Panična motnja

Med napadom nastopijo vsaj štirje duševni in telesni simptomi:

Telesni simptomi: palpitacije (hiter srčni utrip), zadihanost, znojenje, tresavica in slabost, temnenje pred očmi, vrtoglavica, omotičnost, bolečina in/ali stiskanje v prsih, parestezije (občutek otrplosti ali mravljinčenje), navali vročine ali mraza, slabost v želodcu ali kaka druga trebušna težava, občutek dušenja.

Duševni simptomi: strah pred zadušitvijo, strah pred smrtjo zaradi odpovedi srca, strah pred izgubo nadzora in norostjo, občutek derealizacije (spremenjeno, oddaljeno doživljanje sveta) in depersonalizacije (občutek, da je človek oddaljen od sebe).

Ko gre za nevrobiološke dejavnike, ki prispevajo k nastanku paničnega napada, so si strokovnjaki dokaj enotni. Biološko gledano vzroke iščejo v avtonomnem živčnem sistemu, v delovanju stresne osi. Do splošne (pre)občutljivosti te osi pride tako, kot je opisano v poglavju Biopsihologija stresa in anksioznosti. Posledica tega je, da se (pre)občutljiva, zaradi negotovega odnosa navezanosti ne dovolj regulirana amigdala na dražljaje, ki nas v resnici ne ogrožajo, odziva enako, kot če bi bili v skrajni nevarnosti. Zato telo in psiho preplavi s stresnimi hormoni, ki vzburijo simpatični del živčevja in nas pripravijo na boj ali beg.

Panični napad je v resnici preplet občutkov, ki nastopijo v smrtni nevarnosti, kadar pa naš razumski del ne zaznava resne grožnje, so skrajno begajoči. Razum nam govori eno, telo in občutki nekaj drugega. Že zgolj to neskladje lahko dodatno poveča tesnobo.

Slikanje z MRI med napadom pokaže manjšo aktivnost prefrontalnega korteksa (zmedenost, dezorientiranost, večja impulzivnost) in večjo aktivnost limbičnega dela možganov (afektivno preplavljanje).

Po drugi razlaga panični napad sproži neravnovesje nekaterih nevrotransmiterjev v možganih.

Poleg družinskih značilnosti, opisanih pri generalizirani anksiozni motnji, je za razvoj panične motnje pomembna vzgoja, ki pretirano omejuje izražanje nekaterih povsem zdravih impulzov in želja. Taka je denimo vzgoja, ki otroku pretirano privzgaja pridnost in ubogljivost ter prepoveduje (namesto da bi socializirala) izražanje konstruktivne agresivnosti, ki se pri malčkih kaže kot »trma«, postavljanje zase, izražanje svojih meja in zahtev ter kot potreba po samostojnosti (»Bom sam!«).

Posledica tovrstne vzgoje so nezadostna asertivnost, pridnost in perfekcionizem – povezavo med temi značilnostmi in paničnimi napadi potrjuje več raziskav.

Do panične motnje lahko pripelje tudi prepovedovanje izražanja zdrave jeze, zlasti če se starši na otrokovo jezo odzivajo z agresijo, užaljenostjo ali s prizadetostjo. Namesto da bi ga starši s svojim zgledom naučili, kako jezo pokazati na socialno sprejemljiv način, s takim vedenjem dosežejo, da se v otroku nenehno vzbujajo občutki neustreznosti in krivde.

Posledica tega je, da otrok požira svojo (razumljivo) jezo in jo leta ali celo desetletja kopiči v sebi, na koncu pa utegne izbruhniti v obliki paničnih napadov. Tudi vzgoja z ustrahovanjem pripelje do pretirane previdnosti in podredljivosti, s tem pa seveda tudi do večje občutljivosti na stres.

Še posebno močan dejavnik za razvoj te motnje je vzgoja, ki izkrivlja otrokovo samopodobo in samovrednotenje ter občutek zaupanja in varnosti v odnosih. Taka je vzgoja z zasramovanjem, s poniževanjem, z nenehnim strašenjem ali z zavračanjem, na drugi strani pa sta vzgoja s pretiranim poveličevanjem in občudovanjem otroka ter vzgoja s pogojevano ljubeznijo, pri kateri starši otroku izkažejo ljubezen samo takrat, ko ta zadovolji njihova pričakovanja.

Tak otrok in pozneje odrasli je poln strahu in sramu, njegovo samovrednotenje je nizko ali labilno, zato je zelo občutljiv na zunanje stresorje. Posledica je nenehno kopičenje napetosti in naposled panični napadi.

Psihološka ranljivost – tvegane osebnostne lastnosti

Med tveganimi osebnostnimi značilnostmi je na prvem mestu nevroticizem oziroma čustvena labilnost. Za razvoj te motnje naj bi bile dovzetnejše tudi osebe s prirojeno večjo občutljivostjo na strah (pretirana vzdražljivost amigdale), torej plašni ljudje, zlasti če odraščajo v okolju, ki jim v primeru intenzivne tesnobe in strahu ne ponuja dovolj pomirjanja.

Enako velja za izrazito občutljive oziroma hipersenzibilne osebe, pa tudi za perfekcionistične ljudi in tiste z zelo močno potrebo po nadzoru. Tveganje pomenita tudi velika potreba po ugajanju ter (pre)občutljivost na izgube in zavrnitve.

Klinična opažanja kažejo, da tesnobni občutki pacientov s panično motnjo izvirajo predvsem iz notranjih konfliktov na dveh področjih: konflikti, povezani s sprejemanjem in z uravnavanjem občutkov jeze, ter konflikt med separacijskimi impulzi in strahovi (odvisnost-samostojnost).

Strah pred ločitvijo od pomembnih oseb izhaja iz občutka nezadostnosti, nemoči ali neustreznosti, zaradi česar se pacienti čutijo povsem odvisni od drugih ljudi; menijo namreč, da jim lahko samo tí zagotovijo varnost. Ta strašen občutek odvisnosti izvira iz prvih let življenja, v katerih je dojenček in pozneje malček tudi v resnici življenjsko odvisen od staršev. Če otrok v tem obdobju doživi dejanske izgube, če mu ravnanje staršev vzbuja občutek, da ga čustveno zavračajo, da je zapuščen ali da ob njih ni varen, v sebi ne more ustvariti občutka varnosti in zaupanja. Sočasno doživlja strah pred izgubo, zaradi občutka zapuščenosti ali ogroženosti pa občuti hudo jezo na starše.

Ta jeza sproži še hujšo tesnobo, saj se začne bati, da z jezo le še bolj ogroža odnos s starši, to pa dodatno poglobi občutek odvisnosti. Zato jezo obrne proti sebi: sram ga je ob predstavi, da je s svojo neustreznostjo in »slabimi občutki« poslabšal odnos. Do ponovitve tega začaranega kroga pride v odrasli dobi, ko se človek sreča z izgubo ali z grožnjo izgube pomembnega odnosa.

Prva možnost je, da pacient s panično motnjo izgubi človeka (ločitev, smrt ...), na katerega je navezan do te mere, da se čuti odvisen. Ob tem ga navdajajo močni mešani občutki: silovit strah zaradi občutka, da s tem izgublja del sebe, da ne zmore nadaljevati sam, in jeza na človeka, ki ga je izgubil, ker mu je povzročil tako močan strah. Sočasno se svoje jeze sramuje, saj ima to osebo rad, zaradi česar ga postane še bolj strah, da ne bo zmogel sam. Ker so ti prepleteni občutki preveč nevzdržni, jih potlači in odcepi od zavesti. Čeprav se jih ne zaveda več, vseeno ostajajo v telesu in vzbujajo intenzivne telesne odzive (»boj ali beg«), kar prepoznamo kot panični napad.

Jeza in sram

Začne se lahko tudi tako, da nam ravnanje človeka, na katerega smo navezani, vzbuja jezo. Obenem se bojimo, da nam bo zameril, če bomo to jezo tudi pokazali, in nas zaradi zamere zapustil. Na eni strani smo prestrašeni in nebogljeni (»Brez te osebe ne morem živeti!«), na drugi pa nas (zavestno ali nezavedno) preplavlja še močnejša jeza ali celo bes na človeka, ki nam vzbuja tako boleča občutja. Jeza nato poglobi strah pred izgubo, morda tudi fantazijo, da utegne ta jeza dokončno odgnati ali celo uničiti ljubljenega človeka, od katerega smo tako zelo odvisni. Oboje, jeza in občutek odvisnosti, pa vzbuja tudi močan sram, saj vendar ne moremo biti tako jezni na človeka, ki ga imamo radi in ki ga tako zelo potrebujemo. Ta ambivalenca dodatno poglobi notranje konflikte.

Zato se skušamo jeze za vsako ceno znebiti, navadno tako, da jo potlačimo (v nezavedno) ali celo odcepimo, drugega pa začnemo idealizirati in se ga oklepati. Potlačena jeza, strah in sram stopnjujejo tesnobo, dokler ne postane nevzdržna in se naposled »izprazni« skozi panični napad. Značilne situacije, ki lahko sprožijo patološko tesnobnost, so odhod od staršev, rojstvo otroka, izguba partnerja, odhod otrok od doma, selitev, menjava službe, včasih celo odhod na dopust …

Čeprav smo kot odrasla oseba sposobni izpeljati in preživeti ločitev, utegnejo tovrstne situacije v nas vzbuditi podobne občutke – razpad samopodobe ali samovrednotenja. Človek si očita, da je do ločitve prišlo zato, ker je slab, ker se ni dovolj potrudil ... Lahko pa nastopijo tudi občutki, da brez druge osebe ne bomo mogli preživeti (izguba smisla, občutek praznine, strah pred smrtjo ...). Vse to se utegne izražati v obliki nedoločenih, vendar zelo močnih tesnobnih simptomov, ki se lahko stopnjujejo vse do paničnih napadov.

Klinične izkušnje potrjujejo, da pacienti s panično motnjo pogosto nosijo v sebi zelo močne občutke jeze, besa, pa tudi strahu in sramu, ki pa jih navadno sploh ne prepoznajo ali pa samo delno, vseeno pa pridejo na dan skozi izbruh panike. Zaradi teh neprepoznanih in potlačenih občutkov se tudi pacientom zdi, da je napad prišel nenadno, saj ne vidijo povezave med dogodkom, ki je v njih vzbudil intenzivne (vendar nezavedne, potlačene) občutke ter svojim telesnim in duševnim odzivom. Tudi same predstave (zavestne ali nezavedne) o grožnji izgube lahko vzbudijo podobne psihofizične odzive – panični napad.

Pri paničnem napadu so lahko posamezne tehnike samopomoči v pomoč s tem, da človeku dajejo občutek nadzora nad svojim stanjem. Mednje sodijo zlasti dihalne in sprostitvene tehnike, pa tudi tehnike za zaustavitev paničnega napada.

Zlasti v filmih pogosto vidimo, da ljudje med paničnim napadom dihajo v papirnato vrečko. Druge tehnike temeljijo na preusmerjanju pozornosti (denimo odštevanje po 7 od 100). Tretji si pomagajo s prigovarjanjem realnih informacij (denimo »ne dogaja se nič nevarnega«). Tovrstnih tehnik je precej, vendar vse zgolj lajšajo počutje med napadi, vzroka pa seveda ne odpravijo. Več o tehnikah samopomoči si lahko preberete v rubriki Samopomoč.

Tehnike splošnega samopomirjanja (denimo meditacija) lahko pomagajo nekoliko zmanjšati vzdražljivost stresne osi, toda dokler ne ugotovimo vzrokov za nabiranje močnih tesnob, so vse te tehnike podobne zlivanju vode iz čolna, ki pušča. Trajna rešitev je samo popravilo čolna.

Diagnoza

Ker gre pri paničnih napadih za zelo značilno dogajanje, jih vsak strokovnjak zlahka prepozna; razlikovati je treba predvsem med tem, ali je vzrok, sprožilec paničnih napadov znan, jasen, ali ne. V prvem primeru gre za katero od fobičnih motenj, v drugem pa za panično motnjo.

Zdravljenje