Navodila za uporabnike psihoterapije
Pred začetkom psihoterapevtskega procesa natančno preberite navodila, saj vsebujejo podatke, ki so za vas pomembni!
Če imate dodatna vprašanja, se posvetujte s psihoterapevtom.
Če opazite katerega koli od neželenih učinkov, se posvetujte s psihoterapevtom. To velja tudi, če opazite neželene učinke, ki niso navedeni v teh navodilih. (Glejte poglavje 4.)
Vsebina navodil
1. Kaj je psihoterapija in kdaj jo uporabljamo
2. Kaj morate vedeti še pred vključitvijo v proces psihoterapije
3. Kako poteka psihoterapevtski proces
4. Možni stranski in neželeni učinki
1. Kaj je psihoterapija in kdaj jo uporabljamo
1.1. Kaj je psihoterapija
Psihoterapija je zdravljenje duševnih težav in motenj z uporabo psiholoških sredstev. Obenem je proces osebnostne rasti: samospoznavanja, samospreminjanja in samopreseganja.
1.2. Kdaj jo uporabljamo
Psihoterapija ima širok razpon delovanja, zato jo uporabljamo za različne namene:
Za zdravljenje duševnih motenj:
Psihoterapija je zdravilo prve izbire pri:
- anksioznih motnjah,
- obsesivno kompulzivni motnji,
- depresiji,
- izgorelosti,
- osebnostnih motnjah,
- motnjah hranjenja,
- disociativnih motnjah,
- somatizacijskih motnjah,
- motnjahv spolnosti.
Psihoterapija je dopolnilno zdravilo pri:
- sezonski depresiji,
- bipolarni motnji,
- psihotičnih motnjah.
Za odpravljanje težav v čustvovanju, doživljanju sebe, odzivanju in medosebnih odnosih:
- čustvene težave (izbruhi, preobčutljivost …),
- spoprijemanje z izgubami, žalovanje,
- težave pri obvladovanju stresnih situacij,
- težave s samopodobo,
- težave z osebnimi mejami (nezmožnost reči ne …),
- težave z neodločnostjo, zaključevanjem …,
- težave z občutkom praznine, pomanjkanjem ciljev,
- težave v medosebnih odnosih (odvisnost od odnosov, strah pred bližino...).
V preventivne namene, za spreminjanje neželenih in tveganih osebnostnih značilnosti:
- neučinkoviti obrambni mehanizmi (ranljivost, preobčutljivost, izogibanje …),
- neučinkoviti mehanizmi za spoprijemanje s stresom ali spremembami,
- samovrednotenje po dosežkih,
- preobčutljivost na kritiko in zavrnitve,
- pretirana odgovornost,
- perfekcionizem,
- deloholizem,
- pretirana ustrežljivost,
- pomanjkanje motivacije,
- pomanjkanje asertivnosti,
- neučinkovito uravnavanje čustvovanja.
Kot metodo za osebnostno rast:
- nenehno samospoznavanje in samospreminjanje,
- osebnostni razvoj,
- boljše delovanje na zasebnem in poklicnem področju,
- razvijanje čustvene in socialne inteligentnosti,
- razvijanje novih zmogljivosti za spoprijemanje z ovirami, izzivi in s stresom,
- razvijanje novih zmogljivosti za medosebne odnose.
2. Kaj morate vedeti še pred vključitvijo v proces psihoterapije
2.1. Kako učinkuje psihoterapija
Glavna »učinkovina« psihoterapije je korektiven odnos med terapevtom in klientom. Ta ustvarja primerne okoliščine za oblikovanje novih povezav med klientovimi možganskimi nevroni, s čimer je mogoče doseči trajne pozitivne spremembe v delovanju možganov in posledično v delovanju človekove duševnosti. (Glejte poglavje 3.)
2.2. Katera terapija je najboljša za mojo težavo?
Psihoterapevtski proces pri vsakem človeku poteka nekoliko drugače, kajti izkušen terapevt način dela, uporabljene posege in tempo prilagaja posameznikovim potrebam in njegovi trenutni zmogljivosti za samospreminjanje. Zato velja, da ne obstaja najboljša oblika terapije za posamezno težavo ali motnjo, pač pa je treba za vsakega posameznika oblikovati neprimernejši potek procesa psihoterapije.
2.3. Kako izbrati primerno obliko in vrsto psihoterapije?
Obliko psihoterapije izbiramo v skladu z vrsto težav, ki jih želimo reševati:
- v primeru težav ali simptomov, ki jih odpravljamo pri sebi oziroma sami, izbiramo med individualno, skupinsko in kombinirano psihoterapijo,
- v primeru težav v partnerstvu, ki jih rešujeta oba partnerja skupaj, izbiramo med individualno in skupinsko partnersko terapijo,
- v primeru težav v družini, ki jih člani družine rešujejo skupaj, je na voljo družinska terapija.
Vrsto psihoterapije izbiramo v skladu s cilji, ki jih želimo doseči:
- Kratkotrajne terapije izberemo, kadar želimo hitro ublažiti ali obvladovati posamezen simptom ali izolirano težavo. Zdravljenje navadno poteka v kombinaciji z jemanjem zdravil. Prednosti: hitri rezultati, manjši strošek. Pomanjkljivosti: raziskave kažejo, da rezultati večkrat niso trajni, saj je izboljšanje posledica sprememb v ravnotežju nevrotransmiterjev v možganih, ki se lahko že ob naslednji obremenitvi znova poruši, zato se težave in simptomi vrnejo.
- Za dolgotrajen psihoterapevtski proces se odločimo, če želimo doseči trajno izboljšanje ali odpravo težav. Primerna izbira je, če se spoprijemamo z več težavami ali simptomi, če se težave ali simptomi ponavljajo, če želimo doseči trajne osebnostne spremembe (denimo boljšo samopodobo) in če želimo odpraviti vzroke za težave ali motnje. Prednosti: nevroznanstvene raziskave potrjujejo, da dolgotrajne terapije fizično spremenijo strukture v možganih, zato z njimi dosežemo trajno ublažitev ali celo popolno odpravo težav. Pomanjkljivosti: dolgotrajnost, večji strošek.
Za pomoč pri izbiri ustrezne vrste psihoterapije izpolnite vprašalnik: Katera vrsta psihoterapije mi ustreza?
Priporočamo, da se o izbiri oblike in vrste psihoterapije posvetujete s psihoterapevtom!
2.4. Kdaj psihoterapija ni primerna izbira?
V poglavju Kdaj k psihoterapevtu so opisani primeri, v katerih psihoterapija ni primerna oblika zdravljenja. Priporočamo, da poglavje pazljivo preberete.
2.5. Ali se je smiselno sočasno vključiti v več psihoterapevtskih procesov?
Nekatere odlike psihoterapije je mogoče kombinirati, vendar izključno na osnovi dogovora s psihoterapevti, nekatere pa se med seboj izključujejo.
Lahko kombiniramo, a izključno ob soglasju terapevtov:
- individualno ali skupinsko terapijo s partnersko/družinsko terapijo pri različnih psihoterapevtih,
- individualno in skupinsko terapijo pri različnih psihoterapevtih (angl. conjoint therapy),
- na osnovi dogovora s terapevtom je mogoče pri nekaterih vrstah težav pri istem psihoterapevtu sočasno obiskovati individualno in skupinsko terapijo (kombinirana terapija).
Izključuje se:
- več kot eno sočasno psihoterapevtsko zdravljenje enake oblike (individualna, skupinska, partnerska), tudi če gre za različne terapevtske šole ali pristope; sočasno smo torej vključeni le v en proces individualne/skupinske/partnerske terapije,
- sočasno kombiniranje različnih oblik terapije za isto težavo pri različnih terapevtih (denimo individualne s skupinsko) brez vnaprejšnjega dogovora in soglasja terapevtov,
- nekatere različne oblike terapije pri istem psihoterapevtu (denimo individualna/skupinska terapija s partnersko/družinsko terapijo).
3. Kako poteka psihoterapevtski proces
3.1. Koliko časa traja psihoterapevtski proces
Trajanje psihoterapije je odvisno od številnih dejavnikov, kot so zastavljeni cilji, vrsta in trajanje težav, posameznikova motiviranost in njegova sposobnost za uveljavljanje sprememb. Zato trajanja praviloma ni mogoče napovedati vnaprej. Kratkotrajne psihoterapije običajno potekajo nekaj mesecev, dolgotrajne pa več let (glejte poglavje Kako poteka).
3.2. Kako pogosta so srečanja
Srečanja najpogosteje potekajo enkrat na teden; po potrebi je mogoče frekvenco tudi povečati. Pri nekaterih vrstah psihoterapije (denimo sistemska, VKT) so srečanja redkejša, navadno enkrat do dvakrat na mesec.
3.3. Kdaj lahko pričakujete boljše počutje?
Večina klientov občuti izboljšanje po nekaj mesecih psihoterapevtskega procesa, saj se ravnotežje nevrotransmiterjev vzpostavi razmeroma hitro. Velja pa opozorilo, da se lahko to ravnotežje v primeru novih obremenitev vsakič znova poruši, zato se utegnejo težave in simptomi vračati, dokler v procesu niso dosežene tudi fiziološke spremembe možganov. (Glej poglavje 4.)
Nevroznanstvene raziskave kažejo, da je za doseganje trajnih rezultatov jepotreben vsaj petleten psihoterapevtski proces. Možgani namreč potrebujejo vsaj toliko časa, da lahko ustvarijo nove možganske povezave (nevronske mreže), kar omogoča trajno spremembo doživljanja, čustvovanja in odzivanja ter posledično trajno zmanjšanje ali odpravo simptomov težav ali motenj.
4. Možni stranski in neželeni učinki
Kot vsako zdravljenje ima tudi psihoterapija nekatere stranske in neželene učinke, ki so normalen spremljevalec procesa terapije.
4.1. Pri večini klientov se občasno:
- zlasti v prvem obdobju terapije vrnejo ali poslabšajo simptomi (glejte poglavje Kako poteka),
- vračajo stari vzorci delovanja in doživljanja,
- pojavijo intenzivna (tudi negativna) čustva ali druge spremembe v razmerju do bližnjih,
- zaradi odporov okolice na spremembe spremenijo ali poslabšajo medosebni odnosi z bližnjimi,
- pojavijo občutki odpora, nezaupanja in dvomov v terapijo ali terapevta (glej poglavje Kako poteka),
- pojavijo intenzivna čustva do terapevta (negativna ali pozitivna),
- pojavi strah pred odvisnostjo od terapevta ali terapije.
4.2. Redko se pri nekaterih klientih:
- zelo močno poslabšajo simptomi,
- pojavijo novi simptomi,
- pojavi hud odpor do terapije ali terapevta.
Opozorilo: O stranskih in neželenih učinkih psihoterapije se pogovorite s svojim psihoterapevtom!