Borderline osebnostna motnja
Miti in resnice o borderline (globoko odvisni) osebnostni motnji
To je eden od najtrdovratnejših mitov in napačnih predstav o borderline osebnostni motnji. Ne novi Diagnostični in statistični priročnik za duševne motnje (DSM 5) in ne njegove starejše različice ne izključujejo te diagnoze pri osebah, mlajših od osemnajst let. Prej ko je diagnoza postavljena, prej se lahko začne zdravljenje.
Motnja je precej pogostejša, kot sta shizofrenija in bipolarna motnja skupaj. Pojavi se pri 6 odstotkih populacije.
Po starejših podatkih naj bi bilo razmerje med ženskami in moškimi s to motnjo 3 : 1, novejše raziskave pa pravijo, da je pri obeh spolih enako zastopana.
Kriteriji za to diagnozo so jasno opredeljeni v Diagnostičnem in statističnem priročniku za duševne motnje (DSM 5). Res pa je, da je diagnozo včasih težko postaviti, saj so ji nekatere motnje precej podobne, denimo bipolarna motnja.
Življenje z osebo z borderline osebnostno motnjo utegne biti težko, zlasti boleče pa je opazovati njeno trpljenje. Njihove težave in krize zlahka doživite kot sebične in nenadzirane. Ljudje s to motnjo so lahko zelo nestanovitni, nestabilni in nenehno v krizi, kar je strašljivo, vendar je njihove težave mogoče zdraviti in jim pomagati, da postanejo produktivnejši in srečnejši.
Napačno prepričanje, da je njihovo pogosto samopoškodovanje in samomorilno vedenje zgolj iskanje pozornosti, je pogosto. Četudi poskusi samomora niso zares ogrožajoči, je samouničevalno vedenje vedno pomemben in legitimen poskus, da bi nekako sporočili svojo stisko, zato ga ne smemo jemati zlahka. Vsaka deseta oseba s to motnjo samomor tudi uspešno izpelje.
Ljudje z borderline osebnostno motnjo imajo težave pri nadziranju svojih čustev, vendar to ne pomeni, da jih ne čutijo. Nekateri menijo, da imajo ljudje s to motnjo ogromno zmogljivost za ljubezen; pogosto so sočutni ter skrbijo za druge ljudi in hišne ljubljenčke.
Čeprav je borderline osebnostna motnja resna bolezen, osebam. ki se spopadajo z njo, ni treba preživeti življenja v psihiatrični ustanovi. Nasprotno, velika večina jih ima družino, prijatelje in redno delovno mesto, če/ko zmorejo nadzirati svoja čustva.
Borderline osebnostno motnjo je težko zdraviti, poleg tega je ta proces dolgotrajen, vendar so strokovnjaki razvili nekatere zelo uspešne pristope. Mit, da je ni mogoče zdraviti, je še posebno škodljiv, saj pogosto prepreči, da bi osebe s to motnjo sploh poiskale strokovno pomoč.
Vsebina
Kaj je borderline (globoko odvisna) osebnostna motnja?
Kaj doživlja človek z borderline (globoko odvisno) osebnostno motnjo?
Kakšno je življenje z osebo z borderline osebnostno motnjo?
Kako prepoznamo borderline (globoko odvisno) osebnostno motnjo?
Pogostnost in dejavniki tveganja
Kdaj in kam po strokovno pomoč?
Kaj je borderline (globoko odvisna) osebnostna motnja?
Borderline (globoko odvisna) osebnostna motnja je dolgotrajna motnja v osebnostnem delovanju. Zanjo so značilni črno-bel pogled na svet, intenzivna čustvena nestabilnost, impulzivnost in nenehen strah pred zapuščanjem, kar vpliva na to, kako človek doživlja sebe in svet, kako oblikuje odnose z drugimi in kako se vede.
Ljudje s to motnjo imajo težave z negotovo identiteto. Njihova samopodoba, vrednote in cilji se nenehno spreminjajo – v skladu z okoliščinami. Včasih se celo počutijo, kot da sploh ne obstajajo oziroma drugega ne razlikujejo od sebe. Pogosto pravijo, da se ne čutijo, da ne vedo, kdo so in kaj želijo, zaradi česar utegnejo hitro menjavati delovno okolje, prijatelje in tudi življenjski slog. Ker imajo popačeno predstavo o sebi in o svoji vrednosti, menijo, da so manjvredni in pomanjkljivi, sebe pa utegnejo dojemati kot slabe, zlobne.
Čeprav si želijo ljubečih odnosov, jih zaradi impulzivnosti, izbruhov jeze in nihanja razpoloženja niso sposobni negovati. Ves čas nihajo med oboževanjem in sovraštvom do drugih ljudi. Idealizacija traja, dokler jim drugi pritrjuje, že ob najmanjšem nesporazumu pa se njihova čustva docela spremenijo – oboževanje nadomesti sovraštvo. Kadar se to zgodi, postanejo agresivni, odnos utegnejo tudi prekiniti, odrezati.
Pri tem razlikujemo med pasivno odvisno in aktivno odvisno dinamiko. Ker odnosi temeljijo na zadovoljevanju potreb, pasivno odvisna oseba išče nekoga, ki bo poskrbel zanjo in za njeno varnost – kot za majhnega otroka. S svojim nebogljenim ravnanjem v drugih vzbuja željo po zaščitništvu. Počuti se kot majhen otrok, kar s svojim vedenjem in s čustveno lakoto sporoča tudi drugim.
Aktivno odvisna oseba pa s svojim ravnanjem podpira odvisnost drugih od sebe, saj se le tako v odnosu počuti varna, ko so torej potrebe drugih (njihovo zadovoljevanje) odvisne od nje. Lahko bi dejali, da ima taka oseba potrebo po tem, da jo drugi potrebujejo, zato naredi vse, da (nezavedno) ovira njihovo samostojnost, denimo samostojnost svojih otrok. Pri tem se seveda nenehno pritožuje, češ da se žrtvuje.
Nekateri sicer močno hrepenijo po odvisnosti, vendar jo obrambno izrinejo iz zavedanja ali pa jo odcepijo z zanikanjem/obratom v nasprotje. Njihove odvisniške značilnosti so skrite za masko samozadostnosti (psevdoneodvisnost). V odnosu se prikazujejo kot tisti, od katerih so drugi odvisni, obenem pa so ponosni, da samostojno skrbijo zase. Kontraodvisne osebe nerade izražajo svoje potrebe; na znake čustvene ranljivosti pri sebi ali drugih utegnejo gledati s prezirom. Pogosto opazimo področja, na katerih so skrivaj odvisni: od alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi, partnerja, mentorja, ideologije … Nekateri so nagnjeni k boleznim ali poškodbam, ker jim daje legitimno opravičilo, da zanje skrbijo drugi.
Kaj doživlja človek z borderline (globoko odvisno) osebnostno motnjo?
Črno-bel pogled
Ena od glavnih značilnosti te motnje je črno-bel pogled na svet, ki ga pripeljejo do skrajnosti, kakršna je vse ali nič. Sivih ali mavričnih odtenkov zanje preprosto ni, zato izredno težko prenašajo mešane občutke, večplastne situacije in dvome. Lahko so brezmejno, povsem nekritično vdani tistim, ki jih imajo za prijatelje. Toda že ob najmanjši frustraciji (denimo neodgovorjen telefonski klic), ki jih nasploh izredno slabo prenašajo, v hipu postanejo do njih neskončno sovražni.
Že ob najmanjših razlikah v mnenjih se počutijo zapuščeni in izdani; preplavi jih separacijska (strah pred izgubo pomembne osebe) ali dezintegracijska tesnoba (strah pred izgubo sebe, izničenjem), ki se lahko izrazi v obliki močne tesnobnosti ali celo napadov panike, lahko pa tudi z globoko depresijo.
Nestabilna samopodoba
Njihovo samovrednotenje je odvisno od odzivov okolja, saj se vrednotijo na osnovi tega, kako jih vidijo drugi. Če so sprejeti, ljubljeni in želeni, se tudi sami sebi zdijo vredni ljubezni, če pa se počutijo zavrnjeni, se prezirajo in sovražijo. Svojo vrednost določajo na osnovi količine pohval, ki jih dobijo od drugih. Žal je njihovo samovrednotenje tako nestabilno, da že odsotnost pohvale ali različen pogled na kako zadevo zamaje njihov občutek lastne vrednosti, zato potrebujejo nenehna zagotovila in pozornost.
Strah pred zapuščanjem
Zanje velja oznaka, da so »odvisni od odnosov«. Vzroka za to se skrivata v globokem strahu in občutku nemoči. Prepričani so, da brez drugega ne zmorejo preživeti, saj se doživljajo kot nedoraslega otroka, ki ne zmore ustrezno poskrbeti zase. Še več, zdi se jim, da jih brez drugega tako rekoč ni.
Zaradi vsega tega nadvse potrebujejo naklonjenost in potrditve. Zdi se, kot da je njihov pogled nenehno uprt v drugega, odzivanje pa ves čas namenjeno temu, da jih drugi ne bi zapustil. Posledično utegnejo sčasoma razviti nekakšen občutek za druge. O sebi pravijo, da so empatični, vendar je njihovo spremljanje drugega namenjeno predvsem temu, da ga ne bi izgubili. Da bi preprečili izgubo pomembnih oseb, jih neredko posredno ali neposredno nadzirajo. Obenem so zelo posesivni – dovolj je že, da se drugi pogovarja s tretjo osebo, da to doživijo kot grožnjo izgube, zato jo skušajo odgnati.
Druga posledica je, da se oklepajo odnosov, ki so zanje škodljivi. Težje jim je nekoga zapustiti, kot prenašati zlorabljanje (mazohističen odnos). Zanje je ločitvena stiska (separacijska tesnoba) povsem nevzdržna, kajti misel, da bodo ostali sami, v njih vzbuja vtis, da se jim bo podrl svet. Zato zlorabljevalca nenehno opravičujejo in se oklepajo trenutkov, v katerih je bil odnos kolikor toliko znosen.
Impulzivno in nestabilno čustvovanje
Naslednji značilni potezi te osebnostne motnje sta impulzivnost in nestabilnost. Osebe s to motnjo nenehno nihajo v razpoloženju, interesih in odnosih; njihova čustva so globoka in intenzivna ter jim preplavijo vse telo. Notranjega miru ne poznajo: po cele dneve so polni tesnobe, žalosti, potrtosti in nemira, ki se izmenjujejo z obdobja intenzivnega čustvovanja – navdušenje se ves čas izmenjuje z izbruhi neobvladljive jeze, ki jo usmerjajo bodisi na druge bodisi nase. Bolečino in nevzdržno tesnobo neredko omilijo s tveganim ali samopoškodbenim ravnanjem.
Svoj notranji nemir skušajo omiliti impulzivno, brez razmisleka o posledicah. Tako utegnejo zlorabljati različne psihoaktivne snovi, voziti prehitro in nepremišljeno, hazardirati ali se spuščati v tvegane spolne odnose. Svojo impulzivnost označujejo kot spontanost. Samopoškodbe in samomorilne težnje pri njih niso nobena redkost. Ljudje s to motnjo so tudi bolj nagnjeni k motnjam hranjenja, ki jih je mogoče razumeti kot obliko samopoškodbenega vedenja.
Ambivalentnost
Ker se zaradi strahu pred zapuščanjem čutijo odvisni od ljudi, na katere se navežejo, jim ta občutek še poglobi strah pred izgubo. Zato so na človeka, ki ga potrebujejo in nekritično idealizirajo, sočasno zavestno ali nezavedno jezni, lahko tudi sovražni, saj jim vzbuja te boleče tesnobe. Večino njihovih odnosov zaznamuje nihanje med ljubeznijo (oboževanje) in sovraštvom. Zaradi tovrstnih občutkov se človeka oklepajo in ga sočasno napadajo ali pa celo pretrgajo odnos, v katerega se pozneje utegnejo tudi skesano vračati, saj ne zmorejo biti sami. S svojim nerazumljivim vedenjem tako nemalokrat prizadenejo ljudi okrog sebe. Težko je namreč razumeti, da so ta dramatična zapuščanja in napadalnost v resnici le obramba pred strahom pred izgubo.
Zaradi te ambivalentnosti tudi močno nihajo pri sleherni odločitvi, od nakupa pralnega praška do menjave službe ali kraja bivanja. Odločitev namreč pomeni tudi to, da se z njo poslovimo od vseh drugih možnosti. Če bi izbrali eno, bi čez čas v drugih izbirah videli le še prednosti, ne pa tudi razlogov proti, zato že kmalu ne bi bili prepričani, ali so se odločili pravilno.
Ambivalentnost je namreč neposredna posledica razcepa, ki se kaže kot že omenjeni črno-beli pogled na svet. Ker različnih informacij o isti osebi ali stvari ne morejo združiti v enoto, tudi ne morejo razumeti in sprejeti, da ljudje, ki jih vidijo kot dobre, sem in tja naredijo stvari, ki jim niso všeč oziroma odstopajo od njihove idealizirane predstave. Prav tako ne morejo sprejeti, da ima neka stvar ali situacija tako prednosti kot slabosti. Zato enkrat zanikajo in si zatiskajo oči pred slabostmi, drugič pa pred prednostmi iste stvari. Avtomobil, ki so ga kupili, je najboljši na svetu, toda že ob prvi najmanjši okvari so prepričani, da so jih prevarali – in ga nemudoma prodajo.
Notranja praznina
Njihov notranji svet je kaotičen, zato se skušajo od njega čim bolj razmejiti. Posledično jih pogosto preplavi nevzdržno dolgočasje ali občutek praznine. Takrat začnejo drseti v depresivnost in tesnobo. Izogniti se jima skušajo tako, da se oklenejo drugega (»napolnijo« se z odnosom«), kar se lahko kaže kot nemoč in odvisnost ali pa kot pretirano zaščitništvo in oskrbovanje drugega. Skrb za druge(ga) postane središče njihovega življenja. Pravimo, da potrebujejo občutek, da jih nekdo potrebuje.
Tudi nenehna dejavnost, ki se lahko stopnjuje do deloholizma, je poskus, kako zapolniti občutek praznine. Zato taki ljudje postanejo nemirni in tesnobni, kadar se ustavijo, denimo med dopustom.
Nezaupanje
Otroštvo ljudi z borderline motnjo pogosto zaznamujejo nestalni odnosi, bodisi zaradi izgub bodisi zaradi telesnega/čustvenega prekinjanja stikov ter odnosov s starši in z drugimi pomembnimi odraslimi. To seveda zapusti globoke sledi, ki se kažejo v negotovem – ambivalentnem stilu navezanosti, povezanim s temeljnim nezaupanjem v ljudi in tudi v stabilnost odnosov. Izkušnja prekinjenih odnosov se kaže kot nenehen strah pred izgubo, ki napetost stopnjuje do izbruhov, ti pa seveda ogrožajo odnos. Odnosov se torej na eni strani oklepajo za vsako ceno, na drugi pa jih rušijo, saj je na koncu manj hudo odnos prekiniti, kot pa živeti v nenehnem strahu pred izgubo. Večino njihovih odnosov torej zaznamuje nihanje med ljubeznijo (oboževanje) in sovraštvom do drugega. Ker svojih izbruhov ne razumejo kot nečesa, kar izhaja iz njih, od drugih pričakujejo pomiritev in razumevanje. Ker se ne zavedajo rušilnosti svojega vedenja v odnosih, se počutijo nerazumljeni in nesprejeti, zlasti če se drugi poskušajo zaščititi pred njihovo posesivnostjo in nepredvidljivostjo ali če izražajo nezadovoljstvo zaradi njihovega ravnanja. Prepričani so, da bi bili sprejeti, če bi se drugi potrudili razumeti njihova pojasnila, s čim so sprožili jezo, ki jih je preplavila.
Pravijo: »Saj bi moral sam vedeti, kaj želim!« In so razočarani, ker jim drugi ne berejo misli in želja iz oči.
Nestvarna pričakovanja vodijo v nenehna razočaranja in poglabljajo nezaupanje. Ker ne zaupajo ne drugim in ne sebi, so neizmerno občutljivi na kritiko. Doživljajo jo kot zavračanje in potrditev svojega globokega prepričanja, da so nevredni, slabi; zdi se jim, da so nerazumljeni ali da drugi z njimi grdo ravnajo. Burna prizadevanja, da bi se izognili zavrnitvi, utegnejo obsegati impulzivna dejanja, samopoškodovanje in celo samomorilno vedenje. Tako izražajo, kako nevzdržna je zanje samota.
Med odvisnostjo in samostojnostjo
Za borderline osebnostno motnjo je značilna intenzivna čustvena nestabilnost, ki izhaja iz preplavljajočega strahu pred izgubo naklonjenosti bližnjih. Človek s to motnjo je ves čas razpet med iskanjem odvisnosti in uporniškim bojem za samostojnost. Ta razpetost se kaže v obliki velike ambivalentnosti, nenehnih mešanih občutkov. Ti so še posebno močni, kadar mora sprejeti kakršno koli odločitev, zato se odločitvam najraje kar izogne. Zaradi prežemajočega strahu pred izgubo in zapustitvijo tak človek s svojim vedenjem ogroža odnose, od katerih se čuti najbolj odvisen. Tesnoba zaradi odvisnosti sproža izbruhe uporništva in besa, to pa skupaj z impulzivnostjo in nihanjem razpoloženja nenehno ruši odnose. Strah pred zapuščanjem pogosto pripelje do prekinitve odnosov, s čimer človek nekako ublaži svoj strah – zapusti, da ne bi bil zapuščen.
Oseba z borderline motnjo težko nadzira svoje impulze, kar se kaže kot impulzivno (»spontano«) in tvegano ali samouničevalno vedenje. Sem spadajo popivanje in uživanje drog, hazardiranje, tvegana vožnja in tvegana spolnost. Poleg tega težko nadzira svoja čustva, ki pogosto nihajo iz skrajnosti v skrajnost. Na situacije, ki jih zaradi svoje pretirane občutljivosti doživljajo kot provokativne, se ljudje s to motnjo pogosto odzovejo z izbruhi jeze, ki se utegnejo stopnjevati celo do telesnega napada, ali pa s kratkotrajnimi intenzivnimi epizodami anksioznosti/depresije. S temi izbruhi začasno razbremenijo napetost, zato se navadno nekaj časa počutijo in delujejo bolje. Depresivni znaki so običajno povezani s separacijskimi situacijami (dejanska ločitev ali grožnje ločitve, izgube ...) in z občutki notranje praznine, ki se pogosto mešajo z anksioznostjo. S tem je povezana tudi samomorilnost in pri nekaterih občasna psihotičnost. Polovica globoko odvisnih oseb se srečuje tudi z depresivno motnjo.
Iskanje simbiotične zlitosti
Strah pred samoto – bodisi trenutno bodisi trajno – je močno gonilo vedenja, ki pogosto pripelje do nadziranja bližnjih, posesivnosti in izbruhov ljubosumja. Vsak odnos nekaj časa pretirano idealizirajo, vendar so tudi zelo hitro prizadeti in razočarani.
Nezavedno pričakujejo, da bo pomembni drugi (denimo partner) poskrbel zanje in za njihove potrebe – enako kot za majhnega otroka. Zato se pogosto zatečejo v otroško pasivno odvisnost, v nemoč in nebogljenost, to pa se izmenjuje z izbruhi jeze in s prizadetostjo, ki nastopita, če niso deležni dovolj pozornosti. Lahko pa vzpostavijo aktivno odvisen odnos, v katerem pretirano skrbijo za osebe, o katerih menijo, da so odvisne od njih. Ker jih potrebujejo, jih s svojo preplavljajočo skrbjo pravzaprav držijo v odvisnosti, na sleherni najmanjši znak samostojnosti pa se odzovejo z agresijo (nehvaležnost!), z avtoagresijo (psihosomatska bolezen/samopoškodbeno vedenje/grožnja s samomorom) ali z depresivno držo in s pasivno agresivnim očitanjem, ki vzbuja občutke krivde. S tem se poskušajo zaščititi pred izgubo, ki v njih vzbuja neobvladljivo tesnobo. Če ne zmorejo preprečiti samostojnega ravnanja, utegnejo odnos celo v hipu presekati.
Njihova samopodoba je podvržena nenehnim nihanjem oziroma je šibka in negativna. Meje so rahle in pomanjkljive, strah pred zapuščanjem pa jih preplavi že v primeru, da drugi misli ali čuti drugače kot oni. Zato iščejo odnose, v katerih bi z drugim postali eno, v katerih bi se izbrisale vse meje in razlike med njima. Pravimo, da gre za željo po simbiotičnem zlitju.
Kakšno je življenje z osebo z borderline osebnostno motnjo?
Deliti življenje s človekom, ki ima borderline osebnostno motnjo, je težko in podobno vožnji z vlakom smrti.
Duša dvojčica
Začetek je idiličen, človek ima občutek, da je našel dušo dvojčico, tako zelo se ujemata; ljubezen je intenzivna, oseba povsem predana partnerju in partnerstvu. Toda tako je le zato, ker se oseba z borderline motnjo v odnosu delno ali v celoti zlije s partnerjem; njegove poglede in želje prevzame kot svoje, partnerja pa postavi v središče svojega življenja. Dobesedno začne živeti zanj, enako pa pričakuje od partnerja – da ji bo nenehno zagotavljal občutek varnosti in brezmejno pozornost. Ker je to seveda nemogoče (in tudi ne konstruktivno za partnerstvo), nujno sledi razočaranje. Takrat se oseba na hitro zapre in odmakne ali pa napade, saj se prestraši bližine, v kateri bo prej ali slej prizadeta in zapuščena – kot je bila v nestalnem starševskem odnosu.
Ker osebe z borderline motnjo v odnosih prek potrditve drugega iščejo čustveno regulacijo in lastno vrednost, je osnovni občutek njihovih partnerjev, da jih je nemogoče nasititi, da nikoli ni dovolj ljubezni, pozornosti, skrbi, pomirjanja, truda … Spominjajo na večno lačne nemočne otroke, ki na začetku odnosa v drugem človeku vzbujajo potrebo, da bi jih zaščitil in poskrbel zanje. Ponudijo otroško vdanost, oboževanje in brezmejno prepuščanje, ves svoj čas namenijo drugemu, trudijo se razbrati in zadovoljiti njegove želje. Toda sčasoma začne prevladovati občutek, da partnerja skušajo »pogoltniti«, odnos pa postaja čedalje bolj dušeč.
Čustvene drame
Če si skuša človek v odnosu zagotoviti nekaj več prostora, s tem sproži drame, izbruhe in očitke, da je brezčuten in brezobziren. Počuti se, kot bi hodil po minskem polju, saj lahko kadar koli pričakuje izbruh čustev ali besedni, včasih celo telesni napad. Osebe s to motnjo obtožujejo bližnje, da jih zanemarjajo in da niso pozorni. Zato se ti pogosto čutijo krivi, zdi se jim, da ničesar ne zmorejo narediti dovolj dobro. Ti občutki so še posebno burni, kadar skušajo na prvo mesto postaviti svoja čustva ali potrebe. Nemudoma slišijo: »Ti sploh ne veš, kako trpim, če imaš težave!« S tem namreč zahtevajo, naj se človek znova ukvarja z njihovimi občutki – tudi takrat, ko bi potreboval oporo ali pomoč pri reševanju svojih težav.
Razmerje s človekom s to motnjo je kaotično in polno intenzivnih sprememb razpoloženj, pogosto iz razloga, ki je razumljiv le njemu. Do tega prihaja zato, ker je tak človek povsem ujet v svet svojih interpretacij in predstav o tem, kaj je kdo hotel ali mislil z določenim dejanjem ali besedo.
Zato se v svojem čutenju in vedenju odziva na te predstave, ki so zanj stvarnejše kot zunanji svet. Če partner ne odgovori takoj na telefonsko sporočilo, je oseba prepričana, da mu ni dovolj pomembna, da je preprosto nima dovolj rad. Namesto da bi ob srečanju vprašala, kaj se je zgodilo, mu takoj začne očitati brezbrižnost, čemur sledi izbruh jeze in sovraštva. Ta dramatični izbruh se čez čas prevesi v žalost, jok in obup ter novo oklepanje, v kar jo prisili separacijska stiska. Zato zahteva vedno nova zagotovila ter dokaze ljubezni in zaželenosti.
Vsak partnerjev odziv, ki bi si ga lahko razlagala drugače, je za tako osebo katastrofalen. Da bi se izognila tesnobi in depresiji ob razpadu odnosa, je pripravljena narediti prav vse. Včasih gre strah pred izgubo tako daleč, da se zateče celo h grožnjam s samopoškodovanjem ali samomorom, ki pa jih je treba jemati resno, saj je panika skupaj z impulzivnostjo zelo nepredvidljiva kombinacija.
Oklepanje in zapuščanje
Oseba z borderline osebnostno motnjo torej niha med čustvenim približevanjem in odmikanjem, med idealiziranim občudovanjem in sovražnim zavračanjem. Med oklepanjem skuša partnerja v vsem zadovoljiti in se pri tem v celoti odpovedati sebi, vse to zato, da bi ga privezala nase. Če se ji zdi, da ji to ni uspelo, mu bo pozneje, v fazi zavračanja, svojo »požrtvovalnost« še kako očitala in ga burno sovražila. Tako se kažejo lastnosti sadomazohistične dinamike odnosa z borderline osebo: ali se mazohistično podreja ali pa z distanciranjem in zavračanjem skuša sadistično nadvladovati in nadzirati.
Pogosto že ob prvem razočaranju v partnerstvu začne iskati novega, »idealnega« partnerja; tako se skuša izogniti grozi ob morebitni prekinitvi zveze. Razpad zveze namreč za tako osebo pomeni tudi razpad občutka lastne vrednosti, zato se njena samopodoba povsem sesuje, to pa vodi v obup in depresivnost. Da bi se izognila separacijski stiski, od partnerja nenehno pričakuje zagotovila, da je ljubljena in zaželena – najmočneje takrat, ko se sama vede najbolj rušilno. Ker se njenim partnerjem taka dinamika pogosto zdi preveč intenzivna, utegne prav to pripeljati do razpada zveze.
Impulzivna spolnost
Ljudje s to motnjo potrditev ljubljenosti in lastne vrednosti pogosto iščejo v spolnosti, zato spolno zavrnitev doživijo kot napad na svojo vrednost in varnost. Da bi se izognili obupu, se zatečejo k samopotrjevanju v postelji tretje osebe, zato utegnejo biti v spolnosti impulzivni in promiskuitetni. Toda promiskuitetnost je pri njih predvsem izraz stiske in obupa. V iskanju pozornosti in varnosti ponujajo spolnost kot sredstvo za zbliževanje in privezovanje partnerja. Ker pa v zameno za spolnost pogosto dobijo le – spolnost, se njihov strah in obup poglabljata, samovrednotenje pa je vse nižje. Pogosta je tudi sadomazohistična oblika spolnih razmerij (v resničnosti ali v fantazijah), ki je del celotne dinamike dominance in podrejanja.
Kako prepoznamo borderline osebnostno motnjo?
Kdaj se začne
Borderline osebnostna motnja najpogosteje nastopi v mladostništvu ali zgodnji odrasli dobi (dvajseta in trideseta leta), vendar utegnejo biti nekatere posebnosti opazne že prej.
Simptomi
Za borderline osebnostno motnjo je značilna zelo raznovrstna simptomatika, ki je posledica manj zrelih prilagoditvenih mehanizmov in sprememb v osebnostni strukturi. Simptomi lahko obsegajo:
· impulzivno in tvegano vedenje (tvegana vožnja, tvegana spolnost, hazardiranje, popivanje, uživanje drog …),
· prizadevanje za preprečevanje dejanskega ali namišljenega zapuščanja (hiter začetek intimnih – telesnih ali čustvenih – razmerij ali izogibanje komunikaciji, če pričakujejo zapuščanje),
· intenzivna čustva, ki pogosto nihajo iz skrajnosti v skrajnost,
· intenzivne, vendar kratkotrajne epizode anksioznosti ali depresije,
· neustrezne izbruhe jeze, ki se včasih stopnjujejo vse do telesnega napada,
· težave pri nadziranju čustev ali impulzov,
· izkrivljeno ter nestabilno samopodobo in identiteto,
· samomorilno vedenje, samopoškodbeno vedenje,
· strah pred izgubo in samoto,
· občutek praznine,
· nestabilne medosebne odnose,
· blago obliko paranoidnosti, nanašalnosti.
Pridružene motnje
Skoraj vse osebe z borderline osebnostno motnjo se občasno spopadajo z depresivnimi simptomi (90 %), polovica pa z depresivno motnjo, ki velikokrat nastopi ob izgubi ali grožnji zapuščanja. Enako pogoste so anksiozne motnje (90 %), veliko se jih srečuje tudi z motnjami hranjenja. Zelo pogosta je zloraba alkohola, drog in zdravil na recept. Razlike med spoloma pri teh motnjah so podobne tistim pri splošni populaciji: zloraba opojnih snovi je pogostejša pri moških, motnje razpoloženja in motnje hranjenja pa so pogostejše pri ženskah. Pogosta je tudi komorbidnost z drugimi osebnostnimi motnjami ter s psihotično in z bipolarno motnjo. Razlike med moškimi in ženskami so vidne le pri antisocialni osebnostni motnji, kjer prevladujejo moški. Opaziti je tudi ponavljajoče se samomorilne grožnje, geste in poskuse. Od 8 do 12 odstotkov oseb z borderline osebnostno motnjo naredi samomor.
Podobne motnje
Precejšnjemu deležu oseb z borderline osebnostno motnjo (BOM) zmotno postavijo diagnozo bipolarna motnja, saj sta si precej podobni. Diagnosticiranje je zlasti zahtevno zato, ker se lahko motnji pojavita sočasno. Obe obsegata nihanje razpoloženja in nepredvidljivo vedenje, čeprav so razpoloženjski vzorci zelo različni. Medtem ko pri osebi z depresijo ali bipolarno motnjo posamezno razpoloženje navadno traja več tednov, oseba z borderline osebnostno motnjo izkuša intenzivna občutja jeze, depresije ali anksioznosti, ki trajajo le nekaj ur ali dni.
Spremembe razpoloženja so pri bipolarni motnji manj povezane z dogodki v okolju kot pri borderline osebnostni motnji, pri kateri afektivno nestabilnost pogosto sprožijo stresorji, kot sta zavrnitev in neuspeh.
Tudi depresivni simptomi so pogosti, le da je disforija pri depresivni motnji dolgotrajna, medtem ko se pri borderline osebnostni motnji razpoloženje menjava hitro, tudi po večkrat na dan. Depresija obsega tudi trajne nevrovegetativne simptome, povezane s spanjem, tekom in energijo, ki niso značilni za borderline osebnostno motnjo.
Osebe z borderline osebnostno motnjo se pogosto borijo z impulzivnostjo – enako kot tiste z ADHD (motnja pozornosti in hiperaktivna motnja). Pri tem je pomembno opaziti razlike, saj utegnejo zdravila, namenjena zdravljenju ADHD, poslabšati mejne simptome.
Zgodovina travme, ki je središčnega pomena za postavitev diagnoze posttravmatska stresna motnja (PTSM), je pogosta tudi pri borderline osebnostni motnji. Pri PTSM simptomi nastopijo kot neposreden odziv na natanko določen travmatični dogodek, pri borderline osebnostni motnji pa sprožilec simptomov ni tako razviden. PTSM se navadno pojavi v odraslosti, pri borderline osebnostni motnji pa se simptomi pokažejo v mladosti ali zgodnji odrasli dobi. Razlikujejo se tudi simptomi (ponavljanje dogodka, flashback …). Poleg tega pacienti s PTSM nimajo težav s samopodobo in z medosebnimi odnosi. Kronificirana PTSM pri otrocih lahko pripelje do razvoja borderline osebnostne motnje.
Disociacijski simptomi so pogosti tako pri borderline osebnostni motnji kot pri disociativni motnji identitete. Razlika je v tem, da je pri disociativni motnji identitete opaziti več osebnostnih stanj, vsako s svojim trajnim vedenjskim vzorcem, medtem ko je pri borderline osebnostni motnji identiteta nestabilna, samovrednotenje spremenljivo, spremembe pa so hitre in nenadne.
Simptomi borderline osebnostne motnje se v precejšnji meri prekrivajo z znaki drugih osebnostnih motenj, vendar obstajajo tudi pomembne razlike:
Manipulativno vedenje, značilno za antisocialno osebnostno motnjo, je namenjeno vzpostavljanju premoči in koristi, pri osebah z borderline osebnostno motnjo pa je manipulativnost obrambna ter namenjena ohranjanju odnosa in oskrbovanja drugih. Osebe z antisocialno osebnostno motnjo so v primerjavi z osebami z borderline osebnostno motnjo čustveno stabilnejše in agresivnejše.
Tako histrionično kot borderline osebnostno motnjo zaznamujejo čustvena nestabilnost, manipulativnost in iskanje pozornosti. Razlikujeta se po samouničevalnem vedenju, izbruhih jeze in kroničnem občutku praznine, ki so značilni le za borderline osebnostno motnjo.
Z narcistično osebnostno motnjo si borderline osebnostna motnja deli izbruhe jeze, vendar so vzroki zanje različni. Pri narcistični osebnostni motnji so izbruhi povezani z grožnjami grandiozni ali vsemogočni samopodobi. Poleg tega jih ne spremljajo samouničevalno vedenje, impulzivnost in strah pred izgubo, ki so značilni za borderline osebnostno motnjo. Podobni sta si tudi po potrebi po pozornosti, čustveni nestabilnosti in občutku notranje praznine.
Sumničavost, nanašalnost, paranoja in jezni odzivi na manjše dražljaje lahko nastopijo tako pri paranoidni osebnostni motnji kot pri borderline osebnostni motnji. Za paranoidno motnjo osebnosti sta značilni izrazitejša sumničavost in stabilnejša samopodoba, ne pa tudi samouničevalno vedenje, impulzivnost in strah pred izgubo, ki so značilni za borderline osebnostno motnjo.
Shizotipska osebnostna motnja in borderline osebnostna motnja sta si podobni po psihotičnih epizodah in težavah v odnosih. Osebe s shizotipsko motnjo osebnosti so čustveno stabilnejše in manj impulzivne, vendar pa je zanje značilno bolj čudaško in nenavadno vedenje, ki vpliva na njihove odnose. Pri borderline osebnostni motnji so psihotične epizode kratkotrajnejše, težave v odnosih pa posledica čustvene nestabilnosti in jeznih izbruhov.
Z odvisnostno osebnostno motnjo si borderline osebnostna motnja deli pretirano potrebo po oskrbovanju in strah pred zapuščanjem. V takih okoliščinah se oseba z odvisnostno motnjo odzove s podrejanjem in poskusi pomirjanja, za osebe z borderline osebnostno motnjo pa so značilnejši izbruhi besa in občutek praznine. Poleg tega so razmerja pri odvisnostni osebni motnji stabilnejša.
Testirajte se:
Pogostnost in dejavniki tveganja
Pogostnost
Borderline osebnostna motnja je zagotovo ena od najpogostejših diagnoz. To osebnostno motnjo ima kar 6 odstotkov ljudi, torej več kot tistih s shizofrenijo ali bipolarno motnjo skupaj. V veliki večini primerov (75 %) gre za ženske. Raziskovalci to pripisujejo temu, da so ženske čustveno bolj dojemljive in vključevalne, moški pa so v svojem čustvovanju bolj instrumentalni (antisocialna osebnostna motnja oziroma sociopatija se v 75 % pojavlja pri moških). Izsledki neke druge raziskave niso pokazali na razlike v pojavnosti med moškimi (5,6 %) in ženskami (6,2 %).
Dejavniki tveganja
Tveganje za razvoj borderline osebnostne motnje lahko povečajo nekateri dejavniki, povezani z razvojem osebnosti:
· tveganje je večje, če ima to motnjo kateri od ožjih družinskih članov,
· hujše duševne motnje v družini,
· zloraba alkohola ali drog v družini,
· spolne ali telesne zlorabe v otroštvu,
· huda čustvena prikrajšanost, zanemarjanje in zapuščanje v otroštvu,
· disfunkcionalno družinsko življenje,
· pomanjkljiva komunikacija v družini.
Vzroki in sprožilci
Strokovnjaki navajajo več možnih vzrokov za razvoj borderline osebnostne motnje. Na oblikovanje osebnosti naj bi vplivale že zelo zgodnje izkušnje v otroštvu. Poleg tega bordeline osebnostno motnjo povzročajo biološki dejavniki, saj naj bi imeli nekateri posamezniki specifične značilnosti v delovanju možganov. Te pripomorejo k večji dovzetnosti za negativne dejavnike iz okolja, ki vplivajo na posameznikov razvoj.
Biološka ranljivost – genetske značilnosti
Raziskovalci menijo, da imajo genetski dejavniki pomembno vlogo pri razvoju borderline osebnostne motnje, vendar to ne pomeni, da je motnja dedna; dedne so le genetske predispozicije. Raziskave, opravljene na družinah, nakazujejo, da pri bližnjih sorodnikih oseb z borderline osebnostno motnjo obstaja večja verjetnost za razvoj te motnje, da pri njih pogosteje pride do razpoloženjskih in impulzivnih motenj ter zlorabe psihoaktivnih snovi, vendar so dokazi o tem razmeroma skromni.
Strokovnjaki menijo, da se borderline osebnostna motnja laže razvije pri otrocih, ki se rodijo z eno ali več tveganimi lastnostmi, denimo s šibkejšo regulacijo stresne osi oziroma limbičnega sistema. Ena od teorij pravi, da se osebe z borderline osebnostno motnjo rodijo s povišano agresivnostjo. Toda raziskovalci se v največji meri strinjajo, da se genetska predispozicija izrazi predvsem takrat, ko so navzoči tudi neustrezni dejavniki v okolju, v katerem otrok odrašča.
Biološka ranljivost – nevrobiološke značilnosti
Z mejno osebnostno motnjo so povezali tudi dopaminergični sistem (dopamin), ki vpliva na motnje pri čustveni regulaciji, impulzivnost ter na motnje v zaznavanju. Hiperaktivnost dopaminergičnega sistema naj bi vodila v hiperaktivnost amigdale, ki povzroči motnje v čustveni regulaciji in negativne odzive v socialnih situacijah. Raziskave so pokazale tudi neustrezno delovanje anteriornega cingulatnega korteksa pri sintezi serotonina.
Amigdala in hipokampus, ki sta ključna za posameznikovo čustveno delovanje, naj bi bila tudi obojestransko manjša, kot je običajno, odziv amigdale na socialne in čustvene dražljaje pa povečan. Ker je sočasno zmanjšana dejavnost v predelih možganov, ki so odgovorni za racionalno mišljenje ter regulacijo čustev (prefrontalni korteks), imajo osebe z borderline osebnostno motnjo težave pri zaznavanju, interpretaciji in predelovanju informacij.
Vse te izsledke je težko enoznačno pojasniti, saj so raziskave zajele in raziskovale le odrasle paciente, ki so že izpolnjevali merila za borderline osebnostno motnjo. Tako ni jasno, ali so opazovani nevrobiološki korelati vzroki ali posledice borderline osebnostne motnje.
Psihološka ranljivost – družinske okoliščine
Neugodne družinske okoliščine lahko pri osebah, ki se rodijo z dispozicijo za osebnostno motnjo, sprožijo razvoj te motnje.
Odraščanje v okolju, v katerem je navzoče zlorabljanje ali zanemarjenje, pomembno vpliva na človekov psihološki razvoj. Zmanjša namreč njegove možnosti, da bo v odraslost vstopil z ustreznimi psihološkimi zmogljivostmi ter s primernim samospoštovanjem in samozavestjo. Številne osebe, ki trpijo za borderline osebnostno motnjo, so bile v preteklosti žrtve telesne in/ali spolne zlorabe oziroma so jih starši zanemarjali/čustveno prikrajšali.
Kronificirana posttravmatska stresna motnja kot posledica ponavljajočih se travmatičnih doživetij (zavračanje, agresivnost, zanemarjanje, nekonsistentno odzivanje …), ki jih povzroči oseba ali osebe, ki naj bi otroka ščitile in ga imele rade, je najbolj rušilen dejavnik, ki izkrivi osebnostni razvoj v smeri osebnostne motnje. Temu pravimo tudi relacijska travma.
Težava lahko nastopi že v prvih mesecih življenja, ko je otrok neločljivo povezan z mamo; pravimo, da je z njo simbiotično zlit. Če se mama zaradi kakršnega koli razloga (prešibka čustvena zmogljivost, duševna ali osebnostna motnja, zavračanje otroka …) ne zmore čustveno uglasiti na otroka, ta doživlja nenehno neugodje in kroničen strah, ki zavre osebnostni razvoj in ga zaustavi že na zgodnji stopnji oblikovanja osebnosti.
Na drugi strani je lahko mama do otroka zelo nežna in zaščitniška, vendar v tem pretirava in ne podpira njegove samostojnosti, saj je sama čustveno manj zrela. Ker ne zmore prenesti otrokovega ločevanja od sebe, ga s pretiranim zaščitništvom in nadzorom skuša zadržati v simbiozi ali pa ga kaznuje s prekinitvijo čustvenega odnosa vsakič, ko pokaže željo po samostojnosti. Ker majhen otrok, ki se skuša prebiti v samostojnost, na tej poti odnos z mamo še nujno potrebuje, se iz strahu, da ga bo s samostojnostjo izgubil, mame povsem oklene, pozneje pa se enako oklepa drugih. Podobne posledice ima lahko čustvena zloraba, ko eden od staršev otroka uporablja kot svojega čustvenega partnerja.
Podobne težave v zorenju utegnejo sprožiti izrazito konfliktne okoliščine v družini (nenehni spori med staršema …) – otrok se ves čas boji, da bo izgubil enega ali oba starša. K razvoju te motnje lahko prispeva tudi izrazito kaotično, neodzivno in nestabilno okolje v otroštvu.
Psihološka ranljivost – tvegane osebnostne lastnosti
Tveganje predstavljajo nižja čustvena stabilnost (nevroticizem), hipersenzibilnost, lahko pa tudi hiperaktivnost.
Psihološka ranljivost – travmatični dogodki in drugi stresorji
Najpogostejši sprožilci depresije so nenadna resna izguba, kot je smrt partnerja, ločitev, izguba zaposlitve ali upokojitev, hude skrbi zaradi težavnega odnosa z bližnjim, finančne težave ali kaka druga pomembna sprememba v življenju. Pri ženskah sta pogosta sprožilca depresije odsotnost partnerskega odnosa in skrb za več majhnih otrok.
Pri starejših odraslih so dejavniki, ki lahko sprožijo depresijo, zdravstvene težave, spremembe v odnosih s partnerjem ali z odraslimi otroki, spremenjena pozicija (iz vloge tistega, ki skrbi za druge, v vlogo tistega, ki potrebuje pomoč), pa tudi spremembe v dostopnosti in kakovosti družabnih odnosov s starejšimi prijatelji (tudi zaradi svojih zdravstvenih težav).
Psihodinamska razlaga
Osnovna težava ljudi z borderline strukturo leži v nezrelih in modificiranih prilagoditvenih funkcijah osebnosti, ki se kažejo kot motnja v prilagajanju.
Negotova ali neorganizirana oblika navezanosti
Borderline osebam ni uspelo zapustiti simbiotičnih (odvisnih) odnosov, saj nimajo dobre simbiotične izkušnje. Življenje je zanje nenehen konflikt med impulzom, da hočejo odrasti in postati samostojni, odgovorni odrasli, ter tesnobo, da bodo s tem izgubili ljubezen »dobre mame« (strah pred separacijo oziroma izgubo). Čeprav čutijo željo po samostojnosti, vsako težnjo po osamosvajanju doživljajo s tesnobo. Sleherni korak v smeri samostojnosti (oddaljevanje od »dobre matere«) v njih povzroči pričakovanje napada – kritike »slabe notranje matere«, zaradi katere se doživljajo kot slabe osebe. Razvijejo torej negativno oziroma nizko samopodobo.
Pomembno je, da je mati navzoča tako telesno kot čustveno. Človekova potreba po oblikovanju bližnjih čustvenih vezi je namreč univerzalna. To je prvi pogoj za normalen razvoj. Doživljanje varnosti je cilj sistema navezanosti, ki je najpomembnejši regulator čustvene izkušnje. »Hladen« ali ambivalenten odnos (izmenjevanje naklonjenega in nenaklonjenega odnosa) lahko otroka pomembno negativno zaznamuje – sporoča mu namreč, da je nepomemben in nevreden. Brez ljubezni »dobre matere« se evforija oseb z borderline motnjo spremeni v obup, njihova podoba o sebi kot dobrem človeku pa se sprevrže v predstavo, da so slabi, in jih vodi v sram. Namesto hvale in poveličevanja pričakujejo kritiko in napade »slabe matere«. Ker so bili odzivi staršev nepredvidljivi, jih skušajo uravnavati z ugajanjem, na koncu pa ob izbruhih starševske jeze sprejmejo, da so za to jezo krive same. To seveda oblikuje podobna tesnobna pričakovanja ter težave pri čustvenem navezovanju in samoregulaciji. Tovrstne težave se kažejo tudi v odraslih odnosih. Ker so ljudje s to motnjo odraščali v negotovi ali celo neorganizirani obliki navezanosti, se ta ponavlja tudi v odraslosti: neizmerno hrepenijo po bližini in se je obenem bojijo.
Razvojni zastoji
Razvojni zastoj ali popačenje, ki povzroči nastanek take strukture, navadno najdemo globoko v simbiozi, v najzgodnejšem odnosu povezanosti med materjo in dojenčkom. Takrat je otrok še zlit z mamo in se ne doživlja kot ločeno osebo. Strokovnjaki povezujejo razvoj borderline osebnostne motnje z izrazito neuglašenostjo matere na otroka v tem obdobju, to pa pri materi povzroči nekonsistentno ravnanje, torej nestalen in nepredvidljiv odnos do otroka, ki niha med pretiranimi izbruhi ljubezni (»opičja ljubezen«) in trdim zavračanjem. Vzrokov za to je več. Včasih se je materi zaradi svojih zelo drugačnih lastnosti težko uglasiti na otroka s konstitucionalnimi posebnostmi (hipersenzibilnost, hiperaktivnost …), drugi starši se zaradi svojih posebnosti, duševnih motenj (depresivna obdobja, osebnostna motenost …) ali dolgotrajnih neugodnih objektivnih okoliščin ne zmorejo ustrezno odzivati na otrokove potrebe, še največkrat pa gre za preplet več dejavnikov. Posledica tega je, da otrok predstave dobre in slabe mame ne zmore združiti v eno samo celovito osebo; pravimo, da pride do razcepa (»črno-belo«).
Notranja mama, v kateri so povezane njene dobre in manj dobre lastnosti, pri čemer pretehtajo dobre, je za otroka in pozneje odraslega notranja opora, na katero se lahko opre, kadar potrebuje pomirjanje. Če tega ni, se ne morejo razviti zmogljivosti, ki so potrebne za samopomirjanje; čustvovanje ostaja neregulirano, burno in impulzivno. Če otrok pozitivnih in negativnih izkušenj z mamo ne združi v enotno podobo, tudi predstave o sebi ne more združiti v enotno in jasno samopodobo oziroma identiteto. Ostane razcepljen, pri čemer prevladuje negativni vidik osebnosti (nizka samopodoba). Če je bil človek kot otrok izpostavljen pretiranemu nadzoru enega ali obeh staršev, ga pozneje še posebno skrbi zapuščanje, saj ni imel priložnosti, da bi razvil zmogljivosti, ki so potrebne za samostojno življenje.
Nekonsistentni odnosi in izgube
K oblikovanju globoko odvisne strukture torej pomembno prispeva nekonsistenten odnos (idealizirano sprejemanje-nekritično zavračanje) v najzgodnejšem otroštvu. Premalo starševskega sprejemanja pripelje do slabše samopodobe, velike odvisnosti od staršev (in pozneje od drugih ljudi) ter do težav pri sleherni ločitvi. Tak človek se zato nenehno giblje med iskanjem odvisnosti in kontraodvisnim, uporniškim bojem za samostojnost.
Staršem ljudi z borderline (globoko odvisno) osebnostno strukturo so pripisovali zavračanje ali zanemarjanje otroka, neprimeren in nestalen čustveni odnos do otroka ter številne nadomestne osebe za mater in očeta v zgodnjem otroštvu. Zato nekateri ljudje s to motnjo svoje starše označujejo kot nepozorne ali pa – nasprotno – kot nadzorujoče ali celo zlobne. Neredko na razvoj te motnje vpliva tudi alkoholizem staršev, ki vodi v podoben odnos – izmenjavo solzavega oklepanja in agresivnega zavračanja brez jasnega vzroka.
V primarnih družinah ljudi s to motnjo je v zgodnjem otroštvu pogosto prišlo do smrti pomembne osebe ali dolgotrajnih ločitev od staršev. To je pomenilo izgubo, pretrganje varnega odnosa in s tem izkušnjo, da se ni varno navezati, obenem pa je v njih pustilo neizmerno hrepenenje po izgubljeni ljubezni. .
Vzrok za razvoj te motnje pa je lahko tudi skrit in posreden. Ni namreč nujno, da osebe dejansko doživijo negativno izkušnjo (zloraba, zanemarjanje …), dovolj je lahko že to, da so jo doživeli njihovi predniki (vojna, koncentracijsko taborišče …). Če se prednik s to izkušnjo ni spoprijel, jo ozavestil in rešil, se je naselila v njegovo notranjost, travma in njen vpliv pa se je prenesel na potomce.
Kaj lahko naredimo sami?
Izobraževanje o borderline osebnostni motnji (psihoedukacija o njenih simptomih, možnostih zdravljenja in drugih vidikih) omogoča boljše razumevanje lastnega doživljanja in odzivanja, kar lahko vsaj nekoliko ublaži zbeganost in tesnobo. Pri iskanju informacij pa ne smemo pozabiti, da niso vsi viri zanesljivi. Tako kot je lahko internet odličen vir zanesljivih informacij, na spletu obstajajo tudi vprašljivi ali celo napačni podatki, ki utegnejo prispevati k še večji negotovosti. Zato je priporočljivo iskati informacije predvsem pri strokovno zanesljivih virih in v manjši meri na različnih forumih in podobno. Tisti, ki se uspešno zdravijo, navadno ne sodelujejo v forumih.
V pomoč so tudi delavnice ter treningi za izboljšanje komuniciranja in spoprijemanja s težavami. Nekateri menijo, da je lahko zavestno podoživljanje in izražanje čustev zelo uporabna oblika samopomoči. Tako nekateri ljudje pišejo dnevnike ali bloge o svojih čustvih, drugi rišejo ali pa si najdejo kak drugačen ustvarjalen in zdrav način izražanja svojih čustev.
Pomembno je omeniti, da vse oblike samopomoči ne ustrezajo vsem. Če imate občutek, da se ob uporabi katere od tehnik vaše počutje slabša, nadaljujte le s tistimi dejavnostmi, ki ga izboljšujejo, druge pa opustite. Več o tem si preberite v poglavju Samopomoč.
Zakaj svetovanje ali samopomoč ni dovolj?
Ne svetovanje in ne tehnike samopomoči ne morejo spremeniti osebnostne strukture, ki je osnovni vzrok za tovrstne težave, zato je nujno poiskati strokovno pomoč.
Kdaj in kam po strokovno pomoč?
Kadar so simptomi tako moteči, da pomembno poslabšajo kakovost življenja osebe s to motnjo ali ljudi iz njenega okolja, je treba poiskati strokovno pomoč. Pomoč je treba brez odlašanja poiskati v primeru samopoškodbenega vedenja, samomorilnih misli/poskusov ali psihotičnih prebojev.
Diagnoza in zdravljenje
Diagnoza
Značilna sta vztrajen vzorec nestabilnosti v odnosih, samopodobi in čustvih ter impulzivnost. Prisotnih je vsaj pet od naslednjih simptomov:
· izogibanje stvarni ali zamišljeni zapuščenosti,
· nestabilni in intenzivni odnosi, ki segajo od idealizacije do razvrednotenja,
· motnje identitete (nestabilna samopodoba in zaznavanje drugih),
· impulzivnost na vsaj dveh samoogrožajočih področjih (čezmerno zapravljanje, tvegana spolnost, zloraba psihoaktivnih snovi, nepreudarna vožnja, prenajedanje),
· samomorilno vedenje ali grožnje s samomorom,
· čustvena nestabilnost, intenzivno čustvovanje,
· občutek praznine,
· neustrezna intenzivna jeza ali težave z njenim nadziranjem,
· s stresom povezane paranoidne ideje ali močni disociativni simptomi.
Zdravljenje
Osnovno zdravljenje borderline osebnostne motnje je psihoterapevtsko. Najustreznejša oblika je razvojno analitična psihoterapija. Za lajšanje simptomov lahko zdravnik specialist psihiater predpiše zdravila, najpogosteje antidepresive. Če so krize zelo močne (samopoškodovanje, samomorilnost ...), je včasih potrebna hospitalizacija.
Zdravljenje je težavno in navadno traja več let. Težave v čustvovanju in vedenju izginjajo le počasi in stežka, vendar zdravljenje pomaga, da se oseba čez čas počuti bolje. Motnjo je mogoče uspešno zdraviti.
Podoben učinek kot zdravila – ublažitev simptomov, le da brez neželenih učinkov – imajo tudi druge terapevtske tehnike, denimo medicinska hipnoza, ki jo je mogoče priključiti dolgotrajni psihoterapevtski obravnavi.
Simptome lahko v določeni meri lajšajo tudi metode samopomoči, predvsem pri šibki in srednje močno izraženi motnji.
