata globoko nezaupanje do ljudi in sram. Otroci travmatične izkušnje neredko povsem odcepijo (pozabijo) – ali pa odcepijo vsaj čustveni del. Pri njih se pogosto razvije kronificirana posttravmatska stresna motnja, ki zavre razvoj osebnosti in jo izkrivi do mejne osebnostne organizacije.

Otroci s temi izkušnjami so kot odrasli psihološko ranljivejši oziroma bolj podvrženi povečani dejavnosti in vzburjenosti čustvenega sistema. V kombinaciji z neprimernim okoljem v otroštvu to pripelje do motenj v uravnavanju čustvenega sistema, kar je glavna značilnost oseb z mejno osebnostno motnjo.

Izguba starša in ločitev od starša

V osebni zgodovini oseb z mejno osebnostno motnjo je pogosta tudi ločitev od staršev. Še posebno problematična je ločitev v prvih letih življenja. Na prvi pogled se tako zgodnje ločitve utegnejo zdeti nepomembne, vendar utegnejo imeti globoke posledice. Zlasti odrasli zlahka spregledajo globino otrokove stiske, saj se pri njem – navadno ob daljši odsotnosti matere – vključi obrambni mehanizem odcepitve navezanosti, ki ga ščiti pred nevzdržnimi občutki zapuščenosti in tesnobe. Otrok, ki je sprva jokal ter kazal druge znake tesnobe in vznemirjenosti, se čez nekaj dni pomiri in se začne vesti na videz normalno. Da je odrezal čustveno navezanost, se pokaže šele ob vnovičnem stiku, ko se otrok za starša, ki se je vrnil, ne zmeni – kot bi šlo za tujo osebo. Dolgotrajna bolezen in hospitalizacija, daljša odsotnost, pogosta potovanja, ločitev ali smrt starša, vse to otroka prikrajša za izkušnjo varne bližine v ključnih trenutkih, kar lahko moti njegove sposobnosti za razvoj zaupanja in konsistentnosti v njegovem nestabilnem in nezanesljivem življenju.

Z razvojem postanejo reprezentacije sebe in drugih čedalje bolj diferencirane in integrirane, zato stopnja diferenciacije in integracije predstav o sebi in drugih določa raven osebnostne organizacije. Zrelejše in bolj integrirane predstave omogočajo integracijo dobrega in slabega, pozitivnega in negativnega. Omogočajo tudi prenašanje in sprejemanje mešanih občutkov ter nasprotij v sebi in drugih. 

Ker je središčni obrambni mehanizem mejno organizirane osebnosti razcep, ji prav ta onemogoča izpeljati integracije, ki so potrebne za celovito delovanje osebnosti.

Ta obrambni mehanizem je posledica neuglašenega odnosa med materjo in otrokom (neempatičen, ambivalenten, nezanesljiv, čustveno oddaljen, zavračajoč ali agresiven odnos). To v otroku sproža nelagodje in vzbuja agresivne občutke, kar pripelje do tega, da loči svoje pozitivne ter negativne predstave o sebi in materi. Razcep ohranja ločitev med pozitivnimi in negativnimi predstavami o sebi in drugih.

Zato se v otroku ne zgradi celostna (integrirana) predstava o sebi in drugih, pač pa različni vidiki staršev in njega še naprej obstajajo ločeni in se med seboj izmenjujejo, odvisno od trenutnega čustvenega stanja. Posledično podoba o sebi in drugih ni stabilna, ampak se spreminja v skladu s trenutnim doživljanjem (ni konstantnosti jaza in objekta). To je razlog, da oseba z mejno motnjo med začasno ločitvijo, v konfliktnih situacijah ali ob zavrnitvi ne more ohraniti pozitivne podobe o pomembnih drugih. Posledica tega je tudi, da tak človek nima stabilne predstave o varnem in pomirjujočem staršu, na katero bi se lahko oprl v stresnih situacijah. Zato je nadvse občutljiv na stresne okoliščine – ne zmore namreč samopomirjanja. Pomiri se šele takrat, ko se lahko v realnosti opre na nekoga drugega. Pravimo, da potrebuje zunanjo čustveno regulacijo.

Negotova čustvena navezanost

Neuglašen odnos med materjo in otrokom tudi ne zagotavlja dovolj čustvene varnosti, podpore in trdnosti, da bi lahko otrok izpeljal proces osamosvajanja, torej čustvenega ločevanja od mame. Prav nasprotno, spodbuja ohranjanje občutka odvisnosti. Zato se tudi v odrasli dobi ob ločitvi od pomembnih oseb še naprej pojavljajo intenzivni, neprijetni občutki strahu, tesnobe in zapuščenosti, ki jih sam ne zmore pomiriti. Da bi se ubranila teh občutkov, se oseba z mejno motnjo oklepa ljudi ali pa se izogiba bližini.

Čustvena bližina in razpoložljivost skrbnika sta nujno potrebni za razvoj otrokovih notranjih občutkov varnosti ter sprejetosti. Da bi si to zagotovili, otroci svoje vedenje prilagodijo tako, da si lahko z njim zagotovijo primerno razpoložljivost in odzivnost staršev. Če je neuglašenost prevelika, otrok odcepi cele dele svoje osebnosti in čustvovanja; ostane okrnjen in osiromašen za samega sebe. Takšno vedenje, torej prilagajanje sebe odzivom okolja (ob nenehnem strahu pred izgubo bližine), se odraža tudi v odraslih odnosih. Kadar jim to ne uspe niti za tako ceno, utegnejo obrambno odrezati tudi potrebo po bližini – začnejo jo zavračati ali rušiti. Zato je oblika navezanosti (varna ali negotova) eden od pomembnih dejavnikov, ki lahko prispeva k razvoju osebnostne motnje. Kot še posebno rušilen se kaže dezorganiziran stil navezanosti, s to motnjo pa sta povezana tudi ambivalenten in izogibajoč stil navezanosti.

Pomanjkljiva čustvena regulacija

Mejna osebnostna motnja je motnja v sposobnosti čustvene regulacije, nadzora pozornosti ter mentalizacije, ki omogoča prepoznavanje lastnih mentalnih in duševnih stanj ter stanj drugih, s tem pa sposobnost razumevanja sebe in drugih. Visoke ravni starševske reflektivne funkcije (sposobnost mentalizacije) so povezane z oblikovanjem varne navezanosti. Če starši ne zmorejo prepoznavati in sprejemati otrokovih različnih duševnih stanj, utegnejo določeni deli otroka ostati neprepoznani in zato občuteni kot odtujeni oziroma odcepljeni, kot da ne spadajo k njemu. 

Starši, ki so reflektivni, iz otrokovega izraza in vedenja prepoznavajo njegova stanja, želje in potrebe ter jih s svojim odzivanjem nanje »vračajo« otroku, ki nato te odzive vgradi vase kot predstave o sebi. Če starš reče: »Te je igrača tako razjezila, da si jo vrgel ob tla?«, lahko otrok prepozna svoj občutek kot jezo in tudi kot nekaj, kar je normalen del čustvovanja. Zato pravimo, da so starši otrokovo prvo ogledalo, ob katerem ta gradi predstavo o sebi. Če starši otrokovih stanj ne prepoznavajo in mu namesto njih kot ogledalo vračajo le sebe (denimo mama, ki otroka obleče v jopico, ker zebe njo), to v otroku povzroči zmedenost in občutek nepovezanosti, saj je ponotranjil nekaj tujega. Še posebno pogosto so tako odcepljeni raznovrstni negativni občutki, ki so pri starših neželeni, zato jih tudi otrok ne prepoznava kot svojih. Izkrivljanje realnosti je zlasti rušilno v primeru zlorab (»Vse to počnem zato, ker te imam rad.«). 

Neizpeljan proces separacije in integracije

Mejne osebnostne motnje lahko potemtakem razumemo kot odklon od optimalnega osebnostnega razvoja, ki poteka skozi daljše obdobje. Ker gre za vrsto vzajemno povezanih dejavnikov tveganja, je bolj kot od prisotnosti posameznega dejavnika za razvoj osebnostne motnje usodna njihova specifična kombinacija, ki se razlikuje od osebe do osebe.

Zapleti v simbiotični fazi

Novorojenček je prvi mesec ali dva v tako imenovani normalni avtistični fazi, ki jo večinoma prespi. Odziva se le na zadovoljevanje svojih bioloških potreb. V drugem mesecu večina otrok naprej vstopi v simbiozo z materjo – znak, da se je to začelo dogajati, je prvi nasmeh, ki pokaže, da se je dojenček začel odzivati na ljudi okrog sebe. Tako v prvi polovici prvega leta življenja vstopi v simbiozo, ko je še eno z mamo. Otrok pridobiva prijetne (denimo kadar ga hrani), pa tudi neprijetne izkušnje (kadar mora počakati ali pa mati ne razume najbolje njegovih potreb). Dobra izkušnja iz simbiotičnega obdobja ustvari odnos zaupanja do drugih ljudi ter napredovanje v osebnostnem razvoju. Do prvega zapleta utegne priti že v tem obdobju, to pa je odvisno od tega, kako močne so že negativne izkušnje: denimo če se mati ne more primerno odzivati, če je nekonsistentna (enkrat navdušena, drugič hladna), če pretirava in preveč vdira v otroka (določa, kdaj bi moral jesti, se igrati …), če je otrok dalj časa ločen od matere … 

To sproži osnovno tesnobo, povezano s strahom pred izničenjem, saj otrok v tem obdobju čuti, da obstaja le skupaj z mamo, neusklajene odzive pa doživlja kot materino zapuščanje.

Značilen primer vdiranja so predebeli dojenčki. Debelost nastopi, ker mati ne prepozna otrokovih meja (sitost) in ga čezmerno hrani, navadno zaradi lastne negotovosti o tem, ali je dovolj dobra mama. Vdiranje ali zavračanje čustvenega stika z otrokom ovira ali celo onemogoči, da bi ta začel oblikovati jasne in stabilne meje med sabo in drugimi. Posledica so toge, rigidne meje, ki človeka s slabimi izkušnjami ščitijo pred bližino, ki jo doživlja kot grožnjo, da ga bo drug človek povsem preplavil, da bo izginil v drugemu. To pa lahko pomeni tveganje za razvoj shizoidne osebnostne strukture.

Zapleti v separacijski fazi

Izstopanje iz simbioze se začne v drugi polovici prvega leta, ko nastopi proces separacije oziroma individualizacije (osamosvajanje), ki ga sestavlja več podfaz. Prva med njimi je diferenciacija (razločevanje). To je normalna razvojna faza, v kateri otrok začne razlikovati med mamo in drugimi ljudmi. Nastopi separacijska tesnoba, ko slabi del izkušenj z mamo začne pripisovati drugim ljudem, kar se kaže tako, da se otrok, ki je bil do takrat rad v katerem koli naročju, začne bati drugih, manj znanih ljudi, včasih celo starih staršev. Ker se z nemirom ali jokom odziva na ločitev od mame, tej tesnobi pravimo ločitvena oziroma separacijska tesnoba, ker pa nastopi okrog osmega meseca, ji pravimo tudi osemmesečna tesnoba. Če mati niha med pretirano ljubeznijo in zavračanjem otroka, če se otroka oklepa in ne podpre njegovega osamosvajanja, to poveča tveganje za razvoj borderline (globoko odvisne) osebnostne strukture, saj s tem vedenjem zavira proces diferenciacije.

Naslednja podfaza je prakticiranje (dejavno preizkušanje), ki se začne na začetku drugega leta. Otrok intenzivno raziskuje okolico, širi meje svojega sveta; začne se tudi oblikovanje zavedanja o samem sebi. Starši, ki otroku ponudijo varno okolje, ustvarijo razmere, v katerih občuti varnost pri širjenju svojih meja, četudi se s tem oddaljuje od mame. Ključni del tega obdobja je preizkušanje lastnih meja sposobnosti ob soočanju z realnostjo, torej ob soočanju z dejstvom, da nismo vsemogočni. Zapleti v tej fazi lahko pripeljejo do narcistične osebnostne strukture.

V podfazi približevanja se znova izmenjujeta želja po vnovičnem zbližanju z materjo in želja po samostojnosti, ki jo opazimo tudi pri odraslih z borderline strukturo osebnosti. Nastopijo zahteve po materini pozornosti in želja imeti tisto, kar imajo drugi, ki jo otrok izrazi s trmo oziroma z uporom. Otrok postopno postaja vse samostojnejši, njegove predstave o sebi in drugih pa so čedalje jasnejše in stabilnejše. Pridobivanje samostojnosti, dokončna separacija in individualizacija, ki omogočijo psihološko rojstvo, se zgodijo po koncu tretjega leta starosti. Otrok se je oblikoval kot celostna osebnost. Sposoben je združiti predstave o mami in sebi (jaz dober, slab – mama dobra, slaba); sebe in druge doživlja kot celovite osebnosti.

Izkušnje kažejo, da tovrstne težave, vsaj tiste iz milejšega spektra, včasih utegne v določeni meri omiliti dolgotrajno kakovostno partnerstvo. Toda največkrat so vzorci, s katerimi ti ljudje vstopajo in gradijo partnerstvo, zaradi negotove navezanosti rušilni, zato čustveno zrelejšega partnerja, ki bi jim lahko ponudil korektiven odnos, pogosto (zavedno ali nezavedno) odženejo ali zapustijo. Simptome lahko pomagajo blažiti različne tehnike samopomoči. 

Zakaj svetovanje ali samopomoč ni dovolj?

Tehnike sproščanja in druge oblike samopomoči so usmerjene zgolj na posredno obvladovanje nezavednih čustvenih odzivov in niso namenjene samospreminjanju, ki je potrebno, da bi lahko dosegli dolgoročno in stabilno spremembo v čustveni regulaciji ter stabilno in pozitivno samopodobo. Zato na marsikoga vplivajo podobno kot zdravila – ne odpravljajo vzroka, v določeni meri pa blažijo simptome.

Brez strokovne pomoči psihoterapevta in korektivnega odnosa z njim je samospreminjanje skrajno težko, skorajda nemogoče doseči. Partner ali prijatelj ne more biti sočasno v vlogi »dobrega starša«, saj sta ti vlogi nezdružljivi in si utegneta celo nasprotovati. 

Ljudje z mejno motnjo se le redko samoiniciativno odločijo za zdravljenje motnje. V ordinacijo jih navadno prižene simptomatika; pogosto pričakujejo le omilitev simptomov. Razlog za to se običajno skriva v tem, da pogosto niso samokritični, zaradi česar vzrok za svoje težave pogosteje vidijo v drugih ljudeh kot v svoji osebnosti. Vstop v zdravljenje pogosto spodbudijo njihovi bližnji.

Tovrstne motnje so eden od večjih izzivov psihoterapije, kajti uspešnost zdravljenja je najbolj odvisna od pacientove dolgotrajne motiviranosti za spreminjanje. Prav pomanjkanje avtonomne motivacije pa je ena od značilnosti mejno strukturiranih oseb. 

Kombinirano terapijo sestavljata individualna razvojno analitična psihoterapija in skupinska analitična terapija, ki ponazarja naraven razvojni proces medosebnih odnosov, v katerih se oblikuje osebnost. Zdravljenje se začne z diadnim odnosom med terapevtom in klientom (tudi življenje začnemo v odnosu otrok-mama), nadaljuje pa se s kombiniranim pristopom individualne in skupinske terapije pri istem terapevtu (kot se pri otroku odnosi razširijo od mame na vso družino). V zadnjem obdobju je klient vključen le v skupino, v kateri zaključi svoj proces zorenja, tako kot sčasoma iz družine preidemo v odraslo življenje.

Zaradi zahtevnosti in kompleksnosti tovrstnih motenj psihoterapija večini klientov, ki zaključijo proces, prinese pomembno izboljšanje, večkrat pa motnje ni mogoče v celoti odpraviti, pač pa dosežemo predvsem boljše funkcioniranje, kakovostnejše življenje in boljše obvladovanje težav.

Psihoterapevtski proces je uspešen tudi v primeru, da klient delno razume svoje stanje ter ga začne nadzirati in tolerirati. Pri delu oseb z osebnostnimi motnjami pa dosežemo tudi popolno rekonstrukcijo osebnosti in nadomestimo večino zastojev v zgodnjem razvoju.

Ko pacient začne svoje življenje doživljati kot kakovostnejše, ko lažje, enostavneje in učinkoviteje funkcionira v vsakodnevnih obremenilnih situacijah, vemo, da se zdravljenje počasi končuje – približujemo se »psihološkemu rojstvu«. Ko je oseba dovolj zrela, lahko ustrezno izpelje separacijo (osamosvajanje) od terapevta. Ko se lahko poslovi brez prehudih tesnob, ki se utegnejo kazati kot oklepanje terapevta ali kot nenadna, pogosto jezna prekinitev terapije, smo dosegli dovolj visoko stopnjo osebnostne stabilnosti in samostojnosti. V procesu zdravljenja se to pojavi samo po sebi kot rezultat dolgotrajnega empatičnega odnosa; poslavljanje se običajno začne kako leto dni pred koncem terapije

Če so akutni psihopatološki simptomi (depresivnost, anksioznost …) zelo močni, lahko zdravnik vzporedno predpiše tudi zdravila, najpogosteje antidepresive in/ali stabilizatorje razpoloženja. Zdravila so namenjena zgolj lajšanju simptomov, saj motnje seveda ne morejo odpraviti.