Bipolarna motnja
Miti in resnice o bipolarni motnji
Bipolarna motnja je motnja v delovanju možganov, ki lahko povzroči veliko trpljenja, sploh če ni zdravljena.
Bipolarna motnja je zdravstveno stanje, podobno kot diabetes ali kaka druga bolezen. Ljudje z bipolarno motnjo se ne morejo »spraviti k sebi« ali si kako drugače pomagati sami. Zdravljenje je nujno.
Genetska predispozicija pomeni le povečano tveganje, ni pa zanesljiva napoved, da bo do motnje tudi v resnici prišlo. Večina ljudi s predispozicijo ne zboli.
Ob ustreznem zdravljenju in dobri psihosocialni podpori lahko večina ljudi z bipolarno motnjo (več kot 75 %) uspešno opravlja svoj poklic.
Za bipolarno motnjo so značilne epizode maničnih vzponov in depresivnih padcev. Navadno so faze depresije veliko pogostejše kot faze manije. Manična faza je nemalokrat tako blaga (hipomanija), da jo je težko prepoznati. Če z ukrepi dobro obvladujejo bolezen, so pri večini ljudi obdobja stabilnosti med epizodami dolga in trajajo po več mesecev, lahko celo po več let.
Bipolarna motnja vpliva na celotno človekovo počutje in delovanje. Spreminja njegovo raven energije, presojo, spomine, vzorce spanja, spolno slo in samospoštovanje. Pri ljudeh z bipolarno motnjo so pogostejše tudi odvisnost od psihoaktivnih snovi, anksioznost ter druge zdravstvene težave (diabetes, srčne bolezni, migrena, visok krvni tlak).
Nihanja razpoloženja, povezana z bipolarno motnjo, so zelo drugačna kot pri zdravih ljudeh. So namreč znatno večja, dolgotrajnejša in, kar je najpomembneje, vplivajo na vsa pomembna področja človekovega življenja in delovanja.
Ljudje z bipolarno motnjo se ne veselijo maničnih epizod. Drži, da je evforično razpoloženje znak manije, vendar hkrati z napredovanjem manije mnogi od njih postanejo zelo razdražljivi ali napadalni. Številni se ob nastopu manije zelo prestrašijo, saj začenjajo izgubljati nadzor nad svojimi mislimi in dejanji. Zaradi slabše presoje lahko pride do tveganega vedenja, ki utegne povzročiti veliko težav in škode. Pogosto se tudi pritožujejo, da ne morejo spati. Še slabše se počutijo, ko se ozrejo po škodi, ki so jo v manični fazi povzročili sebi ali drugim.
Pri večini pacientov je mogoče to bolezen zelo uspešno nadzirati. Dobra tretjina pacientov lahko pričakuje popolno ozdravitev, slaba polovica pa doseže pomembno izboljšanje z dolgotrajnimi obdobji remisije.
Čeprav je zdravljenje z zdravili ključni del zdravljenja bipolarne motnje, imajo pri tem pomembno vlogo tudi psihoterapija, psihosocialno izobraževanje in samopomoč. Uspešno upravljanje te bolezni je odvisno od številnih dejavnikov, kot so seznanjenost z boleznijo, dobra komunikacija s strokovnjaki, trden podporni sistem (družina, prijatelji …) in redno zdravljenje.
Kaj je bipolarna motnja?
S spreminjanjem razpoloženja se srečujemo prav vsi, vendar nam navadno ne povzroča resnejših težav. Izraz bipolarna motnja obsega kar nekaj oblik nenormalnega, skrajnega nihanja razpoloženja. Navadno se kaže v obliki izmenjevanja obdobij privzdignjenega, evforičnega razpoloženja (manična oziroma hipomanična epizoda) ter obdobij potrtosti in pomanjkanja energije (depresivna epizoda). Do tovrstnih menjav razpoloženja utegne priti samo nekajkrat na leto, pri čemer epizode trajajo po več tednov, lahko pa se epizode menjavajo celo večkrat na dan. V nekaterih primerih bipolarna motnja celo sočasno povzroča simptome depresije in manije (mešana epizoda).
Motnja razpoloženja je tako zelo izrazita, da je pacient v precejšnji meri prizadet pri svojem poklicnem in socialnem delovanju. Pacienta je treba večkrat hospitalizirati, saj lahko postane psihotičen. Potek bipolarne motnje se razlikuje od posameznika do posameznika, vendar za to bolezen velja nekaj splošnih zakonitosti:
- v povprečju je več obdobij depresije kot manije,
- obdobja manije so v povprečju krajša (manija: šest tednov, depresija: dvanajst tednov),
- v povprečju se pojavi po eno obdobje na leto.
Najpogostejši tipi bipolarne motnje:
· Bipolarna motnja I (manija ali mešana epizoda): klasična oblika bolezni, za katero je značilna vsaj ena epizoda manije ali ena mešana epizoda. Pogosto obsega še najmanj eno depresivno epizodo.
· Bipolarna motnja II (hipomanija in depresija): zanjo so značilne epizode hipomanije in hude depresije, ne pa tudi manije.
· Ciklotimija (hipomanija in blaga depresija): kaže se v obliki številnih obdobij blage depresije in obdobij blage vznesenosti, pri čemer ni nobeno tako dolgo ali tako hudo, da bi lahko dejali, da gre za pravo bipolarno motnjo, vendar pa se ta iz nje lahko razvije.
Kaj doživlja človek z bipolarno motnjo?
Manija se lahko izraža na različne načine, značilno pa je intenzivno in privzdignjeno razpoloženje, ki ga spremlja opazno zmanjšana potreba po spanju. Lahko se kaže tudi v obliki presežka energije in ustvarjalnosti; pacientu se zdi, da je v najboljšem obdobju življenja, ko zmore vse, in da zanj ni ovir. Poleg tega je izrazito zgovoren, pri čemer preskakuje s teme na temo in ne zmore ohranjati koncentracije.
Prav nestvarno prepričanje o svojih sposobnostih (občutek vsemogočnosti) je navadno prvi znak, da pacient izgublja stik z resničnostjo. Lahko je tudi vzrok za neustrezno presojo, ki pripelje do impulzivnih dejanj, pogosto z uničujočimi posledicami. Pacient je poln veličastnih načrtov, skrajno ekspanziven in brez zavedanja o možnih posledicah. Zato slabše ali sploh ne nadzira svojega vedenja, pač pa zgolj sledi trenutnim impulzom in prepričanju, da zanj ni meja. Za to obdobje je značilno nenadzirano vedenje, ki se kaže v obliki sodelovanja v igrah na srečo, pretirane in neustrezne spolne dejavnosti, nespametnih odločitev, povezanih z upravljanjem premoženja … Neredko pride celo do popolne izgube stika z resničnostjo. Manija ima zato pogosto značilnosti psihotične epizode. Pacient je izrazito razdražljiv, njegovi odzivi so nepredvidljivi. Kadar stvari ne gredo po njegovih načrtih, postane napadalen, jezen, zapleta se v konflikte, celo fizične obračune, za težave pa vedno krivi druge ali objektivne okoliščine. Lahko je tudi izrazito agresiven ali celo nasilen, zlasti če nekoga/nekaj doživi kot oviro na poti k uresničenju svojih brezmejnih želja.
Hipomanija je manj izrazita oblika manije, za katero je tudi značilna višja raven energije, vendar ta sprememba ni tako izrazita, da bi pacient povsem izgubil stik z resničnostjo. Ker lahko svoje vedenje vsaj v določeni meri nadzira, mu na področju vsakodnevnega delovanja ne povzroči tako izrazitih težav. Večina pacientov se v fazi hipomanije počuti izrazito dobro, nič jim ni težko, vseeno pa utegnejo v tem obdobju presežka »dobre volje« sprejemati nepremišljene odločitve, ki slabo vplivajo na njihove medosebne odnose, poklicno pot, ugled … Ker je njihovo duševno in telesno počutje tako dobro, tega razpoloženja ne doživljajo kot znaka bolezni. Prav nasprotno, komaj čakajo, da spet nastopi, saj se počutijo polni energije, zadovoljni in celo srečni. Njihovo samozaupanje kar kipi. Pomoč poiščejo šele takrat, ko se to povzdignjeno razpoloženje sprevrže v hudo depresijo. Pri delu pacientov pa se stanje hipomanije stopnjuje vse do manične epizode, stik z resničnostjo se popolnoma pretrga, čemur navadno sledi izrazita depresivna faza.
Hipomanija se lahko kaže tudi v obliki daljših obdobij evforične delavnosti in ustvarjalnosti, ki se zdita brezmejni, ter velike ekspanzivnosti in prodornosti, vendar pa vse to med hipomanično epizodo ne povzroča utrujenosti. Nasprotno, človek se počuti tako poln energije, da bi lahko »gore premikal«, ideje se mu porajajo kot po tekočem traku. Njegov presežek energije je tolikšen, da se počuti neustavljiv, »na vrhu sveta«. Pogosto mu v resnici uspe narediti marsikaj, včasih celo tisto, kar se na prvi pogled zdi nemogoče. Toda ko hipomanična epizoda popusti, sledi obdobje hude izčrpanosti, lahko tudi popolne izgorelosti, ki ga spremljajo izraziti depresivni simptomi, odmik ali sovraštvo do ljudi, močni občutki ničvrednosti ali krivde, umik v cinizem … Nekateri skušajo stanje, podobno hipomaničnemu razpoloženju, doseči s kokainom, ki lahko celo sproži hipomanično ali manično fazo, čemur pa tudi sledi močan upad ravni energije.
Depresija v okviru bipolarne motnje se razlikuje od klasične oblike depresije, saj se pogosteje kaže kot razdražljivost, nenehno spreminjanje razpoloženja, zelo povečana količina spanja, pridobivanje telesne teže, počasnejša mišljenje in govor, občutek hude utrujenosti ter precej večja možnost za pojav depresivne psihoze (izguba stika z resničnostjo). Razlike so tudi v zdravljenju: bipolarne depresije ni mogoče zdraviti z antidepresivi, saj utegnejo pri pacientu sprožiti epizodo hipomanije ali manije.
Mešana epizoda obsega tako simptome manije ali hipomanije kot tudi depresije. Znake depresije spremljajo vznemirjenje, razdražljivost, tesnobnost, nespečnost in beganje misli. Ta kombinacija presežka energije in depresivnega razpoloženja poveča samomorilno ogroženost, ki je pri bipolarni motnji tudi sicer zelo visoka.
Kako prepoznamo bipolarno motnjo?
Kdaj se začne
Bipolarna motnja lahko nastopi pri kateri koli starosti (tudi v adolescenci ali po 50. letu), najpogosteje pa se začne v zgodnjih dvajsetih letih. Prva epizoda bipolarne motnje je pri moških pogosteje manična, pri ženskah pa depresivna.
Simptomi
Pri bipolarni motnji se izmenjujejo obdobja depresije in manije ali hipomanije.
Simptomi depresije:
· žalost, potrtost, brezvoljnost,
· občutek ničvrednosti,
· obup, brezizhodnost,
· pomanjkanje energije, utrujenost,
· sprememba telesne teže,
· motnje spanja (povečana potreba po spanju, prezgodnje prebujanje, nespečnost),
· upočasnjenost,
· živčnost, nemir, agitiranost,
· težave s koncentracijo in pozornostjo,
· izguba interesov in motivacije,
· samomorilne misli.
Simptomi manije
· privzdignjeno, veselo razpoloženje,
· razdražljivost,
· nemir, agitiranost,
· povečana samozavest in zelo dobro mnenje o sebi,
· grandiozne in megalomanske ideje,
· hiperaktivnost,
· šibka koncentracija, raztresenost,
· zelo malo ali nič spanja,
· prenajedanje,
· povečanje spolne želje,
· hitro preskakovanje s teme na temo (odkrenljivost),
· pretirana zgovornost,
· impulzivnost,
· tvegano vedenje.
Simptomi hipomanije:
· trajnejše obdobje vznesenega, ekspanzivnega ali razdražljivega razpoloženja,
· izboljšano samovrednotenje ali grandioznost,
· manjša potreba po spanju,
· večja zgovornost ali večja potreba po govorjenju,
· bliskovito preskakovanje idej ali subjektiven občutek vrvenja misli,
· raztresenost,
· večja ciljno usmerjena dejavnost ali psihomotorično vznemirjenje,
· pretiravanje s prijetnimi dejavnostmi, ki lahko pripelje do neprijetnih posledic.
Razpoloženje in vedenje morata biti spremenjena v tolikšni meri, da to opazijo tudi drugi, vendar epizoda ni dovolj resna, da bi povzročila izgubo stika z resničnostjo.
Pridružene motnje
Tako rekoč vsi pacienti z bipolarno motnjo prej ali slej zbolijo za najmanj eno od komorbidnih motenj. Takšna stanja je treba diagnosticirati in jih zdraviti, saj utegnejo poslabšati bipolarno motnjo.
· Anksiozne motnje: skupaj s posttravmatsko stresno motnjo (PTSM), socialnimi fobijami, z generalizirano anksiozno motnjo in s somatoformnimi motnjami.
· Motnje pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD): simptomi teh motenj se prekrivajo s tistimi pri bipolarni motnji, zaradi česar je bipolarno motnjo pogosto težko razlikovati od ADHD. V nekaterih primerih ima lahko oseba sočasno diagnozo obeh motenj.
· Zloraba drog in alkohola: pri ljudeh z bipolarno motnjo je zelo pogosta (60 %). Utegne se zdeti, da droge in alkohol olajšajo simptome, v resnici pa lahko depresijo/manijo sprožijo, podaljšajo ali poslabšajo.
· Bipolarna motnja se lahko pojavlja tudi sočasno z osebnostnimi motnjami.
· Ljudje z bipolarno motnjo imajo pogosteje nekatere telesne zdravstvene težave (bolezni srca, težave s ščitnico, debelost).
Podobne motnje
Obstaja še več duševnih motenj s simptomi, podobnimi tistim, ki jih opažamo pri bipolarni motnji. Mednje spadajo shizofrenija, velika depresivna motnja, motnja hiperaktivnosti pri ADHD in nekatere motnje osebnosti, kot je borderline osebnostna motnja. Izključiti je treba tudi nekatere telesne bolezni (denimo bolezni ščitnice) ter jemanje nekaterih zdravil, ki lahko povzročijo podobne simptome in nevrološke motnje (epilepsija, možganske lezije …).
Čeprav je tako pri bipolarni motnji kot pri borderline osebnostni motnji opaziti intenzivna čustvena nihanja, je osnovna razlika med njima v tem, da pri borderline osebnostni motnji ni hipomaničnih ali maničnih epizod. Čeprav tudi ti pacienti doživljajo evforične občutke, le izjemoma trajajo dlje kot dan ali dva, medtem ko so hipomanične in manične faze veliko dolgotrajnejše. Tudi tvegano vedenje je podobno, vendar ima drugačen izvor – pri osebah z borderline osebnostno motnjo je namenjeno blaženju napetosti, pri čemer se tveganosti vedenja zavedajo, vendar se ne morejo ustaviti. Oseba v manični fazi tveganega vedenja ne doživlja kot problematičnega, ampak je prepričana, da se ji ne more nič zgoditi.
Podobnosti in razlike med bipolarno motnjo in shizofrenijo
Kadar je manično stanje posledica organskega dejavnika (alkohol, droge, zdravljenje z nekaterimi zdravili, telesna bolezen) in nastopi pri shizofreniji, shizoafektivni psihozi ali kaki drugi psihozi, ne gre za manično epizodo v okviru bipolarne motnje.
Diferencialna diagnostika med shizofrenijo in bipolarno motnjo včasih ni popolnoma zanesljiva, saj imata ti bolezni precej skupnega.
Podobnosti med shizofrenijo in bipolarno motnjo
· Pozitivni simptomi shizofrenije so lahko dokaj podobni znakom maničnih epizod, še posebno pri maničnih fazah s psihotičnimi znaki (zlasti grandiozne fantazije, neorganiziran govor, paranoične fantazije ...).
· Negativni simptomi shizofrenije so lahko podobni simptomom depresivne faze (zlasti apatija, čustveni umik, čustvena neodzivnost, pomanjkanje energije in socialna osamitev).
· Pri obeh boleznih opažamo podobne nepravilnosti v nevrotransmiterskih sistemih: serotonin je vpleten tako pri depresivni fazi bipolarne motnje kot pri negativnih simptomih shizofrenije, dopamin pa pri manični fazi in pri pozitivnih znakih shizofrenije.
Nekje vmes med shizofrenijo in bipolarno motnjo je še shizoafektivna motnja, za katero so značilne prvine obeh bolezni. Opisujejo jo tudi kot »shizofrenijo z razpoloženjsko komponento«. Ključna razlika med shizoafektivno in bipolarno motnjo s psihotičnimi simptomi je v tem, da je pri bolniku s shizoafektivno motnjo opaziti simptome shizofrenije (halucinacije, blodnje ...) tudi takrat, ko je brez simptomov manije ali depresije.
Bipolarni bolnik ima obdobja brez simptomov, kadar pa opazimo psihotične simptome, ti vedno nastopijo v okviru manične ali depresivne epizode.
Razlike med shizofrenijo in bipolarno motnjo
· Bolniki z bipolarno motnjo (tudi tisti s psihotičnimi simptomi) nikoli ne izpolnjujejo vseh diagnostičnih kriterijev za shizofrenijo.
· Bolnik z bipolarno motnjo ni nenehno maničen ali depresiven – vmes so lahko dolgotrajna obdobja, v katerih je domala brez simptomov in normalno razpoložen.
· Tako shizofrenija kot shizoafektivna motnja ima nujno tudi psihotične simptome, ki jih pri bipolarni motnji ni ali pa vsaj ne zunaj epizod manije in depresije. Pri shizofreniji je psihoza oziroma motnja mišljenja prisotna ves čas. Tudi pri shizoafektivni motnji je motnja mišljenja prisotna ves čas, motnje razpoloženja pa se občasno priključijo osnovnim simptomom.
· Pozitivni simptomi shizofrenije izkrivljajo normalno delovanje in mišljenje (blodnje, halucinacije, neorganizirano vedenje, motnje mišljenja), zato pacient s shizofrenijo vidi in sliši stvari, ki niso resnične. Bipolarni pacient večinoma ohranja nadzor nad resničnostjo, razen če se – izključno znotraj epizod – pojavijo še psihotični elementi.
· Shizofreni pacienti s katatonično obliko te bolezni imajo lahko tudi motorične težave (ravnotežje, koordinacija ...), medtem ko pri bipolarnih pacientih v manični fazi utegne priti le do telesne hiperaktivnosti.
· Neobičajno vedenje je pri bipolarnih pacientih povezano s fazo: v manični fazi so lahko agresivni, posegajo po alkoholu in drogah ter se tvegano vedejo. V depresivni fazi se utegnejo socialno osamiti, njihovo vedenje lahko postane tudi samomorilno. Bolniki s shizofrenijo se utegnejo odmakniti od socialnih stikov, njihovo vedenje je lahko tudi repetitivno (ponavljajoče se) ali regresivno (podobno otroškemu).
Testirajte se:
Pogostnost in dejavniki tveganja
Pogostnost
Bipolarna motnja nastopi pri 1,3 do 3,3 odstotka splošne populacije in je približno enako pogosta pri moških kot pri ženskah. Nekateri menijo, da je celo pogostejša, saj se dogaja, da so bolezenski znaki, kot je blažja manična faza, spregledani, zato menijo, da naj bi se s to motnjo spopadalo približno 5 odstotkov ljudi.
Dejavniki tveganja
Dejavniki, ki lahko povečajo tveganje za razvoj bipolarne motnje, so:
· biološki sorodniki z bipolarno motnjo,
· obdobja visoke napetosti,
· velike življenjske spremembe, kot je smrt ljubljene osebe,
· starost med 15 in 30 let,
· zloraba drog ali alkohola.
Psihoaktivne snovi so še posebno nevarne, saj na videz ponujajo hitro in preprosto rešitev težav. Po zaužitju osebo pomirijo in ji nudijo ugodje, na drugi strani pa jo aktivirajo ter ji vzbudijo občutek moči in večjih sposobnosti. Poleg tega pri tej motnji zelo pogosto sprožijo manično fazo.
Vzroki in sprožilci
K nastanku bipolarne motnje prispevajo številni dedni in okoljski dejavniki. Povečan stres ali zloraba alkohola oziroma prepovedanih drog je navadno sprožilni dejavnik, ki razkrije prirojeno nagnjenost k tej motnji. Vzroki bipolarne motnje se med posamezniki verjetno razlikujejo – natančen mehanizem, na katerem temelji ta motnja, je še nejasen. V nastanek bolezni naj bi bili vpleteni tudi nenormalni prenosi živčnih impulzov, napačni signali med celicami, ekspresija genov (dejavniki vzgoje in drugi dejavniki okolja) ter kronične poškodbe nevronov.
Prevladuje mnenje, da je vzrok predvsem biološki in da gre za dedno bolezen, pri kateri so zunanji stresorji le sprožilci izbruha prve epizode.
Biološka ranljivost – genetske značilnosti
Raziskave, opravljene na enojajčnih dvojčkih, so pokazale, da pri njih genetski vplivi pomenijo 60 do 70 odstotkov tveganja za nastanek bipolarne motnje, med drugimi sorojenci pa je to tveganje le 20-odstotno. Ti podatki kažejo na pomemben vpliv dedne komponente. Tveganje za bipolarno motnjo je pri bližnjih sorodnikih pacientov s to motnjo skorajda desetkrat večje kot pri povprečni populaciji. Tudi tveganje za nastanek hude depresivne motnje je trikrat večje pri sorodnikih oseb z bipolarno motnjo.
Bipolarni bolniki imajo genetsko predispozicijo za moten spalni cikel, ki je lahko sprožilni dejavnik za izbruh simptomov depresije ali manije. Pomanjkanje spanja pri nekaterih osebah povzroči privzdignjeno razpoloženje, to pa dodatno zmanjšuje potrebo po spanju.
Biološka ranljivost – nevrobiološke značilnosti
Strukturne spremembe
Po biološki teoriji nastanka duševnih motenj ima človek z duševno boleznijo spremenjeno strukturo možganov ali pa je spremenjena njihova funkcija. Številne fiziološke raziskave kažejo na to, da duševne motnje povzroči neravnovesje med snovmi, ki jih (tudi sicer) izločajo možganske celice. Te snovi so številne in jim pravimo nevrotransmiterji; mednje denimo spadajo serotonin, noradrenalin in dopamin.
Od strukturnih možganskih sprememb je pri tej motnji praviloma zaslediti povečan volumen stranskih ventriklov ter povečano razmerje med volumnom ventriklov in možganovine. Z magnetno resonanco (MRI) so ugotovili, da v zgodnji epizodi bipolarne bolezni pride do spremembe na območju prefrontalnega korteksa, bazalnih ganglijev in amigdale, kar verjetno prispeva k slabšemu uravnavanju čustev in razpoloženjskim simptomom.
Pri bipolarnih bolnikih v remisiji so opazili motnje v delovanju osi hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza-ščitnica. Obstajajo tudi dokazi, ki podpirajo povezavo med neugodnimi izkušnjami (relacijska travma) v zgodnji življenjski dobi in disfunkcijo osi hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza, kar vodi do njenega čezmernega aktiviranja, to pa lahko vpliva na razvoj bipolarne motnje.
Po enem od teoretičnih modelov bipolarno motnjo povzroča preobčutljivost možganskih povezav nagrajevalnega sistema v možganih.
Nevrokemične spremembe
V obdobju manije je pri bipolarnih bolnikih močno povečana aktivnost dopamina, ki pa se v obdobju depresije zmanjša. Manija je neposredno povezana s hiperaktivnostjo dopamina, torej gre za hiperdopaminergično stanje.
Pri unipolarni depresiji je praviloma opaziti hipofunkcijo serotonina, medtem ko se pri bipolarni depresiji zmanjša aktivnost dopamina in noradrenalina. Pomembno vlogo igrajo tudi ščitnični hormoni in kortizol. Dolgotrajno pretirano izločanje kortizola lahko sproži razvoj depresije.
Psihološka ranljivost – družinske okoliščine
Patološko družinsko ozračje s poudarjenim izražanjem čustev, agresivnostjo, čezmerno kritičnostjo, preobčutljivostjo … lahko pomembno prispeva k razvoju bipolarne motnje. Še posebno ogroženi so otroci staršev z bipolarno motnjo, saj so zaradi svoje genetske predispozicije manj odporni na stresne okoliščine. Ker pa so njihovi starši nezmožni nadzirati svoje razpoloženje in čustva, se v njihovem življenju stresni dogodki kar vrstijo: zelo spremenljivo razpoloženje staršev, zloraba alkohola in drugih psihoaktivnih snovi, finančni in spolni ekscesi, ločitve od staršev zaradi hospitalizacij v psihiatričnih bolnišnicah …
Po raziskavah 30 do 50 odstotkov odraslih z diagnozo bipolarna motnja poroča o travmatičnih/neustreznih izkušnjah v otroštvu. Te so pogosto povezane z zgodnejšim pojavom motnje ter z večjima samomorilno ogroženostjo in komorbidnostjo z drugimi motnjami, še posebno s kronificirano posttravmatsko stresno motnjo.
Psihološka ranljivost – tvegane osebnostne lastnosti
Pacienti z bipolarno motnjo, zlasti tisti z diagnozo bipolarna motnja II, na testu Velikih pet osebnostnih lastnosti izkazujejo višji nevroticizem, kar se kaže kot večja anksioznost, čustvena ranljivost in depresivnost. Njihovi rezultati kažejo tudi na večjo ekstravertnost (komunikativnost, družabnost) kot pri povprečni populaciji. Pacienti z bipolarno motnjo pa izkazujejo nižji rezultat na lestvici vestnosti, kar je povezano s šibkejšim nadzorom nad impulzi. Pri znatnem deležu ljudi z bipolarno motnjo je v resnici opaziti pogostejše impulzivno, nenadzirano vedenje. To sega od razdražljivosti in manjše sposobnosti za nadzor nad čustvenimi odzivi do tveganega vedenja (zapravljanje, tvegano spolno vedenje …). Ti pacienti dosegajo tudi nekoliko višje rezultate pri testih agresivnosti.
Psihološka ranljivost – travmatični dogodki in drugi stresorji
Pri razvoju bipolarne motnje v določeni meri sodelujejo tudi zunanji dejavniki. Ti pospešijo izbruh bolezni ali okrepijo bolezensko simptomatiko. Mednje spadajo stresno življenje in hujši stresni dogodki, zloraba/odvisnost od psihoaktivnih snovi, neurejen spalni cikel (nočno delo …) ter neugodne družinske okoliščine.
Psihodinamska razlaga
Psihodinamske razlage temeljijo na različnih psiholoških modelih. V prvo skupino sodijo tisti, ki domnevajo, da je pri bipolarni motnji primarni problem depresija, pri čemer manične epizode služijo kot (pretirana) zaščita bolnika pred depresijo. Depresija je posledica doživljanja občutkov izgube (izguba samospoštovanja in občutek ničvrednosti), manija pa naj bi pacienta branila pred temi rušilnimi občutki.
Predispozicija za bolezenske afektivne odzive se krepi postopoma, zlasti v obdobju zgodnjega razvoja osebnosti. Če so čustvene okoliščine v otroštvu neugodne, osebnostna struktura ostane krhkejša in ranljivejša (denimo labilno samovrednotenje). Ta specifična ranljivost se pozneje izrazi v okoliščinah, ki jih človek doživi kot travmatizirajoče (stresne).
Osnovni značajski lastnosti oseb, nagnjenih k depresijam, sta simbiotična odvisnost od pomembnih objektov in ambivalentno čustvovanje do njih. Do takega stanja naj bi prišlo zaradi odklona ali zaustavitve osebnostnega razvoja v prvih letih življenja kot posledice čustvenih pretresov v tem obdobju. Še posebno pomembno, morda celo usodno, naj bi bilo pomanjkanje materine ljubezni oziroma strah pred izgubo matere ali kake druge pomembne osebe. Otrok meni, da je to izgubo ali njeno grožnjo povzročil sam (ker naj bi bil neustrezen, slab, nevreden ljubezni …), zato čuti močne občutke krivde. Če ne bi vključil teh nadzornih mehanizmov, bi bil jezen na starše, to pa bi še povečalo strah pred grozečo izgubo.
Nekateri to motnjo pojasnjujejo tudi tako, da mama s svojim odzivanjem na otroka povsem zavrača njegove negativne občutke, zlasti jezo, in pretirano spodbuja izražanje pozitivnih občutkov – navdušenja. Posledica je, da oboji, tako negativni kot pozitivni občutki, ostanejo neregulirani. Namesto da bi otrok razvil obrambne nadzorne mehanizme, ki uravnavajo čustvovanje v normalnem obsegu, so negativni (zlasti agresivni) občutki deležni pretiranega nadziranja in zaviranja (pretrdi nadzorni mehanizmi), pozitivni pa premalo ali sploh ne (odsotnost nadzornih mehanizmov). Zato se agresivni občutki in strah sprevržejo v depresijo, ki se izmenjuje s preplavljajočimi evforičnimi občutki in hipervzburjenjem – manijo.
Pri odraslem človeku se ti mehanizmi (denimo ob predstavi, da nam grozi izguba) sprožijo nezavedno, občutki krivde pa se kažejo kot depresivna simptomatika. Ker so občutki nevrednosti zelo rušilni, se človekova osebnost pred njimi skuša zaščititi tako, da jih nadomesti fantazija, v kateri je oseba uspešnejša ali močnejša, kot je v resnici – vsemogočna, veličastna (manična faza). Toda depresivni občutki nikoli ne izginejo v celoti, so le zanikani in odrinjeni, zato manična faza poleg evforije in samopoveličevanja prinaša tudi razdražljivost in agresijo, zlasti kadar tovrstne grandiozne ambicije naletijo na oviro. Takrat spet prevladajo občutki ničvrednosti, agresivnost pa se obrne navznoter, kar pacienta požene v poskus samomora.
Kaj lahko naredimo sami?
Izobraževanje obsega seznanjanje z naravo težav pri bipolarni motnji, z oblikami zdravljenja ter s prepoznavanjem znakov ponovitve, vse to pa prispeva k temu, da se pacient začne zdraviti ustrezno in pravočasno, torej še preden se težave poglobijo ali ponovijo. Olajša tudi razumevanje pomena in koristi zdravljenja z zdravili. Izobraževanje o bolezni je za pacienta z bipolarno motnjo nadvse pomembno, saj mu pomaga nadzirati potek bolezni in ob znakih poslabšanja še pravočasno ukrepati. Navadno pacient sam redno spremlja spreminjanje počutja in beleži svoja razpoloženja, kar lahko pravočasno pokaže na morebitno nabiranje težjih simptomov.
Tudi prepoznavanje osnovnih sprožilcev bolezni (dolgotrajna izpostavljenost intenzivnemu stresu, zloraba psihotropnih snovi, pomanjkanje spanja …) in skrb, da se jim izogiba, lahko preprečita ali vsaj omilita pojav določene faze bolezni. Za to sta navadno potrebni sprememba življenjskega sloga (zdrava prehrana, urejene spalne navade, telesno gibanje …) in podpora bližnjih. Družinsko izobraževanje pomaga s tem, da zmanjša stisko, zmedo in anksioznost v družini, to pa posledično bolniku olajša zdravljenje.
Raznovrstni psihosocialni pristopi (denimo tehnike reševanja težav) prispevajo h krepitvi občutka samonadzora in kompetentnosti ter k zmanjševanju občutka izoliranosti in preprečevanju nesporazumov z okoljem. Več o tem si preberite v poglavju Samopomoč.
Zakaj svetovanje ali samopomoč ni dovolj?
Vse te tehnike prispevajo k boljšemu nadziranju poteka bolezni ter omogočajo prepoznavanje in ustrezno ukrepanje v primeru poslabšanja, ne vplivajo pa na vzroke motnje oziroma je ne zdravijo.
Kdaj in kam po strokovno pomoč?
Obdobja manije so navadno krajša od obdobij depresije in lahko trajajo le nekaj dni. V tem času bolniki zavračajo pomoč in so do vseh, ki jim jo želijo ponuditi, nezaupljivi in celo odklonilni. Ko obdobje manije mine, bolnike pogosto spremlja občutek krivde zaradi dejanj, ki so jih storili v maničnem stanju, saj se jih navadno dobro spominjajo. Obdobja manije in depresije se izmenjujejo. Vmesno obdobje traja različno dolgo, od vsega nekaj dni do nekaj mesecev, v napredovalem stanju pa utegne bolnik drseti iz obdobja manije v obdobje depresije in nazaj.
Bipolarno motnjo je nujno prepoznati in zdraviti, saj pomembno vpliva na posameznikovo življenje. Paciente s to motnjo zelo ogroža samomor: verjetnost, da bodo poskusili narediti samomor ali ga uspešno izvedli, je pri njih za tridesetkrat večja! Kar 25 do 50 odstotkov pacientov z bipolarno motnjo poskusi narediti samomor, vsak tretji ali četrti med njimi pa zaradi samomora tudi umre.
V primerjavi z drugimi ljudmi imajo pacienti z bipolarno motnjo za polovico manjšo možnost, da bodo prišli do zaposlitve, verjetnost, da se bodo ločili, pa je pri njih trikrat večja.
Če imate kakršne koli simptome depresije ali manije, se takoj posvetujte z zdravnikom oziroma s psihiatrom. Bipolarna motnja se ne bo izboljšala sama od sebe. Zdravljenje pri strokovnjakih vam lahko pomaga vzpostaviti nadzor nad simptomi in potekom bolezni.
Diagnoza in zdravljenje
Diagnoza
Te motnje ni lahko prepoznati, zlasti če pacient poišče pomoč takrat, ko ni v izraziti manični fazi.
Celo strokovnjaki lahko bipolarno motnjo zamenjajo s kako podobno motnjo. Če pacient prvič poišče pomoč takrat, ko se v fazi manije ali depresije kažejo tudi psihotični simptomi, se utegne primeriti, da mu bodo postavili diagnozo shizofrenija ali shizoafektivna motnja. Neredko pride tudi do zamenjave z mejno (borderline) osebnostno motnjo – in nasprotno.
Bolnik z bipolarno motnjo se po pomoč praviloma zateče v obdobju depresije, ko je – v nasprotju z manično fazo – njegovo počutje zelo slabo. Ker se pacienti v manični fazi praviloma izogibajo obisku zdravnika, pogosto traja več let, preden ta postavi pravo diagnozo. Še težje je v primerih, ko so osnovni motnji pridružene druge, denimo zloraba ali odvisnost od alkohola in/ali prepovedanih drog. Razlikovanje depresije (unipolarna) od depresije v okviru bipolarne motnje pa je zelo pomembno, saj utegne zdravljenje z antidepresivi pri nekaterih pacientih z bipolarno motnjo stanje celo poslabšati.
Pri bipolarni motnji razpoloženja morajo biti poleg obdobij depresije precej izraziti najmanj trije od naslednjih simptomov manične faze (ali štirje, če je razpoloženje razdražljivo):
· precenjevanje svojih sposobnosti oziroma samopoveličevanje,
· zmanjšana potreba po spanju,
· velika, lahko celo neustavljiva zgovornost,
· begavost idej,
· odkrenljivost,
· povečana usmerjena dejavnost (delovna, šolska, družabna, spolna) ali psihomotorična agitacija,
· pretirano ukvarjanje s prijetnimi dejavnostmi, ki pa imajo neprijetne posledice (zapravljanje, igre na srečo, nerazumne naložbe, indiskretno spolno vedenje …).
Merila za hipomanično fazo:
· občasna daljša obdobja vzhičenega, ekspanzivnega ali razdražljivega razpoloženja, ki traja najmanj štiri dni in se razvidno razlikuje od običajnega slabega razpoloženja,
· v času spremenjenega razpoloženja so trajneje navzoči vsaj trije simptomi manije,
· nesporna sprememba delovanja,
· spremembe v razpoloženju in delovanju opaža tudi okolica,
· epizoda ni dovolj resna, da bi povzročila tolikšno poslabšanje socialnega življenja ali poklicnega delovanja, da bi bila potrebna hospitalizacija (ni psihotičnih prvin),
· simptomi niso posledica neposrednih fizioloških sprememb (težave s ščitnico …) ali zlorabe psihotropnih snovi (zdravila, droge, alkohol …),
Zdravljenje
Zdravljenje bipolarne motnje je predvsem medikamentozno. Zdravilom navadno pridružimo psihoterapijo ter psihosocialne tehnike in terapije. Kljub celostnemu pristopu k zdravljenju se pri nekaterih pacientih v akutni fazi (zlasti manije) ni mogoče izogniti hospitalizaciji.
Spreminjanje klinične slike zahteva nenehno prilagajanje zdravljenja z zdravili – v skladu s trenutno epizodo oziroma morebitnim stanjem remisije. V osnovi pa zdravljenje bipolarne motnje zahteva jemanje najmanj enega stabilizatorja razpoloženja.
Po prvi epizodi bipolarne motnje zdravljenje navadno traja dve leti, po drugi epizodi pet let, po tretji pa, podobno kot pri shizofreniji, vse življenje.
Alkohol zmanjšuje zdravilni učinek zdravil in poveča verjetnost nastopa neželenih učinkov. Pomirila, zdravila za zmanjševanje tesnobe in uspavala nimajo antidepresivnega učinka.
Simptome pa lahko v določeni meri lajšajo tudi metode samopomoči, predvsem pri šibki in srednje močno izraženi motnji.
