Biopsihologija travme
Travma in relacijska travma
Travma je dogodek tolikšne intenzivnosti, da se človek nanj ne zmore ustrezno odzvati, zato doživi preobrat in posledice v psihični organizaciji.
Da bi lahko razumeli dolgoročne posledice hudih akutnih ali ponavljajočih se travmatičnih dogodkov in okoliščin, je treba poznati posledice, ki jih taki dogodki povzročijo v strukturi in delovanju možganov.
Posledica zelo hudega posameznega travmatičnega dogodka je lahko posttravmatska stresna motnja, ki utegne pri nekaterih žrtvah celo spremeniti osebnostno delovanje, kar imenujemo kronificirana posttravmatska stresna motnja.
Ponavljajoče se izrazito neugodne ali travmatične izkušnje v odnosu med otrokom in starši oziroma skrbniki, ki so del odnosa ne-varne čustvene navezanosti, imenujemo relacijska travma, ki je še posebno rušilna. V prvih letih življenja se namreč možgani še oblikujejo, zato se posledice te travme vgradijo v strukturo možganov. Zgodnja travma je torej duševna rana, ki lahko pripelje do motnje v psihičnem delovanju (modifikacija osebnosti) oziroma zmanjša frustracijsko toleranco (slabše spoprijemanje s stresom), poleg tega prihaja do infantilne tesnobe, ki ni povezana s situacijo. Relacijska travma lahko prek spremembe v možganih dolgoročno zaznamuje otrokovo delovanje, doživljanje in čustvovanje ter oblikuje njegovo osebnostno strukturo. Posledica je podobna kot pri kronificirani posttravmatski stresni motnji – mejna osebnostna motnja.
Spremembe v možganskih regijah stresne osi
Amigdala, hipokampus in ventromedialni prefrontalni korteks igrajo pomembno vlogo pri uravnavanju stresnega odziva. Številne raziskave možganov, opravljene z magnetno resonanco, kažejo, da se te regije možganov pri travmatiziranih osebah strukturno in funkcionalno razlikujejo od tistih pri zdravih posameznikih. Občutek smrtne ogroženosti namreč utegne tako pri otrocih kot pri odraslih fizično poškodovati možganske celice (oksigenacijska travma) v delih možganov, ki sodelujejo pri stresnem odzivu.
Vpliv travme na hipokampus
Travma najpomembneje nevrološko učinkuje na hipokampus; pri hudo travmatiziranih ljudeh je opazno znatno zmanjšanje volumna hipokampusa. Ta regija možganov je odgovorna za delovanje spomina, aktivira pa se okrog tretjega leta starosti. Pomaga nam tvoriti nove spomine in jih pozneje (kot izkušnje) priklicati v novih okoliščinah. Pomaga tudi razlikovati med starimi in novimi spomini. Ker ljudje z zmanjšanim volumnom hipokampusa izgubijo sposobnost razlikovanja med starimi in novimi izkušnjami, v primeru, da se srečajo z okoliščinami, ki nemara zgolj bežno spominjajo na travmo, nekateri nevronski mehanizmi sprožijo skrajne stresne odzive.
Vpliv travme na ventromedialno regijo prefrontalnega korteksa
Huda čustvena travma povzroči trajne spremembe (zmanjšanje volumna in funkcionalne sposobnosti) tudi v tem delu možganov, ki je odgovoren za uravnavanje čustvenih odzivov, ki jih sproža amigdala. Ali povedano natančneje: ta regija uravnava negativna čustva, kot je strah, ki nastopi ob soočanju s posebnimi dražljaji. To pojasnjuje, zakaj travmatizirani ljudje doživljajo strah, anksioznost in intenzivne stresne odzive, četudi se soočajo z dražljaji, ki sploh niso povezani ali pa so le šibko povezani z njihovimi izkušnjami iz preteklosti.
Vpliv travme na amigdalo
Travma poveča dejavnost amigdale, ki nam pomaga procesirati čustva in je prav tako povezana z odzivom na strah. Amigdala travmatiziranih ljudi se hiperaktivno odziva na dražljaje, ki so kakor koli povezani s travmatično izkušnjo (fotografije, pogovor, nekateri zvoki ali besede …). Tak odziv se lahko celo generalizira na druge dražljaje, ki vzbujajo strah, vendar niso neposredno povezani s travmo.
Hipokampus, ventromedialna regija prefrontalnega korteksa in amigdala so del nevronskih povezav, ki uravnavajo stresne odzive. Hipokampus oblikuje ustrezno odzivanje na zunanje dražljaje, da amigdala ne bi po nepotrebnem sprožala stresnega odzivanja. Ventromedialni prefrontalni korteks z nadziranjem funkcij amigdale uravnava čustveno odzivanje. Če je hipokampus zmanjšan in hiperaktiven, ventromedialni prefrontalni korteks pa manj funkcionalen, se amigdala odziva enako burno in nemodulirano kot pri dojenčku.
Spremembe nevrotransmiterjev
Po drugi teoriji naj bi podobne simptome povzročile nenormalne ravni hormonov, zaradi česar naj bi ljudje postali občutljivejši za simptome, ki so posledica travmatiziranosti. Če oseba z nenormalno ravnjo hormonov doživi travmatičen dogodek, pri njej obstaja večja verjetnost za razvoj take motnje. To teorijo podpirajo raziskave, ki kažejo, da travmatizirani ljudje proizvajajo velike količine stresnih hormonov – tudi takrat, ko niso v neposredni nevarnosti, to pa prispeva k pretirani vzburjenosti in oslabelosti občutkov.