Motnja separacijske anksioznosti (ločitvene bojazni)

Telesni simptomi: somatizacije (gastrointestinalne motnje - driska, zaprtje, bolečine v želodcu, glavoboli, bolečine v sklepih in mišicah …), težave z dihanjem, vrtoglavica, mravljinčenje, aritmija, tahikardija, cmok v grlu, pretirano znojenje.

Duševni simptomi: tesnoba (vse do paničnih napadov), depresivni simptomi, strahovi in fobije: strah pred nesrečo in boleznijo pomembnih drugih, strah pred potovanjem, pridružene transportne fobije (strah pred letenjem, strah pred tem, da bi se izgubili, strah pred ugrabitvijo …), strah pred popolno nemočjo – nezmožnostjo normalnega delovanja, zlasti ponoči so možne tudi halucinacije, in sicer kot iluzije (človek se zaveda, da so neresnične, po čemer se razlikujejo od psihotičnih halucinacij).

Nekatere redke raziskave, opravljene na dvojčkih, kažejo, da je nagnjenost k motnji separacijske anksioznosti v precejšnji meri dedna. Seveda se deduje samo specifična ranljivost za razvoj motnje. To pomeni, da so nekateri otroci občutljivejši na vse oblike ločitev, zato je pri njih potrebna večja obzirnost in priprava na vse izzive odraščanja, ki jih spremlja ločitev (priprava na vrtec in ustrezno uvajanje, odhod na počitnice brez staršev …).

Razen v primerih posvojitvenih raziskav enojajčnih dvojčkov, ki so zelo redke in kompleksne, je raziskovanje genetskega vpliva omejeno, saj so strahovi priučljivi. Kadar imajo pretirano zaščitniški starši sami težave z ločevanjem od otroka, seveda utegnejo ta strah prenesti tudi nanj, z neustreznim odzivanjem na otrokove resnične potrebe pa ga tudi močno utrdijo. Starši otroka z motnjo separacijske anksioznosti imajo zelo pogosto tudi sami eno ali več anksioznih, osebnostnih ali kakih drugih duševnih motenj

Biološka ranljivost – nevrobiološke značilnosti

Vse oblike anksioznih motenj, torej tudi motnja separacijske anksioznosti, imajo korenine v biološki ranljivosti, vendar so te le osnova, ne pa vzrok za nastanek motnje. Pri ljudeh z motnjo separacijske anksioznosti sta v možganih v neravnovesju predvsem dve vrsti živčnih prenašalcev, in sicer norepinefrin in serotonin, vendar ni povsem jasno, ali so ta specifična kemična neravnovesja vzrok ali posledica motnje.

Kaže tudi, da je pri motnji separacijske anksioznosti pretirano reaktiven center za strah (amigdala). Ta se že na možnost ločitve odzove kot na nevarnost dokončne in nenadomestljive izgube, zaradi česar prek stresne osi aktivira stresni odziv telesa, ki se nato izraža v obliki različnih simptomov anksioznosti.

Družinske okoliščine pomembno in pogosto dokončno vplivajo na to, ali se bo pri ljudeh, ki so zaradi nevrobioloških značilnosti bolj nagnjeni k razvoju motnje separacijske anksioznosti, ta tudi v resnici razvila. Neustrezno vedenje staršev (ali za otroka razvojno pomembnih oseb, na katere je navezan), ki lahko vodi v razvoj motnje separacijske anksioznosti, pa je lahko – protislovno – tudi diametralno nasprotno. Na eni strani so starši, ki otroka zanemarjajo, ga celo kot dojenčka puščajo samega ali v skrbi različnih oseb, tako da ne more ustrezno razviti varnega stila navezanosti. Majhni otroci do psihološkega rojstva namreč nujno potrebujejo konstantno osebo, na katero so navezani in ki se v ustreznem odnosu vede za predvidljivo in dosledno. Le tako se lahko otrok varno naveže in odnos ustrezno ponotranji: čustveno se zaveda, da je drugi osebi pomemben tudi takrat, ko je od nje začasno ločen, oziroma da ločitev ne pomeni zapuščanja. Dolgotrajna in nepredvidljiva materina zapuščanja so za otrokov psihološki razvoj izrazito rušilna (zlasti do petega leta starosti), dokler otrok še nima nevroloških zmogljivosti za ponotranjanje v dolgoročni spomin. Kadar je v tem obdobju stik z materjo prekinjen, otrok to doživlja, kot da matere ni več in je tudi nikoli več ne bo.

Na drugi strani so starši, ki so do svojega otroka pretirano, celo patološko navezani (z otrokom so čustveno zliti v eno) in posledično pretirano zaščitniški. V takem odnosu otrok nima ne časa ne priložnosti, da bi lahko razvil ustrezne mehanizme za čustveno in osebnostno samostojnost, pa tudi za premostitev stiske ob ločitvi z občutji domotožja in pogrešanja. Otrok potrebuje ravno pravo mero izkušenj, da začasne ločitve niso nič hudega in problematičnega, pridobi pa jih lahko le z občasnim izpostavljanjem (ko ga denimo oče za nekaj ur prevzame v svojo skrb, ob mamini krajši odsotnosti mame, z vstopom v vrtec …).

Za zdrav razvoj otroka je torej ključna ustrezna podpora njegovih stvarnih potreb na različnih razvojnih področjih. Prav zato je nadvse pomembno, da starši otroku niti ne pripisujejo niti pred njim odigravajo svojih stisk ob ločitvi od njega, saj mu utegnejo po nepotrebnem vzbuditi ali okrepiti anksioznost.

Psihološka ranljivost – tvegane osebnostne lastnosti

Potrebe po druženju so v določeni meri vrojene in se kažejo kot temperament, še preden otrok oblikuje svojo osebnost. Primarna potreba po telesnem stiku, bližini in ljubkovanju se razlikuje že med novorojenčki.

Neusklajenost potreb in dednih značilnosti je lahko problematična pri posvojenih otrocih, ker si s starši pogosto ne delijo temperamenta.

Tudi pri motnji separacijske anksioznosti je tvegana osebnostna lastnost izrazit nevroticizem oziroma manjša čustvena stabilnost.

Motnja separacijske anksioznosti se pogosto razvije pri ljudeh, ki so že zgodaj v življenju utrpeli izgubo ali grožnjo izgube bližnjega (denimo smrt ali hujša bolezen starša). Včasih je lahko povod za razvoj motnje separacijske anksioznosti preusmeritev pozornosti staršev na sorojenca, ki zaradi bolezni daljše obdobje potrebuje več pozornosti in skrbi.

Na razvoj motnje vplivajo tudi zgodnje in dolgotrajne ločitve od staršev, njihova pogosta odsotnost zaradi delovnih obveznosti in nekateri drugi dejavniki, ki motijo konstantnost in stabilnost otrokovega okolja, kot so pogoste selitve, ki imajo za posledico prekinitev stikov z ljudmi, na katere je bil navezan. Primer, ki je še posebno problematičen, so migracije, zlasti v primerih, ko otroke ločijo od staršev.

Separacijska stiska je normalen in pričakovan psihološki fenomen, ki pri vsakemu otroku nastopi okrog sedmega, osmega meseca življenja, na prehodu iz tako imenovane faze simbioze z materjo (oziroma s primarnim skrbnikom, ki prevzame vlogo matere) v separacijski proces (faza diferenciacije). V tej razvojni fazi otrok čustveno še ne razlikuje sebe od mame (ali primarnega skrbnika), vendar že razlikuje med materjo in drugimi osebami. Zato v materini odsotnosti otrokov notranji svet razpada.

Kadar otrokov razvoj poteka po običajnih in zdravih razvojnih smernicah, pretirani strah ob ločevanju večinoma izzveni med tretjim in četrtim letom starosti, ko otrok doseže tako imenovano psihološko rojstvo in postane čustveno celostna osebnost. Večina otrok že ob vstopu v vrtec zmore brez hujših stisk ali kriz prenesti vsakodnevno nekajurno ločitev od matere. Navadno je potrebno krajše obdobje prilagajanja. Večina otrok se zmore v času materine odsotnosti razmeroma hitro (od nekaj dni do največ nekaj tednov) zadovoljivo čustveno opreti na »nadomestno« mamo, denimo na vzgojiteljico ali varuško, pozneje pa na učiteljico.

Nekateri otroci tega ne zmorejo. Še po tretjem ali četrtem letu starosti ob ločitvi doživljajo hude stiske, zbolevajo ali postanejo povsem otopeli. Takim otrokom razvojno ni uspelo zadovoljivo ponotranjiti predstave o mami in o njunem odnosu. Ob ločitvi povsem izgubijo stik s temeljnim občutkom varnosti.

Separacijske stiske so resnično zelo hude; če jim je otrok neusmiljeno izpostavljen, lahko zapustijo težke psihološke posledice v poznejšem življenju. Kadar predstave o materi zaradi oblike navezanosti, ki za otroka ni bila dovolj čustveno varna, niso ustrezno ponotranjene, ob ločitvi za otroka matere dobesedno ni – ne obstaja in se ne bo nikoli vrnila. Ti strahovi pri otrocih sprožijo tako močan stresni odziv (aktivira se tudi sicer preveč odzivna amigdala), da ga lahko možgani izključijo le tako, da otroka pahnejo v globoko depresijo in celo v samomorilno obnašanje. Notranja bolečina je namreč neznosna.
Če se tovrstne neprijetne izkušnje ponavljajo ali pa trajajo dalj časa, otrok tudi v navzočnosti mame njene predstave ne ponotranja, pač pa jo le spremlja in nadzira – v paničnem pričakovanju, kdaj ga bo spet doletela podobna strašljiva izkušnja. Taki otroci so nenehno na preži, kar mnogi med njimi prenesejo tudi v odraslost, le da mater pogosto nadomesti strah pred izgubo partnerja, otrok … Separacijske stiske so pogosto tako močne, da se motnji separacijske anksioznosti pogosto pridruži posttravmatska stresna motnja.

Pri odraslem človeku z motnjo separacijske anksioznosti se ob vsaki grožnji izgube prikličejo čustveni spomini trpljenja ob izgubi. Pogosto jih sploh ne razume in se tudi ne zaveda, od kod izhajajo. Vsak obet ločitve namreč doživlja kot grožnjo dokončne izgube, ki jo želi na vsak način preprečiti. Če je ne more, ga preplavi anksioznost ali pa se izključi od čustvovanja, čemur sledi depresija.
Značilne situacije, ki lahko sprožijo patološko tesnobnost, so odhod od staršev, rojstvo otroka, izguba partnerja, odhod otrok od doma, selitev, menjava službe, včasih celo odhod na dopust … Čeprav smo kot odrasla oseba sposobni izpeljati in preživeti ločitev, utegnejo tovrstne situacije v nas vzbuditi podobne občutke – razpad samopodobe ali samovrednotenja. Človek si očita, da je do ločitve prišlo zato, ker je slab, ker se ni dovolj potrudil ...
Lahko pa nastopijo tudi občutki, da brez druge osebe ne bomo mogli preživeti (izguba smisla, praznina, strah pred smrtjo ...). Vse to se utegne izražati v obliki nedoločenih, vendar zelo močnih tesnobnih simptomov, ki se lahko stopnjujejo vse do paničnih napadov ali pa kot močni depresivni občutki ter različne telesne težave.

Ljudje z motnjo separacijske anksioznosti v življenju razvijejo obrambne strategije, ki jih uporabljajo, da bi se izrazito močnim simptomom anksioznosti in depresivnosti izognili ali jih vsaj omilili. Tovrstne prilagoditve oziroma neustrezni načini spoprijemanja s tesnobo, motnjo seveda le poglabljajo in utrjujejo. Če ima človek z motnjo separacijske anksioznosti otroke, obstaja zelo velika verjetnost, da bo svojo stisko bolj ali manj posredno prenesel tudi nanje, da bodo torej tudi tí ob njegovem ravnanju razvili to motnjo. V nemoči, da bi se izognil nerazumljivo veliki stiski, si človek z motnjo separacijske anksioznosti prizadeva vzdrževati nadzor nad okoljem in bližnjimi, kar je lahko zelo frustrirajoče. Partnerji ljudi, ki trpijo za motnjo separacijske anksioznosti, se pogosto počutijo, kot da so ves čas na očeh ali celo na povodcu. Tovrstni nadzorovalni ukrepi so seveda pogost vir sporov ter nenehne jeze, strahu in nezadovoljstva, kajti naj se partner še tako ustrezno obnaša, to ne bo utrdilo in stabiliziralo občutka varnosti. Porušen občutek varnosti in stabilnosti je namreč pri človeku z motnjo separacijske anksioznosti kot sod brez dna.
Trajni občutek varnosti lahko nastopi le ob pomoči dolgotrajnega procesnega postopka rekonstruktivnega odnosa s psihoterapevtom.

Zdravljenje