Tisti, ki se v krogu svoje družine počutijo dobro, vse to lažje prenašajo, žal pa v številnih družinah namesto povezanosti prevladujejo hladni ali konfliktni odnosi. V takih okoliščinah je »prisilna« bližina vir tesnobe, ki se neredko stopnjuje do agresivnih izbruhov. »Najbolj me je strah, da bom morala iz študentskega doma oditi domov. Starša vpijeta drug na drugega, kadar je oče pijan, razbija in včasih tudi pretepa mamo, ki nato joče in jo moram tolažiti … Včasih se spravi še nadme. Nikoli več nočem domov.«

Na drugi strani so tisti, ki živijo sami in ki so jim prijatelji in sodelavci osnovni socialni stiki. Številni se srečujejo z vse večjo osamljenosti, vse do občutka izolacije, ki lahko povzroči velike stiske in tesnobo. »Spomladi sem bil zaradi stika z okuženo osebo dva tedna v izolaciji. Čez dan je še nekako šlo, saj sem delal od doma, tako da sem bil prek računalnika in telefona v stiku s sodelavci. Zvečer pa …. Počutil sem se, kot bi živel v popolni praznini, pogrešal sem zvok človeških glasov, želel sem s kom deliti strahove in stiske … Kaj bo, če zbolim? Kdo me bo negoval, če ne bom mogel iz postelje, saj nihče ne sme k meni.«

Otroci za osebnostni razvoj in socializacijo potrebujejo družbo vrstnikov, saj jim prav ta pomaga pri korakih osamosvajanja. Potrebujejo tudi občutek stalnosti in red, zato sprememba oblike šolanja in odsotnost živih stikov z vrstniki tudi pri njih povzročajo zbeganost in stiske. V družinah, v katerih so otroci in starši navezani, v katerih se tudi starši dobro spoprijemajo s temi izzivi, se otroci lažje prilagodijo novim okoliščinam, čeprav pogrešajo vrstnike. Če so starši tesnobni in prestrašeni, to zaznavajo tudi otroci, ki so lahko posledično tesnobnejši ali pa stisko kažejo v obliki jeze, uporništva, odmika …

»Težko mi je. Mama je vsa nervozna, saj dela od doma; na živce ji gre, če jo motim. Oče je na čakanju, ne ve, ali bo še imel službo … Leži pred televizijo in mi večkrat sploh ne odgovori … veliko drema. Mama mi je naročila, naj pazim na sestrico, saj mora ona delati. Rada jo imam, ampak šola mi jemlje več časa kot prej, ko sem lahko sproti spraševala sošolce in prfokse. V šoli sploh ni tako slabo, kot sem se prej pritoževala, vsaj med odmori sem bila prosta in se zabavala, doma pa je ves čas napeto.«

»Včeraj sem obiskala mamo, ki živi v domu starejših občanov. Obiski v živo seveda niso možni, zato sem jo poklicala po telefonu, da je prišla na balkon. Gledali sva se, si pomahali, govorili pa sva še naprej po telefonu, da sva ohranili vsaj malce zasebnosti in občutka bližine, da je vsaj glas bližje, če že dotik ni mogoč. Pogovarjali sva se o vsakdanjih stvareh, kaj je bilo za kosilo, kdaj gre na sprehod, ali kaj potrebuje, neizgovorjene pa se ostale skrbi, negotovost in tudi frustracije, ki jih prinašajo omejitve.

Mama ni omenila osamljenosti in občutka izoliranosti, jaz pa ji nisem povedala, da se počutim nemočna, ker ji ne morem omiliti stiske in občutka zapuščenosti, ki jo je kazala tako, da se je pritoževala nad nesladkanim čajem pri kosilu. Ko sva se poslovili, je stala na balkonu, gledala za mano in mi mahala, dokler nisem zavila okrog vogala. Vem, da ji je bilo težko – tudi meni je bilo. Čeprav sem vesela, da je z njo vse v redu in da se jezi nad malenkostmi, se zavedam, da ji v primeru bolezni ne bi mogla stati ob strani, je prijeti za roko …«

Tisti, ki se okužijo ali zbolijo, so zaradi osamitve doma ali v bolnišnici fizično ločeni celo od najbližjih. Strahu pred boleznijo ali njenim izidom se pridruži še občutek osamljenosti ali izoliranosti. Povrhu pa še strah, koga vse so okužili pred pojavom simptomov, skupaj z občutkom krivde in stigmatizacije. »Najtežje mi je bilo poklicati vse, s katerimi sem bila v stiku, in jim povedati, da so morda okuženi … Sram me je bilo, počutila sem se kriva. Čeprav vem, da nisem, kljub vsemu čutim odgovornost za druge.«

»Zdravstveno osebje v bolnišnici je bilo izredno človeško, prijazno, pomagali so mi po najboljših močeh. Toda zaščitna obleka, skafander … kot bi bili vsak v svojem svetu. Nihče te ne prime za roko, k nikomur se ne moreš stisniti, ko te duši. Tudi ko te primejo za roko, ko recimo merijo raven kisika v krvi, je to prijem z rokavico. S svojimi se slišiš in vidiš samo po telefonu, najtežje pa jim je sporočiti slabe novice, saj veš, da se bojijo, strah pa je tudi tebe. Težko je biti sam.«

Ko se je okužba vnovič začela hitro širiti, so naše predstave trčile ob kruto stvarnost. Ker tudi blažji omejevalni ukrepi, ki so znova računali na našo zrelost in sodelovanje, niso ustavili širjenja bolezni, so se prebudili negotovost, občutek nemoči in tudi jeza. S stopnjevanjem širjenja okužb se stopnjujejo  tudi ukrepi in omejitve, kar vzbuja občutek, da nadzor nad našim življenjem prevzema nekdo drug, v tem primeru država in oblast.

Zaradi ponavljajočega se nejasnega in nekonsistentnega odločanja, komuniciranja, pa tudi zaradi slabih zgledov je nastopil občutek, da tudi tisti, ki nam je vzel nadzor nad lastnim življenjem, ni vreden zaupanja. To pa obenem straši in vzbuja občutek nemoči, počutimo se prepuščeni sami sebi in izigrani. Spet se srečujemo z nasprotujočimi si občutki: v nevarnem položaju nočemo biti prepuščeni sami sebi, obenem pa bi zaradi nezaupanja želeli ohraniti ves nadzor in odločanje.

Ekonomska stabilnost je eden od temeljev občutka varnosti. Naraščajoča ekonomska kriza že ima – in bo imela še naprej – za posledico odpuščanje in zapiranje podjetij. Zato je strah pred izgubo dela stvaren in upravičen. Ogrožene so ekonomska eksistenca, varnost in samostojnost. To je eden od največjih strahov, s katerimi se srečujemo, zlasti zato, ker nihče ne more napovedati, kako dolgo bo trajala pandemija in kako dolgotrajne bodo njene ekonomske posledice. Čeprav iz zgodovine vemo, da je človeštvo preživelo že veliko epidemij, v tem trenutku, ko je covid-19 v razmahu, to ne zmanjšuje negotovosti. Zavedeli smo se, kako krhka je varnost ekonomskih okoliščin, v katerih živimo, kako zlahka se poruši. Najtežje je spoznanje, da je življenje polno nepredvidljivih sprememb, na katere žal nimamo odločilnega vpliva, ki pa lahko ogrozijo naš obstoj.

V kolikšni meri se bomo lahko prilagodili tem spremembam, je odvisno od več dejavnikov, toda bolj ko se bomo zmogli prilagoditi novim okoliščinam, manj nemočni in brez nadzora se bomo počutili.

Če pa prevladuje strah pred nevarnostjo, ki jo prinaša bližina, se lahko stopnjuje do obsedenega odmikanja v osamo in pretiranega razkuževanja (npr. hrane) ali celo do paranoidnega strahu pred slehernim stikom, tudi ustrezno zaščitenim. Izraža se lahko tudi tako, da nekateri, ki jih doleti kaka druga bolezen, zaradi strahu pred okužbo raje ne obiščejo zdravnika in s tem ogrožajo sebe. Tudi konflikti v izoliranih družinah so lahko povezani s strahom pred bližino.

Če je strah pred izgubo nadzora premočan, utegne zanetiti različne oblike odpora, tudi take, ki lahko ogrozijo posameznika ali njegovo okolico (npr. zavračanje uporabe maske), če pa prevladuje občutek nemoči, se navadno kaže v obliki jeze in pritoževanja nad neučinkovitostjo ukrepov.

Tisti, ki so zboleli za to boleznijo in doživljali njene neprijetne simptome, povedo, da jih je bilo od pozitivnega testa naprej zelo strah, saj niso vedeli, kako hud bo njen potek. Tisti med njimi, ki so doživljali dihalne stiske ali celo prebolevali covid pljučnico, pa so pri tem doživljali hude tesnobne občutke, ki se lahko vračajo še tedne ali celo mesece po ozdravitvi. Občutek dušenja je namreč za telo tako hud stres, da lahko njegove posledice – pretirana vzdraženost vegetativnega živčevja – izzvenevajo še zelo dolgo.

Tisti z najtežjim potekom bolezni bodo poleg telesne rehabilitacije potrebovali še čas in prostor – morda tudi strokovno pomoč – za psihološko rehabilitacijo po tako hudi travmatični izkušnji. Že med prebolevanjem lahko nastopijo intenzivni depresivni občutki. Vsi pa se srečujejo s strahom pred vnovično okužbo, saj je za zdaj nemogoče napovedati, kakšen bi bil potek nove okužbe, lažji ali celo težji, zato pri njih prevladuje negotovost in bolj ali manj prikrit strah ob občutku, da niso zares varni.

Še posebno izpostavljeni so zdravstveni delavci, in sicer na več načinov: tu sta psihofizična preobremenjenost zaradi izrednih okoliščin dela (zaščitna oprema, čustvene stiske, občutki frustracije in nemoči med spoprijemanjem z boleznijo in trpljenjem bolnikov) ter strah za lastno varnost in varnost družinskih članov, ki bi jih utegnili okužiti. Izčrpanost in akutni stresni odziv sta normalni in pričakovani posledici.

Največje breme pandemije nosijo tisti, ki delajo na covid oddelkih, kjer sicer entuziazem in tudi različni obrambni mehanizmi pomagajo zdržati tudi izjeme telesni in psihični napor »ruskih izmen« (12 urne izmene), a zaradi izčrpanosti začnejo tudi te opore sčasoma popuščati.

Že sama negotovost in strah za delovno mesto lahko močno zamajeta občutek varnosti, izguba dela pa je zagotovo eden najmočnejših stresorjev. Ogroženo je preživetje človeka samega, še hujše breme pa predstavlja skrb za otroke,  ki jim starši brez dela ne morejo zagotoviti najnujnejših stvari.

Mnogi, ki se samostojno preživljajo v poklicih, ki jih je pandemija najbolj prizadela, so na robu obupa, ker nihče ne more napovedati, kdaj bodo lahko spet delali.  Dodatno stisko lahko  predstavlja tudi selitev nazaj k primarni družini, saj denarja za samostojno bivanje enostavno ni več.

Ljudje, ki so se že prej spoprijemali z anksioznimi motnjami, so svojo okrepljeno tesnobo zaradi spremenjenih okoliščin neredko pripisali nošenju maske, saj je občutek pomanjkanja zraka eden od najpogostejših simptomov te motnje. Znašli so se v začaranem krogu – zaradi tesnobe so težje dihali (hiperventilacija), kar so pripisali maski, posledično so se še bolj vznemirili ter še hitreje in sunkovitejše dihali, kar je utegnilo pripeljati celo do paničnih napadov.

V vseh teh primerih se lahko tesnobe in strah stopnjujejo do akutne stresne motnje. Pri čustveno ranljivejših ljudeh te realno obremenilne okoliščine sprožijo prve epizode anksioznosti ali paničnih napadov, pri ljudeh z anksiozno motnjo pa njen nov zagon. Enako velja za tiste, ki se spopadajo z depresivno motnjo: občutek nemoči in strah pred izgubo lahko prvič ali vnovič sprožita depresivne občutke. V tem primeru je treba poiskati strokovno pomoč.

K sreči večina ljudi zmore nekako uravnotežiti te strahove, ohranjati stike z drugimi ter si organizirati življenje in delo, pri tem pa upoštevati omejitve in zaščitne ukrepe. Nelagodje ter občutek oviranosti, omejenosti in nemoči lažje prenesejo ob zavedanju, da spremembe niso trajne – in da s svojim ravnanjem prispevajo k temu, da se bo življenje hitreje vrnilo v normalne tirnice.

Predvsem pa smo se morali srečati s spoznanjem, da nas nihče ne more varovati in zaščititi, da to lahko storimo samo sami. In da si lahko – kot posamezniki in kot družba – pomagamo le tako, da prevzamemo svoj del odgovornosti ter se vedemo samozaščitno in solidarno.

Del tistih, ki so ali bodo preboleli težko obliko bolezni, pa tudi nekateri z lažjo se bodo spoprijemali z dolgotrajnimi telesnimi posledicami, občutki izgube (zdravja ali zmožnosti) in s frustracijo zaradi teh dolgotrajnih, morda celo trajnih težav, kar lahko pripelje do depresivne motnje. Še več pa se jih bo verjetno srečalo tudi s posttravmatsko stresno motnjo, saj je samo prebolevanje težkih oblik te bolezni tako travmatizirajoče za telo, kakor pa tudi za psiho, da  se ta izkušnja lahko za dolgo časa, morda celo trajno  zapiše in bo za prebolevanje te posledice  potrebno veliko časa in verjetno tudi strokovna pomoč,

Zdravstveni delavci se bodo zagotovo spopadali z izgorevanjem, saj se počutijo nemočni ob velikem številu ljudi, ki jim lahko samo omejeno pomagajo, pri tem pa imajo ves čas občutek, da ne zmorejo narediti dovolj. Delo na oddelkih intenzivne nege in vsakodnevno srečevanje z umiranjem ali celo s situacijo, ko ne bi bilo mogoče najti postelje za kritično bolne, ko bi morali odločati o tem, koga zdraviti in koga ne, lahko pripelje do kronične tesnobe – anksioznosti, depresivnosti zaradi občutkov nemoči ali krivde oziroma do posttravmatske stresne motnje.

Strah pred izgubo dela pomembno vpliva na razvoj povečane anksioznosti ali depresivnosti, lahko pa vodi tudi v samoizčrpavanje, vse do izgorelosti. Že zgolj strah, da ne bomo mogli preživeti sebe in/ali družine, da je ogrožena naša eksistenca, je za večino ljudi skrajno rušilen, saj poseže na področje samovrednotenja, samospoštovanja in temeljnega občutka varnosti. Nanj se odzivamo na dva načina: s trudom onkraj vseh svojih meja ali z občutkom popolnega brezupa in ohromljenosti.

Tisti, ki so ali bodo izgubili delo, se ob ekonomskih in socialnih posledicah te izgube seveda srečujejo s tesnobnimi (anksioznimi) in depresivnimi občutki, številni med njimi pa tudi z občutkom sramu in ničvrednosti, kar lahko pripelje do hujše dekompenzacije.

Cepivo je tukaj, toda dolgotrajne stiske so že terjale svoj davek (zbeganost, nezaupanje, vrsta nabranih zamer in globoka razklanost, pa tudi nakopičena jeza in agresije), obenem pa še ne dovolijo, da bi začutili upanje in zastavili konstruktivno sodelovanje, ki nam lahko pomaga zlagoma zmanjševati posledice izgub, s katerimi smo se srečali: občutka varnosti, blagostanja, zaupanja in miru.

Toda človek je še vedno znal in zmogel vnovič zgraditi tisto, kar so v vsej zgodovini uničevale epidemije, pa tudi vojne, pretresi in potresi, naj so bili še tako rušilni.