Generalizirana anksiozna motnja
Miti in resnice o generalizirani anksiozni motnji
Določena količina tesnobe je normalna spremljevalka življenja, anksiozna motnja pa je resna težava, ki lahko zelo poslabša psihofizično počutje in kakovost življenja.
To prepričanje je najpogostejši vzrok, da se ljudje ne odločijo za psihoterapevtsko obravnavo, saj verjamejo, da jih bodo »ozdravila« zdravila – ali pa menijo, da anksioznosti ni mogoče ozdraviti, ker da je »biološke« narave. Z zdravili je mogoče omiliti simptome, vzrokov pa ne odpravijo.
Podedujemo lahko večjo specifično ranljivost za duševne motnje, same motnje pa ne moremo podedovati. Psihoterapija cilja prav na trajno zmanjšanje osebnostne ranljivosti.
Vzroki za anksiozno motnjo so zapleteni, drži pa, da med sprožilce spada tudi stres.
Če odpravimo vzroke, če torej ob pomoči psihoterapije spremenimo lastnosti, zaradi katerih smo ranljivejši (velika čustvena občutljivost, negativna ali labilna samopodoba, ne dovolj učinkovite osebne meje …), pomembno omilimo ali trajno odpravimo simptome te motnje.
Zaradi tega prepričanja ljudje dolgo odlašajo, preden poiščejo strokovno pomoč.
Trajne rezultate dosežemo le z odpravljanjem vzrokov. Odpravljanje simptomov ne zadošča.
Pri večini ljudi se simptomi omilijo ali izginejo po šestih do dvanajstih mesecih psihoterapije, toda če ne odpravimo vzrokov, se pogosto vrnejo ob nastopu novih obremenitev. Zdravljenje zahteva veliko več časa, navadno več let.
Za prve opazne učinke (omilitev simptomov) je navadno potrebna vsaj nekajmesečna psihoterapija.
Tehnike sproščanja in meditacija lahko kratkoročno pomagajo omiliti simptome, vendar le pri šibki do zmerni obliki motnje. Druge metode nimajo dokazanih učinkov.
Žal pri veliki večini ljudi s to motnjo ne gre brez strokovne pomoči.
Kaj je generalizirana anksiozna motnja?
Za generalizirano anksiozno motnjo (GAM) je značilna pretirana, trajna in splošna bojazen, ki ni omejena na kako posebno zunanjo okoliščino. Zanjo je značilno, da zaskrbljenost in bojazen daleč presegata posledice, ki bi jih v resnici utegnil povzročiti ta dogodek/okoliščine. Gre torej za vseobsegajočo pretirano zaskrbljenost, ki po definiciji traja več kot polovico dni v tednu v obdobju šestih mesecev in ki je povezana s številnimi, navadno povsem običajnimi dogodki ali dejavnostmi. V nasprotju z drugimi oblikami anksioznosti (socialna anksioznost, fobije …) pri tej sprožilec tesnobe ni jasen.
Pojavlja se lahko v blažji obliki, ki v nekaterih situacijah sproža neprijetne, vendar še obvladljive tesnobne občutke, srednje močna oblika občasno že omejuje človekovo funkcionalnost, medtem ko lahko najmočnejša oblika človeka skoraj povsem ohromi – v osebnem življenju in/ali pri delu. Generalizirana anksiozna motnja se kaže v najrazličnejših oblikah – vsak človek jo doživlja drugače. Najizrazitejša in obenem najbolj obremenjujoča je človekova nezmožnost, da bi obvladal in presegel nenehno zaskrbljenost. Največjo težavo pomeni pogosta soobolevnost za nekaterimi drugimi anksioznimi motnjami ali depresijo, saj v tem primeru pretirana skrb, denimo pred paničnimi napadi ali fobijo, dobi dodaten zagon.
Kaj doživlja človek z generalizirano anksiozno motnjo?
Ljudje, ki trpijo za generalizirano anksiozno motnjo, se zaradi nenehnih skrbi, bojazni in spremljajoče tesnobnosti običajno počutijo izrazito nemočni in so nenehno utrujeni.
Navadno čutijo, da so njihove skrbi v določeni meri upravičene in da v svoji nenehni skrbi ter bojazni v zvezi s stvarmi in dogodki, ki jih drugi čustveno bolje obvladujejo, niso dovolj razumljeni. Največjo stisko jim vzbuja občutek nemoči, pogosto jih spremlja tudi nenehna utrujenost.
Napad tesnobe se največkrat začne z zaskrbljenostjo in nemirom, ki se vse bolj razraščata in se ju človek ne more znebiti, čeprav se s kotičkom razuma zaveda, da nista stvarna. Strah in zaskrbljenost sta tolikšna, da preplavita vse druge občutke, vse telo: srce mu utripa vse hitreje, v prsih čuti veliko težo, zdi se mu, da ima v želodcu ostro, težko kamenje. Ti občutki lahko trajajo in trajajo, dokler človek zaradi nenehne tesnobe in strahu ne postane popolnoma otopel in izčrpan. Tako se počutijo ljudje, ki se spopadajo z anksiozno motnjo.
Kako prepoznamo generalizirano anksiozno motnjo
Kdaj se začne
Večina anksioznih oseb poroča, da je motnja prvič nastopila že v otroštvu ali adolescenci. Osebe s to motnjo so navadno že od nekdaj občutljivejše od večine ljudi, zato doživljajo nekoliko več tesnobe. Potek motnje je kroničen in fluktuira – kadar je oseba pod stresom, se stanje poslabša. Podatki kažejo, da težki življenjski dogodki pospešijo nastanek motnje.
Simptomi
Glavni simptom: kronična pretirana zaskrbljenost in bojazen.
Skrb in anksioznost sta povezani z vsaj tremi od naslednjih simptomov. Nekateri od teh simptomov morajo biti prisotni večino dni v zadnjih šestih mesecih:
Telesni simptomi: znojenje, zardevanje, tresavica, krči v trebuhu z občasnimi driskami in bruhanjem, utrujenost in šibkost, omotičnost, slabost, glavoboli, občutek cmoka v grlu, pogosto uriniranje, nenehna telesna napetost.
Duševni simptomi: občutek ogroženosti brez jasnega vzroka, tesnobnost, nenehno premlevanje (ruminacija), motnje spanja z občasnimi morami, občutek nemoči, manjša frustracijska toleranca, depersonalizacije, derealizacije, motnje koncentracije in spomina, nezmožnost sprostitve.
Pridružene motnje
Generalizirana anksiozna motnja se najpogosteje pojavlja skupaj z drugimi anksioznimi motnjami, zlasti s panično motnjo ter z depresijo. Pogosta je soobolevnost z bipolarno motnjo ali zlorabo opojnih substanc, zlasti alkohola. Zaslediti jo je tudi pri večini oseb z osebnostnimi motnjami.
Podobne motnje
Sorodni simptomi lahko nastopijo pri socialni anksioznosti, obsesivno kompulzivni motnji, zlorabi drog ali zdravil ter pri vseh osebnostnih motnjah in celo psihozi.
Testirajte se:
Pogostnost in dejavniki tveganja
Pogostnost
Generalizirana anksiozna motnja nastopi pri 15 do 20 odstotkih populacije, in sicer v vseh starostnih skupinah, torej tako pri otrocih kot pri starejših. S to motnjo se spopada od 3 do 8 odstotkov odrasle populacije. Prizadene oba spola, vendar je pri ženskah dvakrat pogostejša. Strokovnjaki poročajo, da je ta motnja v porastu.
Dejavniki tveganja
· pri ženskah je diagnoza anksiozna motnja dvakrat pogostejša kot pri moških,
· starejši od 45 let se pogosteje srečujejo s to motnjo kot mlajši, vendar so mlajši moški bolj ogroženi kot starejši,
· odsotnost socialne mreže oziroma pomanjkanje socialne podpore poveča tveganje za nastanek anksiozne motnje,
· samski, ločeni in ovdoveli so bolj ogroženi kot osebe, ki imajo partnerja,
· pri otrocih, ki so utrpeli zlorabe/travme ali pa so bili priča travmatičnim dogodkom, je tveganje za nastanek anksiozne motnje večje,
· otroci, ki so odraščali v neprimernem ali kaotičnem družinskem okolju, so pogosteje kandidati za to motnjo,
· kronična ali huda akutna bolezen, kot je denimo rak, lahko povzroči številne skrbi, povezane s prihodnostjo,
· močan stresni dogodek ali dolgotrajno kopičenje manjših stresnih življenjskih dogodkov lahko sproži pretirano zaskrbljenost,
· ljudje z nekaterimi osebnostnimi značilnostmi (denimo višji nevroticizem) so bolj nagnjeni k anksioznim motnjam,
· z anksioznimi motnjami so pogosto povezane tudi osebnostne motnje,
· anksiozne motnje se lahko prenašajo iz generacije v generacijo,
· zloraba drog (tudi mehkih) ali alkohola lahko sproži ali poslabša anksioznost.
Vzroki in sprožilci
Pravi vzrok za anksiozne motnje ni povsem jasen, obstaja pa več razlag, od genetskih in nevrobioloških do psiholoških. Po novejši razlagi gre pri tej motnji, tako kot pri vseh drugih duševnih motnjah, za kombinacijo biološke in psihološke ranljivosti ter zunanjih dejavnikov (stresorji). Posamezne motnje se razlikujejo po tem, kateri od teh vplivov prevladuje – biološka ali psihološka ranljivost. Za anksiozne motnje načeloma velja, da ima genetski dejavnik zmeren, dejavnik okolja pa zelo pomemben vpliv.
O prirojeni ranljivosti govorimo, kadar prirojene lastnosti pomenijo večje tveganje za razvoj posamezne motnje; sem sodijo vrojene genetske značilnosti in osebnostne lastnosti. Med dejavnike okolja uvrščamo družinske okoliščine (vzgoja in odnosi) in hujše travmatične dogodke.
Če prirojeno ranljivejši otrok odrašča v težavnih družinskih okoliščinah, obstaja večja verjetnost, da bo njegova stresna os pretirano odzivna. Ker v takih okoliščinah ne more oblikovati učinkovitih obrambnih mehanizmov za spopadanje s stresom, je za izbruh anksiozne motnje v poznejšem življenju potreben veliko šibkejši sprožilec (stresor). Včasih je za to dovolj že manjša, celo netravmatična sprememba.
Če pa enako genetsko ranljiv otrok odrašča v čustveno zdravih odnosih, se lahko brez resnejših patoloških posledic spoprijema s precej močnejšimi travmatičnimi dogodki in se nasploh znatno lažje prilagaja spremembam, ki jih prinaša življenje.
Biološka ranljivost – genetske značilnosti
Večina raziskav generalizirano anksiozno motnjo uvršča med zmerno dedne motnje. Če se kateri od naših bližnjih sorodnikov spopada s to motnjo, to nikakor ne pomeni, da bomo tudi sami zboleli, pač pa zgolj večjo verjetnost, da se bo v obremenilnih okoliščinah, zlasti v neustreznih družinskih odnosih, razvila ta motnja.
Kaže, da je večina oseb z anksioznimi težavami biološko ranljivejših za stres, zaradi česar so za okoljske dražljaje dovzetnejše od večine ljudi. Raziskave se osredotočajo zlasti na spremembe v amigdali, ki ji pravimo tudi »center za strah«.
Ta del možganov uravnava strah, spomin in čustva ter jih usklajuje s hitrostjo srčnega utripa, krvnim tlakom in z drugimi telesnimi odzivi na stresne dogodke. Obstajajo dokazi, da je pri ljudeh z anksiozno motnjo amigdala zelo občutljiva na nove in neznane situacije ter da se nanje odziva z intenzivnim stresnim odzivom.
Pri osebah, ki so v otroštvu preživele hude travme ali zlorabe, amigdala ni le hiperaktivna, ampak je celo povečana, hipokampus pa zmanjšan; to so potrdile raziskave, opravljene z magnetno resonanco.
Biološka ranljivost – nevrobiološke značilnosti
Osnovna nevrobiološka značilnost ljudi s to motnjo je pretirana vzdražljivost stresne osi, ki je podrobno opisana v poglavju Biopsihologija stresa in anksioznosti.
Po nevrobiološki razlagi anksioznih motenj je vzrok za anksioznost neravnovesje nevrotransmiterjev v možganih. Nevrotransmiterji so kemične spojine, ki prek živčnih končičev prenašajo signale. Pri anksiozni motnji naj bi šlo za neustrezno raven serotonina, dopamina, noradrenalina in GABA. To neravnovesje naj bi sprožali biološki dejavniki in stresne okoliščine.
Psihološka ranljivost – družinske okoliščine
Epidemiološke in klinične raziskave so pokazale na velik pomen okolja, torej družine, v kateri otrok odrašča. V zadnjih letih predvsem poudarjajo vpliv negotove čustvene navezanosti na starše, ki je lahko posledica pretiranega zaščitništva in razvajanja ali pretiranega nadzora in kritičnosti, seveda pa tudi telesne, čustvene ali spolne zlorabe otroka, izgube staršev ali skrbnikov, dolgotrajnih obdobij ločenosti od staršev in drugih travmatizirajočih družinskih okoliščin (relacijska travma).
Ker zgodnje izkušnje pomembno vplivajo tudi na oblikovanje osebnosti, se lahko dobesedno vgradijo v osebnostno strukturo, zaradi česar utegnejo biti simptomi anksiozne motnje tudi simptom osebnostnih motenj.
Otroci lahko anksiozno vedenje staršev tudi ponotranjijo kot čustveni in vedenjski vzorec, kar spet opozarja na psihodinamsko ozadje tovrstnih motenj. Če so starši nenehno zaskrbljeni, obstaja verjetnost, da bo tudi otrok privzel tak način doživljanja ter spopadanja z negotovostjo in nevarnostjo.
Psihološka ranljivost – tvegane osebnostne lastnosti
Veliko tveganje za razvoj te motnje pomeni osebnostna lastnost, imenovana nevrotičnost, ki se kaže predvsem kot večja čustvena labilnost in prevlada negativnega čustvovanja nad pozitivnim. Ljudje z višjo stopnjo nevrotičnosti več situacij doživljajo kot stresne, poleg tega težje poiščejo pot iz težavnih okoliščin, saj so bolj črnogledi in pesimistični. Še posebno občutljivi so na negotove situacije, ki jih navadno doživljajo kot potencialno nevarne.
Med osebnostne značilnosti, ki pomenijo večje tveganje za razvoj katere od anksioznih motenj, sodi tudi hipersenzibilnost, ki je povezana s hitrejšo in močnejšo vzdražljivostjo živčnega sistema.
Relativno, vendar zmernejše tveganje pomenita tudi višja stopnja introvertiranosti (nizka raven družabnosti in odprtosti za stike z ljudmi) ter plašnost.
Psihološka ranljivost – travmatični dogodki in drugi stresorji
Tudi hujši travmatični dogodki, zlasti tisti v otroštvu, lahko ključno vplivajo na dovzetnost za razvoj anksiozne motnje ali pa so celo neposredni sprožilci njenega izbruha. Sem sodijo pogoste selitve, medvrstniško ali kako drugačno nasilje, hujše bolezni/poškodbe, nesreče, travmatične izgube pomembnih oseb …
V odraslosti med take dogodke spadajo tudi naravne ali druge nesreče, nasilje in druge zlorabe, ločitev, smrt partnerja …
Razvoj te motnje utegne sprožiti tudi kronična izpostavljenost pogostim stresorjem. Seveda je od posameznika in njegovih minulih izkušenj odvisno, kaj bo doživel kot stres. Za nekoga je delo z ljudmi stresno, drugemu je v veselje.
Od tega, kako zreli in učinkoviti so človekovi prilagoditveni mehanizmi ter zmogljivosti za spoprijemanje s stresom, pa je odvisno, kako učinkovito bo kos situacijam, ki jih doživlja kot stresne. Ne le hud travmatičen dogodek, tudi kopičenje manjših travmatičnih in stresnih dogodkov v daljšem časovnem obdobju lahko sčasoma preseže moč naših obrambnih mehanizmov in prilagoditvenih zmogljivosti ter sproži anksiozno motnjo. Temu v prid utegne govoriti podatek, da je anksioznost pogostejša v srednji odraslosti (po 45. letu starosti) kot pri mlajših osebah.
Psihodinamska razlaga
Glavni vzrok za kopičenje napetosti, ki se izraža s simptomi anksioznosti, so potlačeni občutki, poleg tega pa še strah pred izgubo in strah pred izničenjem (separacijska in dezintegracijska tesnoba). Če tesnoba postane premočna, se utegne nenadzirano razbremeniti.
Potlačevanje občutkov
Na zunanje pritiske (stres, obremenitve, izgube) in notranje pritiske (nasprotujoče si želje ali konflikti med zunanjimi zahtevami in notranjimi potrebami) se odzivamo z obrambnimi mehanizmi, ki so lahko bolj ali manj učinkoviti.
Na primer – partner gre s prijatelji na zabavo. Ker se bojimo, da ga utegnemo izgubiti, temu ne nasprotujemo (ne postavimo meje, se ne pogajamo). Vseeno smo jezni, ker nas je pustil same. Toda ker si jeze ne upamo izraziti, jo odrinemo oziroma potlačimo.
Odrinjena jeza (naj si jo priznamo ali ne) se v obliki napetosti kopiči v nas in zahteva razbremenitev.
Če napetosti ne razbremenjujemo (ne izražamo) sproti, se ti neprijetni občutki in čustva (jeza, žalost, strah, prizadetost, nemoč ...) nabirajo v nas in se kažejo v obliki vse večje tesnobe oziroma anksioznosti.
Strah pred izgubo in izničenjem
Kadar zgodnje izkušnje v odnosu s starši ne podpirajo ustreznega osebnostnega zorenja, proces čustvenega osamosvajanja ostane neizpeljan ali pa je izpeljan nezadostno. Posledično se človek pozneje ne zmore odraslo navezovati, ampak ostaja (simbiotično) odvisen.
Zaradi teh ostankov odvisnih vezi utegnemo ob sleherni resnični ali zgolj grozeči ločitvi oziroma izgubi doživljati izredno neprijetno notranje nelagodje, ki nam sporoča, da je naša varnost ali samopodoba ogrožena. Ker je povezana z ločitveno situacijo, tej tesnobi pravimo separacijska tesnoba.
Toda že vstopanje v odnos utegne sočasno vzbuditi strah pred njegovo izgubo. Zaradi tega nenehnega strahu so odnosi ambivalentni – polni nasprotujočih si notranjih motivov in občutkov (ljubezen-sovraštvo). Človek si želi stran (s tem bi preprečil izgubo), sočasno pa se temu impulzu z vso močjo upira ter ob misli na izgubo doživlja občutke groze in izničenja. Ta groza je podobna strahu otroka, ki je (v resnici) življenjsko odvisen od ohranitve prežemajoče povezanosti z mamo.
Občutku izgube (dela) samega sebe in strahu, da tega ne bomo mogli preživeti, pravimo dezintegracijska tesnoba (strah pred izničenjem).
Značilne situacije, ki lahko sprožijo patološko tesnobnost, so odhod od staršev, rojstvo otroka, izguba partnerja, odhod otrok od doma, selitev, menjava službe, včasih celo odhod na dopust …
Čeprav smo kot odrasla oseba sposobni izpeljati in preživeti ločitev, utegnejo tovrstne situacije v nas vzbuditi podobne občutke – razpad samopodobe ali samovrednotenja. Človek si očita, da je do ločitve prišlo zato, ker je slab, ker se ni dovolj potrudil ... Lahko pa nastopijo tudi občutki, da brez druge osebe ne bomo mogli preživeti (izguba smisla, praznina, strah pred smrtjo ...). Vse to se utegne izražati v obliki nedoločenih, vendar zelo močnih tesnobnih simptomov, ki se lahko stopnjujejo vse do paničnih napadov.
Nenadzirano razbremenjevanje napetosti
Če občutke odrivamo ali jih potlačujemo, notranji pritiski sčasoma postanejo tako močni, da se razbremenijo »mimo naše volje«. Do enakega razbremenjevanja pride, če so naši obrambni mehanizmi prešibki/premočni in niso kos pritiskom.
Obstajata dva načina takega »nenadzorovanega« razbremenjevanja: izbruh (acting-out) in telesno odzivanje (acting-in). Izbruh je lahko čustven, vendar tudi skrajno agresiven. Pri telesnem odzivanju razbremenjevanje poteka v telesu ter se kaže v obliki omotic, glavobolov, paničnih napadov in somatizacij oziroma psihosomatskih obolenj.
Kaj lahko naredimo sami?
Tehnike sproščanja, dihalne vaje, meditacija in sorodne oblike samopomoči so lahko primerno orodje za pomirjanje trenutnih stresnih odzivov, saj so usmerjene na pomiritev pretiranih odzivov vegetativnega dela živčevja. Zato se simptomi – neprijetni občutki – omilijo. Te oblike samopomoči torej dosežejo podoben učinek, kot ga imajo zdravila. Več o tehnikah samopomoči si lahko preberete v rubriki Samopomoč.
Zakaj svetovanje ali samopomoč ni dovolj?
Žal te tehnike ne vplivajo na odzivanje preostalega živčnega sistema, torej na interpretacije in predstave. Spremembe celotnega doživljanje ter čustvovanja in s tem tudi odzivanja je mogoče doseči le v dolgotrajnem odnosu, ki sčasoma »reprogramira« odzivnost našega alarmnega sistema. Možgani so izredno zapleten organ, sestavljen iz številnih podsistemov, ki morajo delovati bolj ali manj usklajeno. Najprej s čutili zaznamo zunanji dražljaj, sočasno s tem pa ga možgani že začnejo interpretirati, mu dajati pomen. Pravimo, da si ustvarimo predstavo. Kakšno predstavo bo vzbudil dražljaj, je odvisno od naših minulih izkušenj. Zgodnejše ko so, bolj so se vtisnile v možgane in posledično močneje vplivajo na predstave o stvareh, ki se dogajajo v sedanjem trenutku. S tem pa vplivajo tudi na naše vedenje, torej na odzivanje na trenutno situacijo. Naučili smo se, denimo, da rdeča luč na semaforju opozarja na nevarnost. Večina voznikov ob pogledu nanjo samodejno pritisne na zavoro, tudi kadar je križišče prazno.
Če otrok odrašča v premalo čustveno varnem in stabilnem odnosu s starši, je pogosta posledica pretirana odzivnost stresne osi, ki ima nalogo »alarmnega sistema«. Posledice so še posebno neugodne pri otrocih, ki so se že rodili senzibilnejši, torej ranljivejši za neustrezne zunanje okoliščine. Zato utegnejo možgani človeka, ki so ga starši nenehno opozarjali, da je svet nevaren, ga pretirano ščitili ali pa prepuščali samemu sebi, sleherno, tudi povsem običajno situacijo razlagati kot potencialno nevarno, zaradi česar sprožijo strah in telesni stresni odziv. Vedejo se kot pokvarjen avtomobilski alarm, ki se oglasi ob korakih vsakega mimoidočega.
Nekateri deli možganov v določenih okoliščinah celo ne razlikujejo med predstavami in zunanjimi situacijami; zanje so vse enako stvarne, nanje pa se odzivajo z enakimi občutki. Tudi ob filmu se nasmejemo ali razjočemo, čeprav se zavedamo, da je dogajanje samo odigrano.
Kot odrasli se teh predstav, torej interpretacij svojih možganov, ki so se zapisale skozi čustveni odnos s starši, skozi naše zaupanje v starše in v njihova sporočila, sploh ne zavedamo. Zaznamo pa svoj čustveni odziv – tesnobo, strah, ki preplavi naše doživljanje in nam onemogoči, da bi situacijo videli tako, kot je v resnici.
Še močneje zaznamo odziv vegetativnega živčevja – kot telesno napetost, pospešeno bitje srca in podobno. Vse to je zelo neprijetno, zato se vedemo tako, kot nas usmerjajo možgani s svojim »programom za nevarnost«. Iz take situacije se skušamo umakniti, pred njo pobegniti – ali pa se je ubraniti; pravimo, da se vedemo obrambno. V skrajnem primeru celo »zamrznemo« – počutimo se nemočni, ohromeli.
Svetovanje je usmerjeno na racionalno presojo (interpretacijo), ki pa jo občutki seveda otežujejo ali celo onemogočajo. Čeprav vemo, da nam bo zobozdravnik pomagal, nas vseeno neprijetno spreleti vsakič, ko zagledamo sveder. Kadar so neprijetni občutki zelo močni, denimo pri anksiozni motnji, jih z racionalnim pojasnilom seveda ne zmoremo odpraviti. Še več, sprožiti utegne celo še večjo tesnobo, saj se človek zato, ker svoje stiske ne zmore odpraviti in se pomiriti, počuti še bolj nemočen ali nezadosten.
Kdaj in kam po strokovno pomoč?
• če simptomi vplivajo na vaše delo, medosebne odnose ali druga življenjska področja,
• če se vam zdi, da utegne biti vaša tesnoba povezana s telesnimi zdravstvenimi težavami,
• če ste depresivni, imate težave z odvisnostjo od drog/alkohola oziroma imate druge duševne težave,
• nemudoma, če nastopijo samomorilne misli!
Za osebe, ki jih pesti pretirana anksioznost, je priporočljivo, da najprej opravijo zdravniški pregled, s katerim je mogoče izločiti druge možne vzroke zanjo. Če je oseba potrjeno dobrega zdravja, je priporočljivo diagnosticiranje motnje pri psihiatru ali psihologu.
Najpomembnejši korak pa je vključitev v obravnavo pri psihoterapevtu.
Diagnoza in zdravljenje
Diagnosticiranje anksiozne motnje je včasih oteženo, saj ima kar 60 odstotkov ljudi z generalizirano anksiozno motnjo tudi katero od pridruženih motenj. Včasih se simptomi tako zelo prekrivajo, da zdravnik postavi kot primarno diagnozo kako drugo motnjo, denimo depresivno-anksiozno motnjo.
Kriteriji (po DSM 5):
· pretirana tesnobnost in zaskrbljenost, ki se pojavljata večino dni vsaj pol leta in sta povezani z nekaj dogodki ali dejavnostmi (denimo v zvezi z uspešnostjo na delovnem mestu ali v šoli),
· težave z nadziranjem zaskrbljenosti,
· zaskrbljenost in tesnoba sta povezani z najmanj tremi od naslednjih simptomov: nemir ali občutek živčnosti/napetosti, pretirana utrujenost, težave s koncentracijo, občutek praznine v glavi, razdražljivost, mišična napetost. motnje spanja,
· tesnobe in zaskrbljenosti ni mogoče razložiti z drugimi duševnimi težavami ali motnjami in nista povezana z jasnimi sprožilci: strah pred paničnim napadom (panična motnja), javno osramotitvijo (socialna fobija), okužbo (obsesivno-kompulzivna motnja), ločitvijo ali izgubo (separacijska anksioznost), pridobivanjem teže (anoreksija nervoza), telesnimi težavami (somatizacijska motnja) ali s telesno boleznijo (hipohondrija) oziroma nista povezani s posttravmatsko stresno motnjo,
· tesnoba, zaskrbljenosti ali telesni simptomi povzročijo klinično pomembno stisko ali omejitve na družabnem, poklicnem ali kakem drugem pomembnem področju delovanja.
Zdravljenje
Generalizirana anksiozna motnja sodi med dobro ozdravljive motnje.
Osnovno zdravljenje te motnje je psihoterapevtsko, ki pa ga je mogoče kombinirati z zdravili. Dolgotrajna psihoterapija postopoma umiri pretirano vzdražljivost stresne osi, ki je vzrok za nabiranje tesnobe, to pa ponudi možnost za trajno odpravo te motnje.
Kadar so simptomi močni in zelo moteči, lahko zdravnik v prvem obdobju psihoterapije za njihovo lajšanje predpiše tudi zdravila, najpogosteje antidepresive.
V okviru raziskave o farmakološkem zdravljenju generalizirane anksiozne motnje (2011) so ugotovili, da je lahko zgolj farmakološko zdravljenje z antidepresivi – brez psihoterapije – učinkovito, vendar utegne biti splošni klinični izid za paciente razmeroma skromen. Zdravila namreč ne premorejo zadostne splošne učinkovitosti ne pri kratkotrajnem in ne pri dolgotrajnem zdravljenju, nekatera pa utegnejo imeti dolgotrajne škodljive učinke. Prav zato samo zdravljenje z zdravili dolgoročno ni dovolj.
Podoben učinek kot zdravila (hitra ublažitev simptomov, le da brez neželenih učinkov) imajo tudi druge terapevtske tehnike, denimo medicinska hipnoza, ki jo je mogoče pridružiti psihoterapevtski obravnavi.
Simptome lahko v določeni meri lajšajo tudi metode samopomoči, zlasti pri šibki in zmerni anksioznosti.
