Kako poteka?

Terapevtska delovna aliansa (zveza)

Klient in terapevt skupaj raziskujeta probleme, njihove vzroke in možne rešitve ter pri tem oblikujeta zaupen, zaupljiv in konstruktiven odnos – terapevtsko delovno alianso, ki je ključni dejavnik uspešne terapije. To pomeni, da skupaj s terapevtom ob pomoči vzajemnega zaupanje skleneta »zavezništvo«, ki je namenjeno temu, da skupaj pomagata vašemu ranjenemu ali prikrajšanemu delu osebnosti preseči in spremeniti tisti del doživljanja, čustvovanja, odzivanja in delovanja, ki vas ovira in vam povzroča težave.

Kazalnik, da se je oblikovala delovna aliansa, je torej vaše prevzemanje soodgovornosti za proces. To pomeni, da se zavedate, da lahko samo z dejavnim in potrpežljivim ukvarjanjem s sabo ter z rednim prihajanjem na dogovorjene termine terapevtskih seans spremenite svoje moteče vedenje in čustva.

Poleg rednega prihajanja na seanse je za uspeh terapije pomembna tudi vaša dejavna vloga. To pomeni, da načenjate probleme, o katerih želite govoriti; pripovedujete o svojih mislih, doživljanju, občutkih in s tem povezanih izkušnjah, o strahovih, odnosih ter težavah in konfliktih znotraj njih, o neučinkovitem vedenju, notranjih konfliktih, potrebah in željah. Zelo pomembno je, da se ukvarjate prav s tistim, kar navadno odrivate od sebe ali pa obdržite zase. 

Navadno gre za situacije, misli ali predstave, ki nas navdajajo z neprijetnimi občutki in čustvi, zlasti s tistimi, ki veljajo za »negativne« (agresivnost, jeza, bes, užaljenost, zamera, zavist, ljubosumje …). Treba je torej spregovoriti o svoji negotovosti, napakah, strahovih, nezadovoljstvu, žalosti in nemoči, pa tudi občutkih sramu in krivde . S terapevtom boste spregovorili tudi o svojih razmišljanjih, željah, potrebah, pričakovanjih, upanjih, dozdajšnjih poskusih, uspehih, pogumu, zadovoljstvu in veselju … Seveda o vsem tem govorite primerno svojemu tempu in potrebam. Sčasoma, ko boste terapevta bolje spoznali, se boste ob njem počutili varnejši, zato boste tudi lažje in bolj sproščeno govorili brez samocenzure, saj ga boste začeli doživljati kot svojega zaupnika in zaveznika.

V tem procesu se dejavno ukvarjate s sabo in s svojimi težavami, vendar pri tem niste zgolj pripovedovalec, temveč tudi raziskovalec in presojevalec, ki iz drugačne, zrelejše perspektive vnovič pretehta svojo preteklost in sedanjost. Tako se zlagoma razbremenjujete čustvenih stisk ter pridobivate nova spoznanja o svojem delovanju in o problemih, ki jih želite rešiti. Psihoterapevt bo skušal vaše doživljanje in čustvovanje razumeti, ga sprejeti in z uporabo različnih tehnik pomagati osvetliti problem z različnih zornih kotov. Podpiral vas bo pri iskanju za vas najustreznejših rešitev ter pri njihovem preizkušanju v vsakdanjem življenju.

Če bi vam terapevt ponujal nasvete, bi vam s tem onemogočil uresničevanje enega od pomembnejših ciljev psihoterapije (samostojno odločanje, presojanje in preizkušanje) ter posledično tudi najpomembnejšega cilja (pridobivanje samozaupanja, občutka kompetentnosti in pozitivnega samovrednotenja).

Odpori

Tudi zavedni in nezavedni odpori so običajen in nujen del psihoterapevtskega procesa. 

V procesu psihoterapije se klient pogosto sreča z zelo intenzivnimi čustvi ter z občutki do sebe in svojih bližnjih, kot so bolečina, žalost, jeza, razočaranje, zamera, krivda in sram. Izražajo se na različne načine, denimo z jokom, uporništvom ali s konfliktnostjo. Tudi v razmerju do terapije in terapevta prihaja do odporov in razočaranj. Na terapevta boste kdaj tudi jezni, v kakem trenutku se vam bo morda celo zdelo, da vas ne razume. Enako kot o drugih neprijetnih občutkih je nujno spregovoriti tudi o občutkih, povezanih s terapevtom, ter o dilemah, pomislekih in dvomih, povezanih s terapijo.

Odpori so običajen in nujen del procesa, razočaranja pa so pogosto posledica nejasnih/neustreznih ciljev ali nestvarnih pričakovanj in predstav, tako o terapiji kot o terapevtu, zato se je o njih nujno potrebno pogovoriti. Občasno se lahko okrepijo ali povrnejo tudi simptomi. Vsi ti znaki so normalen del psihoterapevtskega procesa. Klient in terapevt jih obravnavata na seansah; sčasoma izzvenijo. 

Zakaj se med psihoterapevtskim procesom simptomi vračajo ali celo poslabšajo?

Tako kot pri vsakem uspešnem zdravljenju, tudi v psihoterapiji pri klientu in/ali ljudeh, s katerimi je v odnosu, občasno pride do prehodnih učinkov, ki jih klient doživlja kot negativne ali celo kot poslabšanje.

Za ozdravitev posamezne motnje ni dovolj, če zgolj umirimo simptome, pač pa je treba tudi odpraviti vzroke – specifičen način delovanja možganov in s tem specifične načine odzivanja. V prvem obdobju terapije – po nekaj tednih ali mesecih – se počutje pri večini klientov izboljša. Do izboljšanja pride zaradi razbremenitve napetosti in stiske, ki jo prinese pogovor o težavah. K temu prispeva tudi varnejši odnos, ki se oblikuje med terapevtom in klientom, saj vpliva na izboljšanje ravnovesja nevrotransmiterjev v možganih.

Toda to izboljšanje navadno traja le do naslednjih močnejših stresov, ki to ravnovesje znova porušijo, kar večino klientov zelo razočara. Toda nekaj tednov ali mesecev je veliko prekratka doba, da bi se skozi odnos zgradile tudi nove fizične povezave med možganskimi nevroni, ki šele zagotavljajo stabilnost sprememb. Ta proces navadno traja več let, zato se lahko v vmesnem času simptomi še naprej občasno vračajo, vendar so čedalje redkejši in šibkejši, predvsem pa čedalje kratkotrajnejši. Simptomi trajno izginejo šele takrat, ko so zgrajene nove poti, po katerih potujejo možganski impulzi. Ko je zaradi novih povezav v možganih tudi sistem za procesiranje čustev in doživljanja stabilnejši, je stabilnejše tudi ravnovesje nevrotransmiterjev – četudi ga močnejši stresi porušijo, se hitreje in lažje znova vzpostavi. Taka sprememba pa zahteva precej več časa kot zgolj nekaj mesecev. 

Trajanje terapije

Trajanje psihoterapije je težko določiti vnaprej, saj je odvisno od številnih dejavnikov, kot so zastavljeni cilji, vrsta in trajanje težav, posameznikova motiviranost in njegova sposobnost za uveljavljanje sprememb.

Vrsta težav: podobne težave imajo lahko različne vzroke. Pri vsakem človeku so nekateri deli njegove strukture togi in oškodovani. Velja osnovno pravilo: bolj ko je v težavo vpleten oškodovani del osebnostne strukture, dolgotrajnejši in zahtevnejši je proces.

Trajanje težav: če se težave pojavljajo dalj časa, je terapevtska obravnava zahtevnejša in posledično dolgotrajnejša, saj so nekateri načini obrambnega odzivanja že močno utrjeni. 

Zastavljeni cilji: nekateri želijo zgolj ublažiti simptome, drugi se želijo poglobljeno ukvarjati s sabo in si prizadevajo, da bi svojo osebnost čim bolje rekonstruirali. Na tem mestu je umestno opozoriti, da trajna odprava simptomov navadno zahteva dolgotrajen proces.

Motiviranost za reševanje težav: na zavedni ravni si vsi želimo odpraviti težave, vendar nas pri tem žal ovirajo številni (zavedni in nezavedni) dejavniki, ki jim pravimo odpori. Ker se med terapijo vzbujajo tudi številni neprijetni občutki, jih je nekaterim težko prenesti in vztrajati, zato neredno obiskujejo terapijo ali jo celo prekinjajo. Vse to podaljša in otežuje proces zdravljenja. Učinkoviteje je, če vseeno pridete na seanso in o vseh teh ovirah, strahovih in odporih spregovorite. Nekateri klienti tudi preprosto izgubijo motivacijo.

Zmožnost za uvajanje sprememb: pred uvajanjem življenjskih sprememb, ki bi utegnile prinesti izboljšanje, nas ovirajo strahovi pred nekaterimi neprijetnimi posledicami (denimo strah pred konflikti). Tudi o tem je bolje spregovoriti s terapevtom, kot da preprosto odnehate.

Terapija traja, dokler ne rešite problema, zaradi katerega ste prišli, oziroma se konča, ko ste zadovoljni z doseženim. Globinske procesne terapije so usmerjene na doseganje trajnih sprememb v doživljanju in delovanju. Trajen rezultat je mogoče doseči le v primeru, da pride tudi do sprememb v strukturi možganov (nastanek novih povezav med možganskimi celicami), za kar je potrebno večletno delo.

Psihoterapevtski proces se bo sklenil na vašo pobudo. Prepričani ste lahko, da boste zagotovo začutili, kdaj ste iz odnosa s terapevtom dobili dovolj, kdaj se počutite zadosti trdni, da lahko svoje življenje nadaljujete sami. Navadno se ta proces začne z »bilancami«, torej z zavedanjem, kakšno pot ste prehodili in kaj vse ste spremenili, pri čem čutite veselje, zadovoljstvo in tudi kanček ponosa. Tudi občutek notranjega miru je dober kazalnik, da se proces počasi približuje fazi zaključevanja.

Poslavljanje od terapije je za marsikoga težavno, saj gre za zaključek in slovo iz odnosa, ki je postal pomemben del življenja.

Poleg prijetnih občutkov so navadno navzoči tudi žalost, občutek izgube, številni strahovi, dvomi in negotovost, celo občutki zapuščenosti. Za krajši čas se lahko povrne tudi (blaga) simptomatika. O vseh občutkih, zlasti o strahovih in dvomih, zapuščanju in izgubi, ki se porajajo ob misli na konec terapije, je priporočljivo spregovoriti.

Navadno si klienti za zaključevanje terapije vzamejo čas – večina vsaj pol leta, nekateri celo leto dni. Terapevti tako po poletnem dopustu, na začetku nove sezone, večkrat slišimo stavek: »Odločil sem se, da bo to moje zadnje leto.«

Psihoterapevti priporočamo, da si klient za poslavljanje vzame najmanj tri mesece. Zlasti za tiste, ki so vajeni odnose preprosto prekiniti, je poslavljanje skrajno pomembna izkušnja in doživetje, saj jim pokaže, da je mogoče odnose skleniti tudi drugače.

Čeprav velika večina klientov doseže tolikšne spremembe, da se v terapijo ne vračajo več, je življenje nepredvidljivo – utegnejo se nam zgoditi tako težke stvari, da jim sami nismo kos. V tem primeru je klient seveda vedno dobrodošel in se lahko vrne.