Terapevtski dogovor

 

Terapevt in klient skleneta naslednji dogovor:

1. Motiviranost in vztrajnost

Psihoterapija je oblika zdravljenja, pri katerem ne uporabljamo zdravil in drugih sredstev ter načinov, ampak poteka v obliki pogovora, v katerem ste dejavno udeleženi. Posledično je uspeh celotne terapije odvisen od tega, v kolikšni meri si boste prizadevali sami in tudi sami kritično odpirali svoje probleme, do katerih boste prišli – torej od vaše motiviranosti in vztrajnosti. K temu sodi tudi skrb, da se boste seans udeleževali redno in točno, kajti redni obiski so nujni pogoj za učinkovito psihoterapijo. Vaša skrb je tudi redno in točno plačevanje storitev.

2. Samospoznavanje

Psihoterapija ni svetovanje, marveč dejavno ukvarjanje s samim seboj. Gre za samospoznavanje, pri katerem je klient dejavnejši od terapevta. Bistvo obravnave je pogovor o vašem življenju – o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, o vaših minulih in trenutnih odnosih, tudi o odnosu s terapevtom ….

3. Dejavno raziskovanje

Klient je v psihoterapevtski obravnavi enakovreden partner in ne pasiven člen, ki naj bi sledil navodilom. V vašem interesu je, da samostojno, glasno in kritično razmišljate in govorite o problemih, o možnih vzrokih zanje ter o možnostih in ovirah za njihovo reševanje, obenem pa iščete nove poti in jih preizkušate. Le tako vam bo lahko terapevt pomagal, sicer pa težje – ali sploh ne.

4. Odsotnost samocenzure

Trenutne težave so vedno povezane tudi z minulim življenjem, zato je treba iskati te povezave. Tako kot smo se kot otroci naučili videti, čutiti, presojati in ravnati, to ponavljamo kot odrasli. Terapevt o vašem življenju ne more povedati ničesar drugega kot to, kar mu lahko o sebi poveste vi, zato je pomembno, da naglas in brez samocenzure govorite o vsem, kar vam pride na misel, terapevt pa bo to od časa do časa komentiral. Od strani so namreč stvari včasih videti drugačne, kot jih vidi človek, ki je z njimi neposredno povezan in vanje čustveno vpleten, zato terapevt dogodke iz vašega življenja utegne videti drugače kot vi. Tako stvari utegnejo postati jasnejše.

5. Izražanje razmišljanj in občutkov

Vsaka ura se začne s tem, da pridete, sedete in sami spregovorite o tem, kar je v tistem hipu za vas pomembno. Za uspeh zdravljenja je ključno, da izrazite vse, kar vam pride na misel, predvsem tisto, kar čutite. Pripovedujete lahko tudi o svojih sanjah ali fantazijah. Prednost namenjajte tistemu, o čemer vam je najtežje govoriti. Sprva boste morda imeli težave, toda sčasoma se boste tega navadili.

6. Odpori in neželeni učinki  

Psihoterapija je od časa do časa zelo zahtevna in naporna. Ne boste vedno vedeli, o čem govoriti. Večkrat se boste srečali z odpori, motivacija bo občasno manjša. Tudi terapevtski odnos vzbuja najrazličnejša, lahko celo zelo intenzivna čustva in občutke, od nadvse prijetnih do najbolj negativnih. O teh občutkih je nujno treba tudi spregovoriti.

7. Uspešnost terapije

Psihoterapija doseže popoln uspeh pri približno polovici klientov, pri drugih pa pomembno izboljšanje. Pri redkih posameznikih ne prinese kakega posebnega uspeha – tako kot pri vsakem drugem zdravljenju. Ali bo vaše težave mogoče povsem odstraniti ali jih vsaj pomembno zmanjšati, je nemogoče predvideti; to je mogoče preverjati le med psihoterapevtskim delom. Sami presodite, ali se vam za znatno izboljšanje izplača potruditi. Uspeh psihoterapije je namreč v večji meri odvisen od vas kot od terapevta.

8. Trajanje terapevtskega procesa

Terapija je dolgotrajna, saj se je treba naučiti novih načinov reševanja življenjskih situacij, to pa zahteva čas. Na osnovi nekaj uvodnih pogovorov je nemogoče določiti konkretno trajanje terapije. Ne smete pričakovati, da bo že kmalu bolje; četudi pride do zastojev, to ni znak, da v vašem primeru ne bo prišlo do izboljšanja. Simptomi se včasih povrnejo, občasno, zlasti na začetku, se utegnejo celo poslabšati. Tudi vaši življenjski odnosi se lahko občasno poslabšajo.

9. Sprejemanje pomembnih odločitev

V času terapije naj klient ne sprejme oziroma izpelje nobene pomembne življenjske odločitve (menjava delovnega mesta, opustitev šolanja, razveza ali sklenitev zakona, upokojitev, odločitev za otroka ...), ne da bi se predtem pogovoril s terapevtom in na seansi opravil premislek. Terapevt ne odloča o ničemer, vendar pa prispeva k temu, da je proces tehtanja argumentov in sprejemanja odločitev učinkovitejši.

10. Poskusne seanse

Prve tri mesece potekajo poskusne seanse, ki omogočijo, da skupaj s terapevtom ocenite, kako vam ustreza taka oblika dela, pa tudi, ali je to za vas ustrezen način zdravljenja. Po tem času bosta skupaj sprejela dokončno odločitev.

11. Pravilo zaupnosti

Ustrezna psihoterapevtska obravnava ni možna brez upoštevanja pravila zaupnosti, ki zavezuje obe strani – terapevta in klienta. Vsebine, ki jih predelujeta na terapevtskih urah, so zaupne narave in jih ni dovoljeno javno obravnavati.

 

Inštitut za razvoj človeških virov