1. Duševne motnje
  2. Somatizacijske motnje
  3. Psihosomatska motnja

Psihosomatska motnja

  

Miti in resnice o psihosomatski motnji

Vzrok za psihosomatske težave ni duševne narave, saj gre za telesno bolezen.

Psihosomatske bolezni so resda telesne, vendar se vzrok za njihov nastanek skriva v naših čustvenih stiskah, predvsem tistih, ki se jih sploh ne zavedamo.

Vsakdo se na čustvene stiske občasno odzove s telesnimi reakcijami; na to ni nihče imun. Najpogosteje gre za glavobole, želodčne težave, bolečine v križu …

Tovrstne težave se v resnici porodijo iz našega čustvovanja, posledice pa so telesne bolezni, ki povzročajo veliko trpljenja – človeka utegnejo celo smrtno ogroziti.

Zdravila pozdravijo posledice, toda če ne odpravimo vzrokov, utegne bolezen postati kronična. To pomeni, da je treba spremeniti način, kako s telesnim odzivanjem razbremenjujemo čustvene stiske, kar je mogoče doseči samo ob pomoči psihoterapije.

Prav nasprotno, če jih ne bomo ustrezno zdravili, bodo kvečjemu postale kronične ali pa se še poslabšale.

Vsa čustva, zlasti tista, ki jih ne čutimo, prek avtonomnega živčnega sistema sprožajo odzive v našem telesu. Ti odzivi pa lahko – če so pogosti in se ponavljajo – sčasoma povzročijo spremembe na posameznih organih oziroma telesne bolezni.

Kaj je psihosomatska motnja?

Gre za motnje v delovanju posameznih organov ali organskih sistemov, ki nastanejo predvsem zaradi manj funkcionalne psihične organizacije oziroma manj uspešnega psihičnega prilagoditvenega in obrambnega sistema. Posledica je kopičenje tesnobe, ki se razbremeni v katerem od telesnih organov, navadno v tistem, ki je biološko ranljivejši. Psihosomatske motnje so organske motnje; pri njihovem nastanku in razvoju pomembno vlogo igrajo psihološki ali vedenjski vplivi. Vpliv psihičnega dejavnika se razlikuje od bolezni do bolezni in med posamezniki.

Psihosomatske motnje pogosteje prizadenejo ljudi, ki težje prepoznavajo in izražajo čustva; namesto tega se ta odražajo v obliki telesnega odzivanja, raznovrstnih težav ali celo bolezni. Ta pojav se imenuje aleksitimija. Zdi se, kot da nekateri ljudje ne prepoznajo – ali pa ne zmorejo – opisati tega, kar se dogaja v njih. Osebe, ki se srečajo z aleksitimijo, se pomanjkljivo ali sploh ne zavedajo čustev ter imajo težave z vpogledom in uvidom v svoje notranje doživljanje čustev, simptomov in motivacije. Zato človek s to težavo konfliktnih (stresnih) situacij ne zmore psihično predelati; namesto tega nastopi organska bolezen kot telesni kazalnik nepredelanih čustev. 

Kaj doživlja človek s psihosomatsko motnjo?

Dinamiko psihosomatskih bolezni najjasneje opišemo s stavkom, ki ga pogosto izrečejo tovrstni pacienti: »Ne, nisem jezna, ker me je šef okregal. Drži, da me boli želodec, ampak tako je zato, ker ne jem redno.«

Veliko ljudi, ki se spopadajo s tovrstnimi težavami, svojih čustev v resnici ne čuti oziroma jih ne zmore izraziti. Ta zato ostajajo neprepoznana in se izražajo le v obliki telesne bolezni. Svojo stisko torej lažje pokažejo telesno, kot da bi si dovolili stik z lastnim doživljanjem. Sprejemljivejše je biti bolan kot prizadet, žalosten ali jezen.

Osebe s psihosomatsko boleznijo znajo zelo podrobno opisati svoje telesne simptome, veliko manj zmorejo povedati o svojih notranjih občutkih, o doživljanju sebe in drugih. Pri zdravljenju je treba nekako uravnotežiti obe plati, torej okrepiti zavedanje o psihičnem in zmanjšati usmerjanje pozornosti na izključno telesno dogajanje.

Pri psihosomatskih boleznih je navadno težava prav v tem, da bolniki ne prepoznajo povezanosti med duševnim in telesnim. Imajo povsem konkretne telesne težave, ki si jih razlagajo po svoje, obenem pa so manj dovzetni za razlago, da se vzrok zanje nemara skriva tudi v njihovi duševnosti. Marsikdaj so celo užaljeni, če jim zdravnik svetuje obisk pri psihiatru oziroma psihoterapevtu, češ da ni z njihovo duševnostjo prav nič narobe, da niso jezni ali žalostni, le želodec/hrbet/glava … jih boli. 

Kdaj se začne

Začne se lahko že pri majhnih otrocih, saj starši nemalokrat opažajo, da pogosteje ali huje zbolevajo po stresnih dogodkih ali večjih spremembah. Ko otroci vstopijo v vrtec ali šolo, utegnejo nekaj časa pogosto zbolevati. Starši to navadno pripišejo »stiku z novimi bakterijami in virusi«, toda zelo pogosto se otrokov imunski sistem zamaje zaradi separacijske stiske (ločitev od staršev ob vstopu v vrtec, ločitev od vrstnikov iz vrtca ob vstopu v šolo …).

Simptomi

Značilne psihosomatske bolezni so:

·       ekcemi, dermatitisi, luskavica,
·       alergije,
·       aritmije, povišan krvni tlak,
·       razjede v prebavilih, kolitis, zaprtje ali driska, Crohnova bolezen,
·       astma, kronično vnetje dihalnih poti, kronični kašelj,
·       kronično vnetje nosne sluznice,
·       revmatoidni artritis,
·       bolečine v križu,
·       glavoboli, migrena,
·       boleči menstrualni krči,
·       vaginalna vnetja, vnetja sečil,
·       avtoimunske bolezni,
·       motnje v delovanju ščitnice.

Zdravniki tudi menijo, da je lahko kronični ali hud akutni stres celo sprožilec rakavih obolenj.

 

Pridružene motnje

Psihosomatske motnje so neredko povezane z anksioznimi in depresivnimi motnjami; tudi pri osebnostnih motnjah je nemalokrat opaziti psihosomatske težave. Tovrstne motnje so zelo pogosto eden od znakov katere od osebnostnih motenj.

Podobne motnje

V širšem pomenu je sleherna telesna bolezen psihosomatska, saj se vsak organ (zavestno ali nezavedno) specifično odziva na psihično doživljanje, vendar med psihosomatske bolezni ne štejemo somatoformnih motenj (konverzivna ali disociativna motnja, somatizacija in hipohondrija, telesna simptomatika depresije, anksioznost in druge duševne motnje).

Pri somatomorfnih motnjah simptomi izvirajo iz človekove duševne komponente, vendar ne povzročajo »merljivih« telesnih sprememb. Primer tega so tenzijski glavoboli in bolečine v hrbtenici, ki jih povzroči zgolj pretirana napetost mišic, hitro utripanje srca med paničnim napadom … Gre torej za telesne simptome, ki nimajo jasnega medicinskega vzroka, obenem pa so opazni vplivi dejavnikov v okolju (družina, delo …), ki bi utegnili pojasniti težavo. Toda čeprav težava nima jasnega telesnega razloga, človeku povzroča povsem enako trpljenje,

Na drugi strani so psihosomatske motnje telesne težave in bolezni, katerih nastanek in tudi zdravljenje sta tesno povezana z duševno komponento. Taka primera sta želodčna razjeda in povišan krvni tlak, ki sta dokazano povezana s telesnim odzivanjem na stresne situacije. Med psihosomatske bolezni uvrščamo tiste, pri katerih je opazna tesna časovna poveza med stresnimi dogodki in nastopom/poslabšanjem telesne bolezni (fiziološki odzivi na stres).

Pogostnost

S psihosomatskimi boleznimi se spopada od 1,3 do 5 odstotkov ljudi, med katerimi je dvakrat več odraslih žensk kot moških. Do pubertete ni razlik med spoloma.

Po zdravstvenih statistikah se vzrok za 32 do 40 odstotkov (po nekaterih virih celo 50 do 60 %) tovrstnih bolezni skriva v notranjem konfliktu, travmah in drugih okoliščinah, ki niso povezane z delovanjem virusov, bakterij … To potrjujejo tudi raziskave, opravljene na živalih.

Dejavniki tveganja

Raziskave so pokazale, da v družinah psihosomatskih bolnikov prevladujeta pretirana navezanost in zlivanje družinskih članov ob sočasno utrjenih mejah navzven. Starši imajo neredko do svojih otrok visoka storilnostna pričakovanja. Komunikacija med družinskimi člani je nejasna in posredna, izražanje negativnih občutkov je prepovedano. Zato tak človek občutke odrine, jih potlači in sčasoma ne občuti več; namesto tega se ti začnejo izražati v obliki telesne bolezni, kar je za take družine (in družbeno okolje) sprejemljivejše kot soočanje s čustvi.

Bolj ogroženi so:

·       ženske,
·       žrtve telesnih in spolnih zlorab v otroštvu,
·       otroci s kroničnimi boleznimi,
·       ljudje z nižjo izobrazbo, ki jim je na voljo manj informacij s področja medicine,
·       preobremenjeni ljudje z višjim socialnim položajem,
·       vojaško osebje,
·       zdravniki, raziskovalci.

Strokovnjaki menijo, da na nastanek psihosomatskih bolezni vpliva kombinacija notranje ranljivosti in zunanjih stresorjev, saj v enako obremenilnih okoliščinah ne bodo zboleli vsi, prav tako ne bodo vsi zboleli za enako boleznijo.

Ker je znano, da so psihosomatske bolezni povezane z dolgotrajnim stresom, je v teh okoliščinah ključen dejavnik prav naša notranja ranljivost (občutljivost na stres), ki je lahko delno prirojena in delno pridobljena. Stres v telesu sproži vrsto sprememb, ki kratkoročno niso problematične, vendar sčasoma utegnejo povzročiti težave. Prav zato sposobnost uravnavanja čustvenih odzivov pomembno vpliva na delovanje telesa, o čemer si lahko več preberete v besedilu Biopsihologija stresa in anksioznosti. 

Biološka ranljivost – genetske značilnosti

Verjetnost, da bodo bližnji sorodniki pacienta s psihosomatsko boleznijo tudi sami zboleli za enako motnjo, je od 10- do 20-odstotna. Psihosomatske bolezni so pogostejše v družinah, v katerih je opaziti več anksioznosti in depresivnosti.

Biološka ranljivost – nevrobiološke značilnosti

Strokovnjaki se strinjajo, da je prirojena ali pridobljena pretirana aktivacija avtonomnega živčnega sistema (Delovanje stresne osi) pomemben dejavnik pri nastanku psihosomatskih obolenj.

Raziskave kažejo, da je večja aktivnost impulzov živčevja, ki nastopi, kadar je človek zaskrbljen, depresiven ali v stresu, eden od pomembnih dejavnikov, ki prispevajo k nastanku telesnih simptomov. Če so občutki, ki sprožijo večje izločanje hormonov adrenalina in kortizola, pogosti, lahko sčasoma povzročijo tudi telesne simptome in bolezni. Številne raziskave potrjujejo, da je izgorelost, ki jo povezujejo s kroničnim občutkom stresa, eden od glavnih vzrokov za simptome psihosomatskih motenj, kot so čezmerna količina želodčne kisline, bolečine v hrbtu, bolečine v vratu, težave s spominom, srčno-žilne bolezni … 

Psihološka ranljivost – družinske okoliščine

V družinah bolnikov, ki trpijo zaradi psihosomatskih težav, prevladuje pretirana navezanost med družinskimi člani. Pogosto imajo starši do otrok visoka storilnostna pričakovanja in želje – kadar ta pričakovanja niso uresničena, izkazujejo razočaranje. Zaradi pretirane navezanosti otrok razočaranje staršev doživlja kot izgubo ljubezni in zapuščanje, ki ju izredno težko prenese. Posledično čuti strah, jezo in sram.

Ker je potek komunikacije v takih družinah nejasen, izražanje negativnih občutij pa neželeno, je spoprijemanje s čustvi nesprejemljivo in prepovedano. Zaradi tega se otrok vsakič, ko se v njem prebudi jeza ali sovraštvo do drugih, počuti slab. Da bi se temu izognil, tovrstna čustva, težave in bolečine potlači in odrine, zaradi česar se pozneje začnejo izražati na telesni ravni oziroma v obliki telesne bolezni. Izražanje občutkov in čustev prek telesnih težav se ohrani tudi v odrasli dobi – postane nekakšna socialno sprejemljiva oblika komunikacije o občutkih in čustvih. 

Psihološka ranljivost – tvegane osebnostne lastnosti

Pri tovrstnih težavah so dejavniki tveganja tudi večja čustvena labilnost, težave s samopodobo in samovrednotenjem, visoka občutljivost na kritiko ter občutljivost na izgube in zavrnitve. Že v uvodu smo opisali aleksitimijo (nezmožnost prepoznavanja in izražanja čustev), eno od značilnih lastnosti ljudi s psihosomatskimi boleznimi, ki je lahko vzrok za nezmožnost ustreznega predelovanja čustvene napetosti, ki nastanejo zaradi neustreznega spoprijemanja z vsakodnevnimi življenjskimi težavami. Kadar ljudje v stresnih situacijah ne zmorejo predelati težav na čustveni ravni, se čustvena stiska utegne odraziti na telesnem področju – v obliki raznovrstnih psihosomatskih bolezni.

Večina psihosomatskih pacientov je vsaj povprečno, če ne celo nadpovprečno prilagojenih zahtevam okolice. Ta pretirana prilagojenost se pogosto kaže kot perfekcionizem, obsesivno kompulzivne poteze in druge lastnosti, ki izhajajo iz pretiranega zaviranja zdravih agresivnih impulzov.

Čeprav pacientova komunikacija poteka na videz gladko in tekoče, opazimo pomanjkanje notranjih vsebin: obširno predstavljajo svoje telesne težave in vsakodnevno dogajanje, zelo težko pa opisujejo in razlikujejo med svojimi občutki in razpoloženji ter občutki drugih. Slabo občutijo in izražajo svojo identiteto, njihove predstave so na konkretni ravni zunanjih opisov, poleg tega težko fantazirajo.

Psihosomatski pacienti pogosto trpijo zaradi premajhnega samospoštovanja ter so pretirano občutljivi na kritiko in neuspeh, zato nenehno iščejo osebo, na katero bi se lahko v celoti oprli, osebo, ki jih bo brezpogojno sprejela in poskrbela zanje. Izguba tako pomembne osebe, kritika na delovnem mestu ali kakršna koli druga večja težava lahko sproži bolezen, ki je pogosto nadomestek za žalovanje, saj ti ljudje ne zmorejo občutiti niti žalosti ob izgubi. 

Psihološka ranljivost – travmatični dogodki in drugi stresorji

Znano je, da je kronični občutek stresa v kombinaciji z biološko občutljivimi organi predispozicija za psihosomatske bolezni, pri čemer je lahko ranljiv kateri koli telesni organ. Zaradi večje (prirojene) biološke občutljivosti katerega od organov pri nekaterih ljudeh ob kroničnem duševnem stresu nastopijo prebavne težave, pri drugih težave s kožo, pri tretjih glavoboli …

Telesna bolezen je za pacienta dodaten stres, ki prispeva k ohranjanju psihosomatske motnje. 

Nastane v prvih mesecih življenja

To, kakšna sta vse od rojstva naprej otrokov stik ter odnos z mamo in z drugimi pomembnimi odraslimi (stil navezanosti), nam pomaga razumeti, zakaj se razmere za razvoj psihosomatskih bolezni oblikujejo že v prvih mesecih življenja. To je obdobje fiziološkega ter psihološkega zlivanja med materjo in otrokom, ki mu pravimo simbioza. Ker odrasla oseba s svojo navzočnostjo prinaša ugodje in pomirjanje, s tem vpliva tudi na otrokove telesne funkcije. 

Če ta odnos za otroka ni ugoden, se v dojenčku kopičijo nelagodje in napetosti. Ker v tem razvojnem obdobju otroci še nimajo razvitega govora kot oblike komunikacije, stiske izražajo (razbremenijo) prek telesnih funkcij, s čimer nadomeščajo besedno izražanje občutkov in čustev. 

Če v tem obdobju pogosto prihaja do pomanjkanja ustreznih čustvenih odzivov in spodbud, če se starši ne zmorejo čustveno uglasiti na otroka ter na njegova sporočila in potrebe, se utegne ta (manj zrela) oblika izražanja čustev ohraniti. Pri psihosomatskih pacientih v resnici opažamo, da zelo težko prepoznavajo ter ubesedujejo svoja čustva in doživljanje (aleksitimija) – to nadomešča izražanje občutkov in čustev skozi telo. 

Ena od značilnih potez odnosa mama-otrok pri pacientih s tovrstnimi težavami je, da se je mama odzvala z ljubeznijo, s pozornostjo in z nego le takrat, ko je otrok zbolel, sicer pa je bila do njega zahtevna, polna pričakovanj. Tako se je lahko otrok od starševskih pretiranih zahtev umaknil v položaj tistega, ki je pasivno negovan, za katerega poskrbijo drugi. S tem otrok zadovolji svojo (v otroštvu normalno) željo po pomoči, umiku in pasivnosti. Tudi odrasli tu in tam nečemu nismo kos. Če smo bili deležni pomoči in razumevanja samo takrat, ko smo bili bolni, je razumljivo, da se telo nezavedno zateče v bolezen tudi takrat, ko nečemu tudi čustveno nismo kos.

V čustveno ugodnejših okoliščinah pa otrok sčasoma postane čustveno in osebnostno samostojen, pri njem se razvijejo mehanizmi uravnavanja ter prilagajanja sebe in svojega telesa posameznim situacijam in okolici.

Resomatizacija

Tudi pri zrelejših ljudeh lahko v situacijah, ki jim niso kos, pride do takega telesnega odziva. Takrat se vzpostavijo poti reševanja problema iz otroštva. Ta proces se imenuje resomatizacija. Oseba izgubi sposobnost čustvenega predelovanja – telesa in duševnosti ni zmožna povrniti v ravnovesje, to pa nadomesti z odzivanjem s telesnimi boleznimi. Vsi sem in tja zbolimo, če smo preobremenjeni (»odpove nam imunski sistem«).

Najprej nam odpove čustveni obrambni sistem, zatem še telesni. Če tovrstne bolezni nastopijo le redko, izjemoma, je to povsem normalno, če pa postanejo kronične, to pomeni, da je čustveno predelovanje zamenjalo razbremenjevanje skozi telo, da se je razvila psihosomatska motnja.

V življenju nastopijo dogodki, ki še posebno oživijo tovrstno odzivanje, zlasti taki, ki nas nezavedno vrnejo v situacije, ki so nas v otroštvu močno prizadele ali pa jim nismo bili kos. Takrat se utegne psihosomatika prebuditi in ponavljati. Telo postane neobvladljivo, bolezen napreduje.

Če pacienti začnejo prepoznavati povezave med nastopom težav in posameznim travmatičnim dogodkom iz preteklosti, ki ga niso zmogli predelati (smrt ali kaka druga izguba, zlorabe in druge travmatične okoliščine), to lahko pomeni začetek reševanja tovrstnih težav.

 

Simptom kot obramba

Nekateri raziskovalci celo menijo, da je to, kateri organ bo podlegel psihosomatski bolezni, odvisno od človekove osebnostne strukture. Menijo, da ima vsako čustvo svoj specifični psihološki sindrom, ki aktivira organizem in ga pripravi na delovanje. Tako denimo povišan krvni tlak razlagajo kot posledico zadržane jeze. Jeza vpliva na srce in ožilje tako, da nam kri udari v glavo, srce utripa hitreje …, kar je sicer smotrn odziv organizma, ki se v času jeze čuti ogrožen. Če človek svoji jezi daje duška, se ta sčasoma poleže, srčno-žilni sistem pa se pomiri. Če pa jezo vsakič znova potlači, se je čez čas v resnici ne zaveda več, njen telesni odraz v obliki zvišanega krvnega tlaka pa ostane.

V isti, najzgodnejši razvojni fazi, ko nastane temelj za psihosomatsko bolezen, se razvije tudi osnova za psihotični razpad osebnosti. Ker lahko otrok (in pozneje odrasli) prek psihosomatske bolezni vzpostavi nekakšno komunikacijo z okoljem, ki mu pomaga, da se vsaj deloma razbremeni nakopičenih nevzdržnih občutkov in čustev, ga to obvaruje pred psihotičnim razpadom osebnosti, torej naj bi imela taka bolezen vlogo varovalke. To potrjujejo opažanja, da se pri psihotičnem pacientu, ki zboli za telesno boleznijo, psihotične motnje omilijo ali celo občasno izginejo. 

Prav zato lahko pri psihosomatskem pacientu pride do precejšnjega odpora, če mu s terapijo skušamo odvzeti njegov simptom: tako vzdrževano osebnostno ravnovesje se začne rušiti. S tem ga namreč silimo iz pasivnega v dejavno reševanje težav, ki se jim ne čuti kos – in ki jim tudi v resnici ni kos, saj ni nikoli razvil učinkovitejših mehanizmov za spopadanje z življenjskimi težavami. Zato se silovito oklepa prepričanja, da je vzrok za njegove težave telesne narave, zaradi česar ne potrebuje psihoterapije. Od zdravnikov, ki jih obiskuje enega za drugim, (pasivno) pričakuje, da bodo znali rešiti njegove težave. 

Zato je razumljivo, da pacienti s psihosomatskimi boleznimi izkazujejo precejšen odpor do psihoterapevtskega zdravljenja, saj jih praviloma usmerja v samostojnejše in dejavno spoprijemanje s čustvenimi stiskami. Osebnostne motnje, ki so eden od pogostih vzrokov za nastanek psihosomatskih bolezni, izkrivljajo pogled na svet in nase; tako psihosomatski pacienti nenehno iščejo nekoga, ki jih bo naposled razumel in jim odvzel stiske, enako kot dojenček in pozneje malček pričakuje od matere, da bo zmogla razumeti ter pomiriti njegovo stisko in bolečino.

Nasvet »izogibajte se stresu« je seveda nesmiseln, saj tega sploh ni mogoče uresničiti. Stresorji so nekaj vsakdanjega, poleg tega je stres povsem normalno dogajanje v telesu. Do slabih posledic pride šele takrat, ko stres preseže zmogljivosti duševnosti in telesa za spopadanje z njim.

Boljša rešitev je krepitev obrambnih zmogljivosti. Pri tem nam lahko pomagajo ukrepi, s katerimi izboljšamo svoje počutje: zdrav življenjski slog, ustrezna prehrana, dovolj gibanje na svežem zraku, dobri medosebni odnosi v družini in zunaj nje, ukvarjanje s stvarmi, ki nas veselijo, in podobno. V pomoč utegnejo biti tudi različne tehnike sproščanja. Vse to lahko v določeni meri pomaga umirjati odzive telesa na stres in predvsem omiliti njegove posledice. Več o tem si preberite v poglavju Samopomoč.

 

Zakaj svetovanje ali samopomoč ni dovolj?

Toda vse to žal ne bo trajno pomirilo avtomatiziranega odzivanja avtonomnega živčevja na stres, ki je deloma prirojen, dokončno pa se je oblikoval že v zgodnjem otroštvu. V odraslosti je to veliko težje spremeniti. Možno je, vendar je za to potreben dolgotrajen psihoterapevtski proces, ki zahteva precejšnjo vztrajnost in veliko časa.

Telesne posledice psihosomatske bolezni seveda najprej sodijo v zdravniško ordinacijo. Obenem je zelo priporočljivo, da ljudje, ki se spopadajo z njimi, upoštevajo zdravnikovo mnenje in nasvet, naj si zagotovijo še psihoterapevtsko pomoč in v terapiji tudi vztrajajo.


Za uspešno zdravljenje psihosomatske motnje je pomembno, da se bolezni lotimo celostno: da čim prej prepoznamo simptome, ki nakazujejo možnost razvoja psihosomatike, in poiščemo primerno zdravljenje. Čeprav so sprožilci bolezni v človekovem čustvovanju, so telesne težave resnične.

Zato je treba pacientu medicinsko (z zdravili) lajšati simptome in ga sočasno psihoterapevtsko obravnavati, da se bo naučil občutiti, prepoznavati ter izražati svoje občutke in čustva, zlasti negativna. Za paciente z značilnimi psihosomatskimi obolenji je najustreznejše zdravljenje psihoterapija, ob pomoči katere posameznik odkriva skrite vzroke za nastanek psihosomatske motnje. Poleg tega mu pomaga razumeti bolezen, se z njo spopadati ter obenem razviti strpnost do sebe in svoje bolezni.

 

Psihosomatski bolniki sodijo med paciente, ki so slabše motivirani za psihoterapijo, saj zaradi nezmožnosti zaznavanja in izražanja čustev svoje težave večinoma doživljajo kot izključno telesne narave, zanikajo povezavo med njimi in morebitnimi občutki, rešitev zanje pa pričakujejo predvsem od zdravnika. Če že vstopijo v psihoterapijo, jo pogosto zapustijo predčasno – takoj, ko se pritisk simptomov zmanjša.

Migreno, astmo, prebavne in druge težave, ki nastopijo pri psihosomatskih motnjah, je pogosto mogoče zdraviti z medicinsko hipnozo. Namen te metode zdravljenja je v pacientovi podzavesti najti rešitev za telesne simptome. Dolgotrajna hipnoterapija lahko učinkovito pomaga pri razkrivanju in reševanju čustev, iz katerih izvirajo težave, ter pomaga omejiti vpliv duševnosti na telo in simptome, ki tako nastanejo.

Simptome lahko v določeni meri lajšajo tudi metode samopomoči, predvsem pri šibki in srednje močno izraženi motnji.