Kako poteka?

Psihoterapija je poseben odnos med terapevtom in klientom. Ta odnos ima nekatera pravila, ki jih je dobro poznati še pred vstopom v terapijo. 

Individualna seansa traja 45 minut, srečanja potekajo enkrat na teden (na osnovi posebnega dogovora lahko tudi dvakrat na teden), vsak teden na isti dan in ob isti uri. Skupinske seanse potekajo enkrat na teden in trajajo 90 minut.

Za terapevtski proces je ključno, da si klient svoj čas uredi tako, da lahko redno obiskuje seanse. 

Faze psihoterapevtskega procesa

V začetni fazi opredelimo problem in njegove vzroke, zatem pa še cilje ter obliko terapije in sodelovanja. Zatem zastavimo terapevtski delovni odnos. Ta faza navadno traja od štiri do pet mesecev. 

V srednji fazi terapevt z različnimi psihološkimi intervencijami vodi in usmerja proces zdravljenja. Ta faza traja več let; njenega natančnega trajanja ni mogoče napovedati vnaprej. 

Zaključna faza obsega proces zaključevanja psihoterapije in poslavljanje. Ta faza navadno traja od tri do šest mesecev.

Zakaj je pomemben prvi telefonski stik s terapevtom?

Ker je eden od ključnih dejavnikov za izid terapije odnos med klientom in terapevtom, je pomemben že njun prvi stik. Čeprav se je načeloma mogoče na uvodni pogovor naročiti tudi po elektronski pošti, je zelo priporočljivo, da terapevta najprej pokličete po telefonu. Na uvodni pogovor vam bo lažje priti, če boste imeli občutek, da ne prihajate k popolnemu neznancu, poleg tega boste že opremljeni s prvimi potrebnimi informacijami.

Pomembno je namreč, da terapevta vprašate, kakšno vrsto psihoterapije izvaja (kratkotrajna, dolgotrajna) in ali je primerna za vaše cilje in pričakovanja, ali sprejema nove paciente in kakšna je čakalna doba. To je obenem pravi čas za zastavljanje drugih morebitnih vprašanj v zvezi s potekom psihoterapije.

Med telefonskim pogovorom bo psihoterapevta zanimalo naslednje: razlog za iskanje pomoči (vrsta težav in njihovo trajanje), morebitno dosedanje zdravljenje in pričakovanja, ki jih gojite v zvezi s terapijo (vrsta in oblika, trajanje …).

Zatem bosta uskladila termin uvodnega pogovora.

S tem si boste prihranili nepotreben strošek uvodnega pogovora in preprečili, da bi šele med njim ugotovili, da si morda želite drugačno vrsto psihoterapije ali celo drugačno obliko zdravljenja.

Nemalokrat se zgodi, da osebo s težavami skuša naročiti nekdo od njegovih bližnjih – včasih je to partner, spet drugič starši ali odrasli otroci … Naj si okolica še tako želi, da bi se njihov bližnji vključil v psihoterapevtsko obravnavo, te ni mogoče izvajati, če se človek sam ne odloči za sodelovanje v procesu. Zato je prvi nujni korak, da človek, ki se želi vključiti v psihoterapijo, sam pokliče psihoterapevta in se dogovori za srečanje.

Začetna faza – vstop v terapijo 

Med začetnimi seansami opredelimo problem in terapevtske cilje, se dogovorimo za način dela ter začnemo graditi terapevtski delovni odnos. 

Uvodni pogovor

Med uvodnim pogovorom se s psihoterapevtom pogovorite o težavah, s katerimi se srečujete, pa tudi o svojih pričakovanjih. Včasih je človeku, ki smo ga prvič srečali, težko spregovoriti o svojih težavah. Povedali boste pač tisto in toliko, kolikor boste zmogli; vse te informacije lahko dopolnite tudi pozneje. Terapevt vam bo predstavil način dela ter vas seznanil z zaupnostjo terapevtskega procesa in z načinom varovanja vaših osebnih podatkov. Spregovorila bosta tudi o odgovornosti in o obliki sodelovanja. Na osnovi informacij in občutkov, ki se vam bodo porodili med prvim pogovorom, bosta lahko s terapevtom ocenila, ali si ustrezata, in se dogovorila za nadaljevanje procesa.

Uvodnemu pogovoru sledi nekaj diagnostičnih obravnav (navadno jih je od štiri do pet), med katerimi terapevt in klient raziskujeta klientovo težavo in osebno zgodovino ter se obenem spoznavata.

Diagnostične seanse

Med diagnostičnimi seansami vam bo terapevt zastavljal številna vprašanja, ki so potrebna, da vas lahko bolje spozna in razume, strokovno oceni, katere so trdnejše in katere krhkejše plati vaše osebnosti, ter se seznani z vašo osebno zgodovino, prek katere se je oblikovala vaša osebnost. Ta del je nujen, kajti brez poznavanja preteklosti ni mogoče razumeti vašega doživljanja in odzivanja v sedanjosti, s tem pa tudi ne vzrokov in poteka vaših težav. To je tudi edini del procesa, v katerem je terapevt dejavnejši kot vi. 

Začetni individualni diagnostični pogovori so namenjeni tudi temu, da lahko terapevt za vsak posamezni del procesa izbere najustreznejšo vrsto in obliko psihoterapije. Ta (individualni) del procesa je nujen tudi za vse, ki se vključujejo v skupinsko obravnavo. Poleg tega so te začetne ure priložnost, da vnovič pretehtate svojo odločitev o vstopu v terapevtski proces. Če se vam porajajo vprašanja ali dvomi, je priporočljivo, da o njih spregovorite, predvsem o morebitnih ovirah. Tako bosta lahko skupaj s terapevtom presodila, ali jih je mogoče premostiti. Zavedamo se, da odločitev za vstop v večletni terapevtski proces ni lahka, zato se je pomembno pogovoriti o vseh morebitnih dilemah in pomislekih.

Po zaključenem diagnostičnem delu terapevt in klient skupaj opredelita problem ter se dogovorita o terapevtskih ciljih. Tedaj je tudi jasno, kaj lahko klient pričakuje od obravnave in kako bo potekala (individualna, skupinska, kombinirana). To je obenem čas za sklenitev terapevtskega dogovora. 

Terapevtski dogovor (pakt)

V okviru terapevtskega dogovora se klient in terapevt dogovorita o pogostnosti seans (enkrat do dvakrat na teden), o stalnem terminu srečanj (dan in ura) ter o drugih tehničnih podrobnostih (načini sporočanja, odpovedovanje seans, plačevanje …). Termin je mogoče spremeniti le izjemoma in samo na osnovi dogovora. Za terapevtski proces je ključno, da si klient čas uredi tako, da lahko redno obiskuje seanse. Stalnost srečanj namreč zagotavlja nemoten potek terapije, saj ustvari občutek zanesljivosti in varnosti. Klient in terapevt s terapevtskim dogovorom uskladita tudi način dela in medsebojne odgovornosti, iz katerega povzemamo le nekaj pomembnih elementov.

Psihoterapija ni svetovanje

Pri psihoterapiji ne gre za svetovanje, marveč za ukvarjanje s samim seboj. To je samospoznavanje, pri katerem je terapevt pasiven, klient pa aktiven. 
Za terapijo je najpomembneje, da klient brez samocenzure izrazi vse, kar mu pride na misel, vse, kar čuti in doživlja. Pri tem namenja prednost vsebinam, o katerih mu je najtežje govoriti.

Pravilo zaupnosti

Ključna prvina psihoterapevtskega procesa je zaupen odnos med terapevtom in klientom; brez tega se klient ne more počutiti sprejet in varen. Pravilo zaupnosti zavezuje obe strani – terapevta in klienta. Ustrezna psihoterapevtska obravnava ni možna brez upoštevanja tega pravila, ki je tudi del terapevtskega dogovora, ne glede na to, za kakšno obliko terapije gre. Skladno s tem so vse vsebine, ki jih obdelujeta na terapevtskih urah, zaupne narave, zato jih ni dovoljeno javno obravnavati.

Sprejemanje odločitev

K terapevtskemu dogovoru spada tudi klientova zaveza, da v času terapije ne bo sprejemal pomembnih življenjskih odločitev, ne da bi o njih predtem spregovoril na obravnavah. Cilj tega dela dogovora je, da klient med obravnavami pretehta razloge, dileme in možne posledice sleherne tovrstne izbire, nato pa samostojno sprejme odločitev. Terapevt nikdar ne odloča namesto klienta ali v njegovem imenu, vendar pa mu pomaga izpeljati proces odločanja.

Poskusne seanse

Po sklenitvi terapevtskega dogovora se začne terapija, in sicer z določenim številom poskusnih seans – navadno jih je od deset do petnajst. V tem obdobju klient in terapevt ugotavljata, kako poteka psihoterapevtska obravnava, pa tudi, kako se ujemata v tem delu procesa. Klient izkusi, kakšna je njegova vloga v terapevtskem procesu, kaj doživlja in občuti, kako se odziva na obravnavah. Obenem skupaj s terapevtom oblikujeta vzajemen odnos, ki je ključni dejavnik zdravljenja. Imenujemo ga terapevtska delovna aliansa (zveza).

Ura se začne s tem, da klient pride in sede, ne da bi ga na to posebej opozorili, nato pa sam od sebe spregovori o tem, kar je v tistem hipu zanj najpomembnejše.

Če terapevt med uvodnim pogovorom pogosto zastavlja vprašanja, pa vam v nadaljevanju procesa ponuja čedalje več prostora in časa za vse, kar želite izraziti. To utegne nekaterim sprva povzročati težave; marsikomu je težko »kar tako« govoriti o sebi, saj tega niso vajeni.

Zelo pomembno je, da premostite začetno zadrego in negotovost, kajti prav to, da samostojno govorite o sebi, o svojih razmišljanjih, čustvih, občutkih in predstavah, saj je to ključno za delo v tej obliki psihoterapije. Nihče – razen vas samih – vam ne more povedati, kaj se dogaja v vas, kaj vas vodi in motivira za določeno ravnanje. Terapevt namreč lahko poveže in z drugega zornega kota razloži zgolj tisto, kar ste mu povedali. Samo tako je mogoče korak za korakom spoznavati sebe, se slišati in začutiti, kdo smo, kaj čutimo, želimo in hočemo. To pa je pravo izhodišče za spreminjanje tistega, kar nas ovira in nam povzroča težave. Že to, da spregovorite o tem, zakaj vam je težko govoriti o sebi – ter to poskušate razumeti in preseči, utegne biti dober začetek tovrstnega samoraziskovanja. 

Psihoterapevtski proces je dolgotrajen in poglobljen proces samoraziskovanja. Sodelovanju med klientom in terapevtom v tem procesu pravimo terapevtska delovna aliansa. Hitreje ko se ta zgradi, ugodnejša je navadno napoved zdravljenja.

Terapevtska delovna aliansa (zveza)

Klient in terapevt skupaj raziskujeta probleme, njihove vzroke in možne rešitve ter pri tem oblikujeta zaupen, zaupljiv in konstruktiven odnos – terapevtsko delovno alianso, ki je ključni dejavnik uspešne terapije. To pomeni, da skupaj s terapevtom ob pomoči vzajemnega zaupanje skleneta »zavezništvo«, ki je namenjeno temu, da skupaj pomagata vašemu ranjenemu ali prikrajšanemu delu osebnosti preseči in spremeniti tisti del doživljanja, čustvovanja, odzivanja in delovanja, ki vas ovira in vam povzroča težave.

Kazalnik, da se je oblikovala delovna aliansa, je torej vaše prevzemanje soodgovornosti za proces. To pomeni, da se zavedate, da lahko samo z dejavnim in potrpežljivim ukvarjanjem s sabo ter z rednim prihajanjem na dogovorjene termine terapevtskih seans spremenite svoje moteče vedenje in čustva.

Poleg rednega prihajanja na seanse je za uspeh terapije pomembna tudi vaša dejavna vloga. To pomeni, da načenjate probleme, o katerih želite govoriti; pripovedujete o svojih mislih, doživljanju, občutkih in s tem povezanih izkušnjah, o strahovih, odnosih ter težavah in konfliktih znotraj njih, o neučinkovitem vedenju, notranjih konfliktih, potrebah in željah. Zelo pomembno je, da se ukvarjate prav s tistim, kar navadno odrivate od sebe ali pa obdržite zase. 

Navadno gre za situacije, misli ali predstave, ki nas navdajajo z neprijetnimi občutki in čustvi, zlasti s tistimi, ki veljajo za »negativne« (agresivnost, jeza, bes, užaljenost, zamera, zavist, ljubosumje …). Treba je torej spregovoriti o svoji negotovosti, napakah, strahovih, nezadovoljstvu, žalosti in nemoči, pa tudi občutkih sramu in krivde . S terapevtom boste spregovorili tudi o svojih razmišljanjih, željah, potrebah, pričakovanjih, upanjih, dozdajšnjih poskusih, uspehih, pogumu, zadovoljstvu in veselju … Seveda o vsem tem govorite primerno svojemu tempu in potrebam. Sčasoma, ko boste terapevta bolje spoznali, se boste ob njem počutili varnejši, zato boste tudi lažje in bolj sproščeno govorili brez samocenzure, saj ga boste začeli doživljati kot svojega zaupnika in zaveznika.

V tem procesu se dejavno ukvarjate s sabo in s svojimi težavami, vendar pri tem niste zgolj pripovedovalec, temveč tudi raziskovalec in presojevalec, ki iz drugačne, zrelejše perspektive vnovič pretehta svojo preteklost in sedanjost. Tako se zlagoma razbremenjujete čustvenih stisk ter pridobivate nova spoznanja o svojem delovanju in o problemih, ki jih želite rešiti. Psihoterapevt bo skušal vaše doživljanje in čustvovanje razumeti, ga sprejeti in z uporabo različnih tehnik pomagati osvetliti problem z različnih zornih kotov. Podpiral vas bo pri iskanju za vas najustreznejših rešitev ter pri njihovem preizkušanju v vsakdanjem življenju.

Če bi vam terapevt ponujal nasvete, bi vam s tem onemogočil uresničevanje enega od pomembnejših ciljev psihoterapije (samostojno odločanje, presojanje in preizkušanje) ter posledično tudi najpomembnejšega cilja (pridobivanje samozaupanja, občutka kompetentnosti in pozitivnega samovrednotenja).

Odpori

Tudi zavedni in nezavedni odpori so običajen in nujen del psihoterapevtskega procesa. 

V procesu psihoterapije se klient pogosto sreča z zelo intenzivnimi čustvi ter z občutki do sebe in svojih bližnjih, kot so bolečina, žalost, jeza, razočaranje, zamera, krivda in sram. Izražajo se na različne načine, denimo z jokom, uporništvom ali s konfliktnostjo. Tudi v razmerju do terapije in terapevta prihaja do odporov in razočaranj. Na terapevta boste kdaj tudi jezni, v kakem trenutku se vam bo morda celo zdelo, da vas ne razume. Enako kot o drugih neprijetnih občutkih je nujno spregovoriti tudi o občutkih, povezanih s terapevtom, ter o dilemah, pomislekih in dvomih, povezanih s terapijo.

Odpori so običajen in nujen del procesa, razočaranja pa so pogosto posledica nejasnih/neustreznih ciljev ali nestvarnih pričakovanj in predstav, tako o terapiji kot o terapevtu, zato se je o njih nujno potrebno pogovoriti. Občasno se lahko okrepijo ali povrnejo tudi simptomi. Vsi ti znaki so normalen del psihoterapevtskega procesa. Klient in terapevt jih obravnavata na seansah; sčasoma izzvenijo. 

Zakaj se med psihoterapevtskim procesom simptomi vračajo ali celo poslabšajo?

Tako kot pri vsakem uspešnem zdravljenju, tudi v psihoterapiji pri klientu in/ali ljudeh, s katerimi je v odnosu, občasno pride do prehodnih učinkov, ki jih klient doživlja kot negativne ali celo kot poslabšanje.

Za ozdravitev posamezne motnje ni dovolj, če zgolj umirimo simptome, pač pa je treba tudi odpraviti vzroke – specifičen način delovanja možganov in s tem specifične načine odzivanja. V prvem obdobju terapije – po nekaj tednih ali mesecih – se počutje pri večini klientov izboljša. Do izboljšanja pride zaradi razbremenitve napetosti in stiske, ki jo prinese pogovor o težavah. K temu prispeva tudi varnejši odnos, ki se oblikuje med terapevtom in klientom, saj vpliva na izboljšanje ravnovesja nevrotransmiterjev v možganih.

 

Toda to izboljšanje navadno traja le do naslednjih močnejših stresov, ki to ravnovesje znova porušijo, kar večino klientov zelo razočara. Toda nekaj tednov ali mesecev je veliko prekratka doba, da bi se skozi odnos zgradile tudi nove fizične povezave med možganskimi nevroni, ki šele zagotavljajo stabilnost sprememb. Ta proces navadno traja več let, zato se lahko v vmesnem času simptomi še naprej občasno vračajo, vendar so čedalje redkejši in šibkejši, predvsem pa čedalje kratkotrajnejši. Simptomi trajno izginejo šele takrat, ko so zgrajene nove poti, po katerih potujejo možganski impulzi. Ko je zaradi novih povezav v možganih tudi sistem za procesiranje čustev in doživljanja stabilnejši, je stabilnejše tudi ravnovesje nevrotransmiterjev – četudi ga močnejši stresi porušijo, se hitreje in lažje znova vzpostavi. Taka sprememba pa zahteva precej več časa kot zgolj nekaj mesecev. 

Trajanje terapije

Trajanje psihoterapije je težko določiti vnaprej, saj je odvisno od številnih dejavnikov, kot so zastavljeni cilji, vrsta in trajanje težav, posameznikova motiviranost in njegova sposobnost za uveljavljanje sprememb.

Vrsta težav: podobne težave imajo lahko različne vzroke. Pri vsakem človeku so nekateri deli njegove strukture togi in oškodovani. Velja osnovno pravilo: bolj ko je v težavo vpleten oškodovani del osebnostne strukture, dolgotrajnejši in zahtevnejši je proces.

Trajanje težav: če se težave pojavljajo dalj časa, je terapevtska obravnava zahtevnejša in posledično dolgotrajnejša, saj so nekateri načini obrambnega odzivanja že močno utrjeni. 

Zastavljeni cilji: nekateri želijo zgolj ublažiti simptome, drugi se želijo poglobljeno ukvarjati s sabo in si prizadevajo, da bi svojo osebnost čim bolje rekonstruirali. Na tem mestu je umestno opozoriti, da trajna odprava simptomov navadno zahteva dolgotrajen proces.

Motiviranost za reševanje težav: na zavedni ravni si vsi želimo odpraviti težave, vendar nas pri tem žal ovirajo številni (zavedni in nezavedni) dejavniki, ki jim pravimo odpori. Ker se med terapijo vzbujajo tudi številni neprijetni občutki, jih je nekaterim težko prenesti in vztrajati, zato neredno obiskujejo terapijo ali jo celo prekinjajo. Vse to podaljša in otežuje proces zdravljenja. Učinkoviteje je, če vseeno pridete na seanso in o vseh teh ovirah, strahovih in odporih spregovorite. Nekateri klienti tudi preprosto izgubijo motivacijo.

Zmožnost za uvajanje sprememb: pred uvajanjem življenjskih sprememb, ki bi utegnile prinesti izboljšanje, nas ovirajo strahovi pred nekaterimi neprijetnimi posledicami (denimo strah pred konflikti). Tudi o tem je bolje spregovoriti s terapevtom, kot da preprosto odnehate.

Terapija traja, dokler ne rešite problema, zaradi katerega ste prišli, oziroma se konča, ko ste zadovoljni z doseženim. Globinske procesne terapije so usmerjene na doseganje trajnih sprememb v doživljanju in delovanju. Trajen rezultat je mogoče doseči le v primeru, da pride tudi do sprememb v strukturi možganov (nastanek novih povezav med možganskimi celicami), za kar je potrebno večletno delo.

Psihoterapevtski proces se bo sklenil na vašo pobudo. Prepričani ste lahko, da boste zagotovo začutili, kdaj ste iz odnosa s terapevtom dobili dovolj, kdaj se počutite zadosti trdni, da lahko svoje življenje nadaljujete sami. Navadno se ta proces začne z »bilancami«, torej z zavedanjem, kakšno pot ste prehodili in kaj vse ste spremenili, pri čem čutite veselje, zadovoljstvo in tudi kanček ponosa. Tudi občutek notranjega miru je dober kazalnik, da se proces počasi približuje fazi zaključevanja.

Poslavljanje od terapije je za marsikoga težavno, saj gre za prekinitev odnosa, ki je postal pomemben del življenja.

Poleg prijetnih občutkov so navadno navzoči tudi žalost, občutek izgube, številni strahovi, dvomi in negotovost, celo občutki zapuščenosti. Za krajši čas se lahko povrne tudi (blaga) simptomatika. O vseh občutkih, zlasti o strahovih in dvomih, zapuščanju in izgubi, ki se porajajo ob misli na konec terapije, je priporočljivo spregovoriti.

Navadno si klienti za zaključevanje terapije vzamejo čas – večina vsaj pol leta, nekateri celo leto dni. Terapevti tako po poletnem dopustu, na začetku nove sezone, večkrat slišimo stavek: »Odločil sem se, da bo to moje zadnje leto.«

Psihoterapevti priporočamo, da si klient za poslavljanje vzame najmanj tri mesece. Zlasti za tiste, ki so vajeni odnose preprosto prekiniti, je poslavljanje skrajno pomembna izkušnja in doživetje, saj jim pokaže, da je mogoče odnose skleniti tudi drugače.

Čeprav velika večina klientov doseže tolikšne spremembe, da se v terapijo ne vračajo več, je življenje nepredvidljivo – utegnejo se nam zgoditi tako težke stvari, da jim sami nismo kos. V tem primeru je klient seveda vedno dobrodošel in se lahko vrne.

Kako odpovedati seanso

Odpoved individualne obravnave ali spremembo termina je treba sporočiti najmanj teden dni vnaprej. V nasprotnem velja, da je bila terapija uresničena.
V skupinski terapiji odpoved posameznih seans ni možna. Prekinitev skupinske obravnave je treba napovedati najmanj mesec dni vnaprej. V nasprotnem velja, da je bila terapija uresničena.

Izostanek s seanse

Če klient izostane s seanse, ne da bi jo pravočasno odpovedal, velja, da je bila uresničena. Če se klient v osmih dneh po nenapovedanem izostanku ne oglasi, terapevt z njim naveže stik, da dobi informacijo o odločitvi glede nadaljevanja terapije.

Prekinitev terapije 

Če se klient iz katerega koli razloga odloči, da bo prekinil terapijo, je o tem dolžan obvestiti terapevta. Praviloma je treba za zapiranje začetih procesov opraviti eno do tri seanse. Ob nenapovedanem izostanku velja, da je bila dogovorjena terapija uresničena.

Plačevanje seans

Seanse je treba rezervirati in plačati mesec dni vnaprej. Plačilo za pravočasno odpovedane seanse se prenese na naslednji mesec. Če je bila seansa odpovedana prepozno, jo je klient dolžan poravnati, saj šteje za uresničeno. Poravnati je treba tudi vse skupinske seanse, ne glede na udeležbo, saj klient v skupini plačuje svoje stalno mesto.

Krizne intervencije izven seans

V primeru hujše stiske so terapevti dosegljivi vsak delovni dan med 12. in 15. uro, in sicer na telefonskih številkah (031) 711 621 in (031) 611 821.