Stili navezanosti

Kaj pomeni navezanost?

Otrok začne že kmalu po rojstvu oblikovati navezanost, ki je trajen in intimen čustveni odnos. To, kako starši ali druge osebe v tej vlogi vzpostavijo stik z otrokom, se za vse življenje zapiše v njegovo strukturo možganov in vpliva na to, kako v poznejšem življenju gradi svoje odnose.

Varna telesna in čustvena navezanost na starše je za otroka izredno pomembna. Omogoča mu namreč, da se v stiski zateče k njim ter pri njih poišče varnost, oporo in zatočišče. Ko se pomiri, lahko varno vstopa v svet in v odnose z drugimi. Otrok začne radovedno kukati v svet prav iz varnega maminega naročja. Za varen razvoj je najpomembneje, da starši razumejo in sprejemajo otrokov notranji svet ter se nanj tudi uglasijo. Otrok potrebuje čustveni stik s starši – in starši so tisti, ki ta stik vzpostavijo tako, da se čustveno naklonjeno odzivajo na njegove signale ter skušajo prepoznati in v optimalni meri potešiti njegove potrebe.

Varna navezanost v otroštvu je temeljni model čustvenih stikov in navezanosti ter osnova za vse poznejše odnose. Pozitiven čustveni stik, sprejemanje in varna čustvena bližina v otroštvu so temelji, ki posamezniku vse življenje pomagajo oblikovati ter gojiti iskrene in varne medčloveške odnose. Dobri in harmonični medosebni odnosi pa so ustrezna osnova za vseživljenjsko osebnostno rast in razvoj. Varna navezanost je torej temelj zdravega osebnostnega razvoja. Študije kažejo vztrajanje tipa navezanosti iz otroštva v vseh poznejših življenjskih obdobjih: v otroštvu, adolescenci in odrasli dobi. Raziskave tudi potrjujejo, da je stil navezanosti v otroštvu ključen za duševno stabilnost in oblikovanje odnosov v celotnem življenju.

Varna navezanost in negotova navezanost

Navezanost je čustvena vez med otrokom in njegovim skrbnikom. Kaže se kot koherenten vedenjski vzorec, ki otroku zagotavlja bližino odraslega in stik z njim. Vzorec navezanosti vsebuje sklop misli, čutenj, prepričanj in načrtov ter ima organsko, biološko funkcijo. Cilj navezanosti je zaščita otroka pred raznovrstnimi nevarnostmi in razvoj njegovih sposobnosti za samoobrambo.

Pomembno se je zavedati, da odnos navezanosti dejavno vzpostavljata oba – odrasli in otrok, vsak s svojimi zmožnostmi in potrebami. Že novorojenček vse od prvega trenutka naprej sporoča, kaj potrebuje in želi, s svojim odzivanjem pa vpliva na vedenje odraslih okrog sebe, tako kot odrasli vplivajo nanj.

Vloga ljubečega odraslega je, da poskuša prisluhniti in razumeti otrokova sporočila ter se ustrezno odzivati na pomembne razvojne potrebe, ki jih izraža z njimi. Poskuša jim slediti in jih zadovoljiti, predvsem pa otroka spodbujati in ga učiti, kako naj samostojno ter na sprejemljiv način zadovolji svoje potrebe in želje. Za uspešen razvoj mu mora odrasli tudi postavljati ustrezne meje in zahteve.

Otrokova navezanost na odraslo osebo, ki je uglašena nanj, je pomembna zato, ker mu pomaga oblikovati osebnost ter vzpostaviti zaupanje do ljudi in samozaupanje. Pri tem je ključno, kako odrasli zadovoljujejo otrokove potrebe, skupaj s potrebo po stiku. Otrok, ki je veliko sam, ki ga zavračajo ali kako drugače čustveno/telesno zanemarjajo, pri tem doživlja velike čustvene stiske, zato ne zmore zaupati ne drugim ne sebi.

Kakšen odnos navezanosti se bo ustvaril med otrokom in starši, je odvisno od več dejavnikov, med katerimi so najpomembnejše lastnosti in osebnostna zrelost staršev ter otrokove prirojene dispozicije. Prirojene značilnosti lahko spodbujajo ali pa ovirajo vzpostavljanje dovolj dobrega odnosa. Ovirajo ga predvsem takrat, ko izrazito odstopajo od povprečja. Če se povprečno senzibilnim staršem rodi hiposenzibilen ali hipersenzibilen otrok, bo v odnosih med njimi zagotovo več težav kot v primeru povprečno senzibilnega otroka. Na drugi strani utegne biti povprečno senzibilen otrok prikrajšan, če so njegovi starši denimo hiposenzibilni. Enake težave lahko prinašajo tudi hipoaktivnost/hiperaktivnost in druge posebnosti.

V okviru navezanosti poteka vrsta interakcij: izražanje in zadovoljevanje potreb, razvijanje sposobnosti za stike, komuniciranje in pridobivanje izkušenj. Vse to otroku omogoči oblikovati občutek o samem sebi, o drugih odnosih in o zunanjem svetu.

Te ponotranjene predstave – stili navezanosti – delujejo samodejno in vse življenje vplivajo na posameznikovo delovanje v odnosih. Stil navezanosti torej vpliva na našo samopodobo in predstavo o drugih ljudeh. Od tega je tudi odvisno, kakšne odnose bomo iskali v prihodnosti.

Razlikujemo torej med varnim stilom navezanosti in ne-varnimi oziroma negotovimi stili navezanosti (izogibajoč, preokupiran oziroma ambivalenten in neorganiziran).

Stili navezanosti v otroštvu

Zmožnost za odnose in potreba po njih sta prirojeni, okoliščine pa pripeljejo do različnih oblik navezanosti.

Varen stil navezanosti

Varna navezanost se razvije ob občutljivih, čustveno odzivnih in sprejemajočih skrbnikih, predvsem ob materi, ki poskrbi za dovolj telesnih stikov z otrokom, ki otroka varuje, vendar mu sočasno omogoča dovolj samostojnosti, da se lahko tudi varno oddalji, in ga sprejme, ko se vrne. Mama je torej navzoča, vendar se ne postavlja v središče otrokovega sveta.

Takšna navezanost oblikuje radovednejše, pri igri ustvarjalnejše otroke, ki so socialno tekmovalnejši, premorejo več samospoštovanja in empatije, imajo bolj odprt in pozitiven odnos do drugih, v odnosih pa so sposobni vzpostaviti veliko mero intimnosti. Poleg tega zmorejo sproti vzpostavljati ravnovesje med iskanjem varnosti ter željo po raziskovanja in samostojnosti.

Izogibajoč stil navezanosti

Izogibajoč (plašen) stil navezanosti se razvije pri otrocih, ki odraščajo ob vsiljivih, vdirajočih starših, ob neodzivnih starših ali ob takih, ki ne omogočajo telesnega stika. Take osebe so v odnosih nekoherentne, omalovažujejo pomen odnosov in imajo pretirano visoko samozaupanje, poleg tega se izogibajo intimnosti in pretirano zanašajo nase. Čeprav se navzven zdijo zadržane ali neprizadete, se njihovo telo na medosebne odnose odziva z močnim vznemirjenjem (anksioznost), zato se branijo z izogibanjem bližini.

Preokupiran (ambivalenten) stil navezanosti

Preokupiran (ambivalenten) stil navezanosti razvijejo otroci, katerih starši so bili nekonsistentni oziroma so jih zavračali ali pa so se zaradi različnih razlogov težko uglasili nanje in na njihove potrebe. Odnos niha iz ene skrajnosti v drugo, od oklepanja do zavračanja otroka, zato je poln prekinitev. Posledično je otrok nenehno zaskrbljen, kaj je z mamo, zaradi česar postane preokupiran z odnosi in nekoherenten, odnose pa idealizira. Zaradi svoje preobremenjenosti s starševstvom in strahu pred zapuščanjem mama tudi ne podpira otrokove samostojnosti. Samospoštovanje takih otrok je v veliki meri odvisno od drugih, pogosto so tudi uporniški ali ambivalentni. Ker skušajo pridobiti materino nestalno pozornost, se zanjo največkrat borijo na dva načina: postanejo zelo pridni in ustrežljivi – ali pa so ves čas uporniški; lahko se tudi zgodi, da se oba načina izmenjujeta.

Neorganiziran stil navezanosti

Neorganiziran, zavračajoč stil navezanosti opažamo pri ljudeh, ki so v otroštvu doživeli različne oblike zlorab, izgubo/dolgotrajno odsotnost staršev ali pa so odraščali ob starših s psihiatričnimi simptomi. Pogosto gre za starše, ki so bili tudi sami močno travmatizirani. Otrok se nenehno srečuje z nerazumljivim, povsem protislovnim vedenjem staršev ali pa z njihovimi disociiranimi stanji.

Otrok se znajde pred nerešljivim protislovjem: oseba, h kateri bi se v stiski rad zatekel, je obenem vir groze. Zato skuša poiskati način, kako nadzirati mamo in se obenem izogniti njenim strašljivim odzivom – besu, kadar mama postane preganjalka, ali njeni čustveni odcepitvi, zamrznitvi, ki nastopi, kadar kot preganjalca razume sebe. Navadno se v času vstopa v šolo vloga roditelj-otrok zamenja: do mame postane agresiven, nadzirajoč in ukazovalen. Tako skuša obenem obvladati grožnjo in ohraniti stik.

Stili navezanosti v adolescenci

Varno navezan adolescent vzpostavlja odnose z vrstniki in ima stabilno samopodobo, manj se odziva prek vedenja ali telesa, zapleta se v manj konfliktov s starši in z ustanovami.

Preokupiran stil navezanosti lahko v adolescenci pripelje do disocialnosti (potrjevanje samega sebe na negativen, rušilen način), zlorabe psihoaktivnih snovi ali do motenj hranjenja.

Tudi izogibajoč stil navezanosti lahko pripelje do zlorabe psihoaktivnih snovi, medtem ko je zavračajoč stil navezanosti povezan z impulzivnostjo, disociativnimi motnjami in z destruktivno agresivnim vedenjem.

Stili navezanosti pri odraslih

Varna navezanost

Varno navezani odrasli so avtonomni, imajo visoko samozaupanje in zaupajo tudi drugim, zato lahko ustvarjajo konstruktivne odnose s prožnimi mejami ter visoko intimnost v osebnih odnosih, kar pripelje do visoke ravni družinske povezanosti in prilagodljivosti. Zanje je značilna težnja k intimnosti in bližini. V pogovorih ni tém, ki bi se jim izogibali, sposobni so refleksivnega pogleda, v situaciji zmorejo izstopiti iz doživljaja in stvarno pogledati na svoja, pa tudi tuja videnja in občutke. Poleg tega zmorejo prepoznati in sprejemati razlike. Pri tistih, ki so varen stil pridobili šele pozneje, v korektivnem odnosu, pogosteje pride do motenj razpoloženja.

Izogibajoča navezanost

Odrasli z izogibajočim stilom navezanosti so navzven samozadostni in neodvisni, čustveni bližini pa se izogibajo. Imajo nizko samozaupanje, zaradi strahu pred zavrnitvijo, prizadetostjo in razočaranjem se izogibajo intimnosti. Intimnosti si hkrati si želijo in se je bojijo. Navznoter so zelo nesproščeni, negotovi, oklevajoči, ranljivi, sramežljivi in plašni. Svojo družino idealizirajo, morda pravijo, da se jim ni zgodilo nič posebnega – ali pa se družinskih odnosov sploh ne spominjajo. Ker so oddaljeni od svojega notranjega sveta, so odrezani od čustvovanja, pa tudi na doživljanje in čustvovanje drugih se uglasijo le s težavo; primanjkuje jim refleksivnosti. To se zrcali tudi v odnosu do otrok, na katere se težje uglasijo; izkazujejo nekakšno čustveno oddaljenost, čeprav utegnejo na funkcionalni ravni zanje skrbeti naravnost zgledno.

Preokupirana navezanost

Odnosi odraslih s preokupiranim stilom navezanosti so polni negotovosti, tesnobe in negativnih čustev (zavist, ljubosumje …), poleg tega so ranljivi, odvisni in pasivni. Preokupirani so z odnosi, tudi z minulimi, in jih idealizirajo. Njihovo samospoštovanje je v veliki meri odvisno od mnenja drugih.

Prepričani so, da so pripravljeni na odnos, obenem pa jih skrbi, da so drugi nanj pripravljeni v manjši meri. Ker so se voljni pretirano odpreti drugim, to pogosto storijo na neustrezen način. V resnici je vsa njihova dejavnost usmerjena na ohranjanje odvisnosti, bodisi pasivne bodisi aktivne, saj jih samostojnost navdaja z grozo in nemočjo. Zato tudi svoje otroke privežejo nase, kajti njihov največji strah je, da jih bo kdor koli zapustil.

Zavračajoč stil navezanosti

Odrasli z zavračajočim stilom navezanosti si nadvse prizadevajo za varno razdaljo do drugih, saj se bojijo, da jih bodo tako ali drugače zlorabili, da jih ne bodo razumeli ali pa jih bodo zavrgli. Njihove notranje čustvene napetosti so intenzivne – nihajo med čustvenim preplavljanjem in disociativnim odcepljanjem. Posledično omalovažujejo pomen odnosov, imajo visoko samozaupanje, se izogibajo intimnosti in kompulzivno zanašajo sami nase. Kadar začutijo, da jim je nekdo prišel preblizu, začnejo odnos sabotirati tako, da se nenadoma in brez očitnega razloga izolirajo ali zapletejo v nesmiseln konflikt. S tem si vnovič zagotovijo občutek varne razdalje. Ves čas se počutijo ogroženi – bodisi od zunaj bodisi od znotraj. Ta stil navezanosti je pogosto v ozadju hudih oblik osebnostne motenosti, nemalokrat gre za psihiatrične paciente ali ljudi, ki se zapletejo v kriminal. Tudi v odnosu do svojih otrok utegnejo nihati med jeznimi, lahko tudi nasilnimi izbruhi in disociativnim izklapljanjem.