Biopsihologija stresa in anksioznosti

Hipokampus začne delovati šele med drugim in tretjim letom življenja, čeprav se povezave med njim in amigdalo gradijo že od začetka življenja, ko prvi sploh še ne deluje.

Naloga hipokampusa je, da ureja informacije o zunanjih dražljajih in v skladu z okoliščinami uravnava nenadzirane odzive amigdale, da ta ne bi po nepotrebnem sprožala stresnega odzivanja.

Ko hipokampus začne delovati, se ob njegovi pomoči začnejo skladiščiti tudi spomini, tako da je njihova vsebina dostopna priklicu – dogodkov se lahko zavestno spomnimo in jih tudi ubesedimo (eksplicitni spomin). To nam omogoči oblikovati izkušnje in prepoznavati različne kontekste.

S tem hipokampus skrbi, da se na vsako nevarnost odzovemo različno, v skladu z okoliščinami. Tako denimo umiri odziv, ko prefrontalni korteks prepozna, da je pred nami vrv in ne kača. Ko postane jasno, da je dražljaj nenevaren, vključi parasimpatično živčevje (zavora vagusnega živca), ki omogoči umiritev telesnih odzivov.

Prefrontalni korteks daje smisel izkušnjam, organizira našo interakcijo s svetom. To je organ spomina in predvidevanja ter sedež kognitivnega (racionalnega) nadziranja doživljanja in vedenja. S tem ko prepoznava razlike med »vrvjo« in »kačo«, usmerja odzivanje nižjih centrov.

Ventromedialni del prefrontalnega korteksa z nadziranjem funkcij amigdale uravnava čustveno odzivanje. Obenem je sedež »čustvene inteligence«, ki vpliva tudi na naše socialno vedenje. Omogoča shranjevanje spominov – skupaj z njihovim čustvenim pomenom.

Dorzolateralni del prefrontalnega korteksa je povezan s hipokampusom. Omogoča zavestno razmišljanje o izkušnji ter usmerjanje pozornosti na zaznavanje, spomine ali posamezne ideje. Poleg tega uravnava voljno delovanje.

Orbitofrontalni korteks omogoča prepoznavanje čustvenih signalov. V nasprotju z amigdalo jih tudi interpretira (razlikuje med »vrvjo« in »kačo«) ter tako modulira odgovore amigdale.

Povezave z višjimi možganskimi centri zorijo vse do pozne adolescence, ko naj bi bil človek dokončno sposoben uravnavati svoje čustveno odzivanje in vedenje. V sociološkem pomenu se ta pridobljena sposobnost izraža v konceptu polnoletnosti, ki pomeni tudi odgovornost za posledice svojih ravnanj.

Osi hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza (HHA-os) pravimo tudi stresna os, saj uravnava telesni stresni odziv.

HHA-os aktivira amigdala, in sicer kot odgovor na nevarnost. Tedaj se aktivira simpatični del avtonomnega živčnega sistema, ki na nevarnost odgovori s spodbujanjem telesnega vzburjenja in z izločanjem kortizola.

Amigdala spodbudi tudi adrenalinsko medulo, ki možgane preplavi z norepinefrinom, telo pa z adrenalinom, s čimer poveča hitrost procesiranja informacij. Obenem pohitri srčni utrip, poviša krvni tlak ter razširi arterijske žile.

V hipotalamusu nastaja kortikoliberin, ki spodbuja sproščanje hormona kortikotropina v hipofizi, ta pa vpliva na sproščanje glukokortikoidov v nadledvičnih žlezah. Glukokortikoidi so steroidni hormoni, ki igrajo pomembno vlogo pri uravnavanju stresnega odziva; njihov glavni predstavnik je kortizol.

Avtonomni živčni sistem nadzira samodejne telesne funkcije (delovanje srca, gladkih mišic, žlez) in s tem tudi stresni odziv. Njegovega odzivanja se večinoma ne zavedamo, zato nanj le stežka vplivamo. Prav po tem se razlikuje od somatskega živčnega sistema, ki nadzira voljne funkcije telesa in se ga zavedamo, zaradi česar lahko nanj tudi zlahka vplivamo.

Avtonomni živčni sistem delimo na dva dela: simpatični živčni sistem in parasimpatični živčni sistem.

Simpatično živčevje je povezano z visoko stopnjo aktiviranosti, ki nastopi, kadar se telo pripravlja na boj ali beg. Pravimo mu tudi sistem za kratkoročno preživetje. Vsak signal, ki pomeni nevarnost (naj je stvarna ali namišljena), aktivira simpatično živčevje, zato se pospeši dihanje, pohitri srčni utrip, prerazporedi prekrvljenost, spremeni odziv na bolečino … Učinki simpatičnega živčevja so takojšnji, vplivajo na vse telo in so dolgotrajni.

Parasimpatično živčevje je povezano z nizko stopnjo aktivacije – spodbuja počitek in regeneracijo, zato mu pravimo tudi sistem za dolgoročno preživetje. Parasimpatično živčevje se aktivira počasneje kot simpatično živčevje, njegovi učinki pa niso tako intenzivni. Večina organov dobiva živčne impulze tako iz simpatičnega kot parasimpatičnega živčnega sistema, vendar se aktivirajo v različnih okoliščinah.

V skrajnih okoliščinah, ko ima človek občutek, da je veliki nevarnosti, v brezizhodnem položaju ali celo življenjsko ogrožen, utegne akutna aktivacija parasimpatičnega živčevja pripeljati do tega, da otrpnemo, zamrznemo.

Otroci, ki niso bili deležni dovolj varnega odnosa navezanosti oziroma so doživljali ponavljajoče se travme, imajo bolj vzdražljivo in trajno povečano amigdalo.

Povezave med hipokampusom in amigdalo se gradijo v prvih letih življenja, ko prvi še ne deluje. Ta proces je oviran, če starši otroka ne pomirjajo ali če je odnos s starši za otroka nenehen vir stresa (strah, negotovost, nerazumevanje, zanemarjanje, zlorabe …). Posledica take relacijske travme je negotov odnos navezanosti. 

V takih okoliščinah se povezava zgradi pomanjkljivo, zaradi česar amigdala otroka še naprej burno preplavlja s strahom in tesnobo. Posledično se otrok (in pozneje odrasli človek) v stresnih ali kako drugače provokativnih situacijah ne zmore pomiriti. Raziskave kažejo, da je lahko hipokampus pri odraslih, ki so odraščali v travmatičnih okoliščinah, tudi za tretjino manjši od normalne velikosti. 

Če je hipokampus manjši in hiperaktiven, ventromedialni prefrontalni korteks pa manj funkcionalen, se amigdala odziva enako burno in nemodulirano kot pri dojenčku.

Pri ljudeh, ki niso odraščali v okolju varne navezanosti, amigdala ostane pretirano odzivna in nemodulirana, povezave s hipokampusom in prefrontalnim korteksom pa nezadostne, zato ta zunanje dražljaje prepogosto razlaga kot nevarne in se nanje odziva pretirano intenzivno. Preplavljanje s tesnobo pogosto izhaja iz nakopičenih neprijetnih implicitnih spominov, ki se nezavedno aktivirajo skozi občutek nedoločne tesnobe oziroma kot intenzivno preplavljanje s telesnimi odzivi (avtonomni živčni sistem), strahom in paniko.

Ker se čustvene povezave med zgodnjimi otroškimi izkušnjami in trenutnim položajem navadno ne zavedamo, se nam zdi, kot da so ti odzivi nastopili sami od sebe, saj niso skladni z dogajanjem tukaj in zdaj. Panični napad je zgolj do skrajnosti stopnjevan telesni odziv na doživljanje situacije, kot da je akutno nevarna. Ker nam zavest govori, da se v resnici ne dogaja nič skrajno ogrožajočega, si begajoče signale nezavedno skušamo pojasniti z razlago, da nas ogrožajo telesni znaki – da nas bo doletel infarkt ali nemara kap, da se bomo zadušili, tega pa se še bolj prestrašimo …

Tesnobnost in panični napadi se bodo ponavljali, dokler v psihoterapevtskem procesu ne bomo prepoznali svoje specifične ranljivosti, torej čustvene občutljivosti na nekatere situacije, ki smo jo prinesli iz otroštva (strah pred zapuščanjem, pred bližino …), in dokler ne bomo v korektivnem odnosu s psihoterapevtom teh svojih strahov pomirili in nanje postali odpornejši. To pa zahteva precej časa, saj se morajo v možganih ustvariti nove povezave.

Svet okrog sebe in odnose z ljudmi torej doživljamo tako, kot so se naši možgani naučili na osnovi zgodnjih otroških izkušenj, saj so se te s povezavami med možganskimi celicami dobesedno vgradile v strukturo možganov. Zato določajo, občasno pa celo povsem izkrivijo, naše doživljanje tega, kar se dogaja tukaj in zdaj, prek tega pa uravnavajo naše čustvene odzive in vedenje.

Na prvi pogled se zdi, da tega ni mogoče spremeniti in popraviti, saj se je vgradilo v možgane, vendar to ne drži. Ker so se te povezave ustvarile v okviru odnosov z našimi najbližjimi, večinama že takrat, ko smo bili otroci, se lahko v bližnjih, čustveno pomembnih odnosih gradijo nove povezave, ki trajno spremenijo naše doživljanje sveta in ljudi, s tem pa tudi odzivanje. Izkušnje kažejo, da je potrebnih veliko (tudi do deset) dobrih izkušenj, da lahko prekrijejo eno slabo, da se torej začnejo graditi drugačne povezave. Če naj dosežemo trajne pozitivne spremembe, je potrebno večletno obdobje varnega čustvenega odnosa, kakršnega v terapevtskem procesu oblikujeta klient in terapevt (korektivni odnos). 

Ta klientu omogoči pridobivanje novih, konstruktivnejših izkušenj. Nove izkušnje pomagajo ustvariti nove povezave med posameznimi deli možganov (med amigdalo, hipokampusom in prefrontalnim korteksom), s čimer se zmanjša pretirana odzivnost amigdale in s tem tudi stresni odziv. 

Raziskave, opravljene z magnetno resonanco, so potrdile, da se v dolgotrajnih (procesnih) terapijah struktura možganov tudi v resnici spremeni. S tem se trajno poveča sposobnost za samopomirjanje (blaženje tesnobe) in za boljše uravnavanje čustev v celoti, spreminja pa se tudi pogled na druge ter – in to je ključno – podoba in doživljanje samega sebe.

V tem je tudi razlika med delovanjem zdravil in učinki psihoterapije. Zdravila pomagajo tako, da priskrbijo snovi, imenovane nevrotransmiterji, ki vplivajo na povezave med možganskimi celicami ter s tem spreminjajo občutenje in doživljanje. Žal delujejo le, dokler jih jemljemo, ne prispevajo pa k nastajanju novih povezav. Prav zato njihovi učinki – v nasprotju z dolgotrajno psihoterapijo – niso trajni.