Kakšni so dovolj dobri starši?

Mama je prva oseba, s katero otrok vstopi v odnos. Mama lahko otroka v odnos povabi, lahko je torej sprejemajoča, usmerjena na otroka ter na njegove zmožnosti in potrebe – lahko pa na središčno mesto postavi sebe.

Mlade mame pogosto tožijo o pritisku »okolja«, češ, kaj vse morajo narediti za svojega otroka, da bi bile dovolj dobre. Pri tem pa pozabljajo, da namesto da bi pogledale svojega otroka in to, kar jim ta sporoča o sebi, gledajo druge; ne vidijo otroka in njegovih posebnosti.

K sreči je dandanes mami na voljo veliko stvari, namenjenih prav temu, da ji olajšajo to lepo, vendar tudi nadvse naporno obdobje, v katerem se skuša uglasiti na dojenčka, se mu brezpogojno ponuditi, obenem pa ohraniti tudi sebe. Treba je poskrbeti za dojenčka, tudi sredi noči, vendar se je treba tudi vsaj za silo naspati in najti kak trenutek časa samo zase in za partnerstvo. Na voljo je marsikaj: od pripomočkov za spremljanje razvoja otroka, ko je še v maminem trebuhu, do plenic za enkratno uporabo, od vozičkov, v katere se ni treba več sklanjati, do vrste igrač in uporabnih pripomočkov. Vse to naj bi mami in otroku pomagalo graditi vez, drži pa tudi, da včasih postane celo breme, saj se mora namesto z otrokom ukvarjati s pripomočki …

Čas, ko iz skupnosti dveh postanemo skupnost treh ali več oseb, je obdobje velikih sprememb, tako navznoter kot navzven. Toda kot je neka mama pred rojstvom mlajšega razložila svojemu starejšemu otroku: »Ko nas bo več, se ljubezen ne bo delila, ampak se bo širila.«

Mame, ki se po vrnitvi v službo trudijo, da bi bile docela predane mame in enako predane zaposlene, se prej ali slej izčrpajo ter postanejo napete in zagrenjene, saj je to preprosto nemogoče. Pri tem neredko pozabijo, da so zdrave meje, ki jih postavljamo drugim (sem sodi tudi otrok) in sebi, naslednji pomemben zgled za otroka.

Če bodo otroku (in drugim osebam okrog sebe) zmogle po potrebi reči ne in ga usmerjati k samostojnosti – sprva je to morda samostojna igra –, bodo zanj naredile več dobrega, kot če ga zasipajo in animirajo z vrsto bolj ali manj skupnih/vzgojnih dejavnosti. Marsikdaj je pomembneje otroka zgolj pocrkljati in z njim poklepetati, kot pa z njim početi nekaj »koristnega«.

Tujega jezika se bo že še naučil, jezik ljubezni pa mu lahko prenesemo samo mi, starši.

Prav nič ni narobe, če je otroku kdaj dolgčas, ni mu treba nenehno ponujati vrste interesnih dejavnosti. Sam mora namreč ugotoviti, kaj si želi in kaj ga zanima. Tega, kdo je in kaj hoče, zagotovo ne bo našel ne v tablici ne pri strokovno vodeni telovadbi.

Dovolj dobra mama:

·       se zna vrniti v preteklost, zato se zmore uglasiti z otrokom in se vživeti vanj, 
·       se zmore odzivati na dojenčkove potrebe, torej ve, kaj narediti, kadar otrok zajoče z določenim tonom,
·       zmore zarisati jasne meje,
·       od otroka pričakuje in zahteva, kar zmore sam,
·       z otrokom soustvarja varno navezanost.

Odnos z mamo je okolje, v katerem otrok zori

Če bomo svojemu otroku dali preveč ali premalo (zaščite, zahtev …), mu bomo s tem otežili ali onemogočili ustrezen osebnostni razvoj, kar pomeni, da ne bo razvil primernih prilagoditvenih mehanizmov. Ti so namreč orodja za uspešno spoprijemanje ter obvladovanje zahtev in odgovornosti, ki jih prinaša odraslo življenje. 

Prilagoditvene imenujemo tiste osebnostne funkcije, ki med drugim omogočajo:

·       oblikovanje uspešnih taktik in strategij za srečevanje z ovirami in njihovo premagovanje: denimo kako se postaviti zase na družbeno sprejemljivo način, ki hkrati omogoča sobivanje in sodelovanje, 
·       ustrezne meje med sabo in svetom ter med svojimi predstavami in stvarnostjo, 

·       stabilno in pozitivno samopodobo ter samozaupanje, ki se oblikujeta ob stvarnem preverjanju svojih zmožnosti in meja, 
·       vzpostavljanje konstruktivnih in zadovoljujočih medosebnih odnosov, 
·       zrele obrambne mehanizme, ki pomagajo pri spoprijemanju s težavami, z neuspehi, zavrnitvami in realnimi omejitvami.

Pomembno je še vedeti, da otroci niso dolžni skrbeti za zadovoljevanje naših čustvenih potreb (denimo nadomestiti pomanjkanje partnerjeve naklonjenosti) in da niso slabi otroci, če ne zadovoljijo naših pričakovanj ali ambicij.

In še to: niti dva otroka nimata enakih potreb. Zato ima starševski trud, da bi z vsemi sorojenci ravnali enako, enake posledice, kot če bi skušali vse različno stare otroke prisiliti, naj pojedo enako količino enake hrane. Najverjetneje bi bili eni presiti, drugi pa še vedno lačni. Enako velja za ljubezen, pozornost, skrb, igro, ljubkovanje … Otroci imajo različne potrebe in naloga staršev je, da jih prepoznajo in se nanje ustrezno odzovejo.

Razliko med materino in očetovo vlogo bi lahko opredelili s tem, da je mati pomembna za varno navezanost, oče pa za varno izpeljavo procesa osamosvajanja (separacija).

Zmote

Veliko je bilo napisanega o vlogi in pomenu mame v otrokovem razvoju, očetova vloga pa je pogosto zanemarjena ali stereotipizirana.

Ena od najpogostejših zmot je, da mama ponuja varnost, oče pa je zadolžen za postavljanje meja. Kako naj mama vzgaja otroka, če mu ne postavi nobene meje? In kako naj oče vzpostavi odnos z otrokom, ki ob njem ne čuti varnosti?

Druga zmota je, da postane oče za otroka pomemben šele po določeni starosti, denimo po prvem, tretjem ali petem letu starosti. Oče je za otrokov razvoj pomemben že od vsega začetka, od spočetja naprej.

… nato spodbudi razločevanje

Že v drugi polovici prvega leta otrokovega življenja se začne proces  osamosvajanja  (separacija),  izstopanja iz simbioze, v katerem je oče aktiven dejavnik. 

Pred desetletji, ko je v družini pogosto živelo po več generacij, je za otroka poleg mame skrbelo še več odraslih (babica, dedek, teta …). 

Otrok je v varnem stiku z drugimi odraslimi začel prepoznavati razlike med njimi in naposled tudi med mamo in seboj (proces razločevanja – diferenciacija). Tako je spoznaval, da lahko varnost in ugodje ponujajo različni odnosi in ravnanja, da so torej razlike varne. 

Zadnja desetletja navadno živi skupaj le osnovna družina (mama, oče in otroci), zato je – poleg matere – oče edina odrasla oseba. Prav zato je s svojo navzočnostjo in z ukvarjanjem z otrokom ključen za vnašanje varne različnosti.

… podpre samostojno dejavnost

V naslednjem obdobju se očetova vloga samo še krepi. S podpiranjem samostojnih, vendar varnih dejavnosti otroku pomaga graditi samozaupanje. Spomnimo se na situacijo, ko otrok komaj shodi. Oklepa se materine roke, oče pa ga vabi, naj spusti roko, se oddalji od mame, samostojno naredi korak ali dva in se varno ujame v njegove roke. Kako navdušen in ponosen je otrok, ki mu to uspe – varen cilj mu daje spodbudo za nove, čedalje pogumnejše samostojne izlete v svet.

Predstavljajte si, da mama sicer spodbuja otroka, naj naredi korak ali dva, vendar »tam zunaj« ni nikogar, ki bi ga vabil in pričakal, zaradi česar si otrok manj upa. Najti pa je tudi mame, ki skušajo otroka držati za roko še po tistem, ko je že sposoben samostojne hoje. Oče, ki je čustveno navzoč ob svojem otroku, s spodbujanjem njegove dejavnosti ter s postavljanjem ustreznih meja in zahtev podpira varno čustveno ločevanja od mame in tako pomaga prehoditi pot do psihološkega rojstva.

… in naposled pomaga oblikovati spolno vlogo

V otrokovem četrtem oziroma petem letu starosti postane oče najprej sinov tekmec za materino naklonjenost in mesto ob njej, zatem pa objekt za poistovetenje (identifikacija) s spolno vlogo. Deček bi bil torej najprej na očetovem mestu – namesto njega, nato pa bi postal tak kot oče in s tem na simbolni ravni zavzel njegovo mesto. 

Očetov odnos do sina ter odnos med materjo in očetom lahko podpre ugoden razplet tega obdobja. Če malega tekmeca ne »uniči« s pretirano strogostjo, vendar mu kljub temu ne odstopi svojega mesta ob materi, mu pomaga zavzeti realno mesto v družini in se obrniti proti vrstnikom. Če je dober »vzornik«, sinu omogoči postopno poistovetenje in s tem tudi možnost, da prevzame konstruktivne lastnosti moške vloge. V nasprotnem primeru utegne sin postati oziroma ostati materin čustveni partner (pravimo jim tudi mamini sinčki), ki nikdar ne zapusti njenega naročja. Mame, ki niso podprle sinovega osamosvajanja, so navadno tudi pretirano kritične in odklonilne do vsake druge ženske v sinovem življenju.

Deklica v tem obdobju z mamo tekmuje za očetovo naklonjenost in skuša mamo izriniti pri očetu. Če ji oče ponudi dovolj varne sprejetosti, vendar pri tem ne »koketira« za naklonjenost svoje male princeske, ki ga občudujoče gleda, se hči poistoveti z mamo in tako oblikuje svojo žensko vlogo. 

V nasprotnem primeru se seveda srečujemo z očetovimi punčkami, ki vse svoje partnerje primerjajo z idealnim očetom, oče pa je seveda ljubosumen na slehernega moškega v hčerinem življenju.

Zato mora oče od otroka zahtevati mamo »nazaj zase« ter pomagati in biti v oporo materi, ki se »ločuje« od svojega otroka. Delovati mora kot most med materjo in svetom, na drugi strani pa malčku dati pogum in podporo pri raziskovanju sveta ter mu ponuditi zaščito, če gre kaj narobe.

Oče je torej pomemben že vse od rojstva, njegova vloga pa se spreminja skladno z otrokovim zorenjem in se nadaljuje tudi v vseh fazah osebnostnega razvoja.

Če otrok živi s kritiko, se nauči obsojati.
Če otrok živi s sovražnostjo, se nauči bojevati.
Če otrok živi v sramotenju, se nauči sramu.
Če otrok živi v sramu, se nauči krivde.

Če otrok živi v strpnosti, se nauči potrpežljivosti.
Če otrok živi ob spodbujanju, se nauči samozaupanja.
Če otrok živi s pohvalo, se nauči ceniti.
Če otrok živi v poštenju, se nauči pravičnosti.
Če otrok živi v varnosti, se nauči zaupanja.
Če otroka cenijo, se nauči imeti rad sam sebe.
Če otrok živi v prijateljstvu in sprejemanju,
se nauči najti ljubezen v svetu.

(neznan avtor)