Biopsihologija motenj razpoloženja
Biopsihološka osnova motenj čustvovanja in razpoloženja –
pretirano odzivanje limbičnega sistema
Razumevanje biopsiholoških temeljev motenj razpoloženja ni enoznačno. Nekaj časa je prevladovalo prepričanje, da je ključna nevrološka osnova za nastanek tovrstnih motenj neravnovesje nevrotransmiterjev. Novejše raziskave vse bolj kažejo, da so bolj kot raven posameznih možganskih kemičnih snovi (serotonin, dopamin …) pomembne povezave med živčnimi celicami, njihova rast in delovanje nevroloških vezij. Kljub temu razumevanje nevroloških temeljev razpoloženja še ni popolno.
Poleg tega nevrološka znanost dokazuje, da interakcije z okoljem, zlasti odnosi z drugimi ljudmi, neposredno sodelujejo pri razvoju strukture in funkcij možganov. Ker možgani najintenzivneje rastejo v prvih letih življenja, so za njihovo poznejšo strukturo in delovanje, torej tudi za nastanek nevrološke osnove za razvoj motenj čustvovanja, medosebni odnosi v tem obdobju zelo pomembni.
Možganske regije, ki vplivajo na razpoloženje
Vse bolj izpopolnjena tehnologija slikanja možganov (PET; fMRI ...) omogoča veliko natančnejši vpogled v njihovo delovanje kot nekoč. Uporaba te tehnologije je pripeljala do boljšega razumevanja, katere možganske regije uravnavajo razpoloženje in kako lahko depresija vpliva na druge možganske funkcije, kot je denimo spomin.
Ko gre za čustvovanje, je ključen del možganov, ki se imenuje limbični sistem. Gre za prstanasto oblikovano območje v notranjosti možganov, ki obdaja vrhnji del medmožganov in možganskega debla. Limbični sistem je odgovoren za nekatere vegetativne funkcije, čustvene odzive, učenje in spomin. Poleg tega je odgovoren za izločanje endorfinov (endogeni opiati).
Limbični sistem obsega več kortikalnih in subkortikalnih možganskih struktur. To so amigdala, obročasti girus, hipokampus, hipotalamus (s proizvajanjem in izločanjem hormonov uravnava delovanje avtonomnega živčevja), mamilarno telo, talamus in parahipokampusov girus. Območja, ki igrajo pomembno vlogo pri depresiji, so amigdala, talamus in hipokampus.
Amigdala je del limbičnega sistema in je povezana s čustvi, kot so jeza, užitek, žalost, strah in spolno vzburjenje. Poleg tega je sedež zgodnjega spomina in je vpletena v zasnovo občutenja sebe (čustveni jaz). Mimo amigdale ni mogoče ničesar doživeti kot smiselno, saj je smisel povezan z občutenjem sebe. Kaže, da desna amigdala v večji meri nadzira neprijetne, leva pa prijetne občutke. Aktivira se vsakič, ko se oseba spominja čustveno obarvanih dogodkov. Aktivnost v amigdali je večja, kadar je človek žalosten ali klinično depresiven. Pri osebah, ki so bile v otroštvu deležne zlorab ali pa so bile izpostavljene kakim drugačnim hudim travmam, utegne biti amigdala celo povečana.
Talamus ima več funkcij. Lahko si ga predstavljamo kot nekakšno vozlišče informacij. Na splošno velja prepričanje, da deluje kot relejna naprava med subkortikalnimi območji in možgansko skorjo. Talamus sprejme večino senzornih informacij in jih posreduje ustreznemu delu možganske skorje, ki usmerja funkcije na višji ravni, kot so govor, vedenjski odzivi, gibanje, razmišljanje in učenje. Nekatere raziskave kažejo, da utegnejo bipolarne motnje nastati zaradi težav v talamusu, ki povezuje senzorični vnos s prijetnimi in neprijetnimi občutki.
Hipokampus ima središčno vlogo pri obdelavi dolgotrajnega spomina in priklica. To je del možganov, ki denimo zazna strah osebe ob srečanju z napadalnim lajajočim psom, spomin na to doživetje pa sproži ob vseh njenih srečanjih s psi v poznejšem življenju.
Hipotalamus povezuje delovanje nevrohormonskih, vegetativnih in motivacijskih procesov, sodeluje tudi pri uravnavanju vegetativnega sistema in pri čustvenem odzivanju. Ena od glavnih nalog hipotalamusa je nadziranje hipofize oziroma pospeševanje/zaviranje njenih funkcij z izločanjem snovi v krvni obtok. Hipotalamus proizvaja vazopresin in oksitocin (hormon navezovanja) ter endogene opiate, ki uravnavajo občutenje ugodja.
Komunikacija med živčnimi celicami
Nevrotransmiterji so kemične snovi, ki prenašajo sporočila od nevrona do nevrona. Čeprav zdaj vemo, da nevrotransmitorji niso edini, ki pomembno prispevajo k nastanku depresivnosti, to ne zmanjšuje njihovega pomena.
Vsak nevron ima celično telo, kratke, vlaknaste veje, imenovane dendriti, in daljše, vidnejše vlakno, imenovano nevrit (akson).
Kombinacija električnih in kemičnih signalov omogoča komunikacijo znotraj in med nevroni. Ko se nevron aktivira, električni signal preide iz celičnega telesa do njegovega konca, nevrita, kjer se shranjujejo kemični posredniki, imenovani nevrotransmiterji. Signal sprošča posamezne nevrotransmiterje v prostor med nevronom in dendritom sosednjega nevrona. Ta prostor se imenuje sinapsa. Molekule nevrotransmitorjev se začnejo vezati na receptorje v membranah obeh nevronov. Sprostitev nevrotransmitorja iz enega nevrona lahko aktivira ali zavre drugi nevron, vpliva pa tudi na nevron, ki ga sprosti. Ko prvi nevron sprosti določeno količino kemične snovi, mehanizem povratnih informacij (nadzirajo ga nevronski receptorji) nevronu sporoči, naj preneha izločati nevrotransmiter in ga začne prenašati nazaj v celico. Ta proces se imenuje reabsorpcija ali vnovična uporaba.
Vrste nevrotransmiterjev
Znanstveniki so odkrili številne različne nevrotransmiterje. Na tem mestu omenjamo nekatere, o katerih verjamejo, da sodelujejo pri depresiji.
· Acetilholin izboljšuje spomin ter sodeluje pri učenju in priklicu.
· Serotonin pomaga uravnavati spanec, tek in razpoloženje ter zavira bolečine. Teorija pravi, da naj bi imeli nekateri depresivni ljudje zmanjšan serotoninski prenos.
· Norepinefrin prekriva krvne žile in zvišuje krvni tlak. Poleg tega povzroča anksioznost in sodeluje pri nekaterih vrstah depresij. Znanstveniki domnevajo, da pomaga določiti motivacijo in nagrado.
· Dopamin je ključnega pomena za gibanje. Poleg tega vpliva na motivacijo in igra vlogo pri tem, kako oseba dojema resničnost. Težave s prenosom dopamina so povezane s psihozami. Dopamin je vpleten v možganski sistem nagrajevanja, zato domnevajo, da vpliva na zlorabo psihoaktivnih snovi.
· Glutamat je majhna molekula, o kateri verjamejo, da deluje kot vzbujalni nevrotransmiter, velja tudi, da ima vlogo pri bipolarni motnji in shizofreniji.
· γ-aminobutanojska kislina (GABA) je aminokislina, o kateri raziskovalci menijo, da je zaviralni nevrotransmiter, ki pomaga pomiriti anksioznost.
Vpliv travmatičnih dogodkov
Nekateri dogodki imajo lahko trajne telesne in čustvene posledice. Raziskovalci so ugotovili, da utegne človek zaradi zgodnjih izgub in čustvenih travm v poznejšem življenju postati ranljivejši za razvoj motenj razpoloženja (in drugih duševnih motenj). Posledice pomembne zgodnje izgube, če denimo otroku umre kateri od staršev ali ga zapusti ljubljena oseba, se lahko sčasoma izrazijo v obliki depresije, ki se sproži ob poznejših izgubah ali zapuščanjih, četudi se človek izvorne čustvene rane nemara sploh ne spominja več.
To potrjujejo raziskave, opravljene na živalih. Če so mlade opice ločili od matere, so mladiči prešli skozi tri jasno razvidne stopnje odzivanja na ločitev. Najprej se jim je zelo povečala raven stresnih hormonov, kar se je kazalo kot tesnoba in jeza. Besne izbruhe je čez čas zamenjal obup, ki se je naposled prelevil v trajno apatičnost – depresivnost.
Po mnenju raziskovalcev psihološke travme v zgodnjem otroštvu povzročajo subtilne spremembe v možganski funkciji, ki kažejo na simptome depresije in tesnobe. Ključne možganske regije, ki so vključene v odziv na stres, se lahko spremenijo – tako na kemični kot na celični ravni. Te spremembe lahko obsegajo nihanje koncentracije nevrotransmiterjev in celo poškodbe živčnih celic.
Premočno in pretirano dolgotrajno stresno delovanje organizma poškoduje hipotalamus, na drugi strani pa lahko tudi popolno pomanjkanje stresnih hormonov povzroči degeneracijo hipotalamusovih nevronov. Če ljudem odstranijo (prekinejo) limbične preklope, vsi občutki izgubijo čustveni naboj in tudi bolečina preneha biti trpljenje.
Hipokampus je pri nekaterih depresivnih ljudeh manjši; raziskave kažejo, da nenehna izpostavljenost stresnemu hormonu kortizolu zavira rast in nastajanje novih živčnih celic v tem predelu možganov. Nekateri strokovnjaki menijo, da se depresivni ljudje že rodijo z manjšim hipokampusom – in da so zato nagnjeni k depresiji. Drugi so prepričani, da je hipokampus manjši zaradi preplavljanja s stresnimi hormoni ob zgodnjih (relacijskih) travmah. Vsekakor so raziskave na živalih potrdile, da se njihovo razpoloženje izboljša, ko v hipokampusu nastanejo novi nevroni.
Toda potrebne bodo še nadaljnje raziskave, ki bodo pokazale na razmerje med možgani, psihološko travmo in depresijo.
Kaj lahko spremenimo s psihoterapijo?
Raziskave, opravljene z magnetno resonanco, so potrdile, da se med dolgotrajnimi (procesnimi) psihoterapijjami struktura možganov v resnici spremeni. Na osnovi konstruktivnejših izkušenj v varni čustveni navezanosti se ne le uravnava ravnovesje nevrotransmiterjev, temveč se sčasoma ustvarijo nove povezave v možganih. S tem se trajno poveča sposobnost za samopomirjanje (ublažitev tesnobe) in uravnavanje čustev v celoti, spremeni se tudi podoba o drugih ter, in to je ključno, spremenita se podoba in doživljanje samega sebe.