Kontinuum duševnega zdravja se začne pri duševnem zdravju, se nadaljuje s skrbmi in z blažjimi duševnimi težavami, sledijo zmerne in težje duševne težave – vse do pravih duševnih motenj, ki segajo od blagih do najtežjih. Nihanje na tem kontinuumu je odvisno od vrste notranjih in/ali zunanjih dejavnikov.
Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje zdravje kot »stanje popolnega telesnega, psihološkega in socialnega blagostanja«. Zdravje torej ne pomeni samo odsotnosti bolezni, temveč tudi določeno raven telesnega in duševnega razvoja ter socialne blaginje. Enako velja za duševno zdravje.
Duševno zdravje je torej stanje dobrega počutja, v katerem posameznik prepoznava svoje zmožnosti, se spoprijema z običajnimi življenjskimi težavami in izzivi, produktivno dela in prispeva k skupnosti ter ustvarja in vzdržuje zadovoljujoče medosebne odnose.
Seveda se vsakodnevno srečujemo z raznovrstnimi ovirami, težavami in celo s kriznimi situacijami; vse to označujemo z izrazom »stresne situacije«. Od vrste dejavnikov znotraj in zunaj človeka pa je odvisno, kako se bo nanje odzval. Različne dileme utegne dobro obvladati – lahko pa ga tudi pripeljejo v duševno stisko. Vsaka duševna stiska seveda še ne pomeni duševne bolezni. Vsi občasno doživljamo skrbi, negotovost, tesnobo, dvom, nemoč, žalost, jezo, frustracijo, strah, krivdo, sram in še vrsto drugih neprijetnih čustev in občutkov, ki so povsem normalni.
V resnici gre za nekakšen notranji alarmni sistem, ki nam sporoča, da smo morda naleteli na oviro ali situacijo, ki ji trenutno nismo kos – ali pa je nekdo prestopil naše meje, bodisi telesne bodisi duševne, zaradi česar se počutimo ogroženi. Vsi ti občutki in težave so v veliki večini kratkotrajni in prehodne narave. Človek jih lahko prebrodi sam ali pa potrebuje zgolj kratkotrajno pomoč strokovnjaka za duševno zdravje. Večja ko je stiska, več strokovne, psihološke, psihoterapevtske in psihiatrične pomoči zahteva.
Tudi duševne težave utegnejo biti le občasne, povezane z večjimi ali manjšimi stresnimi dogodki, krizami ali skrbmi. Lahko pa so posledica trajnega specifičnega osebnostnega vzorca doživljanja, čustvenega odzivanja in vedenja, ki povzroča kronične težave v posameznikovem funkcioniranju in medosebnih odnosih.
Duševna motnja je oznaka za širok spekter težav z različnimi simptomi. Duševne motnje navadno opredeljuje neznačilna kombinacija misli, čustev, vedenja, odnosov z drugimi in težav pri opravljanju vsakdanjih obveznosti, ki pomembno ovirajo posameznikovo delovanje v vsakdanjem življenju.
· dobro počutje, občasne blage težave in skrbi,
· dober odnos do sebe in ustrezni odnosi z drugimi ljudmi,
· uspešno spoprijemanje s težavami in izzivi vsakodnevnega življenja,
· brez simptomov motenj.
· hujše čustvene težave/skrbi, občasno slabo počutje,
· ponavljajoče se težave v odnosu do sebe (zanemarjanje, tvegano vedenje brez večjih posledic … ), težave s samopodobo in v medosebnih odnosih,
· pogostejše težave pri spoprijemanju s problemi, manj učinkovito reševanje težav, večja občutljivost na stres,
· izogibanje/zanikanje/dekompenzacija v primeru hujših življenjskih težav,
· občasni blagi do zmerni psihopatološki simptomi ob vsakdanjih težavah ali hujši v primeru večjih življenjskih problemov.
· trajno/kronično slabo počutje (depresivnost, tesnobnost …),
· resne težave s samopodobo in z uravnavanjem čustev, samouničevalno vedenje, trajne resne težave v odnosih z drugimi ljudmi,
· trajne in resne težave pri spoprijemanju z vsakdanjimi problemi, šibki frustracijska toleranca in odpornost na stres, dekompenzacija v primeru vsakdanjih težav,
· občasni dolgotrajni/kronični resnejši simptomi duševnih motenj, moten/pretrgan stik z resničnostjo, občasno okrnjena zmožnost za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb ali celo nezmožnost skrbi zase.
1. motnje v nevrološkem razvoju (intelektualna razvojna motnja, komunikacijske motnje, motnje avtističnega spektra, motnje pozornosti in hiperaktivnosti, motorične motnje, tiki, vključno s Tourettovim sindromom …),
2. motnje shizofrenega spektra in druge psihotične motnje (shizotipske osebnostne motnje, shizoafektivna motnja, shizofrenija, druge psihotične motnje),
3. bipolarne in podobne motnje (bipolarna motnja tip I in II, ciklotimija …),
4. depresivne motnje (velika depresivna motnja, distimija …),
5. anksiozne motnje (separacijska anksiozna motnja, specifične fobije, socialna fobija, panična motnja, agorafobija, generalizirana anksiozna motnja),
6. obsesivno kompulzivne in podobne motnje (obsesivno-kompulzivna motnja, telesna dismorfija, zbiranje/puljenje las …),
7. motnje, povezane s stresom in travmo (posttravmatska stresna motnja, akutna stresna motnja, motnje prilagajanja …),
8. disociativne motnje (depresonalizacijska motnja, disociativna motnja identitete, disociativna amnezija in fuga …),
9. somatizacijski simptomi in podobne motnje (somatizacijske motnje, konverzivne motnje …),
10. motnje hranjenja in prehranjevanja (anoreksija nervoza, bulimija nervoza, kompulzivno prenajedanje …),
11. motnje izločanja (enureza, enkopreza …),
12. motnje spanja in budnosti (nespečnost, narkolepsija, apneja, more …),
13. spolne motnje (motnje erekcije, ženske motnje doživljanja orgazma …),
14. motnje doživljanja spola,
15. motnje nadzora nad impulzi, vedenjske motnje (eksplozivnost, kleptomanija, piromanija, delno antisocialna osebnostna motnja …),
16. motnje, povezane z uživanjem psihoaktivnih snovi in odvisnostjo,
17. nevrokognitivne motnje (demenca, amnezija, delirij …),
18. osebnostne motnje (klaster A: paranoična osebnostna motnja, shizoidna osebnostna motnja, shizotipske osebnostne motnje; klaster B: antisocialna osebnostna motnja, borderline osebnostna motnja, histrionična osebnostna motnja, narcistična osebnostna motnja; klaster C: izogibajoča osebnostna motnja, odvisnostna motnja osebnosti, obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja),
19. parafilične motnje (mazohistična motnja, sadistična motnja, voajerizem, ekshibicionizem, transvestija …),
20. druge duševne motnje,
21. motnje gibanja, ki so jih povzročila zdravila …,
22. druga stanja.