1. Duševne motnje
  2. Motnje hranjenja
  3. Bulimija

Bulimija

  

Miti in resnice o bulimiji

Pri bulimiji gre le za uravnavanje teže.

Drži, da so osebe z bulimijo pogosto obsedene s telesno težo, toda motnje hranjenja se nikoli ne pojavijo pri čustveno zdravih posameznikih. Bulimija je resna duševna motnja, ki se razvije zaradi zapletenega prepleta bioloških, psiholoških in družbenih dejavnikov. Povezana je z občutki manjvrednosti in neustreznosti, ki jih pogosto spremljata anksioznost in depresivnost. V osebni zgodovini številnih oseb z bulimijo je pogosto zaslediti telesno ali spolno zlorabo.

Približno tretjina oseb z bulimijo ne bruha; za izločanje hrane uporabljajo odvajala, diuretike ali klistir, zelo veliko se jih tudi pretirano ukvarja s telesno vadbo.

Osebe z bulimijo se svoje motnje sramujejo, zato za vsako ceno prikrivajo epizode prenajedanja in praznjenja. Večina oseb z bulimijo ima normalno telesno težo, nekatere celo povečano in le redke prenizko. Marsikatera med njimi je videti v dobri telesni formi, zlasti tiste, ki pretirano telesno vadijo. Osebo, ki intenzivno vadi zaradi predanosti športu ali telesnemu zdravju, je težko razlikovati od osebe, ki se pretirano trudi, da bi odpravila posledice prenajedanja.

Za bulimijo zbolijo tudi moški, čeprav redkeje. Strokovnjaki v zadnjem desetletju opažajo, da se lahko bulimija pojavi tudi znatno pozneje v življenju.

Bulimija je resna duševna motnja, ki ne mine sama od sebe, marveč nujno potrebuje strokovno zdravljenje.

Tako kot anoreksija je tudi bulimija smrtno nevarna bolezen, saj poškoduje človekove vitalne organe. Poleg energije, potrebne za intenzivni telesni razvoj v puberteti, mora mlad človek zaužiti tudi življenjsko pomembne minerale in hranilne snovi, ki omogočajo, da se telo pravilno razvija. Prenajedanje in praznjenje črevesja ta proces poruši ter v celoti zaustavi rast in razvoj. Lahko pride do motenj v razvoju kosti, poškodb jeter, trebušne slinavke in reproduktivnih organov, ogroženo je tudi srce. Naposled lahko pripelje celo do smrti.

Vsaka dieta ne pomeni začetka bulimije. Pri motnjah hranjenja je potreba po izgubi teže posledica številnih duševnih težav, kot so pretirana potreba po nadzoru, slaba samopodoba, ambivalentni občutki, močno nihanje razpoloženja in podobno.

Kaj je bulimija (nervoza)?

Bulimija je motnja hranjenja, za katero so značilna obdobja izrazitega prenajedanja, ki mu največkrat sledi zavestno sproženo bruhanje. Najpogostejši simptom bulimije je kompulzivno prenajedanje, nad katerim oseba nima nikakršnega nadzora; poje domala vse, kar najde užitnega, vendar le redko zato, ker bi bila v resnici lačna. Zaradi nenavadno velike količine hrane, ki jo zaužije v kratkem času, bolnika popade paničen strah pred debelostjo. 

Prenajedanju sledi kompenzacijsko vedenje, ki naj bi preprečilo, da bi se zredil. Zato se zaužite hrane znebi z bruhanjem, s pretirano vadbo ali ob pomoči odvajal, diuretikov, stradanja. Ob tem ritualu se v človeku izmenjujejo močni občutki tesnobe, napetosti, krivde, jeze, gnusa, strahu in sramu zaradi prenajedanja in bruhanja, ki jih pomiri samo novo prenajedanje ...

Poznamo dva tipa bulimije: purgativni tip, za katerega je značilno, da prenajedanju sledi bruhanje ali pa jemanje odvajal in/ali diuretikov, ter nepurgativni tip, pri katerem prenajedanju sledi stradanje ali pa restriktivno hranjenje in pretirana telesna vadba.

V ospredju bolezni je obsesiven strah pred debelostjo. Osebe z bulimijo nenehno mislijo na hrano, telesno težo pa uravnavajo z bruhanjem, diuretiki in odvajali. Da bi zmanjšale težo, se jih velika večina začne pretirano ukvarjati s športom. Občasno utegnejo tudi stradati. Bruhanja se močno sramujejo, zato razvijejo vrsto vedenj, s katerimi ga prikrivajo.

Čeprav je bruhanje njihovo sredstvo za uravnavanje telesne teže, je v resnici tako prenajedanje kot praznjenje namenjeno razbremenjevanju nakopičene tesnobe, napetosti in čustvenih nihanj, ki jih oseba nosi v sebi. Brez poznavanja te (nezavedne) dinamike ni mogoče razumeti vzroka za tako protislovno vedenje, ki ima fiziološko prav nasproten učinek od zmanjševanja teže. Bruhanje hitro poruši telesne mehanizme hranjenja, zlasti občutek lakote/sitosti, zaradi česar so te osebe še bolj lačne ter še pogosteje in intenzivneje posegajo po hrani. Tudi uživanje odvajal ali diuretikov ne prepreči vnosa kalorij v telo. Bruhanje in druge opisane oblike kompenzacijskega vedenja samo olajšajo neprijetno napetost, začasno zmanjšajo tesnobo ter omilijo samoobtoževanje, gnus in občutek izgube nadzora zaradi prenajedanja. Sčasoma bruhanje povzroči še več prenajedanja, to pa še več bruhanja. Zaradi vsega tega se oseba z bulimijo počuti čedalje bolj nemočna, nevredna; gnusi se sama sebi, to pa sproži dodatno napetost in novo prenajedanje. To spet stopnjuje strah, da se bodo zredile, in vnovič zavrti cikel. Na vse to se nacepi še sram zaradi bolezni, ki ga je tudi treba prikriti in pomiriti – z novim ciklom. 

Kaj doživlja človek z bulimijo?

Bistvo bulimičnega cikla je tolaženje s prevelikimi količinami hrane, ki na eni strani odvzame ostrino duševnemu trpljenju, na drugi pa okrepi občutke krivde in sramu, ki jih je treba omiliti z bruhanjem ali pa »oddelati«, denimo s tekom. Bulimični cikel prenajedanja in bruhanja ljudje najpogosteje doživljajo tako, kot da to počne nekaj nenadziranega v njih samih, kot da ta cikel poteka mimo njihove volje.

Za obe motnji hranjenja, tako anoreksijo kot bulimijo, je značilna nezadostna čustvena regulacija, zato osebe težko prepoznajo svoja negativna čustva, zlasti jezo.

Ljudje z bulimijo se pogosto že v otroštvu naučijo, da je izražanje jeze nesprejemljivo, zato to čustvo pri njih pogosto sploh ne doseže zavesti, pač pa se kopiči v nezavednem, vse dokler ne sproži potrebe po praznjenju, ki jo zadovoljijo s prenajedanjem in z bruhanjem.

V zgodnjih stadijih bulimije se oseba prenaje, kadar je depresivna ali v stresu, lahko tudi takrat, ko jo zagrabi panika zaradi videza, najpogosteje po kaki pripombi ali zavrnitvi. Toda ko se cikel kopičenja napetosti in njenega razbremenjevanja z bruhanjem utrdi, postaneta sram in gnus, ki ga spremljata, generatorja novih valov napetosti in tesnobe. Sram in gnus sta zanikana in se racionalizirata skozi strah pred pridobivanjem teže. Prenajedanje postane natančno načrtovano, podobno ritualu; v ta namen začne oseba kupovati in kopičiti hrano. Prenajedanje se začne z občutkom nevzdržne napetosti in nemoči, da bi nadzirala svoje vedenje.

»Bruhala sem več let, včasih tudi po večkrat na dan. Čeprav ni bilo lahko, sem to dokaj uspešno skrivala pred bližnjimi in sodelavci. Včasih je šlo za las; ko sem se vrnila iz stranišča, sem preverjala, ali je kdo slišal moje bruhanje. Lažje je bilo, ko sem začela živeti sama. No, lažje je bilo bruhati, toda pogostnost se je povečala, le stežka sem zdržala sama doma.

Tisti večer sem bila doma, sama. Vedela sem, da se ne bom mogla ustaviti. Bolj ko sem se poskušala upreti, bolj napeta sem bila. Hodila sem po stanovanju, vedela sem, da imam povsem prazen hladilnik – prav z namenom, da me hrana ne bi premamila, kot me je že tolikokrat. Da bi se zamotila, sem pospravljala. Vse mora biti na svojem mestu. Računala sem, da mi bo to pomagalo: urejenost, delo, ki me bo zamotilo. Vse postaviti na svoje mesto. 'Ha,' sem govorila glasu v glavi, ki je vse bolj zahteval hrano, 'pa sem te! Trgovina je že zaprta. Nič mi ne moreš, utihni!' Vendar ni molčal, postal je še nadležnejši. V meni je divjal pravi pekel, zdelo se mi je, da me bo razneslo, obenem pa je v meni zijala ogromna, prazna bela luknja. Nič.

Na koncu mi je v stanovanju postalo tako tesno, da sem se odločila za sprehod, ki naj bi me pomiril. 'Ne bom vzela denarnice, da ne bom končala v kakem fast foodu,' sem si rekla. Zaklenila sem vrata in pomislila, da mi bo morda prijala kava, brez sladkorja, seveda. To si pa lahko dovolim. Vrnila sem se po denarnico. Začela sem hoditi, opazovati luči, ljudi in cesto, da bi pozabila na praznino, v katero sem se vse bolj pogrezala. Hodila sem vse hitreje. 'O, sem si rekla, to mi bo pomagalo porabiti kako odvečno kalorijo, super.' Hitela sem kar tako, brez cilja. Do dežurne črpalke, kjer sem se zapodila med police s slaščicami. S polnimi rokami sem se zrinila pred blagajno, nestrpna, ker so ljudje pred mano poleg goriva naročali še drobnarije. Blagajničarka se je nasmehnila in rekla: 'Tole pa bo velik žur, kaj? In nihče ne bo lačen.'

Potem sem se skrila v temo za črpalko in začela vase tlačiti kos za kosom. Mižala sem in skoraj brez žvečenja goltala polne pesti sladkega testa. Sladolede sem pogoltnila v dveh grižljajih, čeprav so me vsakič zapekli zobje. Vse skupaj sem zalila s sladkim sokom, celo steklenico sem zlila vase. Glas v meni, ki je pred blagajno že tulil v falzetu in grozil, da mi bo raztrgal možgane, je vendarle postajal tišji. Ko sem izpraznila zadnjo vrečko, sem se čisto otopela naslonila na zid. Glas je le utihnil. Želodec sem čutila kot ogromno napihnjeno vrečo, ki me je tiščala pod rebri. Bila sem otopela in izmučena obenem. Pred pohodom sramote nazaj do doma sem se poskusila vsaj malo očistiti, saj sem bila polna drobtin in zamazana s kremo, ki se je cedila iz rulad.

'Krava debela, saj sem vedela, da ti ne bo uspelo, pujsa požrešna. Zjutraj se ti bo na bokih potresaval špeh,' sem se opomnila skozi meglo v glavi. 'Daj, hodi, hlod zavaljeni,' sem se priganjala. Počutila sem se ogromno, polno smeti in blata. 

Želodec je bil z vsakim korakom težji, kot da v njem narašča bodeča kamnita kepa. Nekje na pol poti nisem mogla več. Zdelo se mi je, da sem en sam ogromen, napihnjen želodec, ki me boli in tišči. Ki bo počil, če ga ne izpraznim. Ozirala sem se okrog sebe, kam bi se lahko skrila, da se bom znebila bremena. Zatekla sem se v temen prehod med blokoma in skušala poiskati kak odmaknjen kot. Kot nalašč so se nekje blizu hihitali mulci, videla sem, kako je v temi občasno zažarela cigareta. Vrnila sem se na cesto in skušala nadaljevati pot domov, kjer bi se lahko izpraznila v varnem zavetju stranišča. Ni šlo, preveč me je tiščalo. Pri naslednjem bloku sem počepnila med kontejnerje za smeti in porinila prste v usta. Že po prvem napenjanju je iz mene pljusknil ogromen kup hrane, med sokom so plavali razmočeni piškot, ki sem jih goltala kar cele. Toda olajšanja še ni bilo. Znova sem potisnila prste v žrelo – iz mene je padel nov kup hrane. Po tretjem bruhanju mi je končno odleglo.

Po žepih sem iskala robčke, da bi se očistila, ko sem za sabo zaslišala glas: 'Gospodična, ali vam je slabo? Ste bolni?' Samo molče sem se obrnila stran in odkimala, preveč osramočena, da bi lahko pogledala človeka. Upala sem, da se bo obrnil in odšel. Zatem sem zaslišala drugi glas: 'Pusti jo, a ne vidiš, da je pijana!' Tedaj sem se dokončno zavedela, da sem dosegla dno, da sem bolna. Naslednje jutro sem na spletu poiskala številko psihoterapevtske ordinacije in poklicala na pomoč.«

Kdaj se začne

Bulimija najpogosteje nastopi v adolescenci ali zgodnji odraslosti, med 16. in 27. letom starosti. Tudi zanjo je značilno, da jo je zaslediti predvsem pri dekletih (od 90 do 95 % primerov). Skorajda praviloma se pojavi po obdobju intenzivne diete oziroma hujšanja. Bolezen navadno traja več let, z vmesnimi obdobji relativnega izboljšanja. Telesna teža ljudi z bulimijo nervozo navadno ostane v normalnih mejah, čeprav lahko tudi znatno niha.

Simptomi

·       občutek, da prehranjevanja ni mogoče nadzirati,
·       hranjenje do točke nelagodja ali bolečine,
·       pretirano veliki obroki,
·       zavestno sproženo bruhanje po jedi,
·       pretirana telesna vadba,
·       zloraba odvajal, diuretikov ali klistirja,
·       izkrivljena, pretirano negativna telesna samopodoba,
·       odhodi na stranišče po jedi ali med jedjo,
·       občutek sramu in krivde, depresivnost.

Čeprav ima večina ljudi z bulimijo normalno težo, ta neredko opazno niha. Nekateri lahko postanejo tudi izredno podhranjeni, drugi imajo previsoko težo, predvsem kot posledico obdobij prenajedanja. Toda treba je vedeti, da večina čezmerno prehranjenih ljudi nima bulimije in se ne prenajedajo. Pri bruhanju si navadno pomagajo s prsti, zato imajo na gornjih delih prstov poškodovano kožo (rane in brazgotine) zaradi stika z zgornjimi sekalci (Russelov znak). Med opazne znake spadajo še načeta zobna sklenina (zaradi delovanja želodčne kisline), otekle žleze slinavke ter rane in razjede v grlu ali ustih.

Pridružene motnje

Štiri petine oseb z bulimijo se spoprijema z motnjami razpoloženja, zlasti z depresijo, ki se lahko z njo pokriva, lahko pa nastopi tudi pred boleznijo ali po njej. Tri četrtine oseb z bulimijo ima diagnozo depresija; posledica so pogostejši poskusi samomora.

Pri več kot polovici oseb s to motnjo se pojavljajo različne oblike anksioznih motenj. Sodijo tudi v visoko tvegano skupino, ko gre za zlorabo alkohola, drog in/ali zdravil. Pri osebah z bulimijo pogosteje opažamo vedenjske vzorce, povezane z motnjami pri nadzoru impulzov, zaradi česar utegnejo biti nagnjene h krajam ter k samopoškodbam in promiskuitetnemu vedenju.

Zelo veliko bolnikov z bulimijo ima tudi diagnozo katere od mejnih osebnostnih motenj.

Med razvojem bolezenskega procesa se lahko bulimija in anoreksija celo izmenjujeta, zlasti pri osebah, na katere okolica močno pritiska zaradi zavračanja hrane. Oseba se na videz »vda« in začne več jesti, zatem pa hrano skrivaj izbruha. Ko se taka oseba osamosvoji, se spet vrne k anorektičnemu vzorcu zavračanja in omejevanja vnosa hrane.

Podobne motnje

Najbolj podobni motnji sta anoreksija in kompulzivno prenajedanje.

Bulimija in anoreksija se razlikujeta po značilnostih motnje in po osebnostnih lastnostih tistih, ki jih prizadeneta. Na splošno bi lahko dejali, da se ljudje z anoreksijo s čustvenimi stiskami spopadejo tako, da hrano zavračajo, tisti z bulimijo in s kompulzivnim prenajedanjem pa se v stiski obračajo k hrani. Introvertirani ljudje so bolj ranljivi za razvoj anoreksije, ekstrovertirani pa za razvoj bulimije. Za anoreksijo je značilno zanikanje nenormalnega hranjenja, česar pri bulimiji ni opaziti. Lahko bi dejali, da ljudje z anoreksijo v svoji motnji ne vidijo težave.

Podobnosti in razlike med anoreksijo in bulimijo

Podobnosti

·       začne se po obdobju diet,
·       strah pred debelostjo,
·       prizadevanje, da bi postali in ostali vitki,
·       obsedenost s hrano, telesno težo in z videzom,
·       tesnobnost, depresivnost,
·       obsesivnost, perfekcionizem,
·       večja nevarnost samopoškodb ali poskusov samomora,
·       zloraba alkohola ali drog,
·       izkrivljeno zaznavanje telesa (dismorfija),
·       moten odnos do hranjenja.

Razlike

·       večja skrb za odnose z drugimi, pomen privlačnosti v očeh drugih je pri njih večji,
·       večja spolna izkušenost in dejavnost,
·       večja nagnjenost k razpoloženjskim nihanjem,
·       slabše spoprijemanje s težavami,
·       pogosta preplavljenost z močnimi čustvi, ki nemalokrat vpliva na medosebne odnose,
·       pogostejše izkazovanje značilnosti mejne (borderline) osebnostne motnje,
·       samo polovico žensk z bulimijo doleti amenoreja, ki je značilna za skoraj vse ženske z anoreksijo; osebe z bulimijo trpijo zaradi poškodb, zlasti zaradi bruhanja in delovanja odvajal.

Bulimija in kompulzivno prenajedanje sta si podobna po obdobjih nenadziranega prenajedanja, vendar pri bulimiji prenajedanju sledi bruhanje ali kaka druga oblika odstranjevanja hrane iz telesa, medtem ko pri kompulzivnem prenajedanju tega ni opaziti. Prav zato se ti pacienti od tistih z bulimijo razlikujejo tudi po povečani telesni teži.

Tudi pri depresiji lahko nastopi prenajedanje, vendar brez praznjenja zaužite hrane. Pri Kleine-Levinovem sindromu pride do prenajedanja (brez bruhanja), vendar so za to motnjo značilni še drugi znaki (čezmerna zaspanost in spanje, nihanje razpoloženja …). Pogosteje nastopi pri fantih, vendar bolezen izgine sama od sebe, ko oseba odraste.

Testirajte se:

MOTNJE HRANJENJA

Pogostnost

Za to motnjo zboli od 3 do 8 odstotkov populacije. Zadnjih petnajst let njena pogostnost linearno narašča. Ženske zbolijo sedemkrat pogosteje kot moški.

Dejavniki tveganja

·       v osebni zgodovini oseb z bulimijo so pogosti hudi travmatični dogodki ali zlorabe,
·       motnja pogosto nastopi v pozni adolescenci ali zgodnji odrasli dobi,
·       prenaša se iz generacije v generacijo in med sorojenci,
·       motnjo lahko podpre odziv okolja na spremembo teže (dieta),
·       pri ljudeh, ki se v svoji družini ne počutijo dovolj varni in do katerih so družinski člani pretirano kritični, obstaja večja verjetnost za nastanek bulimije,
·       večjemu tveganju so izpostavljeni ljudje z nizkim samovrednotenjem in tisti z motnjami v zaznavanju svoje telesne podobe,
·       motnje hranjenja so pogostejše pri ljudeh z depresijo, anksioznimi motnjami in obsesivno-kompulzivno motnjo, 
·       pri osebah s predispozicijo lahko razvoj te motnje sprožijo stresni dogodki ali velike življenjske spremembe,
·       pri športnikih, igralcih, pevcih, televizijskih osebnostih, plesalcih in modelih obstaja večje tveganje za nastanek anoreksije/bulimije. 

Raziskovalci ponujajo več teorij o vzrokih bulimije, vendar nobena od njih ne upošteva vseh možnih vzrokov in simptomov. Po mnenju strokovnjakov gre pri tej motnji za preplet več vzrokov (genetska predispozicija, družinske okoliščine, osebnostne značilnosti, sociokulturni vplivi), ki povečajo tveganje, da se bo pri posamezni osebi razvila motnja hranjenja. Več ko je dejavnikov, večje je tveganje, da pride do katere od motenj hranjenja.

Večina teorij bulimijo povezuje z motnjami v telesni samopodobi (dimenzije, oblika in teža), z motnjami razpoloženja in anksioznostjo ter z genetskimi dejavniki, vendar raziskovalci ne ponujajo jasnega odgovora, zakaj se pri eni osebi z določenimi značilnostmi ta motnja razvije, pri drugi pa ne. Raziskovalci preučujejo tudi morebitne vzroke in posledice razmerja med bulimijo ter drugimi duševnimi motnjami, ki so pogosto povezane z njo.

Iskanje vzrokov za bulimijo je zahtevno opravilo, saj ima ta motnja tako duševne kot telesne vidike, poleg tega jo je zaslediti v številnih starostnih skupinah, pri pripadnikih različnih ras in socioekonomskih razredov ter pri obeh spolih. 

Biološka ranljivost – genetske značilnosti

Biološki teoretiki domnevajo, da nekateri geni povečajo občutljivost za razvoj motenj hranjenja. Verjetnost, da bo nastopila pri bližnjih sorodnikih ljudi z motnjami hranjenja, je do šestkrat večja od povprečja. Pri enojajčnih dvojčkih obstaja 23-odstotna verjetnost za razvoj bulimije, medtem ko je pri sorojencih le 9-odstotna.

Znanstveniki so v zadnjem času s številnimi molekularnimi genetskimi raziskavami odkrili več genov, ki naj bi vplivali na nastanek bulimije, vendar dosledna povezava med katerim od teh genov in bulimijo ni bila dokončno potrjena.

Raziskave še kažejo, da imajo osebe z bulimijo pogosteje bližnje sorodnike z motnjami razpoloženja. 

Biološka ranljivost – nevrobiološke značilnosti

Patofiziološki model pravi, da bulimijo povzroča neravnovesje v možganski kemiji.

Ravni snovi, kot so serotonin, nekatere vrste opioidov, endorfini in še nekaj drugih, so pri osebah z bulimijo spremenjene, te vrednosti pa so podobne kot pri ljudeh z drugimi duševnimi motnjami. Pri pacientih s to motnjo hranjenja – podobno kot pri depresiji – opažajo znižano raven serotonina.

Druge teorije pravijo, da utegnejo biti motnje hranjenja povezane z disfunkcijo hipotalamusa oziroma mehanizma, ki naj bi uravnaval ohranjanje telesne teže. Če teža pade pod določeno točko, se lakota poveča, presnova pa upočasni, nasprotno pa je pri povečanju teže nad določeno točko. Neustrezno delovanje tega mehanizma utegne voditi v prenajedanje; na njegovo delovanje naj bi vplivala nevrotransmiterja noradrenalin in serotonin, vendar so to le nepotrjene teorije.

Obstajajo pa nekateri dokazi, da lahko pri ženskah spolni hormoni vplivajo na tek in prehranjevanje ter na razvoj bulimije. Raziskave so pokazale, da imajo lahko ženske s hiperandrogenizmom in sindromom policističnih jajčnikov motnje teka ter povečano potrebo po ogljikovih hidratih in maščobah. Podobno disregulacijo teka je opaziti pri ženskah z bulimijo, kar utegne nakazovati obstoj povezave.

Pri osebah z bulimijo in pri odvisnikih od drog so opazili podobno moteno delovanje nekaterih dopaminskih receptorjev.

Toda raziskovalci morajo še dokazati, da ta neravnovesja nevrotransmiterjev povzročajo bulimijo. Zavedati se je treba, da povezava (korelacija) med nekaterimi spremembami nikakor ne pomeni tudi vzročno-posledične povezanosti. Sočasno pojavljanje posameznih sprememb v nevrotransmitorjih torej ne pomeni nujno, da je to tudi vzrok za motnjo – lahko je zgolj njena posledica. 

Psihološka ranljivost – družinske okoliščine

Družina lahko odigra pomembno vlogo pri razvoju motenj hranjenja. Vrsta raziskovalcev poudarja, da so motnje hranjenja posledica motenj v odnosu med materjo in otrokom, ki pripeljejo do resnih sprememb v razvoju otrokove osebnosti in resnih zaznavnih motenj (dismorfija). Starši se lahko na svoje otroke odzivajo učinkovito ali neučinkovito. Dobro uglašeni starši se zavedajo otrokovih bioloških in čustvenih potreb, neučinkovito uglašeni starši pa ne zmorejo upoštevati njegovih notranjih potreb in stanj (potreba po hrani ali bližini, vznemirjenost, zaskrbljenost, utrujenost …), ki zahtevajo potešitev

Premalo izkazane ljubezni, pogojevanje ljubezni, pomanjkanje ustreznih čustvenih spodbud ter (tudi dobronamerni) pretirani pritiski na otroka (nenehna pričakovanja, prepovedovanje, ukazovanje, opozarjanje na napake) ustvarijo ustrezno čustveno osnovo za razvoj različnih duševnih motenj, torej tudi motenj hranjenja.

Pri polovici družin oseb z bulimijo je opaziti izrazito poudarjanje videza in vitkosti ter zatekanje k raznovrstnim dietam. Matere so navadno zelo perfekcionistične in tudi same pogosto posegajo po dietah. Kot vzročni dejavnik navajajo zlasti starše, ki so pretirano zaščitniški, nadzorujoči in intruzivni, ki se močno vpletajo v življenje svojih otrok, tudi odraslih. V teh družinah so še posebno opazne nekatere patološke oblike interakcij in komunikacije, zlasti nekonsistentnost čustvenih odzivov in sporočil ter nejasna, nasprotujoča si pričakovanja in zahteve. 

Psihološka ranljivost – tvegane osebnostne lastnosti

Med osebnostnimi lastnostmi, povezanimi z nastankom motenj hranjenja, so najpogostejše nagnjenost k perfekcionizmu (zlasti v zvezi z videzom), šibka samopodoba, depresija ter druge oblike obsesivno-kompulzivnih lastnosti in vedenja. Opaziti je tudi večja nihanja razpoloženja ter težave pri izražanju jeze ali nadziranju impulzivnega vedenja.

Po teoriji »kognitivnega vedenja« je oseba z bulimijo nezadovoljna s svojo telesno težo in z obliko svojega telesa ter se počuti napolnjena z maščobo. To zaznavanje sproži tesnobo, depresivnost, jezo in samorazvrednotenje. Osebi z bulimijo praznjenje ali pretirana vadba postane način odstranjevanja »občutka zamaščenosti« ter neželenih občutkov in čustev. Zato se oseba po praznjenju ali vadbi počuti bolje, kar utrjuje tako vedenje. Ta teorija opisuje razlage bolnikov, vendar pa ti ne prepoznavajo nezavednih čustvenih dejavnikov bulimije (glej poglavje Psihodinamska razlaga).

Psihološka ranljivost – travmatični dogodki in drugi stresorji

Pri osebah z bulimijo neredko zasledimo spolno zlorabo v otroštvu, pri nekaterih tudi druge oblike zlorab. Domala polovica pacientov z motnjami hranjenja se bori s posledicami travmatičnih dogodkov.

Žrtve travme se pogosto spoprijemajo z občutkoma sramu in krivde, z zavračanjem svojega telesa in z občutkom pomanjkanja nadzora. S kompulzivnim vedenjem pri prehranjevanju oseba skuša ustvariti občutek, da suvereno in samostojno nadzira vsaj eno življenjsko področje. S tem se skuša izogniti ali zanikati občutke nemoči ter se spopadati z jezo, s sramom in z občutki krivde. V nekaterih primerih je motnja hranjenja izraz samopoškodovanja ali napačno usmerjenega samokaznovanja za travmo – zaradi občutka, da je sokriva za zlorabo. Lažje se počutijo krive kot pa nemočne žrtve, kar so v resnici bile (občutek nadzora). S prehranjevalnimi strategijami lahko bolniki dosežejo tudi deseksualizacijo (s hujšanjem izginejo telesni spolni znaki), s čimer se nezavedno skušajo ubraniti pred ponovitvijo travmatične spolne izkušnje.

Sociokulturni dejavniki

Številni teoretiki verjamejo, da so za nastanek motenj hranjenja delno odgovorni trenutni zahodni standardi ženske privlačnosti. Ti namreč pomenijo močan neposreden pritisk na telo in duševnost, posredno pa (z zgledi, zahtevami ter s pritiski na starše) vplivajo tudi na odnose v primarni družini, ki so ključni dejavnik za oblikovanje temeljnega samozaupanja ali njegovo pomanjkanje.

Najmočnejši nosilci neposrednega in posrednega vpliva ter pritiskov so mediji, saj sodelujejo pri tem, kako si mladi ljudje oblikujejo predstavo o želenem videzu. Čeprav vsi prejemamo tudi racionalne informacije o tem, da so te predstave in fotografije idealizirane (»fotošopirane«), jih negotovi posamezniki, ne da bi to zavestno hoteli, čustveno vendarle dojemajo kot merilo vrednosti. Številni teoretiki se strinjajo, da zahodna kultura s svojim poudarjanjem vitkosti pomembno prispeva k povečevanju števila obolelih za motnjami hranjenja. 

Vitkost je v nekaterih subkulturah izrazito cenjena in nagrajevana: med manekeni, igralci, plesalci in nekaterimi športniki, zato so pripadniki teh skupin še posebno izpostavljeni nevarnosti razvoja bulimije. Razlike med spoloma je mogoče razložiti z razlikami v vzgoji, saj se pri deklicah (še vedno, tako kot skozi vso zgodovino) precej poudarja videz kot pomemben temelj samovrednotenja, medtem ko je pri dečkih za izgradnjo občutka vrednosti ta nekoliko manj pomemben, bolj poudarjeno pa je vse, kar počne (spretnost, sposobnost …). Zaradi te predispozicije so dekleta verjetno dojemljivejša za prisile, povezane z videzom.

Hkrati s poudarjanjem vitkosti pa zahodna kultura ob pomoči medijev podpira tudi predsodke in zavračanje oseb s čezmerno telesno težo. Filmi in humoristične nadaljevanke se pogosto bolj ali manj kruto norčujejo iz oseb s čezmerno težo. Do določene stopnje opisane predsodke spodbujajo tudi zdravniki, zavarovalnice in druge organizacije z morda pretiranimi opozorili o nevarnostih povečane telesne teže. Skrajna debelost je v vsakem primeru nezdrava, blaga do zmerno povišana telesna teža pa je nenevarna, kar potrjujejo tudi številne raziskave.

Čeprav vpliva medijev ni mogoče zanikati, bi ga bilo morda bolj smiselno opredeliti kot enega od sprožilcev in ne kot neposreden vzrok za motnje hranjenja. Temu v prid govori dejstvo, da se motnje hranjenja razvijejo celo pri osebah, ki so od rojstva ali zgodnjega otroštva slepe.

Motnje hranjenja so samo ena od pojavnih oblik duševnih motenj. So zgolj simptom, prek katerega se izražajo stiske, zlasti tiste, ki so povezane z lastno vrednostjo, s samozaupanjem in s samospoštovanjem. Ker je v trenutni kulturi izredno poudarjana vitkost kot statusni simbol, se stiska glede lastne vrednosti pač izraža na ta način – v okolju z drugačnimi merili bi se najbrž kako drugače. Vitkost se zdi lažja bližnjica do samozaupanja, žal pa pretirana želja pogosteje vodi v bolezen kot k tako želenemu cilju.

Da je motnja hranjenja morda predvsem ena od pojavnih oblik težav v osebnosti, potrjujejo tudi ugotovitve, da je pri skoraj vseh osebah z bulimijo zaslediti še kako drugo duševno motnjo, kot so depresija, anksioznost, OKM … Veliki večini oseb z bulimijo diagnosticirajo tudi katero od osebnostnih motenj.

 

Nekateri pripadniki Freudove šole so domnevali, da gre pri motnjah hranjenja za »nerešene oralne konflikte«. Raziskave tega niso potrdile – sodobne razlage poudarjajo moteno doživljanje samega sebe in odnosov z drugimi (neustrezna struktura osebnosti, ego deficiti).

Anoreksija je povezana z zavračanjem vdiranja, bulimija pa z mešanimi, nasprotujočimi si občutki do pomembnih oseb in sebe. Ta motnja je obenem odraz nejasnega razmejevanja med telesnim in duševnim področjem. Tako kot so pri anoreksičnih osebah meje pretoge, neprepustne (zavračanje vnosa hrane), so pri bulimičnih osebah nestabilne in se nenehno rušijo (prenajedanje zaradi čustvene lakote), čemur sledi zapiranje mej z zavračanjem (bruhanje).

Osebe z bulimijo so bile v otroštvu deležne nekonsistentne ali neprave »ljubezni«, ki je je bilo na eni strani premalo, kadar pa so je bile deležne, jim je sočasno povzročala (duševne ali telesne) bolečine. Posledično so te osebe polne mešanih, ambivalentnih občutkov. Zato je bulimija tudi pogost simptom pri ljudeh, ki so kot otroci doživeli spolno zlorabo. Roditelj, ki spolno zlorablja, svoje ravnanje pogosto označuje kot posebno ljubezen do otroka.

»Ljubezen«, ki so jo prejemali, je bila zanje »neprebavljiva«, »strupena«. Na eni strani po njej hlepijo (se z njo prenajedajo), na drugi jo zavračajo. Ker otroci potrebujejo starševsko ljubezen, se utegnejo ti mešani občutki kazati v obliki bulimije. Podobne mešane občutke in vedenje je zaslediti pri tistih, ki so jim starši izmenično izkazovali naklonjenost (dokler so jih otroci ubogali) ter poniževanje ali trdo kaznovanje. Zato v otroku do osebe, na katero je navezan, ostajajo nepovezani nasprotujoči si občutki – roditelja si želi in ga obenem zavrača. Tako razdvojen odnos kot odrasla oseba prenese na hrano: po njej hlepi, nato jo izvrže.

Za osebo z bulimijo je torej kaotično hranjenje obupen poskus obrambe pred praznino zaradi pomanjkanja stabilne čustvene bližine z materjo. Zaradi pomanjkanja čustveno varnega odnosa, na osnovi katerega bi lahko zgradila notranje trdno osebnost, uporablja hrano kot nadomestek za odnos, ki prinaša varnost in pomirjanje. Zdi se, kot da epizoda prenajedanje pomeni poskus vnovičnega združevanja z materjo, poskus, da se vrne v obdobje dojenčka, v katerem mama zagotavlja varnost in udobje Prenajedanje tako simbolizira regresijo, nego, bližino in zadovoljstvo. Hrana je vedno na voljo – v nasprotju z mamo, ki se ni zmogla uglasiti na otroka ali pa ga je čustveno zavračala. Tako hrana postane nadomestno sredstvo za pomirjanje, ki ga lahko oseba samostojno upravlja.

Po prenajedanju oseba pogosto čuti, da je njen želodec razširjen in boleč, zaradi česar se telesno in duševno »slabo počuti«. Počutje je še slabše zaradi občutka, da si je to nakopala sama, s prenajedanjem in z izbiro »slabe« hrane, ker je izgubila nadzor. Ta »slab občutek« navadno obsega jezo, krivdo in sram, kar vodi v praznjenje, ki je na videz takojšen in dejaven način reševanja problema, v resnici pa zgolj poskus, da bi oseba vnovič vzpostavila nadzor. Praznjenje dejansko omili telesno nelagodje, s tem pa prinese tudi psihično pomiritev. S praznjenjem se simbolično odstranijo »slabi občutki«, kar skozi razbremenitev trenutne napetosti prinese občutek sprostitve.

Predstave in vsebine notranjega sveta oseb z bulimijo so torej prazne. Ta mentalna praznina je posledica izločanja (praznjenje) notranjih objektov, zlasti matere in/ali oseb iz zgodnjega otroštva, ki so vplivale na oblikovanje njihove osebnosti. Tako oseba pridobi navidezni nadzor, saj je ona tista, ki nadzira objekt in ga lahko tudi izvrže iz sebe, ker je slab, neustrezen ali škodljiv. Z iluzijo nadzora v resnici nadzira strah pred izgubo pomembnega objekta in ljubezni.

Ena od pogostih tehnik samopomoči je vodenje dnevnika, v katerega oseba zapisuje, kaj je pojedla in kdaj je bruhala, pa tudi misli in občutke, ki so spremljali te cikle.

V pomoč so lahko tudi dejavnosti – joga, plavanje in ples so samo nekatere oblike razgibavanja in sprostitvenih tehnik, ki omilijo tesnobnost in okrepijo zavedanje o lastnem telesu. Več o tem si preberite v poglavju Samopomoč.

Zakaj svetovanje ali samopomoč ni dovolj?

Neredko je slišati zmotno prepričanje, da se lahko človek znebi prenajedanja in bruhanja le ob pomoči trdne volje ali zdravega življenja in prehranjevanja. Žal primajkljajev v osebnostni strukturi, ki so vzrok za tako močna čustvena nihanja in kompulzivno vedenje, ni mogoče odpraviti z močjo volje.

Tehnike samopomoči so torej lahko le dopolnilo strokovnemu zdravljenju, ki je nujno, saj je lahko bulimija celo smrtno nevarna motnja.

Če doživljate katero koli od omenjenih težav ali če menite, da utegnete imeti motnjo hranjenja, nujno poiščite strokovno pomoč. Posledica nezdravljene bulimije je lahko tudi smrt.

Nezdravljena bulimija nervoza lahko traja tudi več let, se včasih začasno umakne, zatem pa znova pojavi. Poslabšanja bolezni navadno sprožijo novi življenjski stresi, denimo izpiti, menjava službe, bolezen, poroka, ločitev …

Za pomoč se je treba obrniti na zdravnika, psihiatra in vedno tudi na psihoterapevta.

Diagnoza

Diagnostični kriteriji:

·       Ponavljajoče se epizode prenajedanja, za katere je značilno: hranjenje v določenih časovnih presledkih (navadno manj kot dve uri), pri čemer je količina zaužite hrane znatno večja, kot bi jo večina ljudi pojedla v podobnem časovnem obdobju in v podobnih okoliščinah, ter pomanjkljiv nadzor nad hranjenjem (oseba ne more prenehati jesti ali nadzirati. koliko poje).
·       Ponavljajoče se neustrezno nadomestno vedenje, katerega cilj je preprečiti pridobivanje telesne teže. Najpogostejše je to samopovzročeno bruhanje, ki sledi epizodi prenajedanja. Med načine praznjenja spadajo še zloraba laksativov in diuretikov, klistiranje in pretirana vadba.
·       Epizode prenajedanja in nadomestnega vedenja se pojavljajo vsaj dvakrat na teden v obdobju treh mesecev.
·       Samovrednotenje je v celoti odvisno od telesnega videza in teže.
·       Motnja se ne pojavlja izključno med anoreksičnimi epizodami.

 Zdravljenje

 

Po pomoč je treba k zdravniku, ki bo ugotovil, ali je morda že prišlo do kake poškodbe notranjih organov. Psihiater navadno predpiše antidepresive, ki omilijo simptome, pravo zdravilo za to motnjo pa je psihoterapija. Večina programov zdravljenja obsega kombinacijo več terapevtskih pristopov: individualne in skupinske psihoterapije ter zdravljenja z zdravili.

Približno polovica bulimičnih pacientov se dobro odziva na zdravljenje: prenehajo s prenajedanjem ter stabilizirajo svoje prehranjevalne navade in telesno težo. Kakih 40 odstotkov se jih na zdravljenje odzove le delno – omejijo obdobja prenajedanja in bruhanja ter se prehranjujejo manj kaotično. Preostala desetina po zdravljenju ne kaže izboljšanja. V dveh letih po zdravljenju se znaki bolezni ponovijo pri tretjini ozdravljenih bolnikov.

Velja, da dolgotrajna bolezen pred začetkom zdravljenja pomeni nekoliko manjšo verjetnost, da bo zdravljenje uspešno. Uspešnost je manjša tudi pri težjih oblikah bulimije, pri katerih je ciklus prenajedanja in bruhanja postal najpomembnejši del vsakdanjih dejavnosti in nadomestil druge pomembne stvari, kot so delo, druženje, ustvarjalnost … Zdravljenje je težje, če je bulimiji pridružena huda depresivnost ali tesnoba.

Podoben učinek kot zdravila – hitra ublažitev simptomov, le da brez neželenih učinkov – imajo tudi druge terapevtske tehnike, denimo medicinska hipnoza, ki jo je mogoče priključiti dolgotrajni psihoterapevtski obravnavi.

Simptome lahko v določeni meri lajšajo tudi metode samopomoči, predvsem pri šibki in srednje močno izraženi motnji.