Kdaj k psihoterapevtu?
Zakaj vlagati čas in denar v psihoterapijo?
Psihoterapija je dolgotrajen ter občasno težaven in boleč proces samospoznavanja in samospreminjanja, ki pa lahko sčasoma prinese občutne in trajne spremembe v posameznikovem počutju in delovanju.
Psihoterapija odpravi ali občutno izboljša
· duševne težave in motnje: vzroke in simptome motenj,
· težave s samopodobo in samovrednotenjem: občutek manjvrednosti ali neustreznosti, negotovost, nejasno samopodobo,
· krhke ali toge osebne meje: preobčutljivost, konfliktnost, podredljivost, neodločnost,
· težavne medosebne odnose: ponavljajoče se problematične vzorce v medosebnih odnosih,
· težave v partnerstvu: ponavljajoče se problematične vzorce v čustvenih izbirah, pričakovanjih in pri navezovanju,
· težave pri delu ali študiju: stres, deloholizem, perfekcionizem, izčrpavanje, izgorevanje, težave v odnosih,
· šibko regulacijo čustvovanja: čustveno labilnost, tesnobo, negativne občutke, nezadovoljstvo, kronični stres,
· labilno motivacija, pomanjkanje motivacije: nejasne želje, impulzivnost,
· negativno doživljanje: nezadovoljstvo, občutek praznine, pomanjkanje smisla in ciljev,
· nezadosten občutek kompetentnosti in nadzora: občutke nemoči, pasivnost.
Psihoterapija prinese ali občutno prispeva k
· duševnemu zdravju: osebnostni stabilnosti in prožnosti,
· stabilni pozitivni samopodobi: ljubezni do sebe, samozaupanju in občutku lastne vrednosti,
· čvrstim in stabilnim osebnostnim mejam: lažjemu soočanju z drugimi, strpnosti, lažjemu odločanju in samouveljavljanju,
· konstruktivnim medosebnim odnosom: kakovosti in vzajemnosti odnosov,
· zadovoljujočemu partnerskemu odnosu: konstruktivnosti, strpnosti in kakovosti partnerskih odnosov,
· učinkovitemu delu ali študiju: zavzetosti, učinkovitosti ter uspešnosti pri delu in v odnosih,
· ustrezni regulaciji čustvovanja: čustveni stabilnosti, občutku umirjenosti, zadovoljstvu,
· stabilni motivaciji: jasnim željam, vztrajnosti,
· pozitivnemu doživljanju: večjemu zadovoljstvu z življenjem, občutku izpolnjenosti,
· občutku kompetentnosti in nadzora: dejavnemu in učinkovitemu upravljanju življenja.
Kaj zdravimo s psihoterapijo?
Psihoterapija je namenjena vsem, ki kljub trudu ne zmorejo sami poiskati poti iz stisk, ki jih pomembno ovirajo v osebnem in/ali poklicnem življenju. Temelji na spoznanju, da je ob strokovni pomoči mogoče doseči globoko in trajno spremembo človekove osebnosti – v katerem koli življenjskem obdobju. Zato za vključitev v psihoterapijo ni starostnih omejitev, vendar se mora človek za to odločiti resno in biti zavzet.
Nujna pogoja za uspešen psihoterapevtski proces sta namreč pacientova motiviranost in dejavno sodelovanje.
Psihoterapija je ustrezna oblika pomoči pri naslednjih težavah in motnjah:
· neustrezna samopodoba ali samovrednotenje (šibka, labilna, nejasna …),
· čustvene težave in stiske,
· duševne motnje (tesnoba, depresivnost, OKM …),
· osebnostne motnje,
· izgorevanje, izgorelost,
· čustvena ranljivost (težave pri sprejemanju kritike, preobčutljivost),
· nesamostojnost (težave z odločanjem, sprejemanjem odgovornosti, odvisnostjo),
· stiske ob izgubi ali grožnji izgube (smrt, ločitev, odhod otrok zdoma, žalovanje …),
· izguba motivacije, ciljev, smisla (težave pri zaključevanju šolanja, občutek notranje praznine …),
· življenjske krize ob nastopu velikih obremenitev ali sprememb (težave pri delu ali v partnerstvu),
· težave pri samouveljavljanju in postavljanju meja,
· motnje hranjenja (bulimija, anoreksija, kompulzivno prenajedanje, ortoreksija),
· težave v spolnosti (motnje erekcije, motnje vzburjenja, težave z doseganjem orgazma …),
· psihosomatske bolezni in težave (prebavne težave, glavoboli, bolečine v hrbtenici, motnje srčnega ritma, povišan krvni tlak, previsoka ali prenizka telesna teža),
Psihoterapija je tudi dobrodošla pomoč vsem, ki želijo podpreti svojo osebnostno rast, saj prispeva h kakovostnejšemu in polnejšemu življenju ter k učinkovitejši izrabi svojih zmožnosti.
Kdaj psihoterapija ni ustrezna izbira zdravljenja?
Nekatere težave in stanja ne omogočajo uspešnega psihoterapevtskega zdravljenja:
· akutna psihoza,
· akutna močna depresija,
· paranoidna motnja,
· organske nevrološke poškodbe ali bolezni (demenca, delirij, epilepsija …) ,
· akutna odvisnost od alkohola ali drog, zelo šibak nadzor nad impulzi,
· odsotnost motivacije za psihoterapevtsko zdravljenje,
· nezmožnost vzpostavljanja odnosov,
· nezmožnost, da bi sledili terapevtskemu procesu,
· življenjske okoliščine, ki onemogočajo redno prihajanje na terapevtske seanse.
Pred začetkom psihoterapevtskega zdravljenja je treba z zdravili stabilizirati akutno fazo motnje oziroma zaključiti detoksikacijsko fazo in abstinenčno krizo. Pri zelo hudih osebnostnih motnjah je potrebna stabilizacija z zdravili. Tudi pri antisocialni osebnostni motnji psihoterapija v večini primerov ni ustrezna izbira.
Relativen razlog proti vključitvi v terapijo je nepripravljenost za dejavno sodelovanje ter spreminjanje sebe in svojega ravnanja. Enako velja v primeru nestvarnih pričakovanj.
Najpogostejša so:
· da bo do spremembe prišlo čez noč in samo od sebe,
· da lahko terapevt čudežno odstrani simptome in motnjo,
· da bo terapevt delil nasvete in odločal namesto pacienta,
· da se bo počutje izboljšalo, ne da bi pri sebi, v svojih odnosih in v življenjskih okoliščinah kar koli spremenili.
Psihoterapija ali zdravila?
Pri hujših psihopatoloških simptomih so za njihovo blaženje dobrodošla tudi zdravila. Toda vedeti je treba, da zdravila vplivajo le na simptome, ne odpravljajo pa vzrokov duševnih motenj. Psihoaktivna zdravila lahko skupaj z bolniškim dopustom v veliki meri omilijo simptome duševnih težav, zato se človek počuti precej bolje. Toda odpravljanje simptomov duševne motnje še ni ozdravljenje, marveč zgolj družbeno sprejemljiva metoda trenutnega olajšanja stiske, ki je navadno usmerjena k čim hitrejši vrnitvi na delovno mesto. Če ne odpravimo vzrokov, ne moremo pričakovati ozdravljenja. Odpravljanje simptomov je zgolj odpravljanje posledic.
Po trenutnem izboljšanju se človek navadno znova podredi običajnim obremenitvam – in težave se pogosto ponovijo, celo v primeru, da redno jemlje zdravila. To lahko dolgoročno pripelje do trajnega jemanja zdravil oziroma njihovega nenehnega menjavanja ob ponovitvah simptomov. Vzroki za večino duševnih in osebnostnih motenj so v človekovi osebnosti in ne v zunanjih okoliščinah; te težave le sprožijo. V nasprotju z zdravljenjem z zdravili pri psihoterapevtskem zdravljenju iščemo in odpravljamo vzroke za nastanek čustvenih težav ter duševnih in osebnostnih motenj.
IZJEME: Pri bipolarnih in psihotičnih motnjah so zdravila prva in nujna izbira!