Depresija
Miti in resnice o depresiji
Marsikdo depresijo zamenjuje z žalostjo ali s slabim razpoloženjem. Depresija je prava duševna motnja, ki spremeni naše doživljanje, čustvovanje in vedenje. Depresijo povezujejo s funkcionalnimi in strukturnimi spremembami v možganih.
Pri redkih ljudeh se depresija res umiri sama od sebe, velika večina pa jih potrebuje strokovno pomoč. V nasprotnem primeru lahko depresija traja mesece, več let, včasih celo vse življenje.
Depresija lahko nastopi v vseh življenjskih obdobjih.
Včasih je sprožilec depresije jasno razviden, denimo travmatičen dogodek. Pogosto pa se depresija razvija počasi, postopno, navadno takrat, ko se naniza vrsta obremenilnih okoliščin, ki jim človekovi obrambni in prilagoditveni mehanizmi niso več kos.
V tem primeru gre le za nekoliko večje tveganje za razvoj depresije. Genetska predispozicija pomeni zgolj večjo ranljivost.
Depresija ni samopomilovanje ali lenoba in ni posledica šibkega značaja, pač pa gre za bolezen. Ne moremo se prisiliti, da bi se počutili bolje ali da bi se videli v boljši luči.
Zdravila pomagajo omiliti simptome pri večini pacientov z depresijo.
Depresijo je mogoče zdraviti in jo tudi ozdraviti. Antidepresivi pri marsikaterem pacientu omilijo simptome, vzrokov za obolenje pa ne odpravijo. Za ozdravitev je nujna psihoterapija.
Čeprav antidepresivi vplivajo na razpoloženje in počutje ter omilijo neprijetne simptome, v nobenem primeru ne morejo spremeniti osebnostnih lastnosti. Tudi tistih ne, ki pomenijo večje tveganje za razvoj te bolezni.
Psihoterapija lahko pomaga poiskati in razviti nove načine reševanja življenjskih izzivov ter sčasoma zmanjša potrebo po zdravljenju z zdravili.
Čeprav za depresijo zboli približno dvakrat več žensk, doleti tudi veliko moških. Žal se moški veliko težje odločijo, da bodo poiskali strokovno pomoč, zato je med njimi precej več samomorov.
Ne drži. Vzrok za pogostejše pojavljanje te bolezni pri starejših je v tem, da se pogosteje srečujejo z izgubami: smrt sorodnikov ali prijateljev, odhod otrok od doma, pešanje zdravja. To lahko vodi v obup, zlasti moške po 65. letu pa poleg tega bolj ogroža samomor.
Prav nasprotno, pogovor s psihoterapevtom sčasoma pomaga ugotoviti vzroke za depresijo. Drži pa, da se utegne pacient v psihoterapiji občasno spet počutiti slabše, vendar gre za zgolj začasna poslabšanja.
Več kot 80 odstotkom pacientov z depresijo zdravljenje prinese izboljšanje.
Kaj je depresija?
V pogovornem jeziku z izrazoma depresija in depresivnost zelo pogosto opisujemo najraznovrstnejša razpoloženja. Strokovno gledano pa vsake začasne motnje razpoloženja (potrtost, žalost, tesnobnost, občutek nemoči ...) še ne uvrščamo med depresije.
Z izgubo nekoga ali nečesa, kar nam je pomembno, se vsakdo spoprijema po svoje, večina z žalovanjem, nekateri tudi z depresijo. Žalovanje je pogost in tudi normalen odziv na izgubo. Vsakdo kdaj doživi žalost in izgubo, vendar pa ne bo vsakdo zapadel v klinično depresijo. Kadar smo žalostni, se resda počutimo zapuščeni, trpimo zaradi izgube ali pa hrepenimo po osebi, ki je ni več, vendar naša sposobnost za veselje in užitek ni okrnjena, tudi naše upanje ne.
Depresija je duševna motnja, bolezen, za katero so značilni simptomi, ki se kažejo v razpoloženju, mišljenju in vedenju, tem pa se pridružijo tudi raznovrstni telesni simptomi. Najznačilnejši so dolgotrajna in globoka potrtost, nizko samovrednotenje, izguba motivacije, zanimanja in veselja, izguba upanja in celo samomorilne misli. Vsi ti simptomi povzročijo klinično pomembno neugodje in zelo poslabšajo kakovost življenja (tako na delovnem kot socialnem področju), trajajo pa najmanj dva tedna. V stroki je za to bolezen v rabi več imen: klinična depresija, velika depresija, unipolarna depresija ali unipolarna motnja, tudi ponavljajoča se depresija (v primeru ponavljanja epizod).
Depresija je lahko blaga, srednja ali močna – odvisno od števila, intenzivnosti in trajanja simptomov. Glede na simptome in potek razlikujemo med tipičnimi (enostavne) in atipičnimi depresivnimi motnjami. Pri vseh pacientih se ne izraža enako – pri nekaterih, denimo, se kaže kot razburljivost. Eden od pomembnih simptomov depresije, ki ga praviloma opazimo tudi pri pacientih z neznačilno klinično sliko, je izrazito pomanjkanje volje.
Kaj doživlja človek z depresijo?
Besede ljudi, ki se spopadajo z depresijo:
»Nenehno mislim samo na to, da ničesar ne bom zmogla izpeljati. Tudi če se bom še tako potrudila … ne bo šlo. Ne morem … Nikomur si ne upam povedati, kako se počutim, saj bi se potem počutila še slabše, kot zguba. Povsem na tleh sem, vendar nikomur ne zaupam, in četudi bi povedala, me ne bi nihče slišal in razumel. Ves čas imam cmok v grlu … Sramujem se sama sebe, to je vse, kar čutim.«
»Že skoraj leto dni je minilo, jaz pa sem še vedno neizmerno žalosten. Jokam, jokam, ogromno, res ogromno, včasih popolnoma brez razloga. Sploh si nisem predstavljal, da obstaja tako strašna bolečina. Odkar me je zapustila, nisem več jaz. Kot da je odtrgala kos mene, jaz pa še kar krvavim. Vsak dan je bitka zase. Vsak dan me znova zbije na tla. Vse me spominja nanjo, vsak spomin pa je kot nov udarec. Spet padem na tla … In naslednje jutro se znova poskušam pobrati. Ko se mi že zazdi, da mi je bolje, ko húdo nekoliko otopi, sem pravzaprav prazen. Kot da je z njo odšlo tudi moje življenje, kot da je izkrvavelo iz mene …«
»Nikjer se ne čutim sprejeta, zdi se mi, da imajo vsi življenje razen mene. Vsi imajo nekaj, kar jih zanima, jaz pa sem popolnoma prazna, iz ure v uro se premikam kot robot. Vsi imajo nekoga svojega, samo jaz sem osamljena. Obupana sem, zdi se mi, da razen v službi sploh nihče ne spregovori z mano.
Tam pa tudi ne morem nikogar obremenjevati s svojim počutjem. Rada bi imela nekoga, s katerim bi se lahko pogovarjala, tako pa sedim doma – sama, otopela, brez volje, nič me ne veseli, nič več me ne zanima. Spet prazen dan. Nihče ne vidi, da vsak dan umiram v sebi …«
»Nihče ne razume, kakšna muka je zame vsak nov dan. Včasih mi gre na živce že smeh drugih ljudi, včasih pogovor. Jezen sem, ker nekaj čutijo, jaz pa ničesar … več. Pozabil sem že, kako je, če vidiš, da sije sonce, in slišiš prijazen glas. Kako so lahko drugi tako veseli? Včasih si želim, da bi bilo mojega trpljenja že enkrat konec, popolnoma vseeno mi je, ali živim še en dan ali pa nadaljnjih petdeset let. Vse je tako prazno, tudi lepe stvari se mi zdijo tako zelo nesmiselne. Ne čutim veselja, vse, kar čutim, sta neznosna praznina in močan občutek krivde, ker sem za vse kriv sam …«
»Samo ležim v postelji, po cele dneve, povsem nemočna sem. Nič več me ne zanima, nič več se me ne dotakne. Kot da sem polna nekakšne sive megle, ki mi ne pusti dihati. Ničesar okrog sebe ne vidim več, samo počasi, počasi se spuščam vse globlje po spirali navzdol. Če ne bi bila verna, bi se najbrž že ubila. Ali pa še za to nimam volje. Depresija te čisto uniči, izbriše vse, kar si. Grozno je.«
»Zdi se mi, da sem tak vsem doma v napoto, pravijo mi, naj se že postavim na noge in grem ven, med prijatelje. Prijatelje, ja … saj nihče ne razume, kako mi je, kako me vse boli. Boli me nekje globoko v meni. In boli me hrbet, bolijo me mišice, včasih me boli vsak gib. Zdravniki pravijo, da mi ni nič … Kaj pa oni vedo, kako mi je. Prijatelji mi rečejo, spij en pir, malo se nasmej … gremo žurat. Ko spijem nekaj piv, je res manj hudo. Samo takrat je še za silo znosno. Kot da je v meni velika kepa, čisto ledena in trda, ki tišči v prsih. Samo po nekaj pivih malo popusti …«
»Tako sem utrujena, da ne morem odpreti oči. Ves dan bi samo spala. Sveta zame v resnici ni več. Je, ampak tam nekje daleč, ne zanima me. Po cele dneve ne spravim vase niti grižljaja, popolnoma otopela sem. Rada bi, da bi me vsi pustili pri miru, namesto da me sprašujejo, kaj mi je. Saj ne znam povedati, kako mi je težko, pa ne vem, zakaj. Samo tako neskončno sem utrujena, da niti sedeti ne morem.«
»Vse se mi je sesulo. Počutim se manjvredna, predvsem pa umazana. Veliko stvari sem potlačila vase. Rada bi govorila, vendar me je strah, da me bodo vsi obsojali. Sem res tako slaba, sem res tako umazana, da me nihče ne mara? Zdi se mi, da se mi bo zmešalo, saj globoko v sebi umiram in razmišljam, kako lep bi bil svet brez mene. Že nekaj časa razmišljam, da bi bilo bolje, če me ne bi bilo več. Počutim se preprosto odveč. Ne vem, kaj naj naredim, želim si, da bi že jutri umrla.«
»Vse večja praznina, samota, utesnjenost, slabost, ujetost in neskončno neprespanih noči. Ne znam ven iz te luknje. V zadnjih letih sem izgubila veselje do vsega, kar sem imela. Ne čutim več pozitivnih čustev, do nikogar ne čutim več naklonjenosti. Upam, da bodo tablete dovolj, da mi bodo naposled pomagale presekati to bolečino, s katero ne morem več naprej. Ko bom zaspala, bo vse minilo. Ne bom več žalostna, ne bom več prazna, ker nisem več jaz. Preutrujena sem od tega, kako sama sebe bolim. Ne jezite se name, res ne zmorem več … Prosim, razumite me, pretežko je …«
Kako prepoznamo depresijo?
Kdaj se začne
Depresija navadno nastopi v dvajsetih letih, vendar ni omejena na posamezna življenjska obdobja. Zbolijo lahko starostniki (15 do 20 %), nastopi pa tudi pri enem na 40 otrok in pri enem na 7 do 10 adolescentov.
Simptomi
Simptomi se razlikujejo od osebe do osebe. Nekateri jih imajo samo nekaj, drugi več:
· žalost, tesnoba in občutek praznine,
· pesimizem in obup,
· občutki krivde, manjvrednosti, nemoči,
· zmanjšano zanimanje za stvari, v katerih je oseba dotlej uživala,
· zmanjšano zanimanje za spolnost,
· pomanjkanje energije, utrujenost, upočasnjenost,
· nemir in razdražljivost,
· motnje spanja – nespečnost, zgodnje jutranje prebujanje ali preveč spanja,
· motnje hranjenja,
· sprememba apetita in telesne teže (navzgor ali navzdol),
· impotenca pri moških in frigidnost pri ženskah,
· telesne težave, ki se ne odzivajo na zdravljenje,
· motnje koncentracije in spomina,
· razmišljanje o smrti in samomoru ali celo poskusi samomora.
Znaki depresije so pri moških drugačni kot pri ženskah.
Za ženske je značilno, da:
· krivijo sebe,
· občutijo žalost, apatijo in ničvrednost,
· so tesnobne in prestrašene,
· se za vsako ceno skušajo izogibati konfliktom,
· so upočasnjene in živčne,
· težko postavljajo meje,
· zlahka govorijo o svojih dvomih in obupu,
· za samozdravljenje uporabljajo hrano, prijatelje in ljubezen.
Za moške je značilno, da:
· krivijo druge,
· občutijo jezo in razdražljivost ter se poveličujejo,
· so sumničavi in se čutijo preganjani,
· ustvarjajo konflikte,
· so nemirni in razburljivi,
· za vsako ceno hočejo imeti nadzor,
· se počutijo šibki, če govorijo o svojih dvomih in obupu,
· za samozdravljenje uporabljajo alkohol, TV, šport in spolnost.
Pridružene motnje
Depresija lahko nastopi kot samostojna motnja (depresija brez ali z znaki psihoze, bipolarna motnja, distimija, poporodna depresija ...) ali pa v kombinaciji z drugimi motnjami. Najpogostejša je anksiozno-depresivna motnja (50 %), ki ima slabšo napoved kot posamezna motnja. Depresija se lahko pridruži drugim duševnim motnjam, kot so izgorelost, posttravmatska stresna motnja in druge. Srečujemo jo kot spremljevalko srčno-žilnih in drugih bolezni, z njo se spoprijema tudi 80 odstotkov ljudi, ki jih mučijo kronične telesne bolečine. Depresija zelo pogosto spremlja zasvojenost z alkoholom ali z drugimi psihotropnimi snovmi.
Podobne motnje
Distimija je kronična razpoloženjska motnja, ki je blažja od depresije, vendar se lahko izmenjuje z epizodami klinične depresije. Včasih je težko razlikovati med maničnimi epizodami pri bipolarni motnji in visoko psihomotorično vznemirjenostjo pri nekaterih oblikah depresije (»agitirana depresija«). Zlahka spregledamo tudi obdobja hipomanije pri bipolarni motnji, saj je takrat stik z realnostjo, v nasprotju z manijo, večinama ohranjen, zato so opazne predvsem depresivne faze.
V depresivno epizodo ne sodijo depresivna stanja, ki nastanejo kot neposredna posledica organske bolezni ali zdravljenja bolezni/stanja, ki je posledica zlorabe drog in alkohola. Nizka frustracijska toleranca in težave s koncentracijo nastopijo tudi pri motnji pozornosti in hiperaktivni motnji (ADHD). Tudi bolezni ščitnice (premajhno izločanje hormonov) povzročajo podoba stanja, zato je treba s testiranjem izključiti tudi te težave.
Testirajte se:
Pogostnost in dejavniki tveganja
Pogostnost
Depresija je glavni vzrok za obolevnost po vsem svetu, saj vsako leto za depresijo zboli od 8 do 10 odstotkov ljudi. Vsaj enkrat v življenju se z depresijo sreča vsaka četrta ženska in vsak šesti moški, ženske torej dvakrat pogosteje kot moški.
Razloga za to sta dva: ženske prej poiščejo zdravniško pomoč, poleg tega je pri moških depresivno motnjo teže prepoznati, saj se nanjo odzivajo z manj značilnimi simptomi. Prevladujejo razdražljivost, poseganje po alkoholu, utrujenost, izguba volje do dela in konjičkov ter motnje spanja. Marsikateri moški skuša depresijo prikriti z deloholizmom, drugi pa se podajajo v nepremišljena in tvegana dejanja. Ker je med moškimi dva- do trikrat več samomorov kot pri ženskah, se najbrž depresija pri obojih pojavlja enako pogosto, le da se pri moških pogosteje »skriva« za alkoholizmom in nekaterimi osebnostnimi motnjami, zaradi česar ni diagnosticirana. Na enako pogostnost depresije pri obeh spolih kaže tudi njena enaka pogostnost med moškimi in ženskami pri Amiših, ki zaradi svojega posebnega življenjskega sloga domala ne poznajo alkoholizma in nekaterih oblik osebnostnih motenj.
Dejavniki tveganja
Dejavniki, ki lahko povečajo tveganje za razvoj ali sprožijo depresijo:
· diagnozo depresija ima dvakrat več žensk kot moških,
· travmatične izkušnje v otroštvu,
· biološki sorodniki z depresijo, samomori v sorodstvu,
· biološki sorodniki z zgodovino alkoholizma,
· močni stresni dogodki, kot je smrt ljubljene osebe,
· izguba prijateljskih in drugih osebnih razmerij,
· porod (poporodna depresija),
· zgodovina depresivnosti v otroštvu,
· hude in kronične bolezni, kot so rak, srčne bolezni, Alzheimerjeva bolezen in HIV/AIDS (30 do 50 %),
· osebnostne značilnosti, kot so nizko samospoštovanje, pretirana odvisnost, samokritičnost in črnogledost,
· zloraba alkohola ali drog,
· revščina,
· uživanje nekaterih zdravil (zdravila za zniževanje krvnega tlaka, uspavala ...). Če opazite, da jemanje kakega zdravila vpliva na vaše razpoloženje, se posvetujte s svojim zdravnikom.
Vzroki in sprožilci
Stroka meni, da depresijo povzroči preplet več možnih dejavnikov, ta skupina vzrokov pa se razlikuje od posameznika do posameznika.
Depresijo pogosto povzročijo izrazito slabe življenjske okoliščine (predvsem v otroštvu, pa tudi pozneje), včasih pa je ni mogoče razložiti drugače kot z vplivom dednih dejavnikov. Razlikujemo med notranjimi (genetski, fiziološki, psihološki) in zunanjimi dejavniki (travmatični dogodki, čustveno neustrezni odnosi v otroštvu, zdravstvene težave, zloraba alkohola, zdravil in/ali drog, življenje z depresivno osebo ...).
Sprožilci depresije so lahko različni življenjski dogodki (izgube, travme …), med katerimi igrajo pomembno vlogo socialni dejavniki (eksistenčne težave, izguba varnosti …). Tudi uživanje alkohola lahko sproži motnje v razpoloženju; enako velja za nekatera zdravila in prepovedane droge.
Sprožilni dejavnik so lahko celo diete, zlasti tiste, ki povzročijo pomanjkanje omega 3 maščobnih kislin. Od 10 do 15 odstotkov žensk se sreča s tako imenovano poporodno depresijo, za katero obstaja več razlag, sprožilec pa naj bi bile hormonske spremembe v telesu. Depresivna motnja utegne spremljati tudi nekatere telesne bolezni, zlasti kronične.
Travmatični življenjski dogodki lahko sami po sebi sprožijo depresivno motnjo (izguba službe, smrt bližnjega, ločitev ...), enako velja tudi za dolgotrajne obremenilne situacije.
Biološka ranljivost – genetske značilnosti
Teorija genetskih vzrokov temelji na podatkih, da se v nekaterih družinah depresija prenaša iz generacije v generacijo. Pri bližnjih sorodnikih ljudi s hudo depresijo obstaja nekoliko večja verjetnost, da se bodo tudi sami srečali z depresijo, kot pri pripadnikih splošne populacije. Kljub dokazu o družinski povezavi pa je le malo verjetno, da obstaja en sam »depresijski« gen; gre za več genov, ki vsak po svoje prispevajo k temu, da se v neugodnih življenjskih okoliščinah pri posamezniku razvije depresija.
Pri depresiji ne moremo izolirati enega samega vzroka, pač pa gre za kompleksen preplet bioloških in psihosocialnih dejavnikov. Raziskave, opravljene na družinah in dvojčkih, nakazujejo, da imajo vse motnje razpoloženja genetsko osnovo. Za depresijo zboli od 10 do 30 odstotkov bolnikovih sorodnikov v prvem kolenu. To, kar podedujemo, najverjetneje ni depresija, pač pa predispozicija za njen razvoj.
Biološka ranljivost – nevrobiološke značilnosti
Fiziološke teorije pravijo, da je vzrok za depresijo neravnovesje nevrotransmiterjev (serotonin, dopamin), ki omogočajo komunikacijo med vezji, ki povezujejo različne možganske regije, vključene v obdelavo čustev. Še vedno pa ni znano, ali to neravnovesja povzroči depresijo – ali pa nastopi kot posledica te bolezni.
Najnovejše raziskave so nakazale, da gre pri depresiji morda tudi za spremembe v hipokampusu, možganski strukturi, ki naj bi bila zadolžena za razpoloženje in shranjevanje spominov. Raziskovalci so ugotovili razlike v možganih ljudi s klinično depresijo v primerjavi z zdravimi. Zdi se, da je hipokampus pri nekaterih ljudeh z zgodovino depresije manjši od povprečja – manjši hipokampus pa ima tudi manj serotoninskih receptorjev. Več o tem si lahko preberete na strani Biopsihologija motenj razpoloženja.
Psihološka ranljivost – družinske okoliščine
Psihološke teorije pravijo, da gre vzroke za depresijo iskati v neustrezni samopodobi ter v manj učinkovitih prilagoditvenih in obrambnih mehanizmih, ki se oblikujejo kot posledica pomanjkanja ustreznih čustvenih in razvojnih spodbud v otroštvu (pretrda ali pretirano popustljiva vzgoja, vzgoja s pogojevano ljubeznijo ...) in/ali travmatičnih dogodkov (zanemarjanje, zavračanje, telesna, duševna ali spolna zloraba, smrt staršev ...).
Tudi teorija navezanosti poudarja povezavo med depresivno motnjo v odrasli dobi ter kakovostjo vezi med otrokom in starši/skrbniki. Zdi se, da lahko zlasti izkušnje zgodnje izgube, ločitve ali zavrnitve staršev/skrbnikov vodijo do negotovih oblik navezanosti. Posledica je nizko samovrednotenje, saj se otrok krivi za izgube in zavrnitve, zato se ima za slabega, ljubezni nevrednega človeka. Depresivne osebe se v resnici pogosto krivijo za negativne dogodke, še več, pozitivnih izidov ne pripisujejo sebi.
Nekateri raziskovalci razlagajo depresijo kot priučeno nemoč: ljudje vztrajajo v neugodnih situacijah, iz katerih so se sicer sposobni umakniti, ker so se (tudi po modelu staršev) naučili, da jih niso sposobni obvladati.
Psihološka ranljivost – tvegane osebnostne lastnosti
Nekatere ljudi depresija ogroža bolj kot druge. Znane so povezave med depresijo in osebnostnimi značilnostmi, kot so pretirana zaskrbljenost, nizko samovrednotenje in neustrezna samopodoba, perfekcionizem, občutljivost na kritiko, negativizem, pretirana samokritičnost. Tveganje pomenita tudi pogostejši stresni odziv in pesimizem.
Psihološka ranljivost – travmatični dogodki in drugi stresorji
Najpogostejši sprožilci depresije so nenadna resna izguba, kot je smrt partnerja, ločitev, izguba zaposlitve ali upokojitev, hude skrbi zaradi težavnega odnosa z bližnjim, finančne težave ali kaka druga pomembna sprememba v življenju. Pri ženskah sta pogosta sprožilca depresije odsotnost partnerskega odnosa in skrb za več majhnih otrok.
Pri starejših odraslih so dejavniki, ki lahko sprožijo depresijo, zdravstvene težave, spremembe v odnosih s partnerjem ali z odraslimi otroki, spremenjena pozicija (iz vloge tistega, ki skrbi za druge, v vlogo tistega, ki potrebuje pomoč), pa tudi spremembe v dostopnosti in kakovosti družabnih odnosov s starejšimi prijatelji (tudi zaradi zdravstvenih težav).
Psihodinamska razlaga
Pretrd notranji nadzor
V otroštvu ponotranjimo in se poistovetimo z zapovedmi ter prepovedmi staršev in okolja, s čimer se oblikuje kritični notranji nadzor, ki mu strokovno pravimo nadjaz (superego), v vsakdanjem jeziku pa vest. Ta deluje kot notranji starševski glas, ki nas včasih pohvali za dobro vedenje, še pogosteje pa nas graja ali celo hudo kaznuje z občutki krivde za vse, kar pojmuje kot »slabo« vedenje.
Večina ljudi na zavestni ravni prepoznava zahteve in prepovedi, ki jih postavlja notranja vest, vedo tudi, da občutek krivde nastopi, kadar jih prekršijo. Toda nekateri ljudje se vse od otroštva čutijo krivi, že če obstaja zgolj možnost, da bi jih prekršili – ali celo tedaj, ko samo razmišljajo o »napačnih« stvareh. Njihov nadjaz je trd in krut.
Zdrav nadjaz je podoben prijaznim in doslednim staršem: ima pravila (njihovo kršenje je kaznovano z občutki krivde), vendar zna tudi odpuščati in nagrajevati. Odpuščanje je navadno povezano s popravljanjem storjene škode. Ljudem z izredno krutim notranjim nadzorom pa ta onemogoča celo popravljanje škode, saj jih popolnoma ohromi, zaradi česar ne zmorejo odpraviti notranjega kaznovanja z občutki krivde. Ker pred nenehnimi notranjimi napadi ne morejo pobegniti, so v veliki nevarnosti, da prizadenejo sebe ali drugega. To lahko pripelje do pretrganja družabnih stikov, težav v delovnem okolju in akutne depresije. V skrajnem primeru je izhod celo samomor.
Nezavedni občutki krivde
Večji del notranjega nadzora poteka nezavedno. To pomeni, da nas lahko motivirajo nezavedni občutki, včasih celo pri stvareh, o katerih sploh ne vemo, da o njih razmišljamo. Depresivni občutki so potemtakem pogosto znak nezavednih občutkov krivde, kar pomeni, da nas lahko nadjaz »podtalno« napade v obliki depresivnih občutkov (brezvoljnost, občutek nevrednosti). Z drugimi besedami: čeprav se na zavestni ravni ne čutimo krive, smo lahko kaznovani za nezavedne občutke krivde. Depresivnost se navadno izraža z občutkom, da smo nesrečni, nezmožni uživanja ali navdušenja – kaznujemo se s tem, da si odvzamemo zmožnost veselja in zadovoljstva.
Potlačena jeza
Kadar smo na nekoga jezni, jezo izražamo na različne načine. Lahko jo pokažemo neposredno, dejavno (se razjezimo, povemo, kar imamo v mislih, postavimo zahteve ali prepovedi ...) ali pa posredno, pasivno (pritoževanje, opravljanje, prizadetost, žalost ...). Od naše vzgoje je odvisno, ali – in kako – si bomo dovolili izraziti jezo. Če starši niso dopuščali izražanja jeze ali pa so bili prizadeti, če smo jo izrazili, prepoved občutenja in izražanja postane del našega nadjaza. Za jezo se kaznujemo z občutki krivde, s tem, da jo usmerimo nase. Včasih so te ponotranjene prepovedi celo tako močne, da si jeze sploh ne dovolimo začutiti; pravimo, da jo potlačimo, odrinemo. Kljub temu pa se zanjo kaznujemo z nezavednimi občutki krivde – torej z depresivnimi občutki. Z opisanimi občutki se srečamo (pravimo, da jih ozavestimo) ob pomoči dinamske (analitične) psihoterapije, nato pa jih predelamo, s čimer zmanjšamo pritiske svojega prekrutega notranjega nadzornika.
Separacijska tesnoba
Depresije so neredko povezane z različnimi osebnostnimi motnjami, pri čemer utegne oseba kot depresivne občutke opisovati občutke notranje praznine, izoliranosti, strahu pred izgubo pomembne osebe ali okoliščin, pa tudi občutke ob dejanski izgubi. Pri tem je treba razlikovati med realnim žalovanjem ob izgubi in depresivnim odzivanjem, ki je pogosto tudi posledica ločitvene (separacijske) tesnobe. Kadar smo na osebo ali okoliščine, ki smo jih izgubili (smrt, ločitev, odhod otrok od doma, upokojitev ...), pretirano (odvisno, simbiotično) navezani in jih doživljamo kot del sebe (pravimo, da smo zliti z drugim), izgubo doživljamo kot izgubo dela sebe. Takrat nastopi občutek notranje praznine, izguba smisla življenja ter lastne vrednosti in pomena, saj se kot celovito osebo doživljamo samo takrat, ko smo v simbiozi (zliti) z drugim.
Ker smo v tem primeru od drugega tudi odvisni, smo nanj navezani z mešanimi (ambivalentnimi) občutki (občutki navezanosti se mešajo s strahom pred izgubo, z negotovostjo in jezo). Namesto da bi se začel normalen proces žalovanja, se v tem primeru – zaradi mešanih občutkov ob izgubi – sproži ločitvena tesnoba (separacijska tesnoba), ki se kaže kot depresivna motnja.
Kaj lahko naredimo sami?
Pri premagovanju depresije je poleg strokovne pomoči pomembno tudi lastno angažiranje pri urejanju svojega življenjskega sloga. Ker ta bolezen vleče v pasivnost, je aktiviranje še kako pomembno za izhod iz težav. Še posebno priporočljive so telesna dejavnost na prostem in dejavnosti, ki omogočajo aktiven stik z drugimi. Prav stik z ljudmi, pogovor in skupne dejavnosti lahko pomagajo premagovati občutek izoliranosti, ki je del depresije. V pomoč so tudi vse tehnike sproščanja in tehnike, ki povečujejo zbranost (denimo čuječnost). Več o tem si preberite v poglavju Samopomoč.
Zakaj svetovanje ali samopomoč ni dovolj?
Ker na nastanek depresije vpliva več dejavnikov, se pred njo ne moremo obvarovati z »zdravim« življenjskim slogom. Pogosto slišimo nasvete: zmanjšajte obremenitve, poskrbite za razvedrilo in boljše medosebne odnose, negativno izkušnjo sprejmite kot del življenja, naučite se reči ne, ne razdajajte se … Toda le redko slišimo zares uporabne nasvete, kako naj to dosežemo, saj za vsemi temi dejavnostmi, ki nas duševno izčrpavajo in dolgoročno vodijo v razočaranja, stojijo strahovi in notranje prisile, ki nam ne dovoljujejo konstruktivnejšega odzivanja.
Za depresijo pogosto stoji neizražena jeza, saj so nas že kot otroka z vzgojo učili, da je jeza »slaba«. Naučili so nas tudi, da jo moramo skrivati, da moramo biti do ljudi »prijazni«, da jim moramo ustreči, tudi kadar nam to ne ustreza, saj nas bodo le tako sprejeli in imeli radi. Učili so nas, da moramo biti »pridni« in »ubogati«, kajti le take nas bodo starši imeli radi in tudi skrbeli za nas.
Ta in podobna vzgojna sporočila se odražajo v naslednjem vedenju odraslih: ljudem okrog sebe (družinski člani, nadrejeni, prijatelji ...) nenehno poskušamo ustreči in biti do njih prijazni, vse to z namenom, da bi nam vračali z enakim. Pri tem ne povemo, kaj želimo od njih, še manj pa zahtevamo tisto, kar nam za naš trud tudi pripada. Ker povračila, ki ga pričakujemo (ne pa tudi izrazimo) ni, smo na ljudi okrog sebe čedalje bolj jezni. Na primer: šef nas spregleda pri napredovanju, čeprav smo se pri delu zelo trudili, partner nas zapusti, čeprav smo se zanj ves čas trudili ... Četudi smo nanje jezni, tega seveda ne pokažemo (jeza je »slaba«), pač pa smo čedalje bolj razočarani, nemočni, žalostni, brezvoljni ... Ali z eno besedo – depresivni.
Kdaj in kam po strokovno pomoč?
Pomoč pri zdravniku in psihoterapevtu je treba nujno poiskati, kadar simptomi trajajo vsaj dva tedna in pomembno poslabšajo kakovost življenja. V vsakem primeru pa jo je treba poiskati takoj, ko nastopijo samomorilne misli.
Pomoč psihoterapevta je smiselno poiskati že prej, še preden zbolimo za depresijo, če je naša samopodoba slaba/labilna ali če se na življenjske obremenitve odzivamo z umikom/pretirano dejavnostjo. Še posebno pozorni bodimo na to, kako se odzivamo na izgube. Če ob sleherni izgubi dolgo in hudo trpimo, če v nas sproži občutke, da se nismo dovolj potrudili, da ne bomo zmogli naprej, da smo slabi ali nevredni, nemara do depresije ni več daleč, zato bi se bilo o tem smiselno pogovoriti s psihoterapevtom.
Diagnoza in zdravljenje
Diagnoza
Depresivno motnjo zaznamuje najmanj pet ali več naslednjih simptomov, ki morajo trajati vsaj dva tedna vsak dan/skoraj vsak dan ter povzročati izrazito neugodje in ovirati medosebne odnose, delo in druga pomembna življenjska področja. Toda med temi simptomi mora biti vsaj eden od prvih dveh naštetih:
· depresivno razpoloženje (ali razdražljivost pri otrocih in adolescentih), ki skoraj vsak dan traja večino dneva; bolnik ga navaja subjektivno ali pa ga opazijo drugi,
· precej zmanjšano zanimanje in zadovoljstvo pri domala vseh dejavnostih (skoraj vsak dan oziroma večji del dneva),
· sprememba telesne teže (vsaj 5 % odstotkov na mesec),
· nespečnost ali pretirana želja po spanju,
· psihomotorična vznemirjenost ali zavrtost,
· utrujenost oziroma izguba energije, oslabitev življenjske aktivnosti,
· občutki ničvrednosti ali hude krivde (lahko vse do blodnjavosti),
· zmanjšana sposobnost mišljenja oziroma osredotočenja misli in neodločnost,
· ponavljajoče se razmišljanje o smrti, ponavljajoče se samomorilne misli (brez načrta ali z načrtom za izvršitev samomora) ali samomorilni poskus.
Približno 20 odstotkov ljudi vsak mesec občuti vsaj en simptom depresije. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je trenutno v svetu depresivnih 100 milijonov ljudi.
Zdravljenje
Depresija ni posledica človekove šibkosti in je ni mogoče premagati zgolj z močno voljo. Samozdravljenje je pri pravi depresivni motnji navadno neuspešno, čeprav se tu in tam zgodi, da se – tako kot vsaka druga bolezen – tudi depresija pozdravi sama od sebe.
Nezdravljena depresija neredko postane kronična. V tem primeru lahko mine precej časa, preden zdravljenje prinese učinke. Zato je nadvse pomembno, da je depresija deležna ustreznega zdravljenja. Terapevtske pristope delimo v dve skupini: medikamentozne (zdravila) in psihoterapevtske. Navadno jih uporabljamo vzporedno.
Pri blagi in srednje močni depresiji utegne zadostovati že psihoterapevtsko zdravljenje, pri močni depresiji pa največkrat ne gre brez hkratnega jemanja zdravil.
Zdravila so potrebna, kadar simptomi zelo ovirajo delovanje na enem ali več pomembnih življenjskih področjih oziroma takrat, ko je akutno stanje tako intenzivno, da zaradi simptomov ni mogoče začeti s psihoterapevtskim zdravljenjem.
Zdravila predpiše zdravnik specialist psihiater ali osebni zdravnik. Velja opozoriti, da zdravila (navadno antidepresivi) zgolj omilijo ali odpravijo nekatere simptome depresije, vendar je v večini primerov ne pozdravijo trajno, saj ne odpravijo vzrokov, ki se skrivajo v osebnosti.
Psihoterapevtsko zdravljenje je usmerjeno na prepoznavanje in odpravljanje vzrokov depresije in v grobem poteka v treh fazah: v prvem obdobju terapevt depresivnemu človeku predvsem ponuja oporo, s katero mu olajša boleče in begajoče občutke, s čimer mu pomaga pri spoprijemanju z njimi. V naslednjem obdobju je terapevtsko delo usmerjeno predvsem na iskanje in odpravljanje vzrokov (s predelovanjem ponotranjenih čustvenih odnosov in vsebin, ki oblikujejo našo identiteto – samopodobo - pa tudi s predelovanjem občutkov). V tretjem obdobju terapevt spodbuja k spreminjanju čustvenih odzivov, značilnosti in vedenja ter posledično (obremenilnih) okoliščin, v katerih človek živi. Uspešnost odpravljanja depresivne motnje je odvisna predvsem od odnosa ter sodelovanja med terapevtom in klientom, ne pa toliko od metode in tehnik.
Podoben učinek kot zdravila – hitra ublažitev simptomov, le da brez neželenih učinkov – imajo tudi druge terapevtske tehnike, denimo medicinska hipnoza, ki jo je mogoče priključiti dolgotrajni psihoterapevtski obravnavi.
Simptome lahko v določeni meri lajšajo tudi metode samopomoči, predvsem pri šibki in srednje močni motnji.
