1. Duševne motnje
  2. Anksiozne motnje
  3. Posttravmatska stresna motnja

Posttravmatska stresna motnja

  

Miti in resnice o posttravmatski stresni motnji 

PTSM se razvije pri vsaki osebi, ki doživi življenjsko nevaren dogodek.

Pri večini ljudi, ki doživijo tak dogodek, ne pride do PTSM. Med tistimi, ki doživijo naključen travmatični dogodek, denimo naravno nesrečo, se v naslednjih dvanajstih mesecih simptomi PTSM razvijejo le pri 10 odstotkih, medtem ko je med tistimi, ki so doživeli neposreden napad nase, takih več kot tretjina.

Ni še jasne razlage, ki bi pojasnila, zakaj se ta motnja pri nekaterih osebah pojavi, pri drugih pa ne, vendar je znano, da so ženske dvakrat bolj ogrožene kot moški. K temu, ali se bo PTSM razvila ali ne, pomembno vpliva tudi vrsta travmatičnega dogodka. Med varovalnimi dejavniki je najpomembnejša trdna socialna mreža.

Pri tej motnji se lahko ob nastopu specifičnih sprožilcev simptomi povrnejo tudi čez veliko let, celo več desetletij.

Za zdravljenje posledic travmatičnih dogodkov ni nikoli prepozno. Neredko se terapevti šele po desetletju ali več dela s pacientom soočimo s posledicami travmatičnih dogodkov; tako je denimo v primeru žrtev spolnih zlorab v otroštvu.

Včasih to, da poiščemo pomoč, zahteva več moči kot molk, saj se je zelo težko vnovič srečati z vsemi rušilnimi in bolečimi občutki, ki jih vzbujajo spomini, pa tudi s sramom, ki jih spremlja.

Proces zdravljenja PTSM poteka v treh fazah: 1) vzpostavljanje varnega okolja in pomirjajočih odnosov, 2) predelovanje travmatičnih spominov, 3) njihova integracija v življenjsko zgodbo. Samo prva faza lahko traja od več tednov do leta dni ali celo dlje. Celoten proces torej zahteva čas, ki ga ni mogoče prehitevati. Še več, prehitra predelava utegne sprožiti poglabljanje motnje.

Spomin na travmo je shranjen v žrtvinem telesu, četudi je njen zavedni del odrezan od spominov na dogodek. Ključna pot do predelave travme vodi prek povezovanja z občutki v telesu.

Takoj po dogodku nastopi stresni odziv, ki je normalna reakcija. Diagnozo PTSM je mogoče postaviti šele, če simptomi vztrajajo najmanj mesec dni.

Filmi prikazujejo nenadzirane izbruhe nasilja pri vojnih veteranih, v resničnem življenju pa psihoze in izbruhi besa niso značilni simptomi PTSM. Ljudje s to motnjo se spopadajo predvsem z neobvladljivo tesnobo, s podoživljanjem groze, z nočnimi morami in občutki krivde. Poleg tega se skušajo izogibati vsemu, kar bi utegnilo sprožiti podoživljanje travmatičnih spominov.

Strokovnjaki so razvili posebne tehnike, ki so učinkovite pri zdravljenju te motnje.

Kaj je posttravmatska stresna motnja

Posttravmatska stresna motnja je intenzivna anksiozna reakcija, ki je posledica izpostavljenosti enemu ali več hudim dogodkom oziroma travmam. Nastopi lahko po tistem, ko je oseba doživela, videla ali izvedela za travmatični dogodek (huda nesreča, nasilje, ustrahovanje, vojna …). Pri tem je občutila hud strah in občutke nemoči ali pa je doživela šok.

Za posttravmatsko stresno motnjo sta poleg intenzivnega čustvenega in telesnega odziva značilna še dolgotrajno podoživljanje travmatičnega dogodka ter izogibanje vsemu, kar spominja nanj.

PTSM se ne razvije pri vsakemu človeku. Neredko več oseb doživi isti travmatični dogodek, vendar se PTSM razvije le pri nekaterih. Strokovnjaki menijo, da je to povezano s tem, kako človekova psiha predeluje travmatične dogodke, to pa je odvisno od naših minulih izkušenj. Večja osebnostna ranljivost lahko zniža prag za nastanek sindroma ali pa oteži njegov potek, vendar te lastnosti same po sebi niso ne potrebni in ne zadostni pogoj za nastanek motnje. 

Razlikujemo med posttravmatsko stresno motnjo in akutno stresno motnjo (travma). Simptomi akutne stresne motnje lahko nastopijo že med dogodkom ali pa neposredno po njem: občutek tesnobe, strah, povečan srčni utrip, razdražljivost, slaba koncentracija, znojenje, čustvena nihanja ter izogibanje vsemu, kar bi utegnilo spominjati na ta dogodek. Možne so tudi nočne more, povezane s travmatičnim dogodkom. Čeprav so simptomi sprva intenzivni, se začnejo že kmalu umirjati in navadno ne vplivajo pomembno na človekovo življenje. Kadar pa ne izginejo niti po mesecu dni ter začnejo omejevati človekovo življenje in delovanje, lahko govorimo o PTSM.

Če je oseba dolgo doživljala ponavljajočo se medosebno (relacijsko) ali kako drugo travmo, lahko pride do kronificirane posttravmatske stresne motnje (tudi DESNOS). To pomeni, da se je intenzivno odzivanje na travmo utrdilo in postalo kronično. Ta motnja se lahko razvije pri osebah, ki so bile dolgo v travmatizirajoči situaciji, ki je v njih vzbudila občutek, da iz nje ne morejo pobegniti oziroma da ne morejo storiti ničesar, da bi se položaj izboljšal.

Kronificirano posttravmatsko stresno motnjo najpogosteje zasledimo pri osebah, ki so odraščale v nasilni družini, v kateri so doživljale ponavljajoče se telesne/spolne zlorabe ali pa so jih starši telesno/čustveno zanemarjali in zavračali. Povzročiti jo utegne tudi dolgotrajno medvrstniško nasilje. Nastopi lahko tudi pri osebah, ki so bile v odrasli dobi večkrat retravmatizirane; tak primer so osebe, ki živijo z nasilnim partnerjem ali pa so preživele dolgotrajno ujetništvo, ki ga je spremljalo telesno ali duševno mučenje (koncentracijsko taborišče …). Za take osebe so značilne (trajne) spremembe na osebnostni ravni.

Razlike med PTSM in kronificirano PTSM

Posttravmatska stresna motnja

·       ena ali več travm,

·       podoživljanje dogodka (angl. flashback),

·       nočne more, povezane s travmo,

·       izogibanje stvarem, ljudem ali krajem, ki spominjajo na travmo,

·       tesnobnost in depresija,

·       pretirana previdnost, pazljivost,

·       pretirana boječnost,

·       disociacija oziroma odcepitev od travmatičnih čustev in misli.

 

 

 

Kronificirana posttravmatska stresna motnja

·       kronične, nenehno ponavljajoče se travme, ki jim oseba ne more ubežati,

·       podoživljanje dogodka (angl. flashback),

·       nočne more, kronična nespečnost,

·       socialna osamitev, izogibanje odnosom, nezaupanje v ljudi,

·       izrazite spremembe, ko gre za zmožnost uravnavanja čustev,

·       pretirana previdnost, preobremenjenost s storilcem,

·       hitro preplavljanje s čustvi,

·       fragmentirano dojemanje samega sebe, disociacija ali fragmentacija travme.

Kaj doživlja človek s posttravmatsko stresno motnjo?

Ko se človek znajde v položaju, ki ga doživi kot nevarnega za telo ali življenje in ko ima občutek, da nima nobene možnosti, da bi se zavaroval ali pobegnil, začuti paniko in smrtno grozo, ki ga utegneta tudi povsem ohromiti.

Po prvi grozi za nekaj časa povsem otopi – kot da bi se nekako odmaknil od sebe in dogajanja. Navzven se utegne zdeti povsem umirjen in zbran, vendar pa je njegovo čustveno odzivanje pridušeno, omejeno ali celo odsotno. Bolečin, celo telesnih, ne čuti ali pa zgolj v zanemarljivi meri. Temu stanju pravimo šok. Doživljanje in čutenje sta omejeni, saj psiha intenzivne občutke, ki bi utegnili zrušiti osebnostno strukturo, odcepi, odreže. Tej obrambi pravimo disociacija. Isti proces povzroči tudi delno ali popolno amnezijo (odcepitev spominov), ki je lahko tudi posledica travmatičnega dogajanja.

Čeprav se travmatičnega dogodka morda (zavestno) ne spomnimo ali pa se ga spominjamo zgolj megleno/razdrobljeno, se močno zapiše v naše možgane in telo. Zato čez čas – po nekaj urah ali nekaj dneh, ko šok začne popuščati – nastopijo znaki akutnega stresnega odziva (huda tesnoba, nočne more, motnje koncentracije, preplašenost …). Pri večini ljudi ti znaki minejo po približno mesecu dni. V tem času si povrnejo občutek varnosti, navadno tako, da se oprejo na svoje bližnje in korak za korakom predelajo travmatični dogodek, ki tako izgubi najhujši čustveni naboj.

Pri delu ljudi, ki se zaradi svoje osebne zgodovine manj uspešno prilagajajo in težje predelujejo stresne dogodke, zaradi česar jih tudi težje psihično umestijo, pa simptomi še kar vztrajajo. Njihov občutek varnosti je tako porušen, da se telo in psiha odzivata, kot da travmatični dogodek še vedno poteka – ali kot da se utegne vsak trenutek ponoviti. Reakcije gredo v dve smeri: proti nenehnemu povečanemu vzburjenju ali proti otopelosti. Obe stanji se lahko tudi izmenjujeta. Človek utegne biti ves čas tesnoben, prestrašen, njegovo spanje je moteno in ga prekinjajo hude more, povezane z dogodkom. Tudi čez dan lahko prihaja do nenadnih flashback spominov, ki telo in psiho v hipu vrnejo v travmatično situacijo ter ju preplavijo z vso prvotno grozo in paniko.

Vse to spremljajo močna čustvena nihanja, izbruhi jeze, neredko tudi nevzdržni občutki sramu in zbeganosti. Obenem se zmanjšata siceršnje odzivanje in dejavnost v vsakdanjem življenju, kar se kaže v obliki občutka odtujenosti, nezainteresiranosti, odsotnosti veselja ter čustvene otopelosti, nekakšne čustvene odrevenelosti.

Nastopijo lahko tudi hudi občutki krivde, zlasti če je oseba dogodek preživela, nekdo drug pa ga ni – četudi ni zakrivila ničesar in je bila preveč nemočna, da bi lahko kar koli ukrenila (krivda preživelega). Če se oseba ne zdravi, lahko ti občutki vztrajajo še dolga leta. Če se končno začnejo pomirjati sami od sebe, se simptomi navadno premestijo drugam, tako da lahko pride do telesnih bolezni ali pa hudih depresivnih/anksioznih motenj. Nastopijo lahko celo psihotične epizode. Neredko si oseba poskuša pomagati z alkoholom, drogami ali s čezmernim jemanjem pomiril. Toda ko njihov neposredni učinek popusti, to le še poglobi simptomatiko in obenem povzroči zasvojenost. Kar dobra polovica pacientov s PTSM ima tudi težave z zasvojenostjo.

Če travmatična izkušnja traja dolgo ali pa se je ponavljala, ti dogodki utegnejo spremeniti delovanje in celo strukturo centrov v možganih, odgovornih za odzivanje na okoliščine, ki jih zaznavamo kot nevarne oziroma stresne. Posledica je lahko kronična panična motnja ali kronična depresivnost, na koncu pa utegne priti tudi do kronificirane posttravmatske stresne motnje, ki zaradi sprememb v možganski strukturi povzroči tudi spremembe v osebnosti. Prepoznamo jo pri osebah, ki so odraščale v travmatizirajočih družinskih okoliščinah, v odrasli dobi pa se lahko razvije, če je bila oseba izpostavljena ponavljajoči se hudi travmi. Med posledice teh izkušenj spadajo občutki nemoči, izguba občutka nadzora in varnosti ter spremembe v doživljanju svoje identitete in občutenja samega sebe. Ključen za razvoj te oblike motnje je dolgotrajen občutek, da človek ne more ubežati ogrožajoči situaciji.

Pri ljudeh s kronično PTSM je poleg kroničnega občutka tesnobe (»ne morem se sprostiti«) opaziti nenadne izbruhe jeze, nenehno žalost, samomorilne misli. Včasih na travmatični dogodek pozabijo, spet drugič ga podoživljajo (denimo v drugem odnosu). Če dogodka ne pozabijo v celoti. če ga torej disociativno odcepijo, navadno odcepijo čustveni del, tako da ostane zgodba, vendar brez občutkov, kot bi se vse skupaj dogajalo nekomu drugemu ali na filmu; zdi se jim, kot da se je dogodek zgodil v sanjah ali celo nekomu drugemu, oni pa so zgolj neprizadeti opazovalci.

Te osebe pogosto občutijo tudi krivdo, sram, nemoč in se počutijo razvrednotene. Posamezniki, ki trpijo za kronificirano PTSM, težko zaupajo drugim ljudem. Včasih imajo tudi težave z intimnostjo, temu pa se utegne pridružiti še umik v socialno in čustveno osamo.

Kdaj se začne

PTSM nastopi po enem ali več hudih travmatičnih dogodkih, po krajšem ali daljšem stanju šoka/otopelosti.
Kronična PTSM je posledica trajnih ali ponavljajočih se travm v medosebnem odnosu ali kaki drugi socialni situaciji.

Simptomi

Za posttravmatsko motnjo je značilno dolgotrajno podoživljanje travmatičnega dogodka, največkrat v obliki pogostega spominjanja, nočnih mor, tako imenovanih flashbackov ter močnih čustvenih in/ali telesnih odzivov ob srečanju z ljudmi ali s situacijami, ki človeka spomnijo na ta dogodek. Nastopijo lahko motnje spanja, izbruhi jeze, huda tesnoba, motnje koncentracije, pa tudi pretirana pozornost in plašnost, ki sčasoma utegneta pripeljati do družbene osamitve.

Podoživljanje travmatičnega dogodka 
·       vsiljivi vznemirljivi spomini na dogodek,
·       flashbacki (vedenje ali občutek, kot da se dogodek spet dogaja),
·       nočne more (nanašajo se na dogodek ali pa prinašajo druge zastrašujoče vsebine),
·       močna stiska ob spominu na travmo,
·       intenzivni telesni odzivi na travmatične opomnike (divje utripanje srca, pospešeno dihanje, slabost, napetost mišic, znojenje ...).

Izogibanje in otopelost
·       izogibanje dejavnostim, krajem, mislim ali občutkom, ki spominjajo na travmo, nezmožnost pomnjenja pomembnih vidikov travme, 
·       izguba zanimanja za dejavnosti in življenje nasploh,
·       občutek odrezanosti od drugih, čustvena otopelost,
·       občutek okrnjene prihodnosti (izguba pričakovanja, da bodo živeli normalno življenje, se poročili, si ustvarili kariero ...).

Hipervzburjenje
·       težave s spanjem,
·       razdražljivost ali izbruhi jeze,
·       pretirana pozornost (nenehen »rdeči alarm«),
·       preobčutljivost, hiperreaktivnost,
·       agresivno, samouničevalno ali tvegano vedenje.

Negativne misli in nihanje razpoloženja
·       občutek krivde, sram, samoobtoževanje,
·       občutek odtujenosti in osamljenosti,
·       občutki nezaupanja in izdanosti,
·       težave s koncentracijo ali spominskim priklicem,
·       depresija in obup.

Simptomi PTSM pri otrocih

Pri otrocih, zlasti pri zelo majhnih, utegnejo biti simptomi PTSM drugačni kot pri odraslih:
·       strah pred ločitvijo od staršev,
·       izguba že pridobljenih spretnosti (vnovično močenje postelje ...),
·       težave s spanjem in nočne more,
·       temačno razpoloženje, kompulzivna igra, v kateri se ponavljajo teme ali vidiki travme, 
·       nove fobije in skrbi, ki se zdijo nepovezane s travmo (strah pred pošastmi ...),
·       odigravanje travme skozi igro, zgodbe ali risbe,
·       telesne težave in bolečine, ki nimajo očitnega vzroka,
·       razdražljivost in agresivnost.

Pridružene motnje

Posttravmatski stresni motnji se pogosto pridruži depresija (49 %) ali kaka druga anksiozna motnja, najpogosteje socialna fobija (30 %). Zelo pogosta je tudi zloraba alkohola in drugih snovi (40 %.) Pri zelo hudih travmah utegne oseba dekompenzirati celo do psihotičnega preboja (umik iz pretežke realnosti v psihozo), ki pa je navadno kratkotrajen. 

Podobne motnje

Sorodni simptomi lahko nastopijo pri akutnem stresu, kronificirani PTSM, anksioznih motnjah, osebnostnih motnjah in psihozi.

Pogostnost

Motnja je zelo pogosta in jo po nekaterih ocenah doživi od 5 do 10 odstotkov ljudi. Nastopi lahko pri kateri koli starosti, tudi v otroštvu. Ženske so dovzetnejše kot moški (2 : 1). Osebe, ki izhajajo iz družin, v katerih je prisotna katera od duševnih motenj, so dovzetnejše za razvoj PTSM.

Hud travmatičen dogodek doživita kar dve tretjini ljudi, od tega jih desetina razvije PTSM, polovica od teh pa jih poišče strokovno pomoč. V Evropi je trenutno največji delež oseb, ki jih v okviru zdravstvenega sistema obravnavajo zaradi PTSM, na Hrvaškem.

Dejavniki tveganja

Raziskovalci še vedno poskušajo bolje razumeti, kje tiči vzrok, da se pri človeku po tistem, ko doživi travmatičen dogodek, razvije posttravmatska stresna motnja. Tako kot večina duševnih motenj je tudi posttravmatska stresna motnja najbrž posledica zapletene kombinacije več dejavnikov, kot so:

·       dedno nagnjenje k duševnim motnjam, zlasti k anksioznosti in depresiji,
·       travmatično otroštvo,
·       življenjske izkušnje (intenzivnost in resnost travm, ki jim je bila oseba izpostavljena),
·       podedovani vidiki osebnosti (temperament),
·       odsotnost primerne socialne mreže (podpora bližnjih),
·       delovno mesto, na katerem je človek izpostavljen travmatičnim situacijam (vojska, policija …),
·       kopičenje travmatičnih dogodkov.

Če travmatizirani ljudje, nimajo dobrega socialnega podpornega sistema, se pri njih zelo poveča možnost za nastanek PTSM.

Dejavniki, ki lahko zmanjšajo dovzetnost za PTSM

·       možnost in dejavno iskanje podpore, denimo pri prijateljih, družini …,
·       vključitev v podporno skupino,
·       ponos na svoje odzive v trenutkih soočenja z nevarnostjo,
·       izdelava načrta, kako se spoprijeti z morebitnimi novimi travmatičnimi dogodki,
·       sposobnost učinkovitega delovanja in odzivanja kljub strahu.

Najnovejše teorije, ki poskušajo razložiti vzroke za nastanek PTSM, se osredotočajo predvsem na to, kako travmatični dogodki vplivajo na človekovo duševnost. Kadar ta zaradi premočnega vpliva travme ne zmore predelati travmatičnega dogodka, se pri njem razvije PTSM.

Od človekovih predispozicij in preteklosti je odvisno, kako bo predeloval travmatični dogodek, od tega pa je potem odvisno, ali se bo PTSM razvila ali ne. Zato se pri nekaterih ljudeh PTSM pojavi, pri drugih pa ne, četudi so se znašli v isti situaciji.

Biološka ranljivost – genetske značilnosti

Vlogo pri razvoju PTSM imajo tudi genetski vplivi; šlo naj bi za 20 do 30 odstotkov variance (raziskave, opravljene na enojajčnih dvojčkih, udeleženih v vietnamski vojni). Obstajajo tudi dokazi, da se PTSM pogosteje razvije pri osebah z genetsko manjšim hipokampusom.

Biološka ranljivost – nevrobiološke značilnosti

Spremembe v možganskih regijah stresne osi

Amigdala, hipokampus in ventromedialni prefrontalni korteks igrajo pomembno vlogo pri uravnavanju stresnega odziva in tudi pri sprožanju značilnih simptomov PTSM. Številne raziskave možganov pacientov s PTSM, opravljene z magnetno resonanco, kažejo, da se te regije možganov strukturno in funkcionalno razlikujejo od tistih pri zdravih posameznikih. Občutek smrtne ogroženosti namreč utegne tako pri otrocih kot pri odraslih fizično poškodovati možganske celice (oksigenacijska travma) v delih možganov, ki sodelujejo pri stresnem odzivu.

Vpliv travme na strukturo in delovanje možganov je opisan v poglavju Biopsihologija travme.

Spremembe nevrotransmiterjev

Po drugi teoriji naj bi PTSM povzročile previsoke ravni stresnih hormonov, zaradi česar naj bi ti ljudje postali občutljivejši za simptome PTSM. Če oseba s previsoko ravnjo stresnih hormonov doživi travmatičen dogodek, pri njej obstaja večja verjetnost za razvoj PTSM. To teorijo podpirajo raziskave, ki kažejo, da ljudje s PTSM proizvajajo velike količine stresnih hormonov – tudi takrat, ko niso v neposredni nevarnosti, to pa prispeva k pretirani vzburjenosti in oslabelosti občutkov.

Psihološka ranljivost – družinske okoliščine

Travmatične izkušnje, ki jih otrok doživlja v zgodnjih odnosih s pomembnimi osebami, poznamo pod imenom relacijska travma. Otrok je življenjsko odvisen od staršev, ki naj bi ga varovali ter mu ponujali stabilno in pozitivno čustveno okolje. Zato je za otroka tako rekoč najhujša ponavljajoča se travma, če so njegovi starši obenem – ali celo predvsem – vir groženj in travmatičnih izkušenj, če ga torej zanemarjajo ali pa telesno/spolno/čustveno zlorabljajo. Takšno ravnanje skorajda praviloma pripelje do tega, da se pri otroku razvije kronificirana PTSM, ki je najbolj tvegana predispozicija za slabo spoprijemanje s travmatičnimi dogodki v poznejšem življenju, zelo pogosto pa tudi prispeva k razvoju osebnosti v smeri mejne osebnostne motnje. Kako relacijska travma vpliva na to, da stresna os postane pretirano odzivna, je opisano v poglavju Biopsihologija travme.

Seveda ena sama slaba izkušnja v odnosu še ne pomeni travmatične zaznamovanosti. Enako pomembno je namreč razvojno obdobje, v katerem je prišlo do te situacije, saj otroci z odraščanjem razvijajo vedno nove sposobnosti, tudi tiste za spoprijemanje z različnimi spremembami. Kadar pa travmatični dogodek močno presega mehanizme za spoprijemanje in obrambne mehanizme, to lahko sproži razvoj PTSM.

Psihološka ranljivost – tvegane osebnostne lastnosti

PTSM je pozitivno povezana z osebnostnimi potezami, kot so pesimizem, nevroticizem (čustvena labilnost), plašnost, previdnost, prevladovanje negativnega čustvovanja, impulzivnost in anksioznost kot osebnostna poteza.

Psihološka ranljivost – travmatični dogodki in drugi stresorji

Več ko se v življenju nabere travmatičnih dogodkov, večja je verjetnost, da bo naslednji sprožil razvoj PTSM.

Možni sprožilci PTSM so vojna, naravna nesreča, množična nesreča, teroristični napad, huda prometna ali kaka druga nesreča, posilstvo, rop, nasilni dogodki vseh vrst, spolna, telesna ali čustvena zloraba, medvrstniško nasilje, izguba bližnje osebe (zlasti če gre za nesrečo ali posledico nasilja), izguba/dolgotrajna ločitev od staršev, rejništvo ali posvojitev, domače nasilje, huda poškodba ali operativni poseg …

Travma je dogodek tolikšne intenzivnosti, da se oseba nanj preprosto ne zmore ustrezno odzvati, zato doživi preobrat in posledice v psihični organizaciji. Kadar te izredno intenzivne, negativne ali celo smrtno nevarne izkušnje ostanejo nepredelane in spominsko odcepljene (disociirane), govorimo o psihični travmi. Posledice travmatične izkušnje so v precejšnji meri odvisne tudi od tega, kako posameznik stresno izkušnjo predela oziroma jo shrani v spominu, zlasti od tega, kako se shranijo čustvene izkušnje. Pri tem sta pomembna dva spominska sistema – eksplicitni in implicitni spomin. Navadno sta harmonično integrirana, v primeru zelo intenzivnega vzburjenja pa utegneta delovati ločeno. 

Eksplicitni spomin (epizodični, deklarativni, semantični spomin) je povezan z govorom in začne delovati okrog tretjega leta starosti, ko se aktivira hipokampus. Vsebuje dogodke, ki jih lahko prikličemo v spomin. Eksplicitni spomin na travmatični dogodek obsega sposobnost priklica in pripovedovanja o dogodku v obliki povezane, smiselne zgodbe.

Implicitni spomin (nedeklarativni, proceduralni spomin) je prisoten že ob rojstvu in ni povezan z jezikom. Obsega telesne in čustvene vtise o posameznem dogodku. Težko ga prikličemo, vsebuje pa čustva, zaznave in telesne občutke. Pravzaprav se spomni naše telo, in sicer z občutki in čustvi, ne prek besed. Ko prvič srečamo nekoga, v nas navadno vzbudi prijetne ali neprijetne občutke, še preden se jih sploh zavemo.

Travmatični dogodek se močneje kot v eksplicitnem zapiše v implicitnem spominu; ta se aktivira ob dražljaju, ki spominja na dogodek. Takrat nas neustavljivo preplavijo siloviti neprijetni občutki, ki lahko celo spremenijo naše doživljanje samih sebe. Tako zapisani deli spomina se prebijajo iz nas v obliki nočnih mor ali pa spominov v obliki silovitih, vendar težko ulovljivih prebliskov. Posledica travme je torej prekinitev povezave med eksplicitnim in implicitnim spominom, saj je hipokampus zaradi visoke ravni stresnih hormonov blokiran, amigdala pa lahko deluje neovirano. Čustva se procesirajo povsem nepredelano in brez povezave z dogodkom. Pravimo, da so odcepljena.

Ker informacije ne gredo skozi hipokampus, ne dobijo povezave s preteklostjo (izkušnje). Besed zanje ni, zato ostanejo izolirane ter neumeščene v čas, prostor in življenjsko zgodbo. Travmatični spomini tako ostanejo odcepljeni od doživljanja samega sebe, travmatizirana oseba pa ne ve, kaj se ji je dogajalo in kdaj. Zato se ji zdi, da jo v nekaterih trenutkih iz neznanega razloga preplavljajo intenzivni občutki in simptomi, o katerih (zaradi prekinjene povezave med obema spominskima sistemoma) v resnici ne ve, od kod naj bi izvirali. Oseba doživlja sedanje dogodke, kot da se minula travma dogaja tukaj in zdaj, kar jo spravlja v veliko stisko.

Na dražljaje, povezane s travmatičnem dogodkom, se odzove s povečanim fiziološkim vzburjenjem (hitrejši srčni utrip, večja prevodnost kože in višji krvni tlak) ter z intenzivnimi čustvenimi odzivi. Ker so ti občutki neizmerno boleči, se človek skuša trajno izogniti vsemu, kar bi utegnilo sprožiti njihovo podoživljanje. Obenem jih skuša omiliti, čeprav z zlorabo alkohola ali zdravil.

Poleg tega se zmanjšata siceršnje odzivanje in dejavnost v vsakdanjem življenju, kar se kaže v obliki občutka odtujenosti, nezainteresiranosti, odsotnosti veselja in čustvene otopelosti. 

Travma ima hude posledice. Žrtve prizadene na različnih področjih delovanja – na duševni, telesni, kognitivni, čustveni, vedenjski in socialni ravni. Končni rezultat je lahko kronična depresija, pa tudi težave z uravnavanjem čustev, alkoholizem ali težke psihosomatske bolezni. Med posledice spadata tudi izguba odnosov ter delna ali popolna socialna osamitev.

Pozitivni načini spopadanja s PTSM:

·       spoznajte travmo in PTSM,
·       pridružite se skupini za samopomoč,
·       uporabljajte sprostitvene tehnike,
·       poiščite osebo, ki ji zaupate,
·       čim več časa preživljajte s konstruktivnimi ljudmi,
·       izogibajte se alkoholu in drogam,
·       ukvarjajte se s sproščajočimi dejavnostmi v naravi.

Več o tem si preberite v poglavju Samopomoč.

Zakaj svetovanje ali samopomoč ni dovolj?

Pogovor s svetovalcem lahko prinese olajšanje pri akutni stresni motnji, čeprav je tudi v tem primeru treba biti previden in vsaj nekaj tednov počakati s predelavo travmatičnega dogodka, saj osebe s krhko osebnostno strukturo utegnejo prehitro predelavo doživeti kot retravmatizacijo, ki lahko celo sproži razvoj PTSM.

Čeprav skoraj vsak človek v življenju doživi kak travmatičen dogodek, nekateri pa jih celo več, pri večini ljudi ne pride do PTSM. Večina simptomov akutnega stresa sčasoma izgine. Toda pri nekaterih ljudeh se lahko simptomi tako poslabšajo, da vplivajo na njihovo delovanje, kar utegne trajati več mesecev ali celo let. V tem primeru je potrebno zdravljenje.

Diagnoza

Kriteriji za diagnozo PTSM

1.     Najmanj eno od: oseba je bila izpostavljena smrti, grožnji smrti, dejanski ali grožnji resne poškodbe/spolnega nasilja, in sicer z neposredno izpostavljenostjo, kot očividec travme, z informacijo, da je bil sorodnik ali kaka druga bližnja oseba izpostavljena travmi, s posrednim izpostavljanjem travmatičnim dogodkom v okviru poklicnih dolžnosti (reševalci, zdravniki, gasilci ...).

2.     Najmanj eno od: vztrajno podoživljanje travmatičnega dogodka v obliki vsiljivih misli, nočnih mor ali flashbackov (realistično podoživljanje), čustvene stiske ob stiku s travmatičnimi opomniki, telesno odzivanje ob stiku s travmatičnimi opomniki.

3.     Najmanj eno od: izogibanje dražljajem, povezanim s travmo, in sicer v obliki misli ali občutkov, povezanih s travmo ali travmatičnimi opomniki.

4.     Najmanj dvoje od: negativne misli ali občutki, ki so se začeli ali poslabšali po travmi, in sicer v obliki nezmožnosti priklica ključnih značilnosti travme, prevladujočih negativnih misli in prepričanj o sebi ali svetu, pretiranega pripisovanje krivde za povzročitev travme sebi ali drugim, negativnega čustvovanja, zmanjšanega zanimanja za dejavnosti, občutka izoliranosti in težav pri doživljanju pozitivnega čustvovanja.

5.     Najmanj dvoje od: vzburjenost in reaktivnost, povezani s travmo, ki je nastopila ali pa se poslabšala po poškodbi, in sicer v obliki razdražljivosti ali agresije, tveganega ali rušilnega vedenja, hiperaktivnosti, povečane odzivnosti ter težav s koncentracijo in spanjem.

Simptomi trajajo več kot mesec dni in povzročajo stisko ali funkcionalno oviranje (socialno, poklicno ...). Simptomi niso povezani z jemanjem zdravil, alkohola, drog ali z drugimi boleznimi. 

Zdravljenje

Ni nujno, da znaki PTSM nastopijo neposredno po dogodku in v obliki akutne stresne motnje – lahko se pokažejo šele po nekaj mesecih ali celo letih.

Posttravmatska stresna motnja je kronična stresna motnja – neprepoznana in nezdravljena PTSM se pogosto prelevi v generalizirano anksioznost ali depresijo, lahko pa pripelje tudi do hujših psihosomatskih težav, zato je psihoterapevtsko zdravljenje nujno. Za lajšanje simptomov lahko zdravnik specialist psihiater predpiše tudi zdravila (najpogosteje antidepresive). Podoben učinek kot zdravila – hitra ublažitev simptomov, le da brez neželenih učinkov – imajo tudi druge terapevtske tehnike, denimo medicinska hipnoza, ki jo je mogoče pridružiti dolgotrajni psihoterapevtski obravnavi.

Čeprav kaže, da gre pri PTSM za spremembe v strukturi in ne zgolj v delovanju možganov, so znanstveniki ugotovili, da je lahko taka motnja v delovanju tudi reverzibilna. Možgani so k sreči sposobni vnovič ustvariti povezave, torej je mogoče škodo, vsaj v določeni meri, tudi popraviti. Ustrezna kombinacija psihoterapije in zdravil lahko pri PTSM prinese velik napredek in izboljšanje stanja. 

Sodobne smernice za psihoterapevtsko obravnavo PTSM upoštevajo fazni pristop. V začetni fazi terapije se je treba ukvarjati z uravnavanjem čustev, s stabilizacijo in krepitvijo pacienta ter z ustvarjanjem varnega odnosa s terapevtom. Šele nato sledi ukvarjanje s travmatskimi spomini. Prezgodnje spoprijemanje s spomini in čustvi bi namreč utegnilo povzročiti retravmatizacijo in destabilizacijo pacienta. Druga faza terapije je usmerjena v neposredno delo s travmatskimi spomini. Cilj te faze je integracija bolečih spominov, dokler ne postanejo znosnejši in nazadnje del eksplicitnega spomina. V tej fazi je ključno tudi ukvarjanje z žalovanjem. Cilja tretje faze sta integracija in soočenje z nalogami, ki jih prinaša vsakodnevno življenje. Ta faza je namenjena tudi postopnemu zaključevanju terapije.

Za uspešno obravnavo kronificirane PTSM je potrebno veliko časa. Za uspeh je namreč ključno, da pacient in klient ustvarita varen in zaupen odnos, ki bo za pacienta sčasoma postal nov, korektivni odnos. Iz tega odnosa bo zlagoma črpal izkušnje, da je drugim ljudem mogoče zaupati in da je lahko v odnosu tudi varen pred zlorabo. Šele ko pacient terapevtu zaupa, lahko pomirja svoje burno čustvovanje ter gradi novo, pozitivnejše doživljanje sebe in sveta ter boljše mehanizme za spoprijemanje z življenjskimi izzivi

Ko človek s kronificirano PTSM pride v terapevtsko obravnavo, le redko že na začetku omeni travmatične dogodke, saj pomoč išče zaradi simptomov. Pacienti se pritožujejo zaradi tesnobe, paničnih napadov, depresivnosti, razdražljivosti, čustvenega nihanja, motenj spanja, nočnih mor … Največkrat dolgo niso pripravljeni oziroma sploh ne zmorejo govoriti o travmatičnih dogodkih. Če o njih že pripovedujejo, je čustvena spremljava pripovedi, tako po tonu kot mimiki, navadno povsem odrezana. Pogosto rečejo, da med pripovedovanjem ne občutijo ničesar, kar seveda drži, saj je čustveni del (obrambno) odcepljen v implicitnem spominu, ki ni neposredno dostopen priklicu. Zato pa se toliko bolj odziva njihovo telo – s številnimi simptomi. Šele ko se pacient v odnosu s terapevtom počuti dovolj varen, lahko bi dejali, da tudi varovan (ko terapevta doživlja kot nekoga, ki bo lahko prenesel ter pomiril njegovo grozo in bolečino), lahko začne graditi povezavo s svojimi odcepljenimi, odrezanimi občutki in spomini, jih predela skozi odrasle oči ter naposled umesti v svojo življenjsko zgodbo.

Številne žrtve pozabijo podrobnosti incidenta, verjetno v nezavednem poskusu, da bi zmanjšale rušilnost dogodka. Toda ta mehanizem spopadanja ima tudi slabe posledice. Brez sprejemanja in sprave s »stvarnostjo« se spremenijo v razdrobljene duše.

Podoben učinek kot zdravila – hitra ublažitev simptomov, le da brez neželenih učinkov – imajo tudi druge terapevtske tehnike, denimo medicinska hipnoza, ki jo je mogoče priključiti psihoterapevtski obravnavi.

Simptome lahko v določeni meri lajšajo tudi metode samopomoči, zlasti pri šibki in zmerni obliki te motnje.